Michael Cunningham, ne najbolj tipični predstavnik človeške rase

Letnik 1952. Za roman Ure (The Hours) je med drugim prejel Pulitzerjevo nagrado za leposlovje. Po romanu je bil posnet tudi film Ure do večnosti z Nicole Kidman v vlogi Virginie Woolf.

Ni naključje, da je ameriški pisatelj Michael Cunningham – za roman Ure je prejel (Penovo) Faulknerjevo in Pulitzerjevo nagrado za leposlovje – tako posvečen ljubitelj dela Virginie Woolf; o njem namreč pravijo, da še kako razume življenje ženske in zna o tem tudi pisati.

Visok, zelo visok, deških oči, skoraj robatega obraza, z navihanostjo radoživega meniha, mestoma pezo slave holivudske zvezde. Preden se povzpne na oder milanskega gledališča in prebere svoj domišljeni, a precej hudomušni esej o Materi - tem »čudežnem« italijanskem mestu, ki bo leta 2019 evropska prestolnica kulture in v katerem je preživel tri tedne na tako imenovani umetniški rezidenci -, se nasmehne nam, trem novinarjem, ki sedimo v drugi vrsti tik za njim, pomežikne, češ, saj mi bo šlo. Njegov nekdanji partner, psihoanalitik Ken Corbett, ga zadnji hip, preden se odrine s sedeža, nežno poboža po roki. Seveda je imeniten bralec in pripovedovalec; to ve vsak, ki mu je Cunningham kdaj bral.

Kaj po »srečno do konca svojih dni«?

Naslednji dan je pisatelj še frivolnejši, zadovoljen ob toplem sprejemu njegove najnovejše knjige A Wild Swan and Other Tales, zbirke zgodb, ki pravzaprav tematizirajo naše najljubše pravljice, a so od tam, kjer smo v otroštvu končali, »srečno do konca svojih dni«, s presunljivimi zasuki, v imenitnem slogu seveda, napisane na novo. In podobno prešerno razpoloženje je prevevalo tudi najino srečanje.

Ampak na novo napisati Sneguljčico, Janka in Metko, Divje labode ..., in to tako, da je vse domišljeno, osmišljeno? Cunningham je v tem mojster. Njegov pogled nazaj, v čas otroštva, naše takratno doživljanje pravljic in to današnje, mestoma dvomeče, na meji prezirljivosti, je precizen kot rez skalpela.

Ko smo bili majhni, nas namreč nihče ni opozoril: babice, matere oziroma tisti, ki so nas navajali na branje in književnost, niso izgubljali časa s pojasnjevanjem, da tam, kjer se zakompleksani raček spremeni v čudovitega laboda, ždi še milijon zakompleksanih račkov, ki so po tistem, ko so bili priča usodi, ki se je zgodila enemu od njih, še bolj zakompleksani in togotni. Nihče nam ni niti razložil, kako problematična in temna lahko postane ženska duša na pragu menopavze, takšna duša, ki je bila navajena, da je najlepša v kraljestvu. Po tistem, ko ji ogledalce na steni pove, da se njen čas razblinja v preteklost in da je najlepša v kraljestvu zdaj njena brhka, naivna in nevedna pastorka, se, na pragu petdesetih, spremeni v trpečo pošast. Zveni znano?

Tako, mimogrede, so nas z literaturo, ki da je za življenje nezmotljiva popotnica, priganjali, naj bomo sočutni, kot je Pepelka, bojeviti kot mladi kralj Arthur, darežljivi kot Sneguljčica do sedmih palčkov, solidarni kot butasta Janko in Metka … V resnici so nam s temi pravljicami povedali marsikaj o svetu in ljudeh v njem, a pozabili so na bistveno: da je treba biti previden na popolnoma drugačne stvari; elegantno so se izognili dolžnosti, da bi nam nadrobneje razložili, kako bodo naše zmage vedno imele nekaj opraviti s porazom drugih in da bo treba ves čas izbirati med tem, ali bomo zavistni ali tisti, ki jim bodo zavidali drugi. Bomo uspešni ali pa bomo preklinjali uspehe drugih? Nas bodo imeli za dekline, ki namesto znanja in odločnosti ponujajo plehke nasmeške, ali pa bomo, vedno v dvomih, izbirali najtežje poti, ki seveda ne ponujajo hipnih odrešenj – ampak jih pa?

