Namerna slepota

Slovenci smo na nedavnih lokalnih volitvah izvolili vrsto županov, ki so v sodnih postopkih. Nekateri so bili celo pravnomočno obsojeni. Ob tem, ko se kar naprej zaklinjamo, da je boj proti korupciji ena od prioritetnih nalog države, je neverjetno, da toliko volivcev podpre prav kandidate, ki so mojstri raznovrstnega trgovanja pod mizo. Če bi volivce teh županov povprašali, kaj menijo o korupciji, bi bila večina najbrž za to, da je treba korupcijo preganjati z vsemi sredstvi. Kako to, da so potem na volilnem listu vseeno obkrožili kandidata, pri katerim obstaja sum korupcije ali pa mu je korupcija bila celo že dokazana? So volivce res prepričali novi mostički, lepo oblikovane trate in nova trgovska središča, ki so jih ti župani zgradili? So ob tem, ko je njihov kraj na zunaj videti privlačnejši, preprosto zaprli oči in se niso vprašali, od kod ta lepota? Zadolževanje, izsiljevanje in trgovanje pod mizo, ki je v mnogih primerih bilo del umazanega ozadja bleščečih zgradb, so zlahka odmislili in željni upanja, da se zgradi še kaj lepega, potrdili starega župana, ne da bi jih pretirano motili njegovi boji s sodnimi mlini.

Podobne oblike fascinacije z razvojem mesta smo videli že v preteklosti. Leta 1938 so bili prebivalci Linza zelo optimistični. Hitler je namreč to mesto dojemal kot svoj domači kraj. V njem je načrtoval nov most, novo mestno hišo, nove stavbe za svojo stranko in tudi nov muzej ter dva velika spomenika – enega v čast skladatelja Antona Brucknerja in drugega v čast anschlussu. Zelo optimistični so bili tudi prebivalci bližnjega Mauthausna, kajti tudi ta kraj se je začel zelo hitro razvijati. Gradnja koncentracijskega taborišča je namreč prinesla veliko novih delovnih mest in veliko posla za lokalne obrtnike. Ko so avgusta 1938 začeli prihajati prvi zaporniki, je večina prebivalcev preprosto pogledala stran. Nekateri pa so se celo pritoževali nad tem, da so iz svojih bivališč morali opazovati počasi umirajoče zapornike. Neka kmetica je tako pisala pismo mestnim oblastem, da jo moti, ko ustreljeni zaporniki, ki še kažejo znake življenja, včasih po več ur ležijo skupaj z mrtveci. Od oblasti je zahtevala, naj končajo to nehumano početje ali pa naj ga počnejo tam, kjer prebivalci tega ne vidijo.

Študije namerne slepote v sodobnem času se veliko ukvarjajo z vprašanjem, kdaj se zgodi trenutek, ko posamezniki v neki organizaciji nečesa ne vidijo. Margaret Heffernan se v knjigi Wilful Blindness: Why We Ignore the Obvious at Our Peril vpraša, kako to, da nihče od zaposlenih v Enronu ni dvignil glasu, ko je bilo že več kot očitno, da vodstvo prireja računovodske podatke. (Podobno se lahko ob slovenskih županih, obtoženih ali obsojenih zaradi korupcije, vprašamo, kako to, da nihče od podrejenih ni rekel besede, ko je župan začel ribariti v kalnem.)

Konec 60. let sta psihologa Bibb Latané in John Darley povabila prostovoljce, naj izpolnijo neki vprašalnik. V ene sobe sta dala enega prostovoljca, v druge dva in v tretje tri. Med izpolnjevanjem vprašalnika se je v sobah začel počasi širiti dim. Raziskovalca je zanimalo, kdaj bodo posamezniki začeli reagirati na ta dim in, predvsem to, ali bodo reagirali prej, če so sami ali če jih je v sobi več. Rezultati preizkusa so bili presenetljivi. Kadar je bil v sobi samo en prostovoljec, je običajno že po dveh minutah opazil dim, začel raziskovati, od kod prihaja, in poskušal nekaj narediti glede tega. Ko je bilo v sobi več ljudi, pa je bilo reagiranje na dim precej počasnejše. Med tistimi, kjer sta bila v sobi dva človeka, je le eden od desetih naredil paniko glede dima; drugi so v dimu lepo naprej izpolnjevali vprašalnik, si ob tem meli od dima solzne oči in se delali, kot da se nič ne dogaja. Še huje je bilo, ko so bili v sobi trije ljudje. V tem primeru je po štirih minutah le eden od 24 testirancev javil, da je v sobi dim, drugi so tiho izpolnjevali vprašalnike, čeprav so zaradi dima komaj kaj videli.

