Tiskane izdaje
Težko je reči, koliko Slovencev je ksenofobičnih. Ob sedanjem valu beguncev so ksenofobični in do tujcev sovražni glasni, strpni in sprejemajoči so tihi. Potem je še skupina tistih, ki se izrazijo pozitivno, bodisi s prostovoljnim delom za begunce ali z glasnostjo formalnega ali neformalnega aktivizma. Sama sem optimistična glede količinskega odnosa med sovražnimi, nasprotujočimi beguncem zaradi strahu in tistimi, ki na pojav gledajo s strpnim razumevanjem in izražajo pripravljenost pomagati. Vendar se na trenutke prestrašim. Denimo včeraj zvečer, ko mi je gospod, ki dela kot prostovoljec ob hrvaški meji, povedal, da jih je 80 zaposlenih v podjetju in jih je med njimi 70 »proti« beguncem. Ali univerzitetni učitelj, ki pove, da je v prvem letniku fakultete družboslovne smeri velika večina študentov »proti« beguncem. Pa tudi ob prostovoljcih, ki delajo z begunci, ko pripovedujejo, da so izpostavljeni graji in pritiskom v svojem okolju zaradi prostovoljnega delovanja.
Bojim se, da bosta morali Evropa in še posebej Slovenija razmisliti o beguncih kot o najbolj verjetnem scenariju prihodnosti. Nimam v mislih beguncev iz arabskega sveta in Afganistana, temveč begunce in migrante zaradi podnebnih sprememb, o katerih je vse več slišati v javnem govoru. Pa tudi, če ne žugam s selitvami narodov zaradi prihodnjih podnebnih sprememb in ostanem v sedanjosti – mar ni mešanje etničnih skupin sestavni del globalizacije? Mar ne sprejemamo tudi v Sloveniji tujih športnikov v naše ekipe in tujcev iz azijskih držav v baletni ansambel ljubljanske operne hiše?
In prihodnost?
Kaj bo v bližnji prihodnosti z begunskim valom, ki se preliva čez Slovenijo, ne vemo natanko. Predvideva se, da bo trajal še mesece. Poleg tega pa predvidevajo, da bo nekaj sto beguncev iz Sirije in Iraka ostalo v Sloveniji. Koliko jih bo, ne vemo, ker se številke o kvoti stalno spreminjajo. Za zdaj ne kaže, da jih bo veliko ostalo, saj je od 400 tisoč beguncev, ki so prešli Slovenijo, le 40 oseb zaprosilo za azil in še od teh jih je menda polovica izginila iz Slovenije (podatek z 21. decembra 2015). Toda begunci in migranti so stvarnost našega časa in velja razmisliti o prihodnosti.
Pred kakim mesecem smo se sestali nekdanji »pomočniki« beguncem, ki so v času zadnjih balkanskih vojn pribežali v Slovenijo. Namen sestanka je bil izreči »naučene lekcije« iz tedanjih časov, ki bi lahko bile koristne v sedanjih begunskih časih. Marsikaj smo navedli – dobre in slabe izkušnje. Pri slabih izkušnjah smo govorili predvsem o treh področjih: nujnost usposabljanja oseb, ki bodo delavci, funkcionarji, organizatorji bivanja beguncev ali delali kot prostovoljci; nujnost izbora oseb, ki bodo na teh pozicijah; nujnost nadzora delovanja begunskih centrov in drugih organizacijskih oblik skrbi za begunce. Govorili smo tudi o šolanju otrok beguncev in drugih temah, ki ta hip še niso pereče, četudi terjajo že sedanji začetek priprav.
Kdo dela z begunci
Izkušnje iz časa bivanja deset tisočev beguncev iz Bosne in Hercegovine v Sloveniji so pokazale, da je delovanje begunskega centra predvsem odvisno od sposobnosti, integritete, človečnosti, korektnosti, odnosa vodilnih oseb. Voditelji begunskih centrov in drugih organizacijskih oblik skrbi za begunce so bili različni: krasni ljudje z organizacijskimi sposobnostmi, socialnimi sposobnostmi in človečnostjo ter manj krasni ljudje, ob katerih je stvarnost življenja v begunskih centrih bila brez potrebe slaba za begunce in ne ravno v čast Sloveniji.