»Zame je pisanje odstiranje in na novo vzpostavljanje vsega. Še vedno verjamem, da je književnost lahko transformativna, da bralca spodbuja, naj verjame v prihodnost. Pisanje romanov je pravzaprav vera v prihodnost.« Foto: Robert Galbraith/Reuters

Od ur kot natakar do uspeha kot pisatelj

Tako kot je v Urah skozi oči in dan emancipirane Njujorčanke na novo bral Gospo Dalloway Virginie Woolf, zdaj Cunningham na novo bere deset pravljic naše zahodnjaške tradicije. Na plan postavi, še bolje: v senco, eksistencialno praznino človeškega bitja, njegovo impotentnost pred vsem, seboj. »Hej, kako dobro ste to povedali,« namršči čelo štiriinšestdesetletni pisatelj, »še kako se strinjam, da nas niso dobro opremili, kako se ubraniti pred vso to tesnobno navlako človekove biti, večnim nelagodjem pred samim seboj.«

V Cincinnatiju rojeni Cunningham je po diplomi iz angleške književnosti na Stanfordu nekaj časa živel v Los Angelesu in delal kot natakar; to je pri tridesetih, ko se je preselil na vzhodno obalo, počel tudi v New Yorku. Potem je delal pri filantropski organizaciji Carnegie Fundation. In potem mu je uspelo. A ne čez noč.

Da se je končno sprijaznil s tem, da zna pisati, je potreboval čas. Kajti kot vsi dobri pisatelji se tudi on spopada s tem, da knjiga, ki jo ima v glavi, še ni napisana knjiga. »Včasih ne znam napisati tistega, kar sem si zamislil. Ne najdem besed, ne najdem povezav med besedami, stavki. Jasno mi je, kako naj bi to naredil, ampak vseeno ne znam. Temu smo včasih rekli pisateljska blokada.«

Ko je leta 1998 prejel pulitzerja za Ure, ga je to popolnoma zmedlo. Zdelo se mu je, da bo od takrat naprej vse šlo samo navzdol. Zato je trajalo dolgih šest let, preden se je lotil naslednjega projekta, Specimen Days.

»Ampak da vam odgovorim na vaše razmišljanje o arhetipskih junakih pravljic in njihovih implikacijah na naše življenje. Zakaj nam starši niso povedali, nas opozorili? Ker so nadaljevali z božanjem svojih narcisističnih sanj, da bomo mi, prav mi, njihovi otroci, ta šibki člen, bili sposobni pretrgati to verigo, da bomo znali biti srečni in zadovoljni, svobodni torej, da bomo lahko uresničili svoje sanje, ne da bi nam ob tem kdorkoli zavidal; da se bomo zaljubili, ne da bi ob tem bili oškodovani; da bomo postali nekomu privrženi, ne da bi se ob tem obsodili na suženjstvo? Seveda. Niso nam povedali zato, ker so na vsak način hoteli ohraniti živo našo čarovnijo, nasproti njihovi, že davno opeharjeni, od izkušenj zlomljeni.«

Zato je treba brati Michaela Cunninghama, njegovo najnovejšo A Wild Swan and Other Tales, kjer poskuša nas – nekdanje otroke – pogumno in smelo, čeprav je že davno prepozno, obvarovati, opozoriti na nevarnosti, čeprav zaman, kajti vemo, da se otroci pred svetom zavarujejo samo z lastno nedolžnostjo. To pa smo že davno izgubili.

