Pomisleki: Nasilje samoumevnosti

Ko nekaj dojemamo, da »tako pač stvari funkcionirajo«, in se nehamo spraševati, smo najbolj vpeti v ideologijo.
Objavljeno
23. marec 2018 14.37
9.2.2011 Ljubljana, Slovenija. Maketa solskega razreda v Slovenskem solskem muzeju.FOTO: JURE ERZEN/Delo
Renata Salecl
Renata Salecl

Iz prvega razreda osnovne šole se spominjam prakse kaznovanja z ravnilom. Kadar otroci nismo sledili pouku, smo morali dati na mizo obe roki in učiteljica nas je z ravnilom udarila po prstih. Ne spomnim se več, kaj sem nekega dne naredila narobe, da je ta kazen doletela tudi mene. Slika trenutka, ko me je učiteljica z ravnilom udarila po prstih, pa mi je do danes ostala v spominu. Fantje so bili v šoli včasih zlasani ali potegnjeni za ušesa, punce so bile prav tako kdaj pocukane za kite, udarec z ravnilom pa je bil hujša kazen. Nihče se ni nad udarci pritožil.

Ko nas je takšna kazen doletela, smo se deklice običajno zjokale, nekateri fantje pa so poskušali brez solz vzdržati bolečino. Mnogi si niso upali povedati staršem, da so bili v šoli tepeni, ker bi se kaj lahko zgodilo, da bi jih dobili še doma. V tistih časih je bilo samoumevno, da se je otroke fizično kaznovalo. Lahko da so starši in učitelji samo ponavljali to, česar so bili v mladosti deležni sami; lahko so krivili otroke, rekoč, da so si pač zaslužili; ali pa so sledili kakšnim vzgojnim napotkom tistega časa, ki so propagirali fizično kaznovanje.

In kako so se nekoč na fizično nasilje nad otroki odzvali opazovalci? Predstavljajte si, da bi pred tridesetimi leti nekdo sredi ulice oklofutal otroka. Mimoidoči bi si najbrž mislil, da si je otrok takšno kazen zaslužil. Malo verjetno je, da bi se kdo ustavil in rekel staršem, naj nehajo, še manj verjetno je, da bi kdo poskušal nasilje preprečiti. Tudi policije nihče ni poklical. Kaznovanje otrok v javnosti je bilo takrat nekaj samoumevnega.

Dolgo je trajalo, da smo prešli to samoumevnost. Leta 1970 je Grace Campbell iz Glasgowa prosila učitelje za jamstvo, da njena sinova v šoli ne bosta fizično kaznovana. Ker tega jamstva ni dobila, je šla v boj proti pretepanju otrok v šoli. Ko ji tudi britanska sodišča niso ugodila, se je leta 1976 obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice in tam čez šest let zmagala. Ko je Grace bila boj proti telesnemu kaznovanju otrok v šoli, se je morala nenehno soočati z nasprotovanjem njenim zahtevam v britanski javnosti. Družina je bila javno poniževana in le redki so Grace v njenem boju podpirali. Leta 1986 so telesno kaznovanje prepovedali v britanskih javnih šolah, v zasebnih pa več kot desetletje kasneje. V Severni Irski so ga prepovedali šele leta 2003.

Od poznih osemdesetih let naprej, ko je bila sprejeta tudi konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, se je po svetu začelo bolj množično prepovedovati fizično kaznovanje otrok. Toda zakoni nam ne pomagajo kaj veliko, če ne pride do sprememb v družbi. Že pred dvema stoletjema je nemški filozof Georg Wilhelm Friedrich Hegel pisal o nujni podstati prava, ki jo je imenoval nravnost (Sittlichkeit). Vladavina prava temelji na tem, da v družbi kot taki pride do momenta razumevanja določenih zakonov in do zahteve po določeni pravni regulaciji. In nekaj se mora spremeniti v samodojemanju družbe, da zakone sploh jemljemo resno. Ta podstat nravnosti se oblikuje precej neodvisno od zakonov, ker je vezana na navade in tradicije skupnosti, je pa nujna, da zakoni v družbi dobijo veljavo.

Če pogledamo problematiko fizičnega nasilja nad otroki, se je v razvitih družbah v zadnjih desetletjih nekaj spremenilo pri dojemanju tega nasilja. Ni šlo le za zakone, ki takšno nasilje prepovedujejo, ampak za navade, moralo – vse tisto, kar je pogoj, da zakone spoštujemo in jih oblikujemo tako, da določeno obnašanje prepovedujejo.

