Naši medvedi (še) ne govorijo
sob, 15.07.2017, 06:00
Naši medvedi (še) ne govorijo
Te dni se je od Antarktike odlomila ogromna ledena plošča, kar šest tisoč km2, skoraj tretjina Slovenije.
Kdor ni že čisto neobčutljiv, se je moral vsaj zdrzniti, kajti Antarktika se morda zdi zelo daleč, vendar si z njo delimo usodo tega sveta.

In prav tistega dne ali noči so na avtocesti nekje pri Vranskem našli tri povožene medvedje mladiče. Ko vlak ali tovornjak zapelje v odraslega medveda, nam seveda ni vseeno, toda trije mladički! To bi moralo biti tudi za najtrše duše preveč.

Vemo, kako se je počutila mati treh mladičkov, tudi sama ranjena in nevarna, zato si bomo za poletno branje dovolili nekoliko bolj veselo zgodbico iz sveta medvedov – tokrat ne tistih naših iz Kočevskega Roga, temveč njihovih bratrancev v ledenih širjavah Arktike.

Tretjega avgusta 1958: verjetno je bil nemalo začuden medved, ko se mu je pod ledeno ploščo najprej silovito zatreslo, potem pa se je vse lomilo in bobnelo, dokler ni iz ledu pogledal mogočen jeklen stolp. Podmornica! Kosmatinec je takoj ugotovil, da bi se bilo najpametneje umakniti in dogajanje opazovati z varne razdalje. Ni ga namreč niti toliko vznemirila jeklena pošast kolikor podmorničarji, ki so se vsuli iz stolpa in se takoj prešerno obmetavali s snegom.

Pravzaprav jim niti ni bilo kaj zameriti, saj so najprej obkrožili celotno Arktiko, potem pa so krenili v pustolovščino – pod ledom se priplaziti vse do severnega pola. Ironično, toda ekspedicijo, nad katero je osebno bdel ameriški predsednik Einsenhower, so navzlic mraku in temi morskih globin poimenovali s sončnim vzhodom (sunshine). No, gotovo ste že uganili: podmornica je bila US Nautilus (SSN 571), prva na atomski pogon – in prva na severnem polu.

Ime Nautilus seveda ni zraslo na ameriškem zelniku, ampak so si ga preprosto posvojili pri Julesu Vernu in njegovem domišljijskem junaku kapitanu Nemu (Dvajset tisoč milj pod morjem). Tako »nonšalantni« pač zmorejo biti samo Američani.

Podmornici se pod ledom proti severnemu polu ni bilo treba »plaziti«, ker je tam morje pač zelo globoko, je pa tedaj bil še zelo debel led, menda okoli štiri metre. Zato se ga je kapitan William R. Anderson odločil prebiti s torpedom – in to skoraj pod šapami našega kosmatinca. Mimogrede: mnogi, ki se zdaj potikajo po Arktiki, pravijo, da na severnem polu skoraj ni več ledu, samo voda.

Ko se je posadka naveličala norčij in se nadihala svežega zraka, je nekomu padlo na misel, da bi priredili piknik. Rečeno, storjeno; iz podmornice so hitro izbezali plin in žar s priborom, potem pa se je zapletlo: morali bi peči ribe, ne pa hamburgerjev, se je nekdo skujal. Dali so mu prav, a kje najti ribe? Vdali so se v usodo in kuharjem v notranjosti naročili ustrezno število hamburgerjev in hrenovk. In kajpak obvezni krompirček s kečapom.

Potem pa presenečenje! Izza nekega kupa ledu počasi prihlača medved in za sabo vleče večjo ribo, vsaj deset ali petnajst kilogramov, in z nekako otožnim pogledom ošvrkne druščino. Vsaj trije so repetirali svoje puške. Toda kosmatinec se obrne in se dostojanstveno odmaje tja, od koder je bil prišel. Vse skupaj je tako nenavadno, da se moški najprej spogledajo, potem pa sledijo komentarji: najverjetneje je trčen, morda je izgubil mladiče in je zdaj nas vzel za svoje, morda …

Pa spet presenečenje – medved z drugo, tudi veliko ribo! Podmorničarji niso mogli brzdati navdušenja, nekateri bi se kosmatincu približali, a so jih ustavili, vrh stolpa podmornice se je pojavil celo kapitan Anderson in začel vse povprek fotografirati; posadka pa že kar zganja otročje, spakedravo pozirati.

