Naj začnem s pomenljivo razliko v odzivih na podobno odločbo nemškega zveznega ustavnega sodišča, prav tisto, na katero se v povezavi z argumentacijo glede načela zakonitosti sklicujejo ustavne odločbe v zadevi Patria. Klaus Landowsky, nekdaj pomemben berlinski politik iz vrst CDU, je kot direktor banke skupaj s tremi člani upravnega odbora odobril nezavarovan in visoko rizičen kredit podjetju, ki je kupovalo zemljišča in objekte na območju nekdanje NDR, posel pa je bil neuspešen, zato podjetje ni vrnilo kredita banki. Pritožnik je bil pred rednimi sodišči obsojen za kaznivo dejanje poneverbe, zadnjo besedo pred ustavno pritožbo pa je imelo vrhovno sodišče. Ustavno sodišče je zavzelo stališče glede vprašanja, ali je že grozečo škodo mogoče šteti za obstoječe prikrajšanje (pri čemer poskus kaznivega dejanja poneverbe po nemškem pravu ni kazniv), ter pojasnilo, da mora biti škoda kot poseben, samostojen, znak kaznivega dejanja konkretno očitana in v sodbi ugotovljena, ne sme pa biti zlita (poenotena), vsebovana (zajeta) z znakom protipravnega ravnanja storilca. Sama protipravna uporaba zaupanega premoženja, ne da bi ob tem nastalo prikrajšanje, per se, še ne pomeni obstoja tega znaka kaznivega dejanja. Sklicujoč se na takšno argumentacijo je sodbe rednih sodišč razveljavilo in vrnilo v odločanje prvostopenjskemu sodišču.
Ali je glede na tak izid postopka pred ustavnim sodiščem v nemškem primeru kdo govoril o zaušnici sodstvu ali o zatonu, če ne že smrtonosnem udarcu pravosodnemu sistemu? Je kdo zahteval odgovornost ali celo odstop sodnikov, ki so odločali na nižjih instancah? Odgovor je seveda nikalen. Bilo je le nekaj pikrih, bolj hudomušnih naslovov, kot »Landowsky se smeji, Karlsruhe (tj. ustavno sodišče) pomaga«, vse skupaj pa je bilo postavljeno v okvir strokovnega diskurza, ki da se bo v bodoče glede teh vprašanj, o katerih so bila stališča judikature in stroke raznolika, šele razvil.
Kaj pa v aktualnem primeru? Skrbne nege in povečane pozornosti so bile deležne teze, da je to bil politično motiviran proces in da so sodišča prilagajala njegov potek celo tako, da je vplival na izid volitev. Po razveljavitvi sodb rednih sodišč je bilo vsepovprek slišati glasove o odgovornosti sodnikov, ki so sprejeli razveljavljene sodbe, in zahteve po njihovem takojšnjem odstopu. Ad leonem! Ad bestias! Mnogi so, ne da bi sploh poznali odločbe ustavnega sodišča ali sodbe rednih sodišč, kar tekmovali, kdo bo uporabil ostrejše besede.
Drugačen odgovor
Ustavno sodišče, ki je, ko gre za vprašanja človekovih pravic, najvišje sodišče v državi, se je postavilo na drugačno stališče. Glede jamstev, ki izhajajo iz načela zakonitosti, je v teh zadevah tokrat prvič celovito izoblikovalo ustavnopravna stališča, ki jih je nato uporabilo pri presoji ustavnih pritožb. Iz odločb ustavnega sodišča je razvidno, da enaka pojmovna opredelitev zakonskega znaka, kot je navedena v abstraktni normi, ne zadošča, pač pa mora biti ta zakonski znak v zadostni meri konkretiziran, to pa da je v sodbah rednih sodišč umanjkalo. Pri tem je pojasnilo, da sodišče konkretizacije enega zakonskega znaka ne more nadomestiti s konkretizacijo drugih zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj bi drugače dopustili, da kateri izmed zakonskih znakov na ravni konkretnega dejanskega stanu sploh ni uresničen. S tega vidika je tudi ugotovilo kršitev načela zakonitosti.