Tudi pri spolnem nasilju lahko vidimo, da zakoni, ki to prepovedujejo, ostajajo le mrtva črka na papirju, dokler ne pride do spremembe dojemanja nasilja v družbi oz. do tega, da neko obnašanje sploh dojemamo kot nasilno. Ob prebiranju anonimnih zapisov na slovenski spletni strani jaztudi.si sem opazila mnogo zapisov o spolnem nasilju, ki so ga ženske doživele v razmerjih z moškimi, ki so na poziciji avtoritete – očetje, učitelji, župniki, šefi, hkrati pa je kar nekaj zgodb, ki opisujejo nadlegovanje inštruktorjev iz avtošole, ali pa zgodba, ki opisuje nadlegovanje šoferja avtobusa. Precej samoumevno se zdi, da ko se nekdo pelje z avtobusom, želi priti od točke A do točke B, in da ko nekdo plača uro učenja vožnje avta, upa, da se bo tam nekaj naučil, in ne pričakuje, da bo moral odstranjevati inštruktorjevo roko iz svojega mednožja. Če v družbi na obstaja zavedanje, da je spolno nadlegovanje nekaj slabega, lahko nekdo, ki je v določenem trenutku na poziciji moči, tovrstno nadlegovanje jemlje kot samoumevno. Podobno lahko na situacijo gledajo tudi opazovalci.

Nedavno je prišla v javnost informacija o spolnem nasilju v mednarodnih humanitarnih organizacijah in v OZN. V tej organizaciji, ki po vsem svetu zaposluje 44.000 ljudi, se je skozi desetletja razrasla nekakšna »kultura nemega opazovanja«. V preteklosti so bili dokazi o spolnem nasilju prezrti, žrtve, ki so se pritožile, so bile preslišane, akterji pa so ostajali na pozicijah moči.

Spremembe v dojemanju samoumevnosti ne pridejo preprosto z javno razpravo. Pomembne so tudi relativno majhne spremembe v delovanju določenih institucij. Na Švedskem so ugotovili, da se je v hotelih, kjer so ukinili dostop do plačanih pornografskih filmov, zmanjšalo spolno nadlegovanje sobaric. V Avstraliji pa so opazili, da na obnašanje ljudi vpliva narava plakatov na javnih mestih, npr. na avtobusnih postajah. Na postajah, kjer so bili seksistični plakati, so opazili več spolnega nadlegovanja kot tam, kjer jih ni bilo.

Pred dvajsetimi leti je ameriški sociolog Dean MacCannell s študenti na univerzi razpravljal o prostituciji. Da bi jim čim bolj približal tematiko, je v razred povabil ženski, ki sta se ukvarjali s tem poslom. Študentje so bili zelo tolerantni v razpravah o prostituciji, dokler ni eden od njih gostji vprašal, ali plačujeta davke. Ko sta to zanikali, se je toleranca za večino študentov končala. Nesprejemljivo jim je bilo, da nekdo za svoje delo ne plačuje davkov, narava dela teh dveh žensk in to, kako sta se znašli v prostituciji, pa jih sploh ni zanimalo.

Vprašanje je, ali bi ameriški študenti še danes plačevanje davkov pojmovali kot nekaj samoumevnega. Na tamkajšnjih šolah se namreč v tem času ukvarjajo z drugimi problemi samoumevnosti, ki so vezani na seksualnost. Raziskave so pokazale, da vse več mladih dobi informacije o spolnosti iz pornografskih filmov, dostopnih na internetu. Mnogi si predstavljajo, da morajo v realnem življenju preizkušati prizore, ki jih vidijo v filmih. Nekatere ameriške srednje šole so tako uvedle posebne predmete, kjer učence poučujejo o fiktivni naravi pornografije, stereotipih, ki jih ta proizvaja, o načinu snemanja teh filmov ter izkoriščanju igralcev in igralk.

Francoski filozof Louis Althusser je definiral ideologijo kot tančico samoumevnosti. Prav takrat, ko nekaj dojemamo, da »tako pač stvari funkcionirajo«, in se nehamo spraševati o naravi te samoumevnosti, smo namreč najbolj vpeti v ideologijo. Ker je moč ideologije v tem, da se reproducirajo družbeni odnosi in razmerja moči, se mora kritika ideologije začeti prav s tem, da samoumevnost nenehno postavljamo pod vprašanje.