Tiskane izdaje
Je eden od 980 partnerjev, ki so solastniki svetovalne družbe A. T. Kearney, ustanovljene leta 1926. Ukvarja se s poslovnim svetovanjem in v podjetju, ki šteje okrog dva tisoč petsto zaposlenih, vodi enoto za Vzhodno Evropo. Pisarne njegovega oddelka poslujejo v Rusiji, Ukrajini, Češki, Poljski, Madžarski, Turčiji, Romuniji in Sloveniji.
Republiko Slovenijo pretresa polemika, kakšen tip lastnine je boljši: zasebna, državna ali morda zadružna? Je ta polemika smiselna?
Polemika je površinska, ne zadeva temeljnega vprašanja. Temeljno vprašanje pa je, kakšna je učinkovitost delovanja podjetij.
Je lahko državna lastnina enako učinkovita kot zasebna lastnina?
Državna lastnina je lahko učinkovita, vendar mora biti izpostavljena konkurenci in biti mora učinkovito upravljana. Norveška nacionalna naftna družba je državno podjetje in gre mu dobro. V Franciji je množica podjetij v državni lasti in poslujejo kar dobro. Konec koncev, frankfurtsko letališče je v delni državni lasti. In dobro jim gre. Načeloma naj bi bila sicer zasebna lastnina učinkovitejša od državne, vendar ta empirična zaznava ne more biti izgovor, da državna lastnina ne bi bila enako učinkovita. Bistveno je, da je izpostavljena konkurenci. Če pa ni konkurence, ni učinkovitosti. V vseh razvitih gospodarstvih je delež zasebne lastnine v gospodarstvu prevladujoč, redko najdemo več kot deset odstotkov podjetij v državni lastni.
Kakšni so problemi državne lastnine v Sloveniji?
Državna lastnina je ujetnica politike in širših interesnih skupin. Zato modeli upravljanja niso postavljeni tako, da bi dosegli učinkovitost na trgu. Državna lastnina je pri nas morda učinkovita po kakšnem drugem parametru, ni pa učinkovita po tržnih parametrih. Gre bolj za interesno-dogovorno ekonomijo kot za tržno. Te interesne skupine potem participirajo pri poslih državnih podjetij. Ne trdim, da gre za kriminalno participacijo. Enostavno trdim, da je učinkovitost nižja.
Vendarle se zdi, da je tudi državna lastnina upravljanja na način, kot so upravljane korporacije v zasebni lasti. Tudi državna podjetja imajo nadzorne svete, uprave, skupščino lastnikov. Če bi sodili po videzu, bi se zdelo, da ni razlik med zasebnimi in državnimi podjetji. Vse je tako, kot je zapisano v učenih knjigah. In vendar podjetja niso učinkovita. Zakaj?
Ker ni konkurence. Ker ni konkurence, se rezultati ne merijo z vidika doseganja učinkovitosti na trgu. Zakaj podjetje sploh obstaja?
Zakaj?
Zaradi kupcev. Če nimaš storitve ali produkta, ki ga kupci potrebujejo, nima smisla, da podjetje obstaja. Lahko govoriva o banki, vodovodu ali proizvodnji žvečilnih gumijev: kupec mora obstajati. Če pa je trg deformiran z monopoli, lahko dober rezultat dosežeš tudi drugače, ne le tako, da si dober na trgu.
Kje pogrešate konkurenco?
Povsod. Že pri kadrih jo pogrešam.
Govorite o trgu dela.
In o trgu menedžerjev, trgu strokovnjakov. Konkurenco pogrešam na trgu storitev, blaga in kapitala. Trg je zaprt z državnimi in tudi lokalnimi mejami. Cena, ki jo plačamo, je relativno nižja učinkovitost.
Kaj je merilo učinkovitosti?
Kupec mora biti zadovoljen. Drugič, konkurenčna mora biti produktivnost podjetja. Dobro merilo produktivnosti je dodana vrednost na zaposlenega. Včasih ima podjetje konkurenčno ceno in izdelek, vendar nima konkurenčne vrednosti.