In ko bi morali biti že utrujeni, spet tu medved, ki vleče za seboj tjulnja, ga odloži in opazuje, kaj bodo možje tokrat naredili. Ti hitro ugotovijo, da ulova ne bodo mogli pojesti, pustili pa ga tudi ne bodo. Naj jim obogati enolično hrano. In že prisilijo kuharje, da se tjulnja lotijo z velikimi ostrimi noži; tu ga skrbno razkosavajo na tenke zrezke, ki jih vlagajo v škatle za zamrzovanje. Dovolj bo vsaj za en svečani obrok na naslednji etapi plovbe.

Ko se podmornica potopi, za njo ostanejo samo tjulnjeva koža, drobovina in kosti; od rib samo kosti z glavami. Pa še nekaj papirja, plastike in kajpak steklenic kokakole. Na medveda so med proceduro potopa podmornice vsi pozabili.

Seveda pa niso pozabili zabiti ameriške zastave.

Dve ali tri desetletja pozneje se je tam naokoli v svoji ladji Calypso (ki jo je za simboličen frank kupil od Thomasa L. Guinnessa) »fijakal« Jacques Yves Cousteau. Bil je mornariški oficir, potem pa se je v celoti posvetil oceanografiji in doživel svetovno slavo.

Okoli severnega pola skoraj ni bilo več velikih in kajpak za ladje nevarnih ledenih plošč, Cousteau pa je vendarle z daljnogledom brskal po obzorju. In glej, v daljavi še kolikor toliko velika plošča, na njej pa očitno severni medved. Pojdimo bliže! sporoči kapitanu. Sodelavci ga prepričujejo, da se ni smiselno ustavljati, saj tako ne morejo videti nič posebnega. Cousteau pa je neomajen; tista osamljena živalska figura v daljavi ga je prevzela, intuicija pa mu je šepetala, da utegne doživeti nekaj posebnega.

S sodelavcema odbrzijo do medveda, sodelavca z nabitima puškama, ki pa jih takoj povesita, ko se povzpnejo na ploščo. Pred njimi namreč figura, kot si je ne bi niti v sanjah predstavljali. Spokojna žival s pametnimi, globokimi očmi, nekakšen arktični buda v belem kožuhu, vendar še vedno, kljub letom, orjak med medvedi.

»Dober dan, gospod Cousteau. Dobrodošel v velikanski savani plundre. Vidite, to nam je še ostalo od našega nekdanjega kraljestva.«

»Kako to, da me poznate in kako boste tu sploh preživeli?« se spontano odzove znanstvenik in se skoraj ugrizne v jezik, ker mu ni šinilo, da medved govori. Govori! To je navsezadnje lahko samo v risankah. »In očitno skrivate v sebi neko širše vedenje o svetu in dogajanju nasploh. Kako vam to uspeva?«

»No, saj tu navzlic vsemu nismo povsem osamljeni. Tu in tam k nam zanese kakšno ladjo in celo podmornico. Pred časom smo imeli v gosteh Nautilusa in moram reči, da so me kar razočarali; olike in skromnosti jim primanjkuje. Vdrli so kar s torpedom, potem pa tako grdo rogovilili, da sem moral odpeljati mladiče na varno, kjer jim je bilo prihranjeno gledanje obešenjaške predstave. No, jenkijem ne morem aplavdirati, zlasti ne glede podnebnih sprememb.«

Cousteau že v šali: »In vendar, imate satelitske krožnike in podobno ropotijo, da ste tako rekoč vseprisotni?«

»Seveda nič od tega. Tako kot se kiti pogovarjajo iz oceana v ocean, tako se tudi mi na neki način s kiti in drugimi vrstami, ne le sesalci. Komunikacije v živem svetu, od planktona do planinskega orla, krožijo neizmerno hitreje kot med finančnimi borzami. In poštene so, ker so vselej pristne in niso goljufive, kajti vsi imamo pred očmi ogroženost tega sveta. In nam seveda ni vseeno.«

Cousteau in medved sta si še veliko povedala, a spremljevalca sta silila, naj se čim prej vrnejo na Calypso. Tako se je na hitro končala ta lepa zgodba, ki so jo zaradi dejstva, da so se pogovarjali z medvedom, raje zamolčali. Vsi bi jih kajpak imeli za trčene.

Naši medvedi (še) ne govorijo. Morda pa nekega dne bodo. Morda bodo celo rjoveli, če bo pravi razlog.

Kar pa se tiče treh povoženih mladičev na avtocesti: posvetimo tudi njim nekaj srčnih utripov.


Naši medvedi (še) ne govorijo

Foto: Ljubo Vukelič

Prijavi sovražni govor