Avtor romanov A Home at the End of the World, Flesh and Blood, The Hours, The Snow Queen, Specimen Days in By Nightfall pa tudi eseja o enem najlepših ameriških obmorskih mestec, Land's End: A Walk in Provincetown, na prvi strani knjige A Wild Swan and Other Tales bralcu razloži nekaj takega: »Večina od nas ni v nevarnosti: če niste del morastih sanj katerega od bogov, če vaša lepota ne ogroža nikogar, ne maje postav, se nihče ne bo spomnil na vas, vas začaral.«

Tako začne prvo poglavje z odčaranjem. S tem da jasno vedeti, da je za vsako pravljico nekdo, ki ni v prvem planu; nekdo, ki mu nikakor ni v interesu, da bi zgodba bila povedana – in zato postane protagonist. Tako kot na primer v resničnosti kakšen atentator ali pa pisatelj, ki ima sicer najboljše namene pisati, ampak brez enega samega bralca, zato je njegovo družabno omrežje polno zafrustriranih tirad. Cunninghamove besede.

Mati, zaljubljena v književnost

Ne nazadnje smo vsi mi antijunaki, ki jih slavi v svojih protipravljicah: brat labod, ki je, ko je zlobni urok popustil, ostal z labodjo perutjo in tako živel do smrti; postarana nimfomanka, ki v čokoladno hišico zvabi otroka, ta pa jo bosta na koncu vrgla v peč; princ, ki ga je speča lepotica bolj vznemirjala takrat, ko je bila »mrtva« in negibna, kot pa kasneje, ko je oživel njen muhast značaj …

Koliko te metamorfoze pravljičnih junakih pravzaprav povedo o Cunninghamovem otroštvu, o odraslem moškem v njem danes? »Ha, ha. Bil sem zabaven najstnik, postopač, nekaj časa celo na pragu nečesa, kar v tistih letih človeka hitro in nevidno pogubi. Zanimalo me je analiziranje vsebine Dylanovih besedil – ja, nikar tako ne glejte –, ampak potem me je roman, ki je zabeležil dan angleške aristokratske dvainpetdesetletnice, popolnoma dotolkel. Kot da bi bile njene izkušnje tudi moje, tako močno sem jo čutil, nekako so nemara to tudi bile, njeno otroštvo je bilo moje, šlo je za vse te emocije, ki jih vzbudi velik klasični roman. Vse se je zgodilo, takrat in tam, ja, spet, kot pravite, brez opozorila, jaz in Gospa Dalloway ... in nesrečna ljubezen in izguba nedolžnosti.«

Veliko si je bil naložil, vse naenkrat (smeh). Podobno kot zdaj nalaga junakom v svojih knjigah. »Saj, privlačijo me junaki, ki pričakujejo več, kot jim življenje lahko ponudi, kot so sami zmožni ponuditi, ki vedo, pa ne znajo izvršiti. Ves čas hitijo, pa ne vedo, kam in zakaj. Včasih hitim tudi sam, čakam na poldne, večer, noč, jutro. In tako naprej, vsak dan. Ampak najhuje je tistim, ki, če se vrneva k pravljicam in odrinjencem v njih, ne postanejo središče nobene zgodbe, nobenega filma, skladbe … Imel sem normalno otroštvo, mater, ki je bila zaljubljena v književnost. To je bilo najpomembnejše. Denar, ki ga je prihranila čez teden, je raje namenila za knjigo kot za meter novega pikčastega blaga za svojo novo bluzo.«

Zakaj se tako rad vrača v literarno preteklost, k svetilniku – Virginii Woolf? »To je moja transfuzija. Opominja me na to, zakaj smo izumili papir in črnilo. Jayne Anne Phillips, Anne Carson, James Joyce, Gish Jen, Don DeLillo, Denis Johnson … Sicer pa nimam, glede svojega pisanja, povedati nič ekskluzivnega. Nobene posebne metode. Vsak, ki prebere mojo knjigo, jasno razume, kako razmišljam. Tega ni mogoče skriti. Subjektivno se ves čas zliva v objektivno in nazaj.«

