Tiskane izdaje
Simona Škrabec, s katero sva se v torek srečali v Ljubljani, je prevajalka, esejistka in Delova zunanjepolitična kolumnistka. Živi in dela v Barceloni.
Začniva s turistom pred teroristom, turizem menda ogroža Barcelono in jo je ogrožal, še preden se je prejšnji četrtek nad nedolžnimi znesel terorizem. Kot ste mi že povedali za Delo, nedavni napad v Barceloni ni bil povsem nepričakovan: mesto simbolizira svobodo in svobodomiselnost, odprtost, barvitost, radost; prav tako zaradi turistov, ki so navadno veseli, srečni ljudje. A že pred časom so se na socialnih omrežjih, denimo, pojavili malone sovražni zapisi do turistov. Tako kot marsikod drugod po evropskih destinacijah se tudi v Barceloni širijo gesla: Turisti, domov! A pri vas še pravite: Begunci, dobrodošli!
Barcelona je mesto ekstremov in »skrajnežev«, kajti politične opcije v Kataloniji so od nekdaj radikalne, najsi gre za desnico ali levico. Zanimiv je paralelizem med obema ideologijama. Desnica je po eni strani zaprta in nazadnjaška, govori proti tujcem, sploh proti migrantom, saj da nam jemljejo delo, absolutno pa prikimava turizmu in tolerira turiste – ker prinašajo denar in jih je mogoče molsti kot krave. V tem brutalnem izkoriščanju turističnega potenciala ji postaja, tudi v Barceloni je tako, popolnoma vseeno, če domačini delajo za skromen denar, če s svojim plačilom ne morejo preživeti, če ostajajo brez stanovanj in brez možnosti, da bi si kaj privoščili ...
V odgovor na to se je, po drugi strani, na ekstremni levici, na njenem anarhističnem robu – v katalonski stranki CUP [Candidatura d'Unitat Popular] – izoblikoval diskurz, ki se spotika ob desno ideologijo, češ, kako ta sploh ne priznava, da obstajajo migranti in tudi konflikt s tretjim svetom in Bližnjim vzhodom …, da obstaja še kaj onkraj Evrope. Levičarji, nasprotno, trdijo, da jim je mar za vse te nesrečnike, ki prihajajo od drugod, hočejo jih sprejeti, jim pomagati, saj je navsezadnje tudi Katalonija migrantska družba. Res je, da nismo bili nikoli del »prvega sveta«, ampak smo od nekdaj obrobje: margina pa želi pokazati, da je občutljiva in pripravljena pomagati ... Zato ne čudi, da na skrajni levici pravijo, kako so proti turistom, a za imigrante. Diskurza desnice in levice se v tem smislu smešno prekrivata – oboji so po eni strani za to, da prihajajo v Katalonijo tujci, po drugi strani pa so radikalno proti. Seveda ni dobra nobena skrajnost.
Verjetno bi kazalo spomniti na čas pred olimpijskimi igrami leta 1992 v Barceloni, ko ni za čare mesta vedel malone nihče – takrat smo množično romali na plaže v Lloret de Mar. Do določene točke turizem vedno prija, saj družba in ljudje zavohajo denar, zdaj, ko uhaja čez rob, pa prej čislanega turista že marsikod prezirajo. Bistvo je vedno v meri.
Leta 1992 z olimpijskimi igrami so Barcelono samo postavili na zemljevid, kajti s svojo infrastrukturo takrat še zdaleč ni bila pripravljena na to, da bi jo preplavljal množični turizem. V 90. letih so ljudje iskali predvsem oddih in razvedrilo, poleg tega ni bilo niti primernih letalskih povezav. Po letu 2000 in sploh po letu 2010 pa se je slika obrnila na glavo in se je zgodilo dvoje. Letalski prevozi so postali skorajda cenejši od avtobusnih, mislim na poceni lete med »hubi«; Barcelona je eno takih vozlišč, čeprav so se v Madridu trudili, da ne bi bilo. In še nekaj je: sodobni turist ne odhaja več na oddih, ampak želi živeti življenje drugih ljudi …
Vsi ti, ki prihajajo kot turisti, se nočejo zliti z nami, ampak pričakujejo, da se mi prilagodimo njim. V Madridu, Valencii in Barceloni sem ničkolikokrat videla, kako množica turistov srednjih let 'zasede' manjši trg, nato so glasni, hrupni in pijejo pozno v noč, česar pri sebi zagotovo ne počnejo. Doma ne posedajo in ne prepevajo pod okni hiš, v katerih drugi spijo, zato pa so tudi odšli na počitnice, ki so od nekdaj čas, ko človek izstopi iz sebe. A danes hoče turist iz sebe tam, kjer teče za druge normalno življenje.