To ni preprosto vprašanje, kar je razvidno tudi iz strokovne polemike, ki je pričakovano sledila odločbi ustavnega sodišča. Časa za argumentacijo in poglobljeno presojo, ki pa nikoli ne sme preiti v diskvalifikacijo in etiketiranje ter apriorno, namrščeno gromovniško neargumentirano zavračanje (celo zatiranje) drugačnih stališč, bo še dovolj. Pravo se nenehno razvija, ni eksaktno kot matematika, historičnega dogodka (življenjskega primera) ni mogoče ponoviti z eksperimentom. Pri ugotavljanju dejanskega stanja gre, skladno s postopkovno določenimi pravili, za presojo (kalkulacijo) o verjetnosti (dokazanosti) dejstev in s tem za ugotavljanje tistega približka resnice, ki jo je mogoče v kazenskem postopku sploh dognati in je nato podlaga za ustrezno pravno opredelitev (kaznivega) dejanja. Vsekakor pa se bo v bodoči sodni praksi pokazalo, kako bo ta odločba vplivala na vodenje tovrstnih kazenskih postopkov.
Človekove stvaritve
Že večkrat sem poudaril, da je argumentirana kritika delovanja sodstva, tudi ko gre za konkretne odločitve, nujna, saj nam postavlja ogledalo in omogoča sistemsko ukrepanje za izboljšanje našega delovanja. V sodstvu se zavedamo svojih slabosti in tega, da so še številna področja, na katerih moramo nujno izboljšati svoje delovanje, in tako tudi ukrepamo. Kritika, ki se nanaša na naše dejanske slabosti, je dobrodošel korektiv. Vse kaj drugega so posplošene ocene o nedelujočem sodstvu, o neavtonomnih in poslušnih ter neizobraženih sodnikih, s popolnim pomanjkanjem ambicije, zavezanih primitivnemu pozitivizmu, posebno pa tiste o ideološkosti in spolitiziranosti sodstva ter o »revolucionarnih sodnikih«, kar da nujno narekuje takojšnjo lustracijo. Sodstvo se poskuša razvrednotiti z navedbami, da je politika v njem že globoko zasidrana, da je pravosodje ugrabljeno, da v njem prevladujejo simptomi starorežimske avtoritativne miselnosti. V kontekst razvrednotenja spada tudi tako imenovana raziskava dr. Šturma, ki po vrednosti ne presega golega navajanja metodološko nedodelanih statističnih podatkov o tem, kolikokrat da so sodniki rednih sodišč kršili ustavo. Številne so žaljive opredelitve, že kar ustvarjanje stereotipov, da gre za krivosodje, da se o vrhovnem sodišču, ki je po ustavi najvišje sodišče v državi, govori kot o hiši sramote (krivice), o vrhovnih sodnikih kot nakazah, da se vsevprek žali tudi sodnike drugih sodišč in blati njihove prednike. Pri tem je posebno priljubljena uporaba prispodob iz živalskega sveta.
Tako si poslanec državnega zbora, ne da bi to sprožilo kakršenkoli odziv, dovoli zapisati, da je vrhovno sodišče nekakšen kokošnjak. Lahko si samo zamislimo, kaj bi se zgodilo, če bi se kak vrhovni sodnik, kar je sicer zame nepojmljivo, tako nedopustno »spoštljivo« izražal o državnem zboru. Naj omenim še podtikanja, ki da temeljijo na podatkih, pridobljenih »iz zanesljivih virov«, o nekakšni vertikalni konspiraciji med sodišči, ki je namenjena prirejanju dodelitve spisov samo določenim »zanesljivim« sodnikom, ter o preverjanju določenih ljudi skozi različne evidence, kar je vse globoko neresnično. Gre morda za projekcije, kako bi »avtor« ravnal, če bi imel v rokah vzvode odločanja v sodnem sistemu?
Neprikrite grožnje
In kakšne so destruktivne posledice takšne posplošene, neodmerjene in pogosto žaljive kritike, ki ne upošteva merljivih dosežkov sodstva in pozitivnih trendov, ki jih prepoznava tudi evropska komisija? Vpliva na krepitev ponavljajočih se pozivov, da so potrebne sistemske spremembe, ker da pravosodje ne deluje (mimogrede: nemška kazenska zadeva, o kateri pišem na začetku, je pred rednimi sodišči trajala devet let, po razveljavitvi na ustavnem sodišču pa še štiri leta). Negativno vpliva tudi na ugled sodstva v javnosti, spodbuja nespoštljiv odnos udeležencev v postopkih pred sodiščem. Logična posledica takšnega odnosa je tudi izražanje nespoštovanja do sodišč z grožnjami z bombnimi napadi, mazaškimi akcijami po pročeljih sodnih zgradb, v zadnjem času pa kar že neprikritimi grožnjami nekaterim sodnikom, da bodo zgoreli s hišami vred. Vse bolj »pogumen« besednjak, namenjen sodstvu in sodnikom, ustvarja videz, da je, ko gre zanje, dovoljeno prav vse. Sodstvo pa nima ustreznih orodij (kot primeroma Contempt of court), s katerimi bi se lahko zavarovalo pred takšnimi ravnanji ali jih sankcioniralo. Tisti, ki bi jih tako stanje moralo skrbeti, pa vztrajno molčijo.