Podobno se dogaja danes z voditelji begunskih centrov in drugih formalnih dejavnosti pomoči beguncem. Dogajajo se neumne, nesmiselne reči in nelepe, sramotne reči. Ne deli se pomoč, ki je na voljo. V nekem centru ne dovolijo dati čevljev bosemu Sircu, ker se jih hrani za prihodnjo skupino, v kateri bodo morda tudi bosi ljudje. Ob tem dobiš občutek, da obstaja delitev na bose, bolj bose in najbolj bose begunce. Ne dovoli se, da bi begunci nosili vodo v avtobuse in vlake – ker bodo metali kozarce skozi okno, morda tudi zato, ker bodo več urinirali. Nekateri pravijo, da zato, ker v Sloveniji velja načelo ali navodilo »minimalne pomoči« – da si ne bi begunci zaželeli ostati v Sloveniji. V skladišču je bilo 600 odej, a jih niso dovolili deliti v času, ko so begunci spali zunaj. Nekatere naštete reči so se dogajale v prvih kaotičnih tednih prihoda beguncev v Slovenijo, a vseeno kažejo na odnos in organizacijske sposobnosti voditeljev. Druge se dogajajo zdaj. Najde se policist ali vojak, ki nima rad beguncev, kar je njegova zakonita pravica. Toda ne le, da ni njegova pravica, moralo bi biti prepovedano, da svoj odnos izraža z grobostjo, besednim nasiljem, poniževanjem beguncev. Težava je v tem, da ko en človek vpije: »Stoko, van!«, to sliši na stotine ljudi, in četudi ne razumejo besede »stoka«, zaznajo vsebino sporočila. Res so taki vojaki ali policisti izjeme in se je že koga odstranilo od dela z begunci. Več kot grobih in nečlovečnih je tistih, ki z begunci ravnajo brez razumevanja, empatije. Ko se jim pojasni, ko prepoznajo stisko ljudi, spremenijo svoje vedenje. Naj navedem primer, ki ga je predstavil prevajalec. Jezen vojak pride k prevajalcu in pravi: »Pojdi v šotor. Tam je neka neumna ženska, ki noče jesti, odklanja hrano, se drži za trebuh in vpije.« Vojak pričakuje intervencijo, ki bo »neumno žensko« pripravila do tega, da bo jedla in si ne bo izmišljevala. Izkaže se, da je ženska v morju izgubila 10-letnega sina, da so ji ubili moža, tukaj pa je s sedemletnim otrokom in je v petem mesecu nosečnosti. Vpije in kaže na trebuh, ker jo boli. Odpeljejo jo k zdravniku in izgubi otroka. Prevajalec zaključi svojo pripoved: »Ko je vojak (častnik) zvedel za zgodbo, je močno spremenil svoj odnos do beguncev.« Tudi z visokih pozicij je slišati čudne uradne izjave, kot na primer, ko prostovoljka potoži, da je le pet stranišč za 2000 beguncev in v njih ni toaletnega papirja, visoka funkcionarka nevladne organizacije odgovori nekaj takega: »Pa kaj potem, saj si itak z roko rit brišejo.« Kot argument »proti« beguncem oziroma za diskvalifikacijo beguncev navajajo, da begunci urinirajo v plastenke in jih potem zapro. »Kam naj urinirajo, ko pa so štiri stranišča za tri tisoč ljudi?« se oglasi nekdo v dvorani, v kateri slišimo to pritožbo. »Po tleh v šotoru?« Gospa iz Bosne, ki so jo v času balkanskih vojn transportirali v živinskih vagonih iz Bosne v Slovenijo, pove: »Tudi mi smo, ko so bile kible v vagonu polne, urinirali v plastenke in polivinilne vreče.« Ko na nekem srečanju nekdo govori o tem, da begunci odklanjajo hrano ali vržejo stran kako konzervo, zamrmra socialna delavka šole. »Ko bi le govorec prišel na našo šolo in videl, koliko hrane vržemo stran.« Vodja centra zna biti grob s prostovoljci, kar jih demotivira za delo. Tisti, ki se grdo vede do beguncev, je lahko kdor koli – policist, vojak, funkcionar nevladne organizacije, prostovoljec.
Ob tem želim opozoriti, da se na vseh ravneh – od vojske, policije, civilne zaščite, nevladnih organizacij in prostovoljcev – dogaja veliko zelo lepih reči. Toliko dobrega, da me srečanje s prostovoljci, ki se izrazijo in poročajo o videnem in doživetem, navda predvsem s spoštovanjem do ljudi, ki delajo z begunci, in z vero v človečnost.
Lekcija, ki smo se je naučili ob Bosancih pred več kot četrt stoletja in ob sedanjih beguncih, je: Pozor, koga zaposlimo (ne glede na shemo zaposlitve) pri delu z begunci. Ob vsej previdnosti se bodo še vedno dogajale »kadrovske napake«. Toda poskušajmo jih zmanjšati na minimum.
