Naprej v paleozoik

Seveda bomo te dni vsi pisali o Hillary Clinton in Donaldu Trumpu, novem ameriškem predsedniku. Toda ko bo veter razblinil blišč tega političnega in medijskega spektakla, se bo vendarle treba malce globlje zamisliti, kaj se je bilo pravzaprav pripetilo – in to menda vodilni državi sveta, ki si jemlje primat v izvozu raznih etičnih in političnih vrednot. Kaj pa se je s tem bilo pripetilo svetu? Na odgovor bo seveda treba še čakati.

Dogodek je kajpak pomemben tudi za Slovenijo v njenih minimalnih šentflorjanskih razsežnostih.

Predvsem so ameriške volitve pokazale, da ni več spopada ideologij, »spopada svetov«, ker ideologij ni več – ali pa so banalizirane do spodnjih oblačil. Ni več t. i. političnih programov; ni več F. D. Roosevelta in njegovega new deala, ki je bil morda zadnji projekt, ki bi mu v gradbeništvu rekli visoka gradnja. Nekdanji »razkol« med demokrati in republikanci, ki sicer nikoli ni bil tako razviden kot znameniti večkilometrski kanjon v Koloradu, je postal plehka juhica za novodobne politike. Politike? In seveda je hipoma razvidno, da ne Hillary ne Donald ne dosegata niti najnižjih standardov visoke politike in diplomacije, kakor so jih imeli v mislih velemojstri, kot je bil francoski diplomat Charles-Maurice de Talleyrand-Périgord.

V začetku francoske revolucije so morali škofi priseči zvestobo načelom revolucije (le kako naj si zamisli to pregreho slovenska duhovščina!). Ker so se nekateri uprli, so bile škofije razglašene za nezasedene. Med drugimi ni hotel priseči pariški škof in nekateri so predlagali, da ga nadomesti Talleyrand. Ludvik XVI. je tedaj rekel: »Glede drugih škofov mi je vseeno, rad pa bi, da bi vsaj pariški škof verjel v Boga.«

Verjeti v Boga?! No, v politiki je to že dolgo iz mode, so pa ameriške predsedniške volitve dokončno razgalile, da je pravzaprav vse skupaj nič ali ničevo (ne bomo spet citirali Thackerayjevega Semnja ničevosti). In da se javno prizorišče čedalje bolj vodeni v neko praznost. To je, oprostite, opaziti tudi v slovenski t. i. politiki – in nasploh. Politika postaja čedalje bolj prazna, brez ideologij, bogov in kakršnih koli pač vrednot, celo naravovarstveniki so nekam poniknili, vse je bolj ali manj le še šov, kakršne so bile zadnje ameriške volitve. Ok, tudi to se da vzeti v zakup, toda čemu naj bi morali potrošniki konzumirati vse te kangle pomij in brezveznosti? In to ne le Američani, zdresirani za kupovanje po supermarketih, ampak tudi drugi državljani tega sveta.

Popolna brezidejnost politike ne opravičuje več njenega obstoja. To bi znal povedati že Platon. In pozneje kajpak naš prijatelj Niccolò Machiavelli. A politika je sčasoma postala povsem »brezidejna« ne le v ZDA, zdaj je po vsem svetu, kajpak tudi pri nas. Ameriške predsedniške volitve so (morda) le opozorilo, da prehajamo v neki nov svet političnega in globalnega šovbiznisa, ki bo hitro spremenil in premešal vse dosedanje vrednote. Danes bi se temu reklo resničnostni šov – brez vsebine.

Naj gremo nazaj k minimalnim šentflorjanskim razsežnostim? Rade volje, ker se je te dni Janšev interpelacijski vrtiljak spet vrtel okoli nekega pomembnega vprašanja na ravni Hillary in Donalda. Pač interpelacija zoper ne-vem-katero-ministrico-že. Molierovska komedija demokracije in njene kante za smeti. Toda: vse se je vrtelo okoli tega, ali naj bodo zasebne šole enako financirane kot javne, torej stoodstotno. Oh, to je pa že preveč. Kot novorojenček sem »podpisal« nekakšno tiho pogodbo z državo, da bo tako ali drugače skrbela tudi zame (temu se zdaj reče socialna država), kar je desetletja funkcioniralo na najvišji ravni.