Blatenje institucije
Name letijo očitki, da še komajda lahko nosim (pre)poln nahrbtnik kršitev, toliko da jih je. Če bi šlo samo zame, se ne bi oglašal. Moram pa povzdigniti glas, ko gre za blatenje institucije predsednika vrhovnega sodišča. Zavedam se, da bi bil kdorkoli, ki bi bil na mojem mestu, ob enakem razvoju dogodkov deležen podobne diskvalifikacije. Nenehno pogrevajo laži o mojem sodelovanju pri ubojih na meji, da sem bil član fantomske verifikacijske komisije za justifikacije, kot znajo to učeno povedati. V bistvu pa sem v enem primeru 7. julija 1984, bila je namreč sobota, kot dežurni preiskovalni sodnik opravil ogled kraja storitve kaznivega dejanja na meji – skupaj z javnim tožilcem, kriminalistom, kriminalističnim tehnikom in v navzočnosti sodne strojepiske. Podatki o tem so zapisani v dežurni knjigi, vse pri ogledu navzoče je mogoče povprašati o tem procesnem dejanju, dva sta o dogajanju podala tudi notarsko overjeno izjavo. Vendar to ni dovolj.
Izmišljotine o mojem navduševanju nad strelom v čelo in izjave o tepihovanju se kar ponavljajo. Te neresnice so zaživele svoje življenje, kot da sploh ni pomembno, da so to zadeve, ki se nikoli niso zgodile. Nadgrajevanje takšnih nesmislov se je pred letom še okrepilo s trditvami o ogledu kraja streljanja na prebežnika v Rožni dolini. To je bil čas, ko sem bil že štiri leta sodnik višjega sodišča in nisem opravljal dežurne preiskovalne službe, sicer pa nisem nikoli bil sodnik na goriškem območju. V teh dneh je poslanec Gorenak objavil nov »kronski« dokaz o mojem tajnem sodelovanju pri ubojih na meji, ker da sem v knjigi Legendarni slovenski obveščevalci in protiobveščevalci 1919–1991 naveden kot prejemnik varnostne plakete. To po njegovem neizpodbitno dokazuje, da sem sodeloval z nekdanjo JLA in seveda da so vse zame na tej podlagi obremenjujoče trditve resnične. Ta primer navajam, ker je značilen za metodologijo diskvalifikacij, saj tudi sam poslanec ve, da to, kar je napisal in o tem celo postavil poslansko vprašanje ministru za pravosodje, ne drži.
Naj ponovim kratko in jasno: nikoli nisem sodeloval z vojaško varnostno službo in vojaško policijo ali prejel kakršnekoli varnostne plakete. O drugih nesmislih, da se z ne vem kom vse zarotniško sestajam na tajnih lokacijah; da sem sodeloval pri pisanju prvostopenjske sodbe v zadevi Patria; o sramotilnem izobešanju plakatov z mojo sliko; o stotinah črno-belih razglednic s pozivi k odstopu, ki sem jih prejel v službi, še preden sem imel karkoli opraviti z zadevo; o fotomontažah, ki so se kasneje prelevile v »avtentične« posnetke; o tem, da redno popivam po dolenjskih zidanicah; o izjavah, ki jih nisem nikoli izrekel, in podobno, sploh ne kaže izgubljati besed. Gre za poskus, ki temelji na preizkušenih metodah specialnega in psihološkega obračunavanja, ter ustvarjanje velikega Drugega z vsemi negativnimi značilnostmi, ki se takemu liku priležejo. Tako se konstruira navidezna realnost. Ker nihče ne reagira na takšen način »komuniciranja«, se ustvarja vtis, da je to sprejemljiv način delovanja, za katerega nihče ne nosi odgovornosti. Naj še enkrat poudarim, ne gre zame kot posameznika. Gre za sistematično rušenje ugleda institucije, simbola ene od vej oblasti v državi, kot način političnega delovanja, ki izkorišča asimetričen položaj politike in sodstva na področju propagande. Ne spuščam se na polje politike, se pa sprašujem, ali neodzivnost na tovrstno etiketiranje, tudi ko so tarča drugi posamezniki na izpostavljenih položajih, ne kaže, da smo kot družba pripravljeni sprejeti blatenje, podtikanja in laži kot legitimno sredstvo medsebojne komunikacije in način za doseganje želenih ciljev.