New York – mesto, predrago za pisatelja

Spraševali so ga, in to ne tako redko, ko so ga imeli predvsem za gejevskega pisca, čemur je vedno ostro nasprotoval, ali je erotika ta vitalna sila, ki strukturira in katalizira človeške odnose, in koliko je raziskovanje erotičnega, homoerotike pomemben del njegovega pisanja. »Nič več, če sploh kdaj … Smisel za erotiko je nekaj preveč osebnega, zasebnega, ne bi si drznil več kogarkoli posiljevati s tem. In kaj ni že Wilde rekel, da se vse na svetu vrti okrog spolnosti, razen nje same? Če si pri pisanju o teh rečeh neroden, tudi bralcem postane nerodno in odložijo knjigo. Če jih posiljuješ s pornografijo, prav tako. Veste, to ni seksi. Tudi govoriti o tem, če človek ni duhovit, nima nobenega smisla.«

Zavidanje, da lahko živi od svojega pisanja, je gotovo precejšnje? »Ne bi rekel. Seveda je mogoče živeti od pisanja knjig.« Saj, ko mu razne grofice in drugi prilizovalci plačujejo pisateljske rezidence po Apeninskem in drugih polotokih. »To so samo prijateljske geste, verjemite, kaj takšnega bi si na dve leti lahko privoščil tudi sam. Drugače bi bilo, če bi moral s tem, kar zaslužim s pisanjem, plačevati mesečno najemnino. Nak, to pa ne bi šlo.« Zakaj? »Preveč bi se obremenjeval s tem, da moram napisati prodajno uspešnico. Jaz pa, kot vidite, ne pišem prodajnih uspešnic. Predavam, občasno napišem scenarij za televizijo, pišem knjige.«

In ostaja v New Yorku, ker je to čisto zares mesto za pisatelje? Jason Epstein, eden od nekdanjih slovitih ameriških knjižnih urednikov, je rad o tem mestu razmišljal tako. »Nič več. To mesto je postalo predrago za nekoga, ki šele želi postati pisatelj. Pišemo lahko kjerkoli, fizična prisotnost v NYC ne pomaga pri ničemer. Tu človek še prehitro izgubi nedolžnost (smeh). Tako misli tudi moja mama.«

In ko sva že pri tem, je kdaj opazil, da pri večini Disneyjevih animiranih filmov matere zelo hitro umrejo, kar v prvih nekaj minutah, in sploh, da je veliko tega tudi v pravljicah? »Uh, ja, sem. Toda zdi se mi, da se to mora zgoditi zato, da ostane glavni junak nezaščiten – sva že pri nedolžnosti in izgubah – in se lahko začne graditi njegova osebnost.« Tako kot pri Bambiju? »Natanko tako. Bambi ostaja naša travma. Ken [Corbett] mi je povedal, da so prve ure psihoterapije moških pri njem večinoma namenjene bambijem v njih, ki so izgubili mater ali pa so one izgubile njih.«

Misli torej, da je hudo narobe, če nekdo v otroštvu navija za zlobno mačeho, ne pa za Sneguljčico, tudi zato, ker se na ilustracijah zdi vedno lepša od pastorke? »Kako se strinjam! Eleganca je na prvem mestu.«

Književnost je priredba življenja

Cunningham pravi, da je verjetno eden redkih živečih pisateljev, ki je dejansko zadovoljen s tem, kako so ekranizirali njegovo delo. Ure do večnosti so nastale po njegovem romanu Ure; film je režiral Stephen Daldry, v njem pa so med drugim igrale Nicole Kidman, Julianne Moore in Meryl Streep. »Pravzaprav je tako, da v tistem trenutku nisem mogel narediti nič drugega kot to – napisati knjigo. Po drugi strani pa se mi zdi zelo vznemirljivo, kaj bo z napisanim naredil neki drug um, nekdo, ki ga imam za inteligentnega, kako bo moje misli prelil v podobe.«

Kakšni so ljudje, ki jih nima za inteligentne? »Navadno so blebetači, ki se veliko nasmihajo in na koncu stavka vedno dodajo: 'kajne?'«

