Nato forever!

Smisel vojaških zavezništev ni v »neomajnosti, nezlomljivosti in večnosti«, ampak v podpori smotrni politiki z realnimi cilji. Je politika Evrope – in kajpak predvsem ZDA – v Ukrajini smotrna, ima sploh kak realen cilj?

Objavljeno
05. september 2014 15.32
Boris Jež, Sobotna priloga
Boris Jež, Sobotna priloga
Nihče ni povsem čistih rok, o tem je kar nekaj biblijskih pregovorov. In to o čistih rokah kajpak velja tudi za Evropo, v kateri očitno vzpostavljajo neko novo ideološko fronto – med nami demokrati in dobrimi fanti ter onimi barbari, to se pravi putinovskimi aziatskimi despoti. O komunistih nihče več ne naklada, razen v Sloveniji. Utrjevanje nove ideološke fronte je več kot očitno, vodijo pa ga seveda ZDA, kjer so navajeni vse poenostaviti in banalizirati do črno-belosti.

Ameriški predsednik Barack Obama je med obiskom v Estoniji zinil, da je Nato nezlomljivo, neomajno in večno zavezništvo. Lepo, toda tudi Hitler je govoričil o »tisočletnem rajhu«, pred njim pa je bilo še nekaj takih faraonskih vizionarjev. V politiki ni ničesar nezlomljivega, neomajnega in večnega – in prav Baltik je eden najboljših dokazov za to. Če bi Obamo malce bolje podučili, bi mu prišepnili vsaj to, da so tamkajšnje države večkrat zamenjale strani in da tam ni vse črno-modro (estonska zastava). Ruska navzočnost je tam že stoletja (Sankt Peterburg) in potemtakem je popolnoma nesmiselno njegovo »jasno sporočilo« Putinu, naj ne sega po Baltiku. Tako so pred srečanjem Nata v Walesu poročale agencije.

Rusija ima v Evropi (omejen) izhod v Baltiku in na Črnem morju; če ji kdo to skuša preprečiti, pač postane nevarno. Vsak ima svoje interese. Smejo nad Baltikom leteti ameriška letala, ruska pa ne? Dajte no, to je pa že malce preveč.

Če smo že pri Estoniji, ki je bila še nedavno republika Sovjetske zveze, zdaj pa jo pred malopridnimi Rusi (izraz Dimitrija Rupla) ščiti Nato: šel sem pozdravit njihovo osamosvojitev in bil sem navdušen, toda doživel sem tudi nekoliko neprijetne stvari. V Moskvi v času Gorbačova nisi mogel kupiti niti salame, v Talinu pa sem zazijal pred kar solidno založeno samopostrežno trgovino; ampak na vratih je pisalo, da se karkoli, tudi bombone, da kupiti samo z estonsko osebno izkaznico. Mojega spremljevalca Aleksandra iz Moskve, pač Rusa, v trgovino sploh niso spustili, meni so ogled dovolili.

Podobno se je zgodilo pred pivnico, ki so jo varovali Gruzinci: takoj sem bil prepoznan, da sem iz »Evrope«, in so mi vstop dovolili mimo vrste; Aleksander je bil nemudoma prepoznan kot Rus in so ga zadržali, dokler nisem protestiral. Dejstvo je, da v Pribaltiku ravnajo z Rusi slabše kot Izraelci s Palestinci, vendar se ne oglasi nobeno evropsko sodišče za človekove pravice. Rusi, ki so ostali v Estoniji, Latviji in Litvi, niso ravno »izbrisani«, so pa v položaju pod vsemi »evropskimi standardi«.

Hec je, da je od Talina do Helsinkov le »skok« čez Baltik, toda Finska se ne čuti varnostno ogrožene. T. i. finlandizacija bi morala biti recept za republike nekdanje Sovjetske zveze, torej kot mirovna tamponska cona, ne pa bojišče, do česar so nesposobni politiki privedli Ukrajino. Republike nekdanje Sovjetske zveze bi morale biti vsaj približno tako nevtralne, kot sta Finska in Avstrija, obe kot najbolj smotrn odgovor na stik dveh političnih kolosov, Rusije in Evrope. Ampak ne, v ta medprostor trdovratno sili Nato, ki dolgo ni imel česa početi, zdaj pa je našel svoj novi peskovnik. Mimogrede: Finska in Avstrija sta cvetoči državi. Zadnja Natova omembe vredna akcija je bilo bombardiranje Srbije, ki ni bilo ne politično ne vojaško ravno umetniški dosežek.

Smisel vojaških zavezništev ni v »neomajnosti, nezlomljivosti in večnosti«, ampak v podpori smotrni politiki z realnimi cilji. Je politika Evrope – in kajpak predvsem ZDA – v Ukrajini smotrna, ima sploh kak realen cilj? Zavezništva se sklepa tudi začasno, odvisno od okoliščin. Tako so, denimo, napadli in zavzeli Trojo. Tito je sklenil vojaški pakt z Grčijo in s Turčijo, kar je bilo za tisti čas kar prebrisano, seveda pa ni trajalo dolgo. In tudi nobenemu vojaku ni bilo treba »žrtvovati življenja«. Varšavski pakt se je sam razpustil, ker ni bilo več ne razloga ne možnosti za naprej, ruske enote so se umaknile iz Vzhodne Evrope!

Nato pa bo neomajen, nezlomljiv in večen? Za koga in proti komu?

Nato je seveda vse bolj evropska podružnica ZDA in ameriških interesov; nima več nikakršne realne »ideološke« podlage, razen »obrambe demokracije«, kar v sedanjem svetu postaja navadna floskula. Ničesar nimamo proti temu zavezništvu (za katero sem tudi sam glasoval), vendar bi moralo biti vpeto v realne politične okvire, ne samo v vsakokratne interese in »domislice« Združenih držav. In t. i. ukrajinska kriza je seveda bolj »domislica« ZDA kot kake Catherine Ashton. Ukrajinska kriza Evropi škodi, Američanom ne. Predvsem pa seveda trpi Ukrajina, ki niti ne ve, pri čem je.

Najprej Krim in Črno morje. Zdaj Baltik. Konflikt se očitno razteza po zemljevidu kot po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo, ko se je führer odločil, da bo Sovjete napadel frontalno, torej s tremi armadnimi skupinami – južno, centralno in severno. Generali so mu to odsvetovali, ker je ruski prostor pač prevelik za tako obsežen napad. Zgodilo se je, kar se bilo pač zgodilo. V ozadju »ukrajinskega« dogajanja je torej treba brskati predvsem po ameriških interesih, ki niso predvidljivi, včasih se zdijo celo povsem zmedeni. Vendar ZDA vodijo Nato in evropsko politiko.

Bi Američani radi iz Evrope naredili nov Bližnji vzhod – torej Irak, Sirijo, Libanon, Palestino, Egipt, Libijo in vso to godljo skupaj? Skratka novo zmešnjavo, kakršno so na tistem območju začeli Britanci, zdaj pa jo uspešno perpetuirajo njihovi čezatlantski bratranci. Takšnega interesa verjetno nimajo, dejstvo pa je, da se politični in humanitarni kaos z Bližnjega vzhoda počasi širi proti severu: prek Kurdistana v Turčijo, na Črno morje, potem smo po Volgi že skoraj v Ukrajini in tako naprej. Evropa ni trdnjava miru, nasprotno, njena zgodovina govori o krhkosti notranjih vezi, ki se lahko vsak hip pretrgajo.

Ne smemo pozabiti, kako so nam še pred nekaj leti iz Bele hiše pihali na dušo: stara Evropa in nova Evropa. Stara Evropa naj bi bila rigidna, nove evropske države in državice naj bi bile bolj sveže, bolj »voljne«. In smo takoj poslali slovenske vojake v Afganistan. Zakaj jim predsednik Pahor ne pripne medalj, saj so se tam menda borili v neki pravični vojni? In menda so se tudi borili za nekakšno pravično stvar.

Obisk Obame v Estoniji lahko razumemo kot podporo tamkajšnjemu »prestrašenemu« prebivalstvu (Ich bin ein Estoner), lahko pa seveda tudi kot ceneno provokacijo, ki bo v končni posledici samo še pripomogla k notranji razcepljenosti Evrope. Na prijatelje ZDA in na »nekoliko dvomeče«. Italijani, na primer, so se pred leti imeli za posebno partnerico Amerike, zdaj pa so to frazeologijo čisto opustili; prijatelj Franjo Tuđman si je kupil drago letalo, s katerim bi lahko vsak teden letel v Washington, zdaj pa so Hrvati nekoliko bolj ravnodušni. Njihov zračni prostor bodo morda nadzirali slovenski pilatusi.

Poročila iz Walesa, kamor je Obama prispel iz Estonije na vrh Nata, so imenitno gradivo za holivudske scenariste, ki jim je menda zmanjkalo domišljije. Nato išče odgovor na agresivno politiko Kremlja in načrtuje vzpostavitev »bojne konice« sil za hitro posredovanje, ki bi lahko v dveh dneh narasle na okoli 800, v petih pa na šest tisoč ljudi. Mojbog, s tem se ne bi uspelo ubraniti niti Bežigrada ali Šiške. So čisto pozabili na svoje podatke, da lahko Rusi v dveh dneh (!) prodrejo do Atlantika s 40 tisoč tanki? Takšno igračkanje z Natom in s »skupno politiko« je navadno norčevanje iz davkoplačevalcev.

Še najbolj komično pa je, da jim sporazum o sodelovanju in varnosti, ki sta ga Nato in Rusija podpisala leta 1997, prepoveduje stalno namestitev zavezniških sil v Vzhodni Evropi. To bodo uredili, kot pravi Obama, takole: ZDA bodo nad Baltik poslale dodatna letala za nadzor zračnega prometa, pri čemer bodo nenehno menjavali letala in osebje. Joj.

To lahko komentiramo samo takole:

Sestra: Doktor, v čakalnici je neviden človek.

Zdravnik po kratkem premisleku: Povejte mu, da ga ne morem pregledati.