Zdi se mi, da ne obstaja konflikt med tujci in domačini, ampak v uporabi javnega prostora. Mestna oblast v Barceloni je že pred leti prepovedala, da bi hodili po mestnih ulicah v kopalkah ali, moški, brez majice; kršitelje čaka globa. Pa je plaža komaj lučaj stran in bi ljudje zlahka napol nagi posedali na terasah kavarn ... A v mestu smo tudi mi, meščani, ki gremo morda v tistem trenutku v službo, po nakupih. Različni uporabniki prostora moramo spoštovati drug do drugega. Problem Barcelone je, da jo je zasedel množični turizem, kar se kaže na vsakem koraku. Reciva: najemanje koles. Seveda je fino, če si kolo sposodi posameznik in se odpelje po opravkih. Ni pa normalno, če jih je petnajst in se potem po ulici ali kar pločniku vozijo v skupini in obenem še mislijo, kako si smejo dovoliti vse, saj so vendarle plačali, zato naj se jim mestni avtobus oziroma pešci kar izogibajo. Mesto ni zabaviščni park, kjer bi lahko turist počel karkoli, in ne muzej, kjer bi bili domačini razstavni eksponati.
Kako vse to presekati?
Ne da se … V Barceloni je sobivanje še možno samo zato, ker smo domačini tako tolerantni. A strpnost ne pomeni, da dovoliš drugemu prav vse, ampak da se oziraš tudi nanj in ne počneš tega, kar bi ga motilo. Mnogi severnjaki imajo popolnoma napačno predstavo, kaj je Mediteran. Ne, Mediteran ni večna zabava in nenehno veseljačenje.
Mestne oblasti, županja Ada Colau, imajo pred sabo veliko odgovornost. Kaj niso že zamejili Airbnb, denimo?
Airbnb je zamejen, Uber pa popolnoma blokiran; zanj niti ni potrebe, saj je taksi mreža v Barceloni izjemno dobro urejena: taksiji so pod licenco, tarife regulirane, vsi avtomobili enake barve. In tudi cehovska povezanost je močna, taksisti so se sposobni v nekaj urah povezati v stavko. Na prvi pogled se komu morda zdi, da je posegati v uberizacijo narobe. Kdo celo poreče, zakaj ne bi smel v tem svobodnem svetu vsakdo kaj zaslužiti. In ponekod je morda Uber dobra streznitev, saj je nereda preveč. Toda poraja tudi kup vprašanj, o katerih se zdi, da se jih sodobni svet loteva s strašno naivnostjo. Kako pa je z davki? Kako z zavarovanji? Z izplačilom nadur? S pokojninami? ... Danes se ljudje prodajajo za malo denarja in so se pripravljeni odreči vsakršni zaščiti. Pa kaj se nismo v Evropi dolgo borili, da smo za delavca dosegli dostojno plačilo in delovne razmere? V nasilni neoliberalni ideologiji pa se je vse začelo rušiti, zato je pomembno, da velika mesta znajo končno reči: »Dovolj! Konec je!« In če bomo, kot pravijo Katalonci, škrlatinko preživeli, potem bo Barcelona zagotovo močnejša. Zdaj, ko je pošast tako zelo zrasla, se bomo morda naučili, kaj kaže dovoliti in česa ne. Mogoče se bo znova vzpostavilo ravnovesje.
In takšna Barcelona je bila pred desetimi dnevi tarča sprijenega terorizma. Teroristični napad je vedno in povsod šok, toda po drugi strani katalonska prestolnica simbolizira zahodno uživaštvo in svobodo. Zato izbira cilja, kot pravite, ne čudi, na žalost.
Tarča teroristov je Evropa, kar pomeni, da se lahko ponovi kjerkoli, nihče nima zagotovila, da je na varnem. Tako bolnih napadov – z avtomobili zbijati ljudi kot keglje – se ne da preprečiti nikjer, varnostnih količkov in ograj ne bo nikdar dovolj. Na prvem mestu je vedno človekova etika: ne ubijaj, to je tisto, kar dela človeka človeškega. Če ni etike, potem ni več niti nobenih meja. Še drugo, kar je čutiti za vsemi temi grozljivimi napadi, pa je nekakšna zavist, pristno sovraštvo napadalcev do sveta, iz katerega so izključeni.