Lahko to razložite bolj podrobno?
Primer: slovensko podjetje v zasebni lasti, pretežni izvoznik, ima dodano vrednost na zaposlenega 30 tisoč evrov. Izdelek je konkurenčen po kvaliteti in ceni. Vendar ima podobno podjetje v neki drugi državi produkt, ki je en cenovni razred višje, hkrati pa dodana vrednost na zaposlenega znaša 60 ali 70 tisoč evrov. Hkrati pa je dodana vrednost na zaposlenega tudi v podjetjih, ki dosegajo na trgu nižjo ceno za svoj izdelek, višja kot pri slovenskem podjetju. To pomeni, da slovensko podjetje ne dosega dovolj visoke produktivnosti za svoj industrijski sektor.
Zakaj ne?
Ker trg kapitala v Sloveniji ne deluje, ni prave reakcije na nižjo produktivnost. Občasno je nadzorni svet nezadovoljen, nezadovoljni so delavci in zakuhajo kakšno stavko. Ker pa ni dovolj močnega pritiska investitorjev, se podjetje bistveno prepočasi prilagaja zahtevam industrijskega sektorja, v katerem deluje.
Kako je mogoče dvigniti dodano vrednost na zaposlenega?
Dodano vrednost na zaposlenega sestavljajo tri kategorije: dobiček, amortizacija in plače in seveda število zaposlenih. V svojem bistvu izraža razmerje med vrednostjo, ki jo podjetje s svojimi izdelki doseže na trgu, ter produktivnostjo dela in opreme. Matematično jo lahko dviguješ bodisi z večanjem prihodkov bodisi z nižanjem stroškov plač, amortizacije ali dobička. Vendar je tisti »pravi« dvig, ko zaposleni z opremo, ki jo imajo na voljo, na trgu dosežejo višjo vrednost za svoje izdelke. Za tem pa stojijo razvoj kadrov, sposoben menedžment, razvoj, marketing in tako naprej.
Ali kupec misli, da je izdelek nevreden, če ve, da je plača tistega, ki je izdelek naredil, nizka?
Ni nujno. Ne bi želel opravičevati neetičnega izkoriščanja delovne sile, ji ostro nasprotujem. Vendar če pogledamo ceno, na primer, sodobnega telefona, bomo videli, da je delež stroška proizvodnega dela zelo nizek.
Kako je to možno?
Vrednost, ki jo kupite, predstavlja razvoj, dizajn, blagovna znamka, kupite zaupanje v podjetje, ki ponuja ta izdelek.
Kako se spremeni percepcijo vrednosti? Je pomembna korporacija, ki nekaj naredi, ali morda celo država, v kateri stoji korporacija?
Oboje je pomembno. Izdelek mora biti kakovosten, imeti mora ustrezno blagovno znamko, ustrezni morajo biti kanali distribucije. Po eni od naših raziskav je skupina 20 odstotkov najuspešnejših podjetij navedla, da je več kot 90 odstotkov razlogov za njihov uspeh notranjih. Vendar okolje tudi marsikaj pomeni – švicarska točnost, švedski dizajn, azijski trgi, silicijeva dolina.
Omenili ste, da se v upravljanje podjetij v državni lasti vpleta politika. Zakaj? Je to povezano s politično kulturo, ki je od leta 1945, morda pa že od prej, postavljena tako, da zaslužni za narod postanejo direktorji kombinatov?