Kakovosti in korektnosti dela
Menim, da obstaja potreba po organu, skupini, ki bi proaktivno spremljala in ocenjevala, kaj se dogaja pri pomoči beguncem v Sloveniji, forum, na katerega bi lahko naslavljali svoja opažanja vsi, vključeni v pomoč beguncem, in seveda begunci. O potrebnosti tega govorijo primeri, navedeni zgoraj. Toda ko so bili begunci iz BiH v Sloveniji, so se dogajale še druge nelepe reči, ki jih lahko preprosto imenujemo z besedo iz vsakdanjega jezika – kraje. Da ne bi navajala danes nepreverljivih ugotovitev o krajah, naj omenim le sodni proces na sodišču v Murski Soboti, na katerem so obravnavali nečedne posle z zalogami, namenjenimi bosanskim beguncem. Jaz in moji kolegi bi lahko našteli številne druge primere, ki nikoli niso prišli pred sodišče. Nekako razumem kraje, saj navsezadnje kradejo direktorji, menedžerji – zakaj ne bi tu pa tam tudi kdo zaposlen v begunskih centrih? Morda lažje kontroliramo dogajanje v begunskih centrih kot vedenje poslovnežev.
Ko sem pred mesecem dni govorila o tem na sestanku »starih« pomočnikom v času balkanskih vojn in sedanjih organizatorjev pomoči beguncem, se je »sedanjim« to, kar sem govorila, zdelo nerelevantno za sedanjo situacijo. Pred nekaj dnevi mi je to povedal mladi kolega. In ob tem dodal: »Toda očitno zdaj postaja to pomembno tudi v sedanjem času. Zgodi se, da izginejo reči.«
Ob tem bi opozorila, da je kontrola poštenosti potrebna ne le v interesu beguncev, temveč tudi slovenskih organizatorjev in pomočnikov. Pri beguncih ali komu drugemu lahko pride do neopravičenih in neutemeljenih obtoževanj glede porabe denarja, delitve materialnih dobrin, kar se je tudi dogajalo v preteklosti.
Usposabljanje
Izkušnja iz prejšnjih časov in splošno znana stvar je, da so za korektno in čim bolj učinkovito delovanje pri beguncih potrebne priprave na delo in učenje ob njem. Pri zadnjem mislim predvsem na sestanke oseb, ki delujejo na podobnih delovnih mestih z možnostjo refleksije, izmenjave izkušenj in dobrih praks, pa tudi psihosocialne podpore, saj je njihovo delo praviloma zahtevno in ga spremljajo znatne psihološke obremenitve.
Lahko govorim le o usposabljanju na področju, ki ga poznam – to je psihosocialno področje. Nikakor ne želim psihiatrizirati situacije beguncev. Toda vedno znova sem presenečena nad nerazumevanjem vodilnih delavcev v procesu skrbi za begunce za psihosocialno ali preprosto človečnostno razsežnostjo potreb in zagotavljanja pomoči. O tem, kakšen odnos so imeli organizatorji do beguncev, priča tudi prepoved druženja in pogovora prostovoljcev z begunci, prepoved vstopa v šotore, v katerih so bili begunci nameščeni, ki je veljala v nekaterih sprejemnih točkah v prvih tednih njihovega prihoda.
Begunci so vendar ljudje, ki so se jim zgodile hude reči: travme v domovini, izgube, grozote potovanja, strah za bližnje v domovini, strah pred prihodnostjo. Ob takih obremenitvah se rušijo notranje stabilizacijske strukture, mehanizmi obvladovanja, varovalke. Naj kot psihiatrinja povem, da bi pri beguncih lahko pričakovali mnogo več socialno težavnega ali prestopniškega vedenja, kot smo mu priča. Predvsem pa v takem stanju postanejo ljudje veliko bolj občutljivi za dobro in zlo v odnosu drugih do njih. Vprašajte prostovoljce, kaj beguncem pomeni prijazen gib, nasmeh, beseda, četudi je ne razumejo. To je blažilo, zdravilo za gorje. Poslušali smo etnologinjo, ki je govorila o tem, kako je vedenje migrantov odvisno od tega, kako so sprejeti. Torej je tudi v interesu države gostiteljice, da čim bolj človečno ravna z begunci.
Psihosocialna podpora ni potrebna le beguncem. Potrebujejo jo tudi pomočniki ali vsaj velik del njih, ki podoživljajo groze in stiske beguncev, so izpostavljeni različnim organizacijskim pritiskom in nevšečnostim, včasih pa tudi pritiskom v domačem okolju. Na psihosocialno področje sodi tudi to, kar v jeziku menedžmenta imenujemo gradnja tima, strategija obvladovanja stresa, sposobnosti in strategije reševanja konfliktov. Usposabljanje in razvijanje človečnostne komponente za vse udeležene skupine v procesu pomoči beguncem Slovenije ne bi stalo skorajda nič.
Namen besedila – opozoril in predlogov – je izboljšati sedanjo situacijo pri skrbi za begunce in vzpodbuditi priprave za čas skupnega življenja s skupino, ki bo ostala v Sloveniji. V korist nam – gostiteljem in njim – beguncem.
Dr. Anica Mikuš Kos
