Bodice: Nazaj v ZSSR
sob, 19.03.2016, 06:00
Bodice: Nazaj v ZSSR
Predsednik si prilasti komunikacijo z eno največjih mednarodnih sil kot svojo zasebno zadevo, kot stvar strinjanja ali nestrinjanja, kot stvar všečnosti svoji volilni bazi.
Vtis je, da po nekem čudnem čudežu predsednik naše državice noč za nočjo podoživlja šestdeseta leta Beatlov in Stonesov ter po njihovem tedanjem »nareku« razpošilja svojo pošto naokoli. V Moskvo je Putinu pravkar sporočil, da sicer sme priti na Gorenjsko, kjer bo komemoracija ob stoletnici žrtev plazu ter spominske Ruske kapelice. Takega vabila še nisem zasledil v diplomatski korespondenci: Pridi, naj ti bo, čeprav se v marsičem ne strinjava, in kajpak te ne bomo sprejeli z državniškimi častmi. Pridi in odidi, če je že tako nujno in zaradi pietete pač ne gre drugače.

Meni se je to zagabilo. Pišem v prvi osebi ednine. Predsednik si prilasti komunikacijo z eno največjih mednarodnih sil kot svojo zasebno zadevo, kot stvar strinjanja ali nestrinjanja, kot stvar všečnosti (odgovornosti?) svoji volilni bazi, ki smo jo šele po volitvah razkrinkali pod šentflorjanskimi feredžami. No, ni bilo prvič, da so se volivci izrekali za kaj podtaknjenega, tako pač bo do konca demokracije in vseh njenih podsistemov.

Hecno pa je, da naš predsednik, kot kaže, še vedno dojema Rusijo kot ZSSR, Zvezo sovjetskih socialističnih republik. Beatli so leta 1968 o tej tedanji državi pisali in peli pravzaprav s simpatijo (Back in the U. S. S. R., uvodna skladba razvpitega dvojnega Belega albuma; sledi ji, verjetno nekako po naključju ali pa ne, Dear Prudence, draga, blažena previdnost). Seveda, z Rusi je treba biti vedno previden – a z drugimi pa ne?

Vladimir Putin je te dni podpisal dokument, ki bi ga lahko naslovili z Back to the R. R. (Russian Republic) in velja kot povelje ruskim enotam v Siriji. S tem se Rusija menda umika iz tamkajšnje vojne, Vladimir pa svet znova preseneča s tradicionalno inovativnostjo kremeljske diplomacije. Američani so že pregovorno nerodni in se kobacajo po močvirjih Evfrata in Tigrisa, Rusom pa je v nekaj mesecih uspelo odvreči mnogo bomb in se na hitro veličastno umakniti. Gotovo so dosegli svoje, to bomo nekega dne izvedeli.

Rusija je ta hip gotovo manj »ideološko« profilirana država, kot so ZDA; tega Pahor ne bo nikoli dojel, ker je navsezadnje ujetnik šentflorjanskega, popolnoma intelektualno brezperspektivnega prizorišča.

Seveda so Ruska kapelica pod Vršičem, Sirija, begunci in še marsikaj zraven zadosten razlog, da lahko komentiramo »nenavadno« pošto predsednika v Kremelj. Torej predsednika, ki je notranjepolitično in psihološko že tako obtežen z uravnoteženostjo, da to ne škodi več samo njegovemu zdravju, ampak tudi naši butalski krajevni skupnosti kot državnem subjektu. Uravnoteženost navznoter se je navzven spridila v grozljivo neravnovesje, tako da Slovenija hitro napreduje v cirkuško državico.

Kaj je torej ostalo od naše zunanje politike – kajpak ob predpostavki, da smo nekaj takega v resnem stanju že imeli?

Ivo Vajgl, nekdanji zunanji minister, zdaj poslanec v evropskem parlamentu: »Nobenega razloga ne vidim, zakaj bi morala Slovenija odlašati s priznanjem palestinske države, zakaj – namesto da bi obsodila maroško kratenje človekovih pravic in mednarodnega prava v Zahodni Sahari – pogrinja rdečo preprogo maroškim politikom in diplomatom; zakaj slovenska država na čelu s šefom države javno taktizira s povabilom ruskemu predsedniku in ga, povsem v neskladju z mednarodnimi običaji in običajno vljudnostjo, povabi kot gosta, od katerega se vnaprej ograjuje s frazo o 'nestrinjanju z mnogimi stališči'; zakaj v težavnih odnosih s sosednjo Hrvaško kar naprej padamo v nastavljene pasti dvoumnih sporazumov, zakaj se v odnosih z Avstrijo bojimo uveljaviti pravico do naslednice avstrijske državne pogodbe?«

In s tem trajno zagotoviti mednarodnopravno zaščito slovenske manjšine, se sprašuje Vajgl. »Zakaj smo, denimo, padli v past lažnive in usodne izjave, pripravljene v Vilniusu po nareku ameriškega lobista? Zakaj je mnenje slovenske politike, ko gre za prihodnost Evropske unije, povsem zanemarljivo?«

Zvone Dragan, podpredsednik zvezne vlade v času Milke Planinc in pozneje eden najbolj izkušenih slovenskih diplomatov (Kitajska, Češkoslovaška, Poljska, zahodna Evropa in Amerika), je, recimo, previdnejši: »Nobenega opravičila ni, da so samo izgovori in sprenevedanja, ker sta državni zbor in vlada lani poleti sprejela oba strateška dokumenta (deklaracijo in strategijo) o zunanji politiki RS – z enajstletno zamudo od sprejema v EU in osem let, odkar je Slovenija celo predsedovala EU. Oba dokumenta upravičeno zahtevata 'novo kulturo' zunanje politike,« razmišlja Dragan.

