Naše pesmi, naše sanje

Nočni utrinek s postaje na Dobovi je šel takole: na začetku je morala biti neka brutalnost ali pa kaos. Toliko ljudi s širnega Bližnjega vzhoda v ozkem grlu Slovenije proti široki Evropi na eni strani loči formalno­ državno omejevanje njihove namere, celo iluzije, priti v obljubljeno rajsko deželo, Nemčijo. Na drugi strani jih kaosu trgajo iz krempljev prostovoljci in organizacije, ki jim dajo jesti ribe in kruha, topljene sirčke, jim kuhajo čaj, ponujajo ustekleničeno vodo, jim med vsesplošnim vpitjem, naj pohitijo, poskušajo nameniti nasmeh. Žalost je edina beseda, ki ujame primernost trenutka, a v četrtek je padla še ena beseda: spregovoril jo je predsednik države, ki se je namenil uravnotežiti žalost beguncev in žalost Slovencev (in njihove države). Sporočilo: Slovenija bo na južni meji zagotovila svojo suverenost, da ne pride do kaosa, toda, je povedal, ko se je zahvalil vsem vpletenim za humanitarno pomoč beguncem in za vzdrževanje reda in varnosti države, treba je ohraniti dostojanstvo človeka, slovenska država in družba morata ohraniti človeški obraz.

V čem smo Slovenci žalostni

S tem prologom bomo zapustili visoke misli in se posvetili dejstvom in tehnikalijam, ki spremljajo begunsko krizo. Nekaj bi bilo bržčas treba še povedati v zagovor visokih misli. Slovenija je premajhna država, da bi rešila Bližnji vzhod in ukinila razloge za begunsko krizo, ki je ušla iz vseh humanih in geostrateških proporcev. Toda kaj v tem velikem eksodusu Bližnjega vzhoda resnično poudari njeno majhnost? Zdi se, da najbolj način uveljavljanja suverenosti tam, kjer objektivno ni mogoča. Je v sodobnem svetu, na primer, mogoča suverenost pred kapitalskimi tokovi?

Po izjavah predsednikov vlade in države je na uradni ravni precej jasno, da Slovenija kot varuh šengenske meje hoče biti tihi partner Avstrije in Nemčije. Ko dela strategijo pretoka beguncev na južni meji, se ozira proti severni meji z Avstrijo. Ko ta napove žične ograje, Slovenija napove žične ograje na meji s Hrvaško. Ko ta spregovori o skrajnih zmogljivostih svojih kapacitet, enako stori Slovenija. In Avstrija se na povsem enak način obnaša v razmerju do Nemčije, v kateri se precej očitno pripravljajo na zajezitev begunskega toka. Tako eni kot drugi in tretji govorijo o dostojanstvu človeka in ohranitvi človeškega obraza.

In zdaj smo pri tehnikalijah, zbrane pa so v vprašanju, kaj konkretno je slovenska država v tej begunski krizi delala in še dela narobe. Prva tehtna pripomba je, da je bila velika večina dejanj, ki sodijo k dostojanstvu človeka in ohranitvi človeškega obraza, pri sprejemu beguncev v državo prepuščenih civilnodružbeni pobudi humanitarnih organizacij in požrtvovalnih (domačih in tujih) prostovoljcev. Res je, da humanitarno delo načeloma koordinira civilna zaščita, toda lahko že trdimo, da so človeški obraz »operacije« zagotavljali nesistemski dejavniki. Druga tehtna pripomba je (še vedno) ta, da na področju policijskega kodeksa ravnanja z ljudmi ni videti sistemskega pristopa, ali, če hočete, sistemske človečnosti. Policisti so utrujeni, preobremenjeni, mnogi med njimi odlični ljudje, sočutni in pozitivni v pristopu, mnogi med njimi pa intimno zelo sovražni do beguncev in mestoma tega niti ne skrivajo. Pomanjkanje profesionalizma na ravni profesionalnega kodeksa in ohranjanja človeškega obraza je očitno, kot je tudi očitno, da tehnično sicer dobro obvladajo svojo profesijo. Izkušnje s terena kažejo, da se begunci pri pozitivnem obravnavanju zavedajo avtoritete države in jo takoj spoštujejo, pri negativni ali napadalni drži represivnih organov pa postanejo nemirni in prestrašeni. Ta ocena izključuje izgrednike, ki terjajo ostro intervencijo, vendar je teh po izkušnjah precej malo.

V čem smo Slovenci še žalostni

Verjetno ne zgrešimo dosti, če rečemo, da visoko nad 90 odstotkov Slovencev še ni videlo v živo begunca z Bližnjega vzhoda, verjetno tudi ne večina politikov. Toda razprava o beguncih in o tem, kako ogrožajo varnost države in državljanov, je postala nacionalna tema debate številka ena. V SLS so ta teden začeli zbirati podpise pod peticijo z delovnim naslovom Slovenija, spreglej!, v kateri zahtevajo takojšnjo postavitev ograj na južni meji. Okrog SDS se v razvejenem submedijskem sistemu organizirajo subliminalna sporočila. Po neznanih virih, ki pa po mišljenju gravitirajo k mentaliteti omenjenih strank, se spodbuja odpor do muslimanstva, napoveduje se možnosti za strelske tečaje, uporabo ženskih zapestnic, ki se jih aktivira, kadar kdo poskuša posiliti žensko, in podobno. Pošiljajo se dolgovezna pisma, ki se praviloma začnejo s pojasnilom, zakaj nekdo, ki je dobronameren, ne upa povedati svojega imena (ker dela v državni upravi ipd.), toda opozarja na nekaj, kar je videl pri svojem delu, to pa so podatki o pretkanosti in teroristični organiziranosti beguncev, ki tiščijo v ospredje male otroke, da bi se maskirali, in podobno.

Velika žalost, z dvema besedama, in dejstvo, da se razpihuje sovraštvo, ki v imenu zaščite državljanov daje oprijemališča etablirani politiki. Zdi se, da so prenekateri poudarki v govorih in držah predsednikov vlade in države namenjeni prilagajanju tej dejavnosti in popuščanju stereotipom.

Vsa ta dejavnost gre v slogu zgodbe, ki mi jo je ob tej priliki povedal brat: v veliko dvorano je stopil pes, ki je renčal, ker ga je bilo strah. Ko so drugi psi videli, da renči, so začeli renčati še oni, in na koncu je nastal kaos, v katerem se je vsepovprek grizlo, renčalo, razbijalo, trgalo, prevračalo in se sploh prepuščalo kaotičnemu razpoloženju, ki se umiri šele v onemoglosti ali smrti. Ko je pes obnemogel, je uvidel, da se je znašel v sobi stoterih ogledal in so bili vsi razbesneli psi le zrcalna podoba njega samega.

Zdi se torej, da je Slovenijo zajela programirana žalost, ki je pravzaprav strah pred Bedančevo sovo, ki je ni bilo, kajti njen glas je v tunelu zaskovikal Kekec. In končno se zdi, da tega dejstva v obliki argumentiranja na podoben način, kot to poteka v Nemčiji, niti stranke oblasti niti stranke desne opozicije bodisi niso zmožne bodisi nočejo upoštevati. To pa Slovenijo (deloma pa tudi že Avstrijo) na nekoliko, a ne dosti vljudnejši način dela podobno Madžarski, ki v zadnjih mesecih v svetovnem merilu slovi kot približek politikam, kakršne so pripeljale Evropo v drugo svetovno vojno.

In kakšna so dejstva

Prvo dejstvo je, to moramo ponoviti, da so to dimenzije problema, ki absolutno presegajo zmogljivosti Slovenije, da bi brez EU prišla do končne in ciljne rešitve. Drugo dejstvo je, da se med 150.000 in več begunci, ki so prečkali Slovenijo, skrivajo tisočere usode, namere in načrti, ki jih je nemogoče »skenirati« po šengenskem postopku. To pomeni, da so med begunci zanesljivo tisti, ki rešujejo svoja življenja in življenja svojih družin zaradi sirske vojne, pred Isisom ali talibi ... Zanesljivo so med begunci tudi tisti, katerih gola življenja niso ogrožena, pa so izkoristili priliko, da se v imenu humanitarne katastrofe premaknejo na bogati Zahod. Med njimi so tudi taki, ki so nekje v okoliški državi po več let čakali na priložnost, da pridejo v Nemčijo.

Zanesljivo pa so tudi vsi begunci brez izjeme ljudje drugačnega kulturnega, po večini tudi religioznega okolja. Prav tako zanesljivo je dejstvo, da očitek o potencialnem bodočem varnostnem problemu ne tiči niti v njihovi zavesti niti v realnosti stvari, temveč v predsodkih Evropejcev, tudi če ne posebej izrazito, Slovencev. Naslednje dejstvo je, da se svet nezaustavljivo spreminja in da se ljudje praviloma bojijo sprememb. Dejstvo je, da so se nekatere slovenske politične stranke namenile iz teh strahov nakovati politični kapital, potem ko so ga s svojimi nečednostmi zapravile. In dejstvo je, da je ta formula v Evropi do pike in vejice enaka, že znana iz porecesijskih nacionalsocialističnih procesov, ki so v prvi polovici 20. stoletja v Italiji in Španiji prerasli v fašizem, v Nemčiji pa v nacizem. To je treba povedati z vso jasnostjo.

Zato, če se vrnemo k državi in njeni vlogi, je zelo pomembno, kako v kritičnih trenutkih zgodovine in humanitarnih katastrof oblikuje svojo doktrino avtoritete, suverenosti in kodeksa samozaščitnih, oboroženih ali policijskih sil. Seveda je velik problem, da si del politike iz tragedije beguncev kuje politični kapital, toda mnogo večji je, da država z moderno ustavo ne stoji na brezpogojnem stališču pozitivne avtoritete s predpostavko humanosti, o kateri se ne pogaja.