Deloma gre za relikt preteklosti. Vendar so imeli težave z upravljanjem državne lastnine tudi v Avstriji. Pa so se potem v nekem trenutku odločili, da bodo stvari uredili. In so jih. A naj presenetim: v bivšem režimu so znali na izvršne direktorske funkcije postaviti sposobne ljudi. Ljudi, ki niso imeli nobenega talenta za posel, so poslali na kakšne druge funkcije. V podjetja in izvršne svete, torej to, kar je danes vlada, pa so postavili načeloma ljudi, ki so izvršne naloge solidno opravljali. Pod črto pa so bili kriteriji selekcije precej podobni kot danes: nagrajevala se je pripadnost in relativna sposobnost. To se išče tudi danes. Bistvena razlika je v tem, da so bile včasih meje zaprte. Zato ni bilo konkurence. Zdaj se z zatekanjem k zapiranju skuša omejevati konkurenco. Mi se globalizacije bojimo, nanjo odgovarjamo z zapiranjem. Državna lastnina naj bi omogočala to zapiranje, izogibanje konkurenci. Žal stvari postanejo bolj vidne šele v ekscesnih primerih, ko je za reakcijo prepozno.
Ena od ocen govori, da so šle stvari navzdol po letu 2004.
Podjetja že prej niso bila konkurenčna, vendar to ni bilo tako opazno. Med letoma 2005 in 2008 so šla pričakovanja zaradi ekspanzije prek vseh mej. In potem je balon počil.
Značilnost te ekspanzije je, da so ljudje, katerih osebne ambicije so bile prej omejene, sklenili, da bodo postali tudi lastniki podjetij.
To morda niti ne bi bilo tako slabo, če bi sredstva, katerih lastniki so postajali in so jih upravljali, upravljali učinkovito. Vzemimo primer: podjetje v osemdesetih s solidnim rezultatom. Ker pač ni bilo na kapitalskem trgu, se ni nihče spraševal, ali je konkurenčno. Podjetje je šlo v devetdesetih v privatizacijo. Hkrati je postajalo vidno, da podjetje po kazalcih konkurenčnosti zaostaja za zahodnimi tekmeci. Podjetje je vsa ta leta preživelo, ker je poslovalo z nižjim dobičkom in nižjimi plačami. Potem je prišlo leto 2005 s svetovno ekspanzijo. Leta 2007 je prišel evro. Denar je bil skoraj zastonj. Najeli so velike kredite. Kreditov pa niso uporabili, da bi dejavnost širili naprej, da bi postali bolj konkurenčni. Najeli so jih na primer za kakšne nepremičninske projekte. Po pravilih bi moral vsak evro kredita, ki ga vzameš, prinašati dodatni dobiček. Če sem danes na en evro naredil deset centov, moram z vsakim naslednjim evrom doseči več od desetih centov. S tem, ko postajam večji, moram postati boljši. Vendar podjetja tega niso znala narediti. Niso postajala boljša, šla so v diverzifikacije, vprašljive naložbe ... Potem je prišla kriza in s posledicami se ukvarjamo danes.
Tudi zaradi vtikanja politike v korporativno upravljanje je prihajalo do hitrih menjav na vodilnih položajih. Pogosto so vodilni kadri prišli od zunaj. Uspešne korporacije praviloma na vodilna mesta postavijo ljudi, ki že so v korporaciji; skrbijo za njihovo vzgojo.
Koliko časa traja, da pridejo na vrh?
Odvisno od velikosti podjetja, dolgo. Deset, dvajset let. Po raziskavi, ki smo jo naredili v Sloveniji, velja, da je človek, ko je star petdeset let, že zrel za odpis z direktorskega mesta. V Nemčiji so ljudje v upravah podjetij do šestdesetega, tudi sedemdesetega leta starosti. Cele generacije, ki imajo znanje, izkušnje in vitalnost, so pri nas po nepotrebnem zapostavljene. Upam si trditi, da je to kapital, vsaj toliko težak kot bančna luknja.
Kaj se je v Sloveniji zgodilo z veščinami? Tehnološkimi veščinami, upravljavskimi veščinami …
Številna podjetja so zaradi prehitrih menjav veščine izgubljala. Velike količine znanja so šle. Z razpadom velikih sistemov se je znanje razpršilo. Namesto da bi znanje nadgrajevali, je šlo nekam drugam. Če vrh menjaš prehitro, znanje puhti. Sedemdeset ali osemdeset odstotkov znanja je nezapisano znanje. Tega ni v knjigah, letnih poročilih.