Zdaj to pogodbo zaman iščem po zaprašenih predalih preteklosti.

Razgradnja socialne države seveda ne sovpada neposredno z ameriškimi predsedniškimi volitvami, je pa neke vrste šentflorjanska posledica vsega skupaj. Kot je svet čedalje bolj brezglav, bo pač še toliko huje za nas. Kar se bo naokoli razgradilo – in to se sistematično počne v imenu novih globalnih sporazumov (TTIP, Ceta itd.). Kar ne uspeva ekspresno na »globalni« ravni, se da hitro pomesti po posameznih državicah, ki so kajpak najbolj dovzetne za šume in šepetanja iz okolice. In Slovenija je takšna državica; škoda, da ni več Cankarja, on bi znal to bolje povedati.

Zelo primerljiv primer je v Sloveniji, kako lahko neka državica zablodi v lastne blokade; ideologij po svetu menda skorajda ni več, nobenega zaresnega »spopada svetov« ni, na Slovenskem pa vse kar po starem kolovozu … Seveda, če ni več spopada ideoloških polobel, se da še vedno netiti strasti in čustva iz preteklosti. In prav to se je pokazalo pri zadnji maratonski interpelaciji ministrice za šolstvo, ko je postalo očitno, da si slovenski politiki nimajo več kaj povedati in lahko črpajo le še iz paleozoika.

»Debata« v našem parlamentu je na trenutke poskušala poskočiti vsaj do spodnje meje neke ideološkosti, vendar ji je sproti zmanjkovalo sape – in je pač dosegala najnižjo raven ameriške predsedniške kampanje. Nič hudega, postopoma se bomo morali vsi privaditi čedalje nižji politični omiki in kulturi. Toda kje so meje med paleozoikom, mezozoikom in sedanjim svetom?

Je pa bilo nekaj hitro razvidnega. Umanjkala je kakršna koli kritičnost do ustavnega sodišča (ki je »razsodilo«, da moramo odslej 100-odstotno plačevati tudi zasebne šole, ne glede na to, kdo si jih omisli), zmanjkalo je tudi nujne kritičnosti do tega tribunala, ki je v političnem dogajanju Slovenije očitno prevzel osrednjo vlogo. Čeprav nikakor ne sodi v delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Pravzaprav še vedno ne vemo, v kateri »predal« oblasti ta institucija sploh spada.

Slovenska ustava je glede tega napisana zelo »površno«. Na primer 161. člen: Če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi. Razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi ustavno sodišče.

Tu seveda ne vemo več, pri čem smo – imamo zakonodajalca, izvršno oblast, ki naj bi bila podrejena parlamentu, in seveda sodno vejo oblasti, ki bi morala biti popolnoma avtonomna. Pa ni. Ker se ustavno sodišče lahko vmešava v karkoli v tej državici in se s tem vpleta celo v zveze med Jankom in Metko. Razsoja celo v najbolj nesmiselnih zadevah, odvisno od jutranjega razpoloženja sodnic in sodnikov. Ampak ustavno sodišče je kajpak samo kamen v piramidi, ki se hitro podira, piramidi socialne države (2. člen ustave).

Ne bomo zagovarjali nobene interpelirane ministrice ali ministra, pri zadnjem dogajanju v parlamentu pa je bilo očitno, da ne gre več za nobeno ideologijo ali, bognedaj, celo artikuliran politični program; gre pravzaprav za razgradnjo države kot take, kar potem pomeni prosto lovišče za izbrance. Najprej se razgradi zdravstvo, potem šolstvo. Državno upravo … in tako naprej. Gospodarstvo je že tako »razgrajeno«. To je tudi v zadnji interpelaciji ostalo nekje v ozadju, ker se o tem raje ne govori.