Tiskane izdaje
Brexit je postavil na hudo preizkušnjo prihodnje gospodarske in politične odnose med Otokom in »kontinentalno« Evropo. O vzrokih za to, predvsem pa o scenarijih za naprej smo se pogovarjali z Davidom Thomasom, predsednikom Evropskega združenja britanskih gospodarskih zbornic, ob konferenci pred nogometno tekmo Slovenije in Anglije. Mimogrede, gospod Thomas nam je pravilno napovedal njen izid.
Gospod Thomas, britanski volivci so junija z 52-odstotno večino izglasovali brexit in s tem za vedno spremenili svojo deželo in Evropo. Ali po dobrih sto dneh od referenduma povprečni britanski državljan občuti kakšne posledice te odločitve?
Ne, ker Velika Britanija še ni zapustila EU. To je bil le izid referenduma, proces odhoda pa lahko traja pet ali pa deset let. In dokler Britanija ne bo zapustila EU, se ne bo nič spremenilo.
Če vas vprašam osebno, ste glasovali za obstanek v Uniji ali odhod?
Na žalost mi ni bilo dovoljeno voliti, ker živim zunaj Združenega kraljestva več kot 15 let. Taka so pač pravila, pa čeprav sicer živim v Evropski uniji [na Poljskem].
A če bi lahko glasovali?
Potem bi dal svoj glas za remain, obstanek v EU, ker menim, da bi Velika Britanija lahko vodila reformsko agendo znotraj Unije, ki sicer ta čas obupno potrebuje reformske spremembe.
Kako pa pojasnjujete vzgibe sodržavljanov, ki so dali svoj glas za izstop iz Unije?
Razumem njihove frustracije, zlasti v luči kampanje, ki sta jo obe strani vodili v referendumu. Ta ni bila zasnovana na dejstvih, temveč na popolnem ustrahovanju in s tem povezanih zgodbah na obeh straneh. Zgodbe, ki so jih prenašali tudi mediji, so bile polne sovražnih izjav in za to ne moremo kriviti le ljudi, ki so želeli izstop. Na drugi strani smo tudi v kampanji zagovornikov za obstanek slišali nekatere izjave, ki so popolnoma razvrednotile njihova druga stališča.
Kot vidimo, se evroskepticizem močno krepi, politična kampanja in pobude za podobne referendume je zaznati v Franciji, na Nizozemskem, Madžarskem, Poljskem itd. Kaj je po vašem narobe z Unijo in bruseljskimi inštitucijami, da vse več ljudi dvomi o njih in se želi osamosvojiti od njihove nadvlade?
Tu sta dve stvari. Najprej lahko za to okrivimo politike v posameznih državah. Prav v vseh državah sem zasledil, da če je kakšen nepopularen zakon ali pravilo, ki mora biti uveljavljeno, skušajo domači politiki ubežati in se skriti pred ljudsko jezo z enostavnim pojasnilom, da to pač zahteva Bruselj. Bruselj je torej vedno v vlogi dežurnega negativca, vse, kar je ljudem všečnega, pa domači politiki vedno pripišejo sebi. To dejstvo precej prispeva k problemu, o katerem sprašujete. Druga stvar pa je vodstveni primanjkljaj v samem Bruslju.
Če smo konkretni: merite na gospoda Junckerja in evropsko komisijo?
Ne gre samo za Junckerja, tu sta seveda še evropska komisija in parlament. Recimo: imamo povsem noro situacijo, ko se evropski parlament vsak mesec seli med Brusljem in Strasbourgom. Na drugi strani ljudje v članicah Unije ugotavljajo, da v posameznih državah ni dovolj denarja za zdravstvo, za socialne storitve, pa kljub temu prispevajo denar v proračun EU za te nespametne selitve, ki se dogajajo zgolj iz političnih razlogov. To je samo en primer; v Uniji se dogaja še kar nekaj podobnih stvari, ljudje kot posamezniki pa so povsem izgubili upanje, da lahko kakorkoli vplivajo na spremembe. To je zdaj velika tema po vsej Evropi.