Ker so se morda izključili sami?
Kakorkoli, a verjetno imajo občutek, da ne pripadajo nikamor in da niso priznani. Zato se hočejo maščevati, kakor da bi bili mi krivi za njihovo neuspešnost, zagrenjenost, odrinjenost. Po tej logiki ciljajo na vse tisto, kar simbolizira svobodo. In med vsemi evropskimi mesti se zdi najbolj svobodna, nekonfliktna in nenasilna prav Barcelona. Tudi v zadnjih sedmih letih, ko se je okrepilo gibanje za neodvisnost, ni bilo nikoli izgredov, vse manifestacije so mirne, družabne, celo veseljaške. V Kataloniji je zgledno in poudarjeno dobro prav tako sobivanje z muslimani, verjetno smo ena najbolj odprtih družb do islamskega sveta. Od srednjega veka naprej, od Ramona Llulla, je zanimanje za arabsko kulturo veliko, prevedena je cela Tisoč in ena noč, tudi vsa potovanja Ibna Batute, še Koran. Povezava je močna, saj je Afrika čisto blizu.
Lani je mestna oblast na javnem mestu namestila digitalni števec, ki prešteva žrtve, umrle na begu čez Sredozemlje. Katalonija je občutljiva družba, ki se ne zapira pred drugimi. V migrantski krizi se, v nasprotju z Madridom, zavzemate za spoštovanje evropskih kvot …
Ne smemo pozabiti Sarajeva, kjer stoji trg, posvečen Barceloni. Leta 1992 ob olimpijskih igrah je bila Barcelona edino mesto na svetu, ki se je ukvarjalo s sarajevsko krizo. Z obleganim bosanskim mestom je bila solidarna, morda zato, ker je bila leta 1714 tudi sama zavojevana, ali pa zaradi olimpijskih iger, ki so jih Sarajevčani organizirali osem let prej. A kakorkoli, ljudje so takrat jasno rekli, da se bodo borili proti barbarstvu. In so se. In se še danes, ko ogromno katalonskih nevladnih organizacij pomaga pri reševanju prebežnikov, ki plujejo čez morje … Ob tem kaže vedno znova poudariti, da je Katalonija dežela migracij. V 40. in 50. letih, denimo, so prišli k nam revni priseljenci iz Andaluzije, Murcie in Extremadure in so se sčasoma uspešno vključili v družbo. Saj veste, da je bila Barcelona še do 60. let polna favel, prišleki so stanovali po barakah na plaži, kjer jih je morje redno zalivalo. Ti ljudje se sedaj zavzemajo za neodvisnost, kajti tukaj so lahko dostojno zaživeli. Med Katalonci je namreč od nekdaj močna zavest, da je nekomu, ki je v težavah in je ogroženo njegovo življenje, treba pomagati.
Žalovanje. Foto: AFP
Dvomim, da se je s terorističnima napadoma v Barceloni in Cambrilsu kaj spremenilo. Kar presunilo me je, kako solidarnostno so se odzvali ljudje, kako so meščani nosili na cesto hrano in vodo, kako dobro so bili organizirani po bolnišnicah, kako so taksiji vozili zastonj … Seveda je žalostno, da je bila Barcelona tarča prav zaradi svoje odprtosti. To nelogičnost je mogoče razumeti: terorizem ni islam, sploh nobena religija, ampak smrtonosna ideologija, ki se bojuje proti svobodi – svobodi mišljenja, delovanja, povezovanja. In tako napada tiste, ki so najbolj odprti.
Odzivi civilne družbe na teroristična napada v Barceloni in Cambrilsu so bili plemeniti, kako pa se je izkazala politika? Španski premier Mariano Rajoy in katalonski predsednik Carles Puigdemont sta sprva izjavila, da »delata skupaj«, potem pa so takoj zazevale razpoke. Niti smrt nedolžnih ne more zbližati nasprotnih strani.