In kar se nam zdi najbolj bistveno: »Vanjo je vključena 'državniška drža'! Za prepoznavnost posebej majhne države je to še zlasti pomembno: prepoznavnost in pokončna drža, načelne opredelitve do mednarodnih pojavov (posebej do kriznih žarišč), temelječe na preudarnih razmislekih in argumentih. Seveda ob maksimalno možnem upoštevanju nacionalnih interesov.«

Tu seveda moramo dodati Antona Beblerja, pedagoga, diplomata in politika, rojenega »celo v sami Moskvi«. Pustimo Rusko kapelico in ljubljanske Žale, kjer se utegne zgoditi simbolno nekaj zelo pomembnega, zdi se nam pomembna neka druga misel: »Svoj čas se je aktivno razmišljalo in poizvedovalo o možnostih, da bi se srečala papež Frančišek in ruski patriarh Kiril. Kranjska Gora bi bila zagotovo bolj primerna za ta zgodovinski dogodek kot pa brezosebni salon na havanskem letališču. To versko in ekumensko srečanje je naletelo na splošno odobravanje in imelo pozitivni posredni politični učinek. Podobno bo utegnila delovati tudi udeležba predsednika Ruske federacije V. V. Putina na slovesnosti pod Vršičem,« pravi Bebler.

In nadalje: »Nič ne bo narobe, če bo tudi ta dogodek posredno prispeval k normalizaciji odnosov med Rusko federacijo na eni strani ter Evropsko unijo in Natom na drugi.« Kako je vse to zelo škodljivo za Slovenijo, bi profesor potreboval kar nekaj predavanj.

Če si pravilno razlagamo stanje na šahovnici, so izkušeni diplomati globoko razočarani ne samo nad tistim, kar smo si Slovenci v zakup prinesli v 2. svetovni vojni, z zmagovito Jugoslavijo in potem s pravcato baletno točko naše osamosvojitve, ki jo je občudoval ves svet – ter potem vse to zanemarili v neko najbolj bedno politikantstvo à la kdo sme biti povabljen pod Vršič in kdo ne. Zunanja politika, ki bi morala biti najostrejša konica majhne države, je nekje v obnebju kmetijstva in Cerkve. Pomislite samo na to, koliko svoje zunanje politike zmore t. i. višegrajska skupina in koliko mi!

Da to tarnanje in jadikovanje skrajšamo: gospod predsednik nam je s svojo, pravzaprav čisto njegovo verzijo Back in the U. S. S. R. na stežaj odprl vrata v svoj miselni svet, ki izraža predvsem nesposobnost zrelega političnega odločanja. Zrelo politično odločanje bi lahko bilo tudi analogija za orientacijo v svetu. V čas-prostoru, kot bi pripomnil naš Einstein.

Borut Pahor morda ne ve, da je Paul McCartney ta komad napisal kot parodijo na Beach Boyse, ki se v besedilu poigravajo s kalifornijskimi dekleti in plačami, Paul je to prepesnil na ukrajinska in moskovska dekleta ter na refren Georgia (Gruzija) on my mind. Zelo daljnovidno.

Ko sem nekega dne v Tallinnu šel v pivnico, ki so jo imeli v lasti Gruzinci, so me spustili mimo vrste, prijatelja iz Moskve pa so pridržali, dokler nisem »interveniral«. Zanimivo, notri smo smeli naročiti samo enkrat, recimo za vsakega tri vrčke. In nič več. Slovenska zunanja politika – karkoli pač to je – bi se morala navdihovati vsaj ob treh vrčkih, pa še morda pri čem krepkejšem.

Da se ne bo nekega dne Pahorju zgodilo kot Erichu Honeckerju, šefu nekdanje Nemške demokratične republike, ko je na letališču v Berlinu pričakoval Mihaila Gorbačova in v trenutni vznesenosti pred čakajočimi paradiral kot z adrenalinom nabit mulc. Potem je priletel Gorbačov in ljudje so navdušeno začeli skandirati samo še njegovo ime. Naš dragi Erich je bil kot vkopan, v njegovi najbolj veri vdani deželi komunizma ploskajo nekemu reformatorju!

Pazite, da se naše ljudstvo ne bi podobno spozabilo pod Vršičem.


Bodice: Nazaj v ZSSR

Predsednik ruske vlade Dmitrij Medvedjev govori na spominski slovesnosti pri Ruski kapelici, 2015 Foto: Jure Eržen

Prijavi sovražni govor