Seveda, brexit lahko razumemo tudi kot protest proti politični eliti, ki je odtujena od navadnih ljudi.
Da, zame brez dvoma. In to je bil vsaj toliko protest proti britanski politični eliti kot proti evropski politični eliti.
Poglejva naprej, v prihodnost. Po pisanju britanskih medijev je zdaj vlada premierke Therese May v precepu, ali naj v celoti zapusti enotni evropski trg ali pa naj ostane del enotnega ekonomskega območja Unije. Kaj o tem menite vi?
Moj pogled je z evropske perspektive. COBCOE je organizacija štiridesetih članic iz vse Evrope, iz EU in zunaj nje, na zahodu segamo do Islandije, na vzhodu pa do Azerbajdžana. Naše članice delujejo v EU in zunaj nje in v evropskem gospodarskem območju (EEA) in zunaj njega. Naš pogled je torej precej edinstven in na stvari gledamo s širšega evropskega vidika, ne zgolj skozi kontekst EU. Iz stikov, ki jih imam z evropskimi gospodarskimi voditelji, sem absolutno prepričan, da poslovna skupnost v Evropi noče imeti zaprtega dostopa do britanske ekonomije, na drugi strani pa tudi ne želi, da ključni deli britanskega gospodarstva (recimo londonski City, letalska industrija, motorna industrija itd.) ne bi imeli dostopa do priložnosti na evropskem trgu. Razumejo, da bi prekinitev stikov škodovala ne le britanskemu, ampak tudi evropskemu gospodarstvu. Zelo pomembno je, da to sporočilo pride do vseh političnih centrov v Evropi, in za to si prizadevamo.
Če se vrnem k prejšnjemu vprašanju; ko gre za prihodnost brexita, se te dni v britanski in evropski javnosti veliko ugiba, ali bo pristanek na koncu pogajanj mehak ali trd. Vaša napoved?
Že pred našim referendumom je bilo veliko govora o Evropi dveh ali celo treh hitrosti. To je bilo že na agendi. Najbolj verjeten scenarij je bil, da bi Nemčija, države Beneluksa in Francija hotele precej bolj tesno politično unijo, ki bi vključevala tudi davčno unijo. Ne bi sprejele Italije, Španije, Grčije ...
Skratka, južne periferije.
Da. V tem primeru bi imeli zelo integrirano jedro Unije, ki bi uporabljalo evro, države, ki ne bi imele dostopa do tega jedra, a bi uporabljale evro, potem bi bile tu države brez evra pa države, kot je Švica ali Norveška, ki bi imele prost dostop do schengenskega območja in trgov, in na drugi strani države Unije, ki niso del schengenskega območja. Tu se lahko vprašamo, kaj pa sploh je Evropa? In kako lahko določimo, kaj je trd in kaj mehak pristanek?
No, poglejte, zdaj kaže, da si vlada Therese May prizadeva povezati dva cilja, ki ju druge članice EU, kot se zdi, zavračajo: gre za prost dostop do trgov Unije in za omejitev priseljevanja iz držav Unije.
Je to trd ali mehak pristanek? To so slogani, ki so si jih izmislili mediji.
Bom kot predstavnik medija konkreten: t. i. trd pristanek bi verjetno pomenil tudi uvedbo carin na britanske izdelke in storitve, izvožene v Unijo.
Je to res tako trd pristanek? Največje vprašanje so sicer zame finance, ne pa carine na blago. Če samo pomislite, da mora ves evropski bančni sektor oditi v London, da se tam refinancira. Če te banke nimajo dostopa do londonskega Cityja, kje naj se potem refinancirajo?
»Prav v vseh državah sem zasledil, da če je kakšen nepopularen zakon ali pravilo, ki mora biti uveljavljeno, skušajo domači politiki ubežati in se skriti pred ljudsko jezo z enostavnim pojasnilom, da to pač zahteva Bruselj.« Foto: Jože Suhadolnik
Zanimivo vprašanje. Mnogi namreč menijo, da bosta po brexitu vlogo evropskega finančnega središča od Londona prevzela Frankfurt in Pariz.
