Tiskane izdaje
Zavedanje o pomenu varovanja narave se v družbi stopnjuje, seznam ogroženih vrst, ki ga pripravlja Mednarodna zveza za ohranitev narave (IUCN), pa se še kar podaljšuje. Človek dobi vtis, da se naravi z leti posvečamo vedno bolj, njej pa gre vse slabše. Čeprav populističen, vtis vendarle ni povsem iz trte izvit, mogoče ga je pojasniti. Večino časa, ki smo ga in ga še namenjamo varovanju narave, se ukvarjamo sami s seboj in ne s tistim, kar je ogroženo. Varujemo, kar je nam všeč, od česar imamo neposredno korist, in še to le tam, kjer nimamo drugih interesov. »Spremembe v dojemanju, kaj varstvo narave je, so nujne,« razlaga v prispevku za revijo Science biologinja Georgina Mace z University College London, ko analizira zadnjih 50 let prizadevanj na tem področju.
Narava in človek
V začetku je bilo »varovanje narave zaradi narave«, pravi. Ohranjali smo posamezne ogrožene vrste in dele nedotaknjene, neposeljene divjine. Ljudje so se zavzeli za ohranitev pand, ker so za požret prikupne, za beloglave orle (v ZDA), ker so del nacionalnega ponosa, za Triglav z okolico, ker so njegove stene mogočne in nas presunejo. Varovanje redkih izbrancev je bilo uspešno, a vsa preostala narava, torej večina naravnih vrst in naravnega okolja, je še naprej nezadržno propadala.
Da bi povečali zanimanje za ohranjanje narave, smo začeli poudarjati pomen ekosistemskih storitev. To so naravni procesi, kot na primer čiščenje vode, ustvarjanje kisika, oblikovanje podnebja, ki jih opravlja narava brezplačno in brez njih enostavno ne moremo. »To je varovanje narave za ljudi,« poudari dr. Georgina Mace, saj s tem za naravo skrbimo zgolj zaradi svojih ugodnosti. Spremenjen odnos je povzročil pozitivne premike, začeli smo skrbeti tudi za vrste, ki jih ne poznamo, ne vidimo. Pa vendar, pristop je utemeljen na ekonomski koristi za našo družbo, zato je vse preveč egoističen, da bi lahko z njim ustavili vrtiljak izumiranja.
Primer: ljudi je zelo težko prepričati, da za svoje dobro potrebujemo vse vrste na svetu. Za mnoge med njimi ne bomo nikoli našli neposredne koristi, zato tudi ne motivacije za zaščito. Kljub temu so tudi ti organizmi del biotske pestrosti in njihovo ohranjanje je eden izmed pokazateljev, kako uspešno jo varujemo.
Po novem stavimo na koncept, pri katerem se sploh ne bomo več spraševali, zakaj varovati! Dr. Maceova ga imenuje »narava in ljudje«. Temelji na dveh sistemih, naravi in človeku, ki sta neločljivo prepletena in ju ohranjamo takšna, kakršna sta. Ne zato, ker so pande prisrčne, in ne zato, ker nam rastline zagotavljajo kisik. Naravo varujemo na vseh področjih, ker je naš enakovreden partner. Pika in konec debate! To ne pomeni, da je ne bomo več izkoriščali niti da vrste ne bodo več izumirale. Pomeni pa povsem nov odnos, z bistveno več empatije in manj tolerance do nesmiselnega obremenjevanja okolja in zato več upanja za vrste na robu izumrtja. Seveda, za to je potreben vratolomen družbeni preobrat, a se ne bo zgodil čez noč. Do takrat pa, priznajmo si, bi bilo fino ohraniti vsaj nekaj narave, da bomo imeli čez čas sploh kaj sprejeti v naše partnerstvo.
Kako zelo ljubimo naravo v S-love-niji?
Deklarativno, na splošni ravni, vzorno varujemo rastlinske in živalske vrste ter njihova življenjska okolja. Imamo zakonodajo, ki pravi, da nobene vrste ni dovoljeno iztrebiti in da obremenjevanje okolja ni dovoljeno. Za vrste, katerih velikost populacij upada, ter habitate in ekosisteme, katerih površina se zmanjšuje, uvajamo posebne varstvene ukrepe. Nanašajo se na neposredno varstvo vrst in osebkov (prepovedano ali omejeno je uničevanje, trganje, nabiranje, lov …), na ravnanja znotraj območij (dovoljena je le omejena kmetijska raba, omejena sečnja …) in na ustanavljanje fizično-geografskih enot, kjer naj bi varovanje biotske raznovrstnosti imelo prednost pred drugimi rabami. Takšna območja imenujemo zavarovana območja narave. To so narodni, regijski in krajinski parki, naravni rezervati ter naravni spomeniki. Zavarovane imamo okoli 13 odstotkov površine slovenskega ozemlja, velik del ima ali naj bi imel profesionalnega upravljavca, ki skrbi za upoštevanje zakonov.