Odgovorna veja oblasti, trn v peti
Ali se je mogoče zadovoljiti z odgovorom, da je tak razvoj dogodkov samo logična posledica anomičnega stanja v družbi? Nikakor ne! Sodstvo je za nekatere družbene strukture in posameznike trn v peti ravno zato, ker se na najboljši način utrjuje kot odgovorna veja oblasti. Tu je bistvo. Ali si želimo sodstvo, ki bo opravljalo svojo funkcijo skladno z ustavno opredeljeno vlogo, ali tako, ki bo samo navidezno enakopravna veja oblasti? Ali si v času, za katerega je značilna kriza odločanja, res želimo sodnike, ki bodo v stalni negotovosti, pod grožnjo razrešitve, če se s stališči v njihovih sodbah višje instance ne bodo strinjale, pri čemer ne smemo prezreti dejstva, da sodnik mora dnevno odločati in stati za svojo odločitvijo? Ali si želimo takšno prevlado politike nad pravom, da to ne bo moglo udejanjati svoje funkcije v družbi? Sta retorika in všečnost res pomembnejši od argumentov? Vprašajmo se tudi, kakšno družbo si želimo in koliko smo se za to osebno res iskreno pripravljeni angažirati. Ob vsem spoštovanju pravice do zbiranja in izražanja mnenj, ali so sprejemljiva zborovanja dobesedno pred vrati vrhovnega sodišča? Ali se je kdo od najodgovornejših posameznikov in mnenjskih voditeljev v družbi opredelil do primernosti nastopanja poslancev, tudi evropskih, na teh zborovanjih? Z odgovori na ta vprašanja ni mogoče odlašati. Zagotovo pa ni prava pot molk, izogibanje in zatekanje v všečnost za vsako ceno, oportunizem, izmikanje nelagodju in čakanje, da se zadeve same »razrešijo«, ter ustvarjanje navideznosti, kot da težav sploh ni.
Po mnenju nekaterih naj bi bil zdaj nujen moj odstop. Predstavljal naj bi simbolično gesto, ki bi prispevala k odločnejši zavrnitvi neutemeljenih pavšalnih napadov na pravosodje in omogočila pretehtano in postopno odpravljanje njegovih slabosti. Pričakovanje, da bo tako prišlo do lažjega razreševanja nastalih težav, je utopično, saj se doslej, kljub večkratnim pozivom sodstva, da je treba zavzeti jasna stališča o nesprejemljivosti takšnega ravnanja, ni oglasil pravzaprav nihče. Nasprotno. Sodstvo se je zaradi vsiljevanja političnega diskurza znašlo v položaju, da se mora samo braniti pred neutemeljenimi napadi. To se ne bi smelo zgoditi, saj je glede na naravo dela potisnjeno v izrazito defenziven položaj. Napadi nanj so vse bolj nebrzdani, besednjak bolj robat, daleč od spodobnega in dostojnega. Odzivov pa ni. Ali pač? Zato naj ponovim, odstopil ne bom. Tudi zato, ker bi bilo popolnoma zgrešeno sporočilo drugim sodnikom, da je zaradi drugačnega razumevanja pravnega vprašanja, na katero na tak način v sodni praksi še ni bilo odgovorjeno, mogoče odstavljati sodnike. Privoliti v takšno logiko bi pomenilo ustvarjanje pogojev, ki bi upočasnili razvoj prava ter na drugi strani vodili v tolikokrat kritizirano »črkobralstvo«, primitivni pozitivizem, povprečnost in daleč od intelektualno, tudi notranje neodvisnega in strokovno pogumnega sodnika.
Kako dalje? Prepričan sem, da bodo sodniki, predvsem zaradi poslanstva, ki ga ima sodstvo v družbi, vzdržali vse nadaljnje pritiske in sodili skladno s poklicno etiko. Diagnoza o nekakšnem stalnem bolezenskem stanju, eipatiji sodstva, je daleč o resnice. To dokazujejo objektivno merljivi kazalniki. In kaj pričakujem od politike, v stanju, ko naj bi postmoderna država usihala, izgubljala suverenost, postajala vse bolj izvotlena ter ko naj bi se krepil prenos pristojnosti na druge vzvode odločanja? Pričakujem, da se bo vendarle odgovorno opredelila do ključnih vprašanj za delovanje sodstva v demokratični družbi. Tako bo lažje reševati tudi druge nerešene probleme v družbi.
Branko Masleša je predsednik