Španska država se je, vsaj moj vtis je tak, odzvala dokaj čudno, kakor da se ne bi zavedala, kakšen je današnji svet. Saj podobno je bilo že leta 2004 ob napadu na železniški postaji Atocha v Madridu, ko so trdili, da ga je zakrivila Eta. Takrat si niso mogli predstavljati, da bi lahko še kdo drug motil mir in red, ne le Katalonci in Baski … Zdaj se veliko govori o tem, kako neuspešno je bilo sodelovanje med špansko in katalonsko policijo, da Španci, ki so del širše mednarodne obveščevalne mreže, Kataloncem niso posredovali podatkov. Imam, pri katerem so se v Ripollu radikalizirali mladi teroristi in je zdaj prav tako mrtev, ni bil samo zaprt, ampak je bil v madridskem zaporu skupaj z avtorji napada na Atochi, poleg tega je pred kratkim potoval v Belgijo in Francijo. Mediji vedo vse to zdaj, že prej so morali vedeti španski obveščevalci, pa podatkov očitno niso posredovali naprej. Odgovornost države je velika. Naravnost grozljivo je, da lahko politična hierarhija – kdo vodi kaj – ogroža varnost ljudi. Nasprotno pa se mi zdi reakcija katalonske policije, ki je razbila celico, in tudi vlade izjemna. Vse izjave je dajal predsednik Puigdemont, tudi »No tinc por« [Ne bojim se] so začeli ponavljati Katalonci, občutek imam, da Španija terorističnih napadov v Barceloni in Cambrilsu ni dojemala kot nekaj, kar bi se zgodilo njej.
Ker je ta konflikt med Barcelono in Madridom tako velik?
Bojim se, da res. Tudi nobene prave politične solidarnosti ni bilo, se je pa takoj odzvala županja Madrida in številni drugi. A El País, recimo, ki je napreden časopis, se je brž obrnil proti Kataloniji …
… češ da se je vsa ta leta ukvarjala z morebitno neodvisnostjo, namesto da bi se z realnimi problemi ...
Objavili so tudi, kako je eden od teroristov iz Ripolla govoril »pristno kmečko katalonščino«. In potem si je znani pisatelj Quim Monzó poveznil na glavo barretino musco, folklorno čepico, in tvitnil, kako je pripravljen na komunikacijo v pristnem kmečkem jeziku. Iz vsega tega vidimo, koliko je predsodkov.
Očitno ni mogoče opustiti cinizma, tudi ko umirajo nedolžni.
Kar je žalostno in kaže, da za Katalonijo in Španijo ni več mogoča skupna pot. V takih situacijah bi morali stopiti skupaj in si izkazati solidarnost. Pisanje v nekaterih španskih medijih, ne pa tudi v katalonskih, je bilo precej nedostojno, kakor da so pozabili, da so bili v napadih ubiti in ranjeni mnogi ljudje.
Koliko ste mogoče pristranski?
Trudim se, da bi bila na strani tistega, ki me zna prepričati.
Kaj vemo zdaj o napadalcih? Da so bili zelo mladi, da jih je radikaliziral že obsojeni imam … Vsi so mrtvi.
Verjetno je tudi, da so bili mladi napadalci precej nepoučeni, kar amaterski, saj je razneslo hišo, v kateri so sestavljali bombe in so v njej skladiščili tudi 120 plinskih jeklenk. Morda so bile njihove želje in nameni večji od sposobnosti, kar je po svoje – ne vem, ali lahko rečem tako – pomirjajoče, kajti v ozadju ni morda nobene dobro razvejene mreže, da bi lahko teroristi počeli vse, kar jim pride na misel. A hkrati je boleče in grozljivo, kako močan je občutek izobčenosti nekaterih mladih ljudi. Kakor da ne vedo več, česa naj se trdneje oklenejo v svetu, ki se jim zdi razvrednoten. Zato se oprimejo skrajnosti, se radikalizirajo, kar ne more čuditi, saj so premladi, da bi dojemali, koliko v resnici dobivajo iz okolja. Zrasli so med nami, imeli so možnosti, da se izobražujejo, bili so vključeni v družbo …, a so ostali brez čustvenih vezi in občutka, da nekam pripadajo. Tisto, v kar verjamejo oziroma so jim drugi manipulativno dopovedali, da je fino verjeti, se ne sklada z vrednotami večine. Konflikt je zato strašen in ga bo težko razrešiti. Verjetno je slišati pretirano, a do ljudi, ki ne morejo razumeti svobode, lahko občutim določeno sočutje, hudo mi je zanje. Rešitve pa ni. Ker je v Evropi nasploh preveč zavračanja drugačnosti, nesprejemanja, premnogo sovražnega govora.
Verjetno je pri napadalcih še kaj bolezenskega, psihopatskega, sociopatskega.
Zagotovo, a zakaj se to zgodi, saj gre vendar za mlade, ki so imeli družine, nekdo je bil celo predsednik razreda v srednji šoli? Možna je primerjava z nacizmom, ko so se prav tako kultivirani ljudje spremenili v klavce v koncentracijskih taboriščih. V ubijalski ideologiji – ko ti nekdo obljubi, da je vse tisto, zaradi česar se počutiš izvrženega iz družbe, mogoče nadomestiti – je nekaj sprevržene zapeljivosti.