Ne moreta, kajti obstoječa evropska finančna regulacija v Frankfurtu preprečuje nekatere dejavnosti, ki se opravljajo v Londonu. Tudi zato je Združeno kraljestvo zdaj izvzeto iz finančne direktive EU.
Na evropski strani napovedujejo zelo trda pogajanja o ureditvi prihodnjih gospodarskih odnosov med Unijo in Združenim kraljestvom. Kaj pričakujete vi?
Upam, da ne bo tako. Moj največji strah je, da bodo pogajanja potekala prek medijev in ne za tesno zaprtimi vrati. Zdaj ne bi smeli hiteti, potrebujemo umirjena bilateralna pogajanja med britansko vlado in drugimi vladami v Uniji, ne pa velikega teatra v Bruslju.
No, kot smo slišali v razpravi na okrogli mizi, tudi predsednik našega državnega zbora Brglez opozarja, da bo na koncu za ratifikacijo sporazuma potrebna dvotretjinska politična večina tudi v našem parlamentu. Verjetno bo veliko političnega »teatra« tudi v parlamentih drugod po Evropi.
Tudi zato je za Združeno kraljestvo pomembno, da se pogaja v Ljubljani, s slovensko vlado, in da ta pogajanja upoštevajo tudi vse specifike parlamenta v Ljubljani. Pogovori s predstavniki slovenskega parlamenta o implikacijah različnih stvari morajo temeljiti na polnem razumevanju, ne pa na prevodu kakšnega dokumenta, ki bi ga poslali iz Bruslja.
Ste poslovnež, in kot mi je znano, imate svoje podjetje na Poljskem in tam tudi živite. Ste pa tudi britanski državljan, ki posluje v Uniji in zunaj nje. Kakšna bi bila najboljša rešitev za ureditev prihodnjih odnosov med vašo domovino in Unijo?
Moje sanje, ki se lahko na koncu izkažejo kot popolne, so, da bi se v teh desetih letih – kolikor bi trajalo, da bi Združeno kraljestvo odšlo iz Unije – tudi Unija toliko transformirala, da bi Združeno kraljestvo lahko obdržalo svoje članstvo v njej, hkrati pa bi še vedno lahko pripomoglo k reševanju političnih vprašanj, ki so bila izpostavljena na referendumu.
Ko že omenjate referendum: mnogi Britanci so razočarani nad rezultatom. Bi si upali napovedati izid, če bi ga ponovili v teh dneh?
Mislim, da je kar precej velika možnost, da bi bil rezultat enak, kot je bil junija.
Je vlada nove premierke ubrala prave korake pri upravljanju zapletene situacije po referendumu?
To je težko reči. A če smo že na dogodku, kjer se srečujeta šport in biznis, bi to ponazoril s primerjavo: če nogometni trener podpiše pogodbe z enajstimi novimi igralci in jih postavi v ekipo – bodo delovali kot fantastično povezana ekipa že na prvi tekmi?
Verjetno ne.
Koliko časa bi potrebovali, da bi postali zares dobra ekipa? Verjetno kar nekaj. Glede na to, da gre za povsem novo vladno ekipo, se morajo še navaditi drug na drugega in verjetno se bodo dogajala tekmovanja med posameznimi ministri in podobne običajne stvari. Gospa May ima zelo težko nalogo, da združi moči ministrov k skupnemu cilju. Pričakovati, da bo to naredila v dveh ali treh mesecih, ni upravičeno.
Britanci ste znani po dolgi tradiciji demokracije in tržne ekonomije, vaša država je v mnogih pogledih ena najbolj razvitih v svetu. Lahko preživite in ste uspešni sami, ločeni od Evrope?
V današnjem svetu globalne ekonomije ni nobena država sama. Zajtrkoval sem z glavnim direktorjem enega največjih evropskih industrijskih konglomeratov, tovarne imajo po vsej Evropi, skoraj v vsaki državi. Tako kot mnoga druga evropska podjetja so takoj po referendumu o brexitu oblikovali zelo velik krizni tim in načrtovali, kaj naj storijo po takem izidu. Tri mesece kasneje so ta tim zmanjšali za polovico.