Poleg tega smo sprejeli tudi evropski sistem varovanja narave. Povsod, kjer so izpolnjena stroga numerična merila ogroženosti vrst in habitatov na ravni Evrope, smo, kakor vse države članice EU, ustanovili območja Nature 2000. Evropski pravni red nas zavezuje, da v njih vzdržujemo razmere, ki bodo zagotavljale ohranjanje zatečenega stanja ali ga celo izboljšale. Drugače od zavarovanih območij, v katerih je s pravnim aktom predpisan točno določen in specifičen režim ravnanj in rab (s ciljem varovanja narave), evropski sistem varovanja prepušča državam samim, kako bodo dosegle zastavljene cilje.
Med članicami EU Slovenija vodi z več kot 37-odstotnim deležem kopenskega ozemlja, namenjenega območjem Nature 2000. Od tega je okoli dve tretjini gozdnih, večino preostalega so kmetijske površine. Upravljajo jih tisti, ki po načelih sektorske zakonodaje gospodarijo z območji. V praksi to pomeni, da gozdarski strokovnjaki v gozdnogospodarske načrte vnesejo določila, s katerimi lastnikom gozdov v Naturi 2000 predpišejo načine gospodarjenja, ki bodo ohranjali izbrane vrste in habitate. V kmetijstvu, kjer se ne načrtuje prek sektorskih načrtov, je zagotavljanje ugodnega stanja ciljnih vrst in habitatov bolj ali manj prepuščeno volji kmetovalcev samih.
Ptice kot indikator naših (ne)uspehov
Med naravovarstveniki so ptice priljubljena živalska skupina za opisovanje stanja narave, zato najpogosteje prav z njimi merimo naravovarstvene uspehe. O pticah vsako leto zberemo veliko podatkov, naseljujejo vse ekosisteme, ker so povečini izvrstni letalci, se na spremembe v okolju hitro in opazno odzovejo. Iz izkušenj vemo, da so spremembe v velikosti njihovih populacij premosorazmerne s stanjem narave in okolja na splošno. Podatki monitoringa evropskih ptic, ki jih že od leta 1975 zbira in analizira mednarodno združenje European Bird Census Council (Slovenija sodeluje od leta 2007), kažejo, da se razmere v gozdovih za okoli polovico vrst slabšajo, za drugo polovico se izboljšujejo ali ostajajo nespremenjene. V kmetijski krajini se štirikrat več vrstam razmere slabšajo, kakor izboljšujejo, velikosti populacij so se v zadnjih 30 letih zmanjšale za polovico!
V Sloveniji so razmere podobne. Kot članica EU smo prevzeli evropske direktive glede upravljanja pokrajine. Prav upravljanje pokrajine pa je najbolj odgovorno za to, kaj se z naravo dogaja. Od naše samostojnosti do danes je, od okoli 200 gnezdilk, potrjeno ali zelo verjetno izginilo že nekaj vrst, med njimi kozica, zlatovranka in južna postovka. Vse so bile, po besedah starejših ornitologov, nekoč zelo pogoste. Čuk, pegasta sova, črnočeli srakoper, vrtni strnad jim sledijo tesno za petami. Vsako leto jih opazujemo s cmokom v grlu in se sprašujemo, ali je morda to naše zadnje srečanje z njimi. Koscev, repaljščic, prib, škurhov, prepelic, smrdokavr in poljskih škrjancev je ostala manj kakor polovica.
Za večino beležimo podatke sistematično šele zadnjih deset let, upad se je torej zgodil že v obdobju Nature 2000, ki naj bi skrbela za njihovo varnost. Z lahkoto naštejeva še vsaj 50 vrst, za katere iz osebnih izkušenj veva, da jih je manj, kakor jih je bilo v časih, ko sva začela opazovanja. Ob tem ne dvomiva, da je podobno, torej za peščico bolje, za večino slabše, tudi z drugimi živalskimi in rastlinskimi skupinami, a pri njih so podatki pogosto preveč raztreseni za jasne trditve.
Primeri dobre prakse
Kljub temu so tudi primeri dobre prakse, ki kažejo, da za slabe rezultate pri varovanju narave ni krivo pomanjkanje znanja ali kaj podobnega. Kot rečeno, stanje se slabša, a ne povsod. V okviru projekta Life Kosec je Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps) na Ljubljanskem barju leta 2004 odkupilo in najelo dobrih 63 hektarjev pretežno travniškega ozemlja, ki ga upravlja z enim samim ciljem – za dobro ptic. Sredi okolja, kjer se je velikost populacij v dveh desetletjih zmanjšala za več kot polovico, beležijo v naravnem rezervatu Iški morost pozitivne rezultate – velikosti populacij se povečujejo.