Po tem eksperimentu so še mnogi drugi analizirali t. i. učinek opazovalca – zakaj ljudje veliko pozneje reagirajo na nekaj, če so v skupini, kot pa če so sami. Kadar smo v skupini, veliko lažje nekaj zanikamo kot takrat, kadar smo sami. V skupini opazujemo, kaj bodo naredili drugi, in se seveda zanašamo na to, da bodo drugi nekaj storili. V skupini je naša slepota vezana tudi na to, da se bojimo, da bi naše reagiranje izzvalo neodobravanje pri drugih – zato smo raje tiho, kot da bi morda delovali panično ali pa da bi se glede nevarnosti zmotili.

Z namerno slepoto se ukvarjamo tudi v vsakdanjem življenju, včasih celo načrtovano. Richard Tedlow v knjigi Denial: Why Business Leaders Fail to Look Facts in the Face – and What to Do About It omenja, kako se je neki zakonski par spopadal z ženino boleznijo. Ko je postalo jasno, da je bolezen neozdravljiva, sta se zakonca odločila, da bosta imela vikende brez bolezni. Dogovorila sta se, da se bosta vsak petek začela obnašati, kot da bolezen ne obstaja. Načrtno sta se izognila diskusiji o bolezni in zdravljenju in se obnašala, kot da smrt ni pred vrati. V tej igri sta bila tako uspešna, da so vikendi postali nekakšni otoki »normalnosti« v grozljivi situaciji.

V tem primeru je takšna »kot da situacija« prinesla paru vsaj nekaj trenutkov, da se oddaljita od prihajajoče smrti. V mnogih drugih primerih pa se zapiranje oči pred tem, kaj prihaja, kaže tako, da celotna družba vztraja v določeni fantazmi, ki preprečuje kakršne koli spremembe. Tedlow na primer opozarja na nevarnosti zanikanja pri finančnikih, ki v iskanju kratkoročnih ciljev ignorirajo dolgoročne posledice svojih finančnih špekulacij.

Običajno se zanikanje in zatiskanje oči dojema kot način, kako se izogniti neki travmi, ali kot način oblikovanja fantazme, skozi katero vidimo svet tako, kot ga želimo. Britanski politik lord Molson je znan po izjavi: »Pogledal bom vsak dodaten dokaz, da bom potrdil mnenje, do katerega sem se že dokopal.«

Fred Alford se v knjigi Whistleblowers: Broken Lives and Organizational Power loti vprašanja, kaj se zgodi, ko v skupinah ljudje začnejo opozarjati na stvari, ki so napačne. Kot primer vzame ameriškega kemika, ki je delal v agenciji za zaščito okolja, kjer mu je njegov nadrejeni dolgo časa onemogočal, da bi pričal v preiskavi, ki bi lahko razkrila, da je agencija slabo nadzorovala kvaliteto vode v bližini odlagališča toksičnih odpadkov. Kemik se je na neki točki odločil, da na to zadevo opozori visokega politika v državi. Kmalu je prišla kazen in izgubil je službo. Ko se je na to pritožil in je na sodišču zmagal, mu je agencija sicer omogočila, da se je pri njih znova zaposlil, toda v službi mu niso dajali več nobenega dela. Pisarna, ki mu je pripadla, pa je bila neka luknja, ki je bila prej namenjena za pripomočke čistilke. Alford opiše mnogo podobnih pesimističnih scenarijev, ko so bili tisti, ki so opozorili na problem, kruto kaznovani, izobčeni ali pa niso mogli dobiti nove zaposlitve, potem ko so na primer v prejšnjem podjetju opozorili na nepravilnosti.

V mnogih organizacijah, kjer so se dogajale očitno problematične stvari, je bilo delavcem jasno, da je bolje, da se o etičnih zagatah ne pogovarjajo. Moto je bil: »Ne govori o etičnih vprašanjih in ne govori niti o tem, da se o etičnih vprašanjih ne govori.«

Paradoks sodobne družbe mnogokrat sploh ni to, da se o etičnih vprašanjih ne bi govorilo, ampak v tem, da se o teh vprašanjih nenehno govori in da prav to govorjenje daje odvezo, da bi v realnosti karkoli spremenili. Mark Twain je nekoč dejal, da je za uspeh v življenju treba imeti sposobnost ignorance in samozavest. Tisti voditelji, ki imajo obojega v izobilju, bodo na žalost ostali na oblasti – ne glede na to, koliko se njihova dejanja razlikujejo od zvenečih besed, ki jih govorijo.