Ubijajo za ceno lastnega življenja.
Treba se je vrniti k Alamutu in Vladimirju Bartolu, do katerega sem sicer kritična, in k vsej tradiciji evropskega nihilizma. Evropejci imamo sposobnost, da razumemo občutenje potrebe po idealu, ki je zmožen preseči vse. In če tega ideala ni, če ni boga, potem ni ničesar, kar bi še bilo vredno, in je vse tudi dovoljeno. Mladi teroristi ubijajo iz obupa, ker ne vedo, v kaj verjeti. Žalostno je, da nam ne uspeva več prenašati ljubezni in spoštovanja do človeškega življenja, kar je strašen poraz za evropsko kulturo. Ne mislim, da potrebujemo bogove, zagotovo pa je ključno spoštovanje življenja ... Tako se praznina napolni z nihilizmom – in zahteva strašne žrtve. V katalonskem primeru je sploh srhljivo, da je mlade kot 'živa bodala' ugrabil imam, 'starec z gore', in jih zdresiral, da so delali po njegovih navodilih.
Pojdiva k osamosvojitvenemu gibanju, ki je prav zdaj, ko se je nad Barcelono znesel terorizem, pred odločilnimi tedni. Prvega oktobra naj bi Katalonci na referendumu odgovorili na vprašanje, ali želijo, da bi postali neodvisna država v obliki republike. Kako kaže?
Zadnjih podatkov nimam, a občutek je, da so v Madridu mislili, kako nas bo napad zdrznil in se bomo zatekli v zaščitniško naročje matere Španije. Zgodilo se je obratno.
Pa je mogoče reči, da referendum zagotovo bo?
Prvih pet dni po napadu je bilo odločilnih. Če bi španski vladi uspelo razglasiti obsedno stanje, kar pomeni, da bi stopnjo teroristične ogroženosti dvignili na najvišjo raven, na peto stopnjo [sedaj je na četrti], bi imeli na ulicah vojsko.
Tako kot je še vedno v Franciji ...
Da, a v tem primeru referenduma v Kataloniji ne bi bilo. Kajti če je vojska s polavtomatskim orožjem že na ulicah, potem je potreben samo še korak, da 1. oktobra pobere tudi volilne skrinjice: zlahka bi prišlo do zaostrovanja, neprijetnega za obe strani ... Tako radikalne poteze niso povlekli, ker Španija ni enotna, Ljudska stranka si vendarle ne more dovoliti prav vsega, in ker je strah pred policijskim nadzorom še vedno prisoten. Do leta 1975 smo imeli diktaturo, ve se, kaj je včasih na ulicah počela policija ..., ljudje nočejo biti izpostavljeni policijskemu režimu, tudi v pravičnost države nihče ne verjame, zato pa zaupajo v svobodo. Zdi se mi, da fizično ne bo več mogoče preprečiti glasovanja o katalonski neodvisnosti, zapletalo pa se nedvomno bo.
Kakšen utegne biti razplet? Kaj sledi, če bodo Katalonci rekli »da«, in kaj, če bo prevladal »ne«?
Ne vem, ker nisem pravnica ne političarka. Na koncu si vedno rečem, da bo verjetno tako, kot je bilo v Sloveniji. Kar naenkrat ni bilo ničesar več, potem pa znova spet vse, vsaj navadnemu človeku se je zdelo tako … Če nas je katalonska politika pripeljala do sem, potem nas bo morala tudi čez vodo. Zanjo bo to še zadnji preizkus, kajti en 'referendum' smo pod Arturjem Masom že imeli, pa je vse zvodenelo. Nič se ni izcimilo, ker ni bilo nič pripravljeno, kot je treba, le Mas je zatem izgubil podporo ... Utopija je vedno fina, dokler se je ne dotakneš.
Katalonci si predstavljajo, da bo samostojnost prinesla vse tisto, česar ne more zagotoviti resničnost. A ko se bo utopija začela realizirati, bomo videli, kako zelo resno misli politika ... Določeno nezaupanje do nje obstaja, saj vemo, kaj se je zgodilo z Jordijem Pujolom, nekoč veliko katalonsko moralno avtoriteto: obsojen je korupcije. Sedanje politične strukture so, brez dvoma, drugačne, stare povezave med kapitalom in nekdanjo okostenelo politiko so razkrite in razbite, predsednik Puigdemont, prej novinar, na primer, ima samo družinsko slaščičarno … A je kljub temu med ljudmi čutiti določeno nezaupanje in vtis je tudi, da je civilna družba, iz katere je zraslo osamosvojitveno gibanje, pred politiko še naprej dva koraka.