Krajinski park Sečoveljske soline je razdeljen na dva dela. V enem se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, s pobiranjem soli, v drugem je vse podrejeno varovanju edinstvene narave. Tam ni, razen nujnih vzdrževalnih del, nobenih drugih posegov v okolje, obiskovalci se morajo držati strogih pravil obnašanja. Za marsikoga toge in nerazumljive omejitve, pa vendarle prinašajo rezultate, ki jih v zavarovanem območju pričakujemo. Od ustanovitve parka do danes so prišle nove gnezdilke, na primer sabljarka, duplinska kozarka, rdečenogi martinec. Populacije redkih in ogroženih vrst, ki jim razmere očitno ustrezajo, so se povečale, med njimi najbolj navadni in mali čigri, polojniku ter beločelemu deževniku.
Primerov, ki kažejo, da ni prav nobenega razloga, zakaj s pravim pristopom varstvo narave ne bi moglo biti uspešno, je še več, tudi drugod po Evropi.
Ne jamrava, iščeva rešitve!
Velika zavarovana območja v Sloveniji so razdeljena na cone z različno strogimi varstvenimi režimi. Tudi najstrožji režim, z izjemo v narodnem parku, po zakonodaji predvideva upravljavske kompromise, od katerih naj bi imela neposredno korist človek in narava. Podobno varujemo vrste in habitatne tipe na območjih Nature 2000. S kompromisi iščemo načine gospodarjenja, s katerimi bomo pokrajino še naprej izkoriščali, obenem pa v njej tudi ohranjali naravo. Splošno razširjenim vrstam, ki so se sposobne prilagoditi na spremembe, s tem večinoma omogočimo preživetje. To so trpežni organizmi, ki obstanejo skoraj povsod – če ni drugače, tudi na robu mesta, med dvema njivama ali sredi gospodarskega gozda.
Specializiranim vrstam, ki se težje prilagajajo, takšni kompromisi ne zadostujejo. Varstveni učinki na te vrste, hočeš nočeš, spominjajo na dogodke iz osnovne šole, ko smo nasilnežem iz višjih razredov dajali denar od naše malice, da so nas zato malo manj tepli! Oni so dobili, kar so pričakovali, mi pa čisto premalo, da bi bili s tem zadovoljni. Zato ni skrivnost: sezname ogroženih vrst polnijo predvsem specializirane vrste!
Rezultati torej kažejo, da so s kompromisi prežeti varstveni ukrepi neučinkoviti za ohranjanje precejšnjega dela narave. A rešitev problema ni daleč, nanjo že ves čas kažejo dobre prakse. Rešitev je v dopolnitvi ukrepov, ki že obstajajo, z novimi, ki bodo podprli nekompromisno varovanje, kot to delajo na Iškem morostu in v solinah. Zakonodaja takšne ukrepe v resnici že predvideva, le njihova uporaba je čisto premalo izkoriščena. To so naravni rezervati, v katerih potekajo naravni procesi povsem brez človekovih vplivov, če pa ti že morajo biti, so namenjeni izključno ohranjanju biotske pestrosti, ne pa kompromisnemu sobivanju gospodarstva in narave. Po tem modelu bi znotraj vsake večje zavarovane površine in vsakega večjega območja Nature na strateških mestih država ustanovila rezervate, kjer bi se raba prostora podrejala izključno ciljem varstva narave.
Dobra novica je, da s tem ne bi dosegli pozitivnih rezultatov samo v rezervatih, veliko bi prispevali k ohranjanju vrst tudi zunaj njih. In še nekaj. Varstvo narave se pogosto opisuje kot cokla v razvoju pokrajin. Če bi v državi izboljšali stanje narave, ustavili upadanje ali celo okrepili populacije ogroženih vrst, bi s tem odpravili marsikateri zadržek, ki danes omejuje gospodarske možnosti na varovanih območjih.
Posnemanje naravnih principov
Leta 1969 je ameriški ekolog Richard Levins za opis kompleksne populacijske dinamike vrste, ki jo je proučeval, prvi uporabil izraz metapopulacija. Izraz se je v stroki hitro prijel; danes imamo strukturo in procese, ki jih ponazarja, kot ključne za razumevanje delovanja naravnih populacij. Bistvena novost v razumevanju je bila, da je vsaka populacija sestavljena iz več manjših, med sabo povezanih skupinic.
Povsem nepričakovano so znanstveniki kasneje odkrili še, da je za ohranjanje celotne populacije pogosto dovolj, če samo ena izmed skupinic prebiva v zelo ugodnih razmerah. Veliko rojenih potomcev v tej, t. i. donorski skupinici s preseljevanji omogoča ohranjanje vseh preostalih skupinic, tudi takšnih, ki so v manj ugodnih razmerah in bi same po sebi prej ali slej izumrle.
Torej so rezervati (donorska skupinica) znotraj varovanih površin (vse druge skupinice) zgolj posnemanje naravnega sistema, ki uspešno deluje že od začetka življenja na Zemlji. Potrebujemo še kakšno boljšo referenco?
Dr. Davorin Tome, Nacionalni inštitut