Kako pa se prenaša?
Prenaša se s kadrovskim razvojem. Pri upravljanju podjetja je potrebna kontinuiteta.
Mimogrede: kje je ključna težava Elana? Smučarska industrija je v zadnjih desetih ali petnajstih letih spremenila poslovni model. Elan ni imel dovolj moči, da bi tem spremembam v celoti sledil. Pomembno je bilo, ali bi bil Elan hrvaški ali naš, bi ga prodali ali zadržali … Uprava, ki v tem trenutku vodi Elan, je v zadnjih dveh desetletjih uprava z najdaljšim mandatom. In tudi ta uprava je opremljena s kratico v. d. Vedo, da so tam začasno. Cela industrija se spreminja z izjemno hitrostjo, njihov status pa je začasen. Podjetje potrebuje normalno okolje in razmere za svoje delovanje.
Koliko časa potrebuje direktor, ki ima nadpovprečne kompetence, a je hkrati v podjetju novinec, da naredi pozitiven premik?
Dve leti, pet let. Če je situacija kritična, morda manj. Če pogledate slovenski bančni prostor: primer, sedanja uprava NLB dela dobri dve leti. In po dveh letih je konkurenca začutila, da se v NLB nekaj spreminja. Konkurenca zaznava, da uprava dela sistematično.
Bližnjic torej ni?
Ni.
Pa niste svetovalci na svetu ravno zato, da najdete bližnjice?
Ne. Svetovalec pomaga in dviguje raven kvalitete delovanja, pospešuje izvedbo, prinaša metodologije, podatke in primere iz sveta. Ničesar pa ne more narediti namesto uprave.
Trdite, da si v Sloveniji nismo odgovorili na ključna vprašanja, povezana z lastnino. Zakaj naj bi bil to problem?
Ker zasebna lastnina poganja podjetniško iniciativo. V Sloveniji pa bogatih zasebnikov ne bi imeli, ker smo nagnjeni k egalitarizmu. Bogatega obrtnika bi še tolerirali, bogatega »industrialca« pa že ne več. Državna lastnina? Eni so za, drugi proti. Kaj ostane? Tujci? Tujce smo v nekaterih okoliščinah pripravljeni sprejeti. Celo kakšnega tajkuna iz tujine bi sprejeli, sprejeli bi državno lastnino iz tujine. Vendar ne v vseh okoliščinah.
Ampak, kot sva že rekla, zastavljamo si napačno vprašanje. Kaj danes skrbi večino Slovencev? Slovence skrbi materialna podstat. Skrbijo nas delovna mesta in pokojnine. Imamo 13-odstotno brezposelnost, 120 tisoč ljudi je brez dela.
Vendar se tega problema ne da rešiti s prerazporejanjem ustvarjenega, tudi novo zadolževanje ni rešitev. Edini odgovor je ekonomski razvoj.
Če naj bi dosegli odstotke, ki so v Avstriji ali Nemčiji, bi morali odpreti kakšnih 50 tisoč delovnih mest. In recimo, da imamo še kakšnih 40–50 tisoč delovnih mest, ki so zdaj ogrožena. Torej v desetih letih potrebujemo sto tisoč novih delovnih mest. Politika, vsi, bi si morala ta cilj zastaviti. Bi bil lahko to za levico problem?
Nova delovna mesta? Najbrž ne.
Tudi sam mislim, da za levico to ne bi smel biti problem. Ima lahko s tem problem desnica? Mislim, da ne. Sindikati?
Recimo, da ne. Četudi nova delovna mesta nekako niso del sindikalnega horizonta. Zanimajo jih sedanji zaposleni.
Tudi delodajalci s tem ne bi smeli imeti težav, prav tako akademska sfera. Kaj potrebujemo za sto tisoč novih delovnih mest? Potrebujemo gospodarsko rast, vsaj dva do tri odstotke na leto. Rast lahko dosežemo le z investicijami.