In kaj, če se utopija sprevrže v distopijo?
Dvomim, da bi se, saj je Katalonija demokratično precej zrela družba. Da sta se anarhist David Fernàndez in nekdanji predsednik, buržuj Artur Mas objela v parlamentu, je izjemno. Kje pa se zgodi kaj takega? Morda le v Angliji, kjer imajo močno demokratično tradicijo. Katalonci dobro razumejo sami sebe, vedo, kdo so, kljub razlikam v pogledih. Ni nobene mesijanske figure, ki bi za sabo vlekla množice, zato pa so ti mladi politiki od Carlesa Puigdemonta do Raüla Romeve in še koga svobodomiselni ljudje. Želijo se pogovarjati, zavzemajo se za dialog. ... Ne bo distopije, utegne pa se zgoditi, da bo Španija Katalonce spet poskušala zatreti, tako kot jih je ničkolikokrat v zgodovini; čeprav verjamem, da te moči nima več, ne vojaške, ne ideološke, ne kake druge ...
Dogajanje v Kataloniji bo v resnici prelomno za vso Evropo – in to zaradi družbene preobrazbe, ki se dogaja sočasno ob narodnem gibanju in je očitna: recimo ko hočejo državljani tvorno sodelovati v politiki in nasploh v javni sferi, ko želijo soodločati o javnem prostoru in imeti besedo pri tem, kje bo stal kakšen spomenik, na primer, ko zahtevajo pravičnejšo družbo, dokončno odpravo privilegijev, ki sta jih uživali povojna in še tudi postfrankistična generacija. Katalonska družba je visoko mobilizirana družba, po tej poti od strogo individualnega k skupnemu pa si vse bolj prizadevajo tudi drugod. Naj se vrnem na začetek, ko sva govorili o turizmu. Še pred petnajstimi leti bi v Barceloni vse te milijone turistov sprejemali z odprtimi rokami, sedaj gremo na cesto in vzklikamo: To je naš prostor, tu smo doma. Kdorkoli nas lahko obišče, vendar pod pogojem, da bo spoštoval naš način življenja.
Vsaj kaj vas pri Kataloncih zagotovo moti … Morda odlašanje domače politike, od daleč se zdi kar mečkanje, da bi že končno potegnili ključno potezo v morebitno osamosvojitev? Saj vemo, da je projekt strašno zapleten in bo ali bi bil zgodovinska prelomnica, ampak …
Katalonci so trgovski narod, ki se veliko dogovarja, pogaja in čaka z odločitvami do zadnjega trenutka. Niso idealisti, nikakor, takšni se zdijo Španci, ampak pragmatično tehtajo. Zgodovinar Vicens Vives je lepo opisal njihov narodni značaj, ko je dejal, da jih po eni strani določa rauxa – pomeni popolno izgubo racionalne presoje, kreativno razpuščenost in pobeg, ko vse bujno podivja; kot pri Gaudíju, denimo –, po drugi strani pa jih definira prav tako seny – pomeni več kot racionalnost, poudarjeno kmečko pamet, ko temeljito presojajo, kakšno korist bi imeli od tega ali onega. Nenehno razpeti med dvema ognjema, se lahko močno ogrejejo za neko idejo, v njo pa ne bodo nikdar verjeli kot v edino pot. Prav iz tega izvira njihova izjemna ustvarjalnost – od Mirója, Gaudíja in Dalíja do Tàpiesa ... –, vselej tesno povezana z vzpostavljanjem nemogočega ravnovesja. Kot družba so dialoški, ne da bi iskali dokončni odgovor. In zato so mi simpatični.
Zaradi tega tudi kar naprej ponujajo roko Madridu in vztrajno malone prosijo za pogovor, medtem ko so jim tam že zdavnaj zabrusili dokončni ne?
Trgovci pač. A saj česa drugega kot trgovine v zgodovini niti niso imeli, saj jih na eni strani obdaja pustinja in na drugi obliva voda. Prav zato imajo tudi sposobnost mediacije med različnimi pogledi in svetovi. Pa še tolikokrat so jih v preteklosti dobili po glavi, da težko stavijo na vse ali nič.