Pri filmu človek nikdar ne ve, kako se bo kaj obneslo, ne scenarij ne režija, pravzaprav so še najbolj zanesljivi igralci. Ampak če si dovolj dolgo želi, dobi oboje: presenečenje in zadovoljstvo. Čeprav se pogosto sprašujemo, kako prirediti knjigo za film, če je že književnost, recimo temu tako, priredba življenja? Preprosto. Odločiš se za to. »V knjigi Ure, na primer, sem eno od treh junakinj posvetil svoji materi, spremenil sem jo vanjo, a se mi je zdelo, da ji to nekako ni bilo dovolj. Zato sem se pri adaptaciji za scenarij potrudil in se za vlogo Julianne Moore še bolj namučil, da je dejansko to postala moja mati. Življenje ne nazadnje kar naprej prehaja v literaturo in nazaj. Je tudi pri novinarstvu tako?« Pogosto. Z zamudo. »Torej kdaj nenadejano slišite svoje besede, stavke prihajati iz ust koga, ki ga ne poznate, pri večerji ali kje drugje? Ali pa, da vaša razmišljanja, vprašanja povzemajo vaši kolegi za svoje intervjuje, portrete?« To pa. K pogovorom sedajo z istimi intervjuvanci in jih sprašujejo iste stvari (smeh). »In?« Nič, patetično.

Cunninghamu sporočijo, da je čas za odhod na pozno kosilo, pa se nekako ne da motiti. »Vidite, potem razumete. Naše misli nikoli niso samo naše. Ne nazadnje literatura govori o stvareh, ki jih vsi že vemo. Ampak kot da je to nekako lažje sprejeti za resnico, če in ko je zapisano v knjigah. Nič več ne zvem od vas v resnici.« Kako da ne, profesor na Yalu (smeh) ... »Pustite profesure! Ko bi vedeli, koliko bolj se današnji univerzitetni profesorji ukvarjajo sami s seboj kot pa s svojimi študenti. Polovica med njimi jih je hudo depresivnih, ker so pri petdesetih ugotovili, da se niso uresničili. Razlika med vami in menoj je samo v tem, da jaz sedem za računalnik, si vzamem čas in to, kar vem ali pa si domišljam, da vem, zapišem. Lahko si vzamem čas za to, ker me ne skrbi več, kdo bo plačal najemnino za moj pisateljski atelje. Najtežje pri vsem v resnici je, da med pisanjem pisec ne izgubi vere v to, da bo knjigo nekoč res končal.«

»V resnici so vsi junaki jaz«

Michael Cunningham pisanju knjige v povprečju nameni tri leta. Kar je hkrati malo in veliko? »Natanko tako. Ni ne malo ne veliko, ampak dovolj, da se v tem obdobju človek spremeni.«

Pri pisanju ne uporablja posebnega sistema, piše vsak dan. Nato iz nabranega izpostavi tisto, kar potrebuje. Pravi, da je megaloman. »Skratka, med pisanjem imam skoraj ves čas občutek – ali pa samo določeno obdobje –, da nastaja nekaj epohalnega, pri pisanju uporabim vse, kar vem. In potem, ko si po nekaj dnevih vzamem popoldne ali noč in prebiram napisano, ni v tekstu ostalo nič od tega grandioznega projekta, nič nadpovprečnega, nič humorja, gegov, nad katerimi sem se med pisanjem naslajal, hahljal, češ, vau, to se mi je pa posrečilo …« Zavzdihne. »In potem me novinarji sprašujete o avtobiografskih trenutkih, pasusih, celotnih knjigah. Bilo bi pretežko, da bi pisal neposredno iz življenja. Največji izziv zame je, da junake ustvarim iz nič. V resnici so vsi protagonisti avtobiografski, vsi so jaz.«

Tudi zato za Cunninghama »srečen konec« ne pomeni, da »sta živela dolgo in zadovoljno«, ampak preprosto to, da je čisto dovolj, če človek zaživi s srečo, ki »mu je bila namenjena«. Fatalist? »O, ne.«