Kje naj bi dobili denar za investicije?
Trije glavni viri. Nekaj lahko investira podjetniški sektor. Prihranki prebivalstva na bankah so osem milijard evrov. In tu so tuje investicije. Vendar mora okolje vzbujati zaupanje.
Mislite, da bi morala biti lastnina bolj zavarovana?
Cel sistem bi moral vzbujati zaupanje. Okolje mora biti takšno, da promovira investicije. Pravni red mora biti tak, da spodbuja. Vsi bi se morali veseliti novih investicij in delovnih mest. Zakaj govorim o delovnih mestih? Če so delovna mesta naš cilj, je lastnina sredstvo, da do tega cilja pridemo. Če je lastnina izhodišče debate, se bomo samo prepirali. Urejena lastninska razmerja pa so pomembna, ker prispevajo k odpiranju delovnih mest. Mimogrede, zakaj je bolj izjema kot pravilo, da bi nekdo prišel v Slovenijo in odprl tovarno in zaposlil na novo?
Zaradi negotovosti?
In ker je predrago. Preveč zapleteno. Če gredo na Češko ali Madžarsko, bo manj težav. Vedeti moramo, da je slovenska delovna sila usposobljena in zato dražja. Tudi pričakovanja glede standarda so višja. Zato potrebujemo investicije z višjo dodano vrednostjo. Da pa privabiš te, je potrebno največ truda.
Kakšno zvezo imajo nova delovna mesta z lastnino?
Če je sto tisoč delovnih mest naš ključni motiv, je lastnina v funkciji tega cilja. Trije glavni viri investicij: podjetniki, prebivalstvo, tuje naložbe. Država ne ustvarja delovnih mest, podjetniki jih. Država zgolj ustvarja razmere.
Kaj bi morali narediti glede lastnine, da bi dobili sto tisoč delovnih mest?
Priznati bi morali domovinsko pravico vsem oblikam lastnine in vedeti, da jih bodo veliko, veliko večino ustvarila podjetja v zasebni lasti, in to v glavnem z izvozom.
Menite, da nekatere oblike lastnine nimajo domovinske pravice?
Če sledim nekaterim diskusijam, nekaterim vrstam lastnine odrekajo domovinsko pravico.
Torej naj bi bila zasebna lastnina manj legitimna kot državna?
Da. Tak vtis lahko včasih dobimo. Strinjam se s tem, da morajo nekatera podjetja ostati v državni lasti. Nekatere strateške naložbe naj kar bodo državne, vendar na podlagi opredeljenih in sprejetih kriterijev. Narobe pa je, če sporočamo, da je državna lastnina bolj legitimna oblika lastnine kot zasebna. Ni vsaka oblika lastnine primerna za vse tipe podjetij. Težko si predstavljam uspešno visokotehnološko podjetje v državni lasti. Okolje je preveč vibrantno, da bi bila državna lastnina lahko uspešna. Življenjski cikli podjetij so danes krajši. Tehnološki razvoj zahteva hitre reakcije.
Državna lastnina za hitro spreminjajoče se segmente ni primerna?
Ni. Okoliščine so nepredvidljive. Pred petnajstimi leti je tekla debata, kdo bo na internetu obvladoval vsebino. Telekomi ali medijske hiše? Pojavili pa so se povsem novi igralci, Google, Amazon … Telekomi in medijske hiše se niso mogli dovolj hitro prilagoditi. Podoben razvoj poteka v vseh industrijskih panogah. Ni izjem, samo hitrosti so različne. In vedeti moramo, da je normalno, da nekatere industrijske panoge umirajo in da se rojevajo nove.
Torej moramo rešiti problem lastnine, pa smo zmagali?
Ne. Zmagamo lahko, če se ne bomo bali konkurence. Biti državni prvak v Sloveniji je lepo, v svetu pa ne šteje veliko. Šteje le zlata olimpijska medalja. Enako velja za slovensko gospodarstvo, ki pretežno tekmuje na mednarodnem trgu.