Zakaj?
Dejal mi je: 'Prišli smo do sklepa, da bo politični proces trajal leta. Lahko traja deset let. A ZDA in Kitajska delata stvari danes, prihodnji teden, prihodnji mesec – da dosežeta prednost pred Evropo. Za nas je bolj pomembno, da povečujemo učinkovitost celotne skupine za deset odstotkov, kot pa da nas skrbi zaradi brexita.'
Seveda, a po drugi strani sem na naslovnici Timesa danes prebral novico, da bi trdi brexit po oceni britanske zakladnice lahko državo stal nezanemarljivih 66 milijard funtov na leto. Kaj pravite?
Po poslovnem ozadju sem investicijski bankir. V investicijskem bančništvu je velika znanost v vrednotenju, kako vrednotiš podjetja. Lahko uporabim isti algoritem vrednotenja za isto podjetje in finančne številke in na koncu pridem do vrednosti, ki se med sabo razlikujejo tudi dvatisočkrat. Vse je odvisno do predpostavk, ki jih vstavimo v ta isti algoritem. Številka je lahko veliko večja ali veliko manjša, vse je odvisno od predpostavk.
Pa poglejva še eno zelo konkretno in trdno številko. Funt je prejšnji teden padel najnižje v primerjavi z dolarjem v zadnjih 31 letih. Vas to skrbi?
Osebno me, da.
Ob tem je zdaj tudi IMF prepolovil napoved britanske gospodarske rasti v letu 2017, in sicer z 2,2 na 1,1 odstotka. Kako to komentirate?
IMF tako ali tako menja svoje napovedi vsak teden.
Drži, osredotočiva se na funt.
Vrednost funta je zelo skrb zbujajoča, saj je zdaj padla na raven, ko ne verjamem, da bo britanski izvoz imel od tega kakšne koristi. Bo pa zagotovo vplivala na trgovino med Združenim kraljestvom in preostankom Evrope, zlasti ko gre za sektor motornih vozil in komponente, ki večkrat krožijo med državami. Tak padec vrednosti funta je prevelik in bo imel vpliv, kar ni dobro za britansko ekonomijo. Prepričan sem tudi, da tak padec ni upravičen ...
A kot investicijski bankir zagotovo dobro veste, kako na finančnih trgih veliko vlogo igrajo čustva, strah, pohlep, čredni nagoni.
Da, kar zadeva padec funta, sem prepričan, da ga spodbujajo finančni trgovci in hedge skladi, ki skušajo s tem zaslužiti. Nič nima opravka z aktualno gospodarsko situacijo. Da se lahko igrajo take igre, je eden od negativnih učinkov svobodnega trga. Vse skupaj nima nič opravka z brexitom v fizičnem smislu, vse skupaj so zakuhali finančni trgovci, ki se igrajo s čustvi, saj se povpraševanje po funtih ob normalni gospodarski aktivnosti ni prav nič spremenilo.
Kaj pa londonski City? Kako komentirate špekulacije, da bi lahko imel čez deset let v Evropi podobno vlogo finančnega središča, kot ga ima zdaj Hongkong na Kitajskem?
Ne bi si želel, da Velika Britanija postane evropski Hongkong.
Zakaj?
Zato, ker Hongkong na Kitajskem nima nobenega političnega vpliva, tudi nima posebej velikega gospodarskega vpliva, je le kanal za denar in trgovanje, nima pa nobenega drugega vpliva. Po drugi strani pa Britanija mora igrati svojo polno vlogo v Evropi.
Dobro, za zaključek: kako vidite najbolj verjeten odnos Združenega kraljestva in Evrope čez deset let?
Predstavljam si ga kot tesno partnerstvo, zasnovano predvsem na skupni trgovini in varnosti. Z malo političnega partnerstva in veliko političnega vpliva, prek skupin G7, G20, Nata, OECD itd., a brez notranjega političnega vpliva v EU.