Kaj pa se potem zgodi, po »živela sta srečno do konca svojih dni«, tam, kjer v Divjem labodu šele začne pripoved, če se vrneva na začetek najinega pogovora? »Začnem tam, kjer se arhetip najverjetneje križa z materialom ali delom mojega življenja. Spomnim se, kako mi je v ranem otroštvu mama prebirala pravljice. Ko smo prišli do 'in živeli so srečno do konca svojih dni', sem vedno postal jezen; kaj se je godilo potem? To vendar še ni konec! In zdaj, po toliko letih, sem si uresničil željo in jih zaključil, si kaj pojasnil.«

Izvrstno, z redkim čustvenim realizmom sodobnega pripovedovalca zgodb. Seveda jih bodo mladi in mlajši težje razumeli. »Nič pedagoškega načrtno nisem vložil v zbirko Divji labod, rad imam otroške knjige, a nikdar si ne bi drznil preizkusiti se v tonu in načinu, ki je potreben za to književnost.«

Spodbuda bralcu, da verjame v prihodnost

Se še vedno tako zabava ob pisanju kot nekoč? »Seveda. Skušam imeti rad to, kar mi je dalo življenje. In sploh se v tako prijetni družbi ne gre pritoževati.«

Njemu je mar, kako živijo ženske, to je jasno vse od Ur naprej. »Res je, mar mi je in razumem. Zato nikdar nočem razočarati predvsem vas, žensk.« Zakaj predvsem nas? »Zato, ker vam je veliko naloženo. Dve službi, možje in otroci, prijateljice, vrtovi in obenem še ves čas rešujete svet. Moški načrtujemo.« In se ob tem pogosto zmotijo, odločijo napak. »Seveda, ko sem bil zelo mlad in sem se začel udinjati pisanju literature, sem si domišljavo začrtal, da je moje delo tudi za prihajajoče generacije. Kakšna pomota! Ampak nisem izgubil upanja: zame je pisanje odstiranje in na novo vzpostavljanje vsega. Še vedno verjamem, da je književnost lahko transformativna, da bralca spodbuja, naj verjame v prihodnost. Pisanje romanov je pravzaprav vera v prihodnost. Če bi bil pesimist, če bi bil rezultat mojega truda tako negotov, jim ne bi posvetil večino svojega časa, vse svoje življenje.«

Trenutno pripravlja nov roman, ki se dogaja delno v ZDA, delno v Evropi. Pripoveduje o usodi družine, vse od velike depresije pa do ekonomskega buma po drugi svetovni vojni. »Bolj kot ustavljanje časa me zanima, kako živimo v njem, kako prehajamo iz enega obdobja v naslednjega; kako se v času spreminja naš odnos do užitka, denarja. Odnos do manj prijetnih stvari je z leti samo globlji, to vemo vsi, vsak od nas. Starejši ko je, težje prenaša razočaranja. Res pa je, da smo bolj izurjeni v tem, katera orodja uporabiti, da jih prebolimo. Ne verjamete? Kdo od nas pa ne pričakuje odrešenja še za življenja?«

»Pojdiva dol na trg in poiščiva med stotimi vsaj pet takšnih, ki ničesar več ne pričakujejo. Prej sva govorila o tem, da je NYC, kljub tekmovalnosti, mesto, kjer seveda imaš možnost, da se izkažeš v tem, v čemer si dober, a obenem je prenesti poraz tam najtežje … Nekateri se v New York selijo zaradi New Yorkerja, Dorothy Parker ali E. B. Whita – ali pač samo zaradi občutka, da se bo tam nemara vsak dan in vsak mesec zgodilo nekaj posebnega. Zapleten metropolis je to. Ampak veste, kaj imam najraje? Ko stopiš na ulico tega mesta, imaš neverjeten občutek, da nisi najbolj tipični predstavnik človeške rase. In to je dober občutek.«