Ne zadostuje, če rečemo, da smo se spravili. Ostati moramo budni!

Nezadržno izgineva generacija evropskih politikov, ki je imela pomembno vlogo v povojni gradnji Evrope miru kakor tudi pri padcu berlinskega zidu in veliki širitvi EU. Nedavno sta preminuli dve evropski osebnosti, sodobnika in zaveznika, oba pomembna člena francosko-nemške sprave in sodelovanja: nekdanji »kancler združitve« Helmut Kohl in Francozinja Simone Veil, nekdanja predsednica Fondacije spomina na Shoah.

Simone Veil je bila prepričana zagovornica nujnosti francosko-nemške sprave vse od konca druge svetovne vojne, ki ga je, še ne polnoletna, dočakala v taborišču Bergen-Belsen. Izjave sodobnikov ob njeni smrti so enotne v oceni, da je govora o javni osebnosti, ki v najširši francoski javnosti uživa nesporen ugled. Kot vzgled odličnosti jo je državljanom za navdih postavil tudi novi predsednik Emmanuel Macron. Zaradi njenih zaslug so ji namenili slovo na državni pogrebni slovesnosti v Invalidih (Les Invalides), kjer je 5. julija letos predsednik Macron tudi oznanil, da bo Simone Veil skupaj s svojim možem Antoinom dobila zadnje počivališče v Panthéonu, kjer so pokopani največji možje in žene francoske republike. Nesmrtna je postala tako ali tako že takrat, ko je bila sprejeta na Academie Française, kjer je zasedla t. i. »Racinov fotelj«.

Prva predsednica evropskega parlamenta, ki je bil tedaj, leta 1979, tudi prvič izvoljen na neposrednih volitvah, je Veilova postala prav z odločilno podporo tedanje nemške politike na čelu s kanclerjem Helmutom Schmidtom. Na funkciji si jo je zamislil francoski predsednik Valery Giscard d'Estaing, kasnejši predsedujoči konvencije za evropsko ustavo. Menil je, da bo kot zaprisežena Evropejka in preživela iz holokavsta kar najbolje utelešala duha evropske povezave, temelječe na povojni zavezniški zarotitvi: nikoli več!

Simone Veil si je družbenopolitično kredibilnost v domovini pridobila nekaj let prej, v zadevi, ki je že predolgo sprožala strasti in razkol v francoski družbi. Kot ministrica za zdravje je leta 1974 pripravila in tudi uspešno zagovarjala zakon o prekinitvi nosečnosti, ki je odpravil abortus kot kaznivo dejanje. Najvišji francoski predstavniški dom je sicer že sedem let poprej dovolil uporabo kontracepcije. A vsa prizadevanja številnih civilnih družbenih gibanj za to, da se z depenalizacijo splava vsaj tristotisočim ženskam na leto ne bi bilo treba po tovrstno medicinsko pomoč zatekati bodisi v tujino, če so bile premožne, bodisi k domačim mazačem, če so bile nepremožne, so bila zaman. Pomagal ni niti zelo odmevni manifest 343 znanih žensk, s Simone de Beauvoir na čelu, ki so javno priznale, da so zagrešile kaznivo dejanje splava, objavljen leta 1971 v tedniku Nouvel Observateur.

Leta 1972 je francosko javnost še dodatno razplamtel kazenski postopek proti mladoletnici, ki se je odločila za odpravo plodu, potem ko je bila posiljena. Za širok medijski odziv o nevzdržnosti takšne neživljenjske pravne ureditve in prakse ter s tem povezane socialne neenakosti je poskrbela odvetnica Gisèle Halimi, saj je na sodišču dosegla oprostitev obtožene, kakor tudi množični ulični protesti. Nevladna organizacija Družinsko načrtovanje je začela povsod po državi organizirati improvizirane tajne ambulante za odpravljanje nezaželene nosečnosti.

Novoizvoljeni predsednik Giscard d'Estaing, ki je v volilni kampanji obljubil modernizacijo življenja, je razumel, da bo moral ukrepati, če vlada zares hoče preprečiti številne človeške tragedije, o katerih so vse bolj javno poročali tudi zdravniki, ki so bili soočeni s posledicami nestrokovno opravljenih splavov. Nalogo je zaupal sodnici Simone Veil, novi ministrici za zdravje, ki se je do takrat ukvarjala s problematiko prestajanja kazni v zaporih.

Simone Veil v knjigi spominov z naslovom Une vie (Eno življenje, založba Stock 2007) pripoveduje, da je razumela, kako nujno je stanje, ko ji je ob nastopu ministrske funkcije njen predhodnik svetoval, naj res pohiti z zakonom, saj se sicer lahko zgodi, da bo neko jutro v svoji pisarni našla omenjeno improvizirano ambulanto. Še zdaleč pa si ni mogla predstavljati, na kakšen silovit in brutalni odpor bo naletela tudi v svoji politični opciji, za katero je imela preveč socialno-levičarske ideje, ter kakšen globok srd bo sprožila v nekaterih delih družbe in pri posameznikih.

Pomagalo ji je, ker je bila prepričana, da dela prav in v korist družbe. Poleg tega je uživala neomajno podporo predsednika države in tudi tedanjega predsednika vlade Jacquesa Chiraca, četudi je slednji sprva menil, »da so se ženske že od nekdaj znašle same in da zato lahko tako ostane tudi v prihodnje«. Če je grafite s kljukastimi križi na zidovih hiše svojega domovanja in tudi psovanja na ulici ter številna pisma z najhujšimi zmerljivkami prenesla brez posebnih težav, pa jo je obtožba nekega poslanca, da s tem zakonom »pošilja zarodke v peč«, spravila v solze.

A ponekod je šlo lažje, kot je sprva kazalo. Tedanji vrh francoske katoliške cerkve je pokazal veliko strpnosti; vztrajal je le pri pravici do ugovora vesti zdravnikov. Mnoge poslance je na koncu omehčal njihov vplivni katoliški kolega Claudius-Petit, ko je z govorniškega odra sporočil, da bo svojemu prepričanju navkljub glasoval za zakon, ker je zmagalo sočutje do žensk.

Zamere nekaterih nasprotnikov umetne prekinitve nosečnosti so se pokazale še čez desetletja. Ob šestdeseti obletnici osvoboditve Auschwitza je Simone Veil dobila v roke kopijo pisma s protesti, naslovljenimi na poljsko vlado, ki jo je povabila na komemoracijo. Pismo je napisala skupina integrističnih rabinov iz New Yorka. Menili so, da kot avtorica spornega zakona ni primerna, da zastopa judovsko skupnost v Auschwitzu (kamor je bila deportirana z materjo in najstarejšo sestro aprila 1944).

V Franciji se je prepričanju, da sta za sprejem tega zakona bistveno vlogo igrali povezovalna odločnost in osebnost Simone Veil, mnogokrat pridružilo tudi mnenje, da ji je uspelo zato, ker je bila iz konservativne politične provenience. A še bolj odločilna je bila njena osebna kredibilnost, saj so Francozi odkrili, da je tudi ženska v politični areni lahko pogumna. Takrat je v francoskem parlamentu, kjer je imel večino desničarski politični spekter, med skoraj petsto poslanci sedelo le osem žensk. Besedilo zakona je dobilo večino potrebnih glasov zaradi odločitve o enotni podpori poslancev levega političnega spektra. «Politika me strastno privlači, politikanstvo me nikoli ni zanimalo!« zapiše Simone Veil.

V spominih tudi ne pozabi poudariti, da so morali biti snovalci zakona previdni, da »svobode abortusa« niso v javnosti oglaševali kot pravice žensk do splava, kar bi lahko dodatno iritiralo njihove nasprotnike. Vlada je v tem smislu morala krotiti novinarski instinkt Françoise Giroud, vodje novoustanovljenega sekretariata za ženska vprašanja in nekdanje soustanoviteljice ter glavne urednice tednika l'Express, ki je imela na svoji strani poglavitne tiskane medije.

Vsekakor so Veilovi za njen republikanski duh še zmeraj najbolj hvaležne ženske. Tudi sedanja druga in tretja generacija njih, ki po več kot štirih desetletjih ne morejo izraziti dovolj občudovanja in hvaležnosti za njeno hrabrost, stanovitnost in trmo, ki so pomagale narediti odločilni zasuk v mentaliteti družbe »post 68« glede »ancestralne zahteve nadzora nad ženskim telesom«.

Ta zgodovinska epizoda tudi dandanes še vedno vsebuje veliko aktualnosti. Simone Veil v svoji knjigi ugotavlja, da sicer že dolgo ni imela iluzij glede človeške narave, a ji je tudi v takratnem trdem boju pomagala nagnjenost, da je zaradi vsega, kar je doživela v taborišču, v sebi razvila »izjemno občutljivost za vse, kar v medčloveških odnosih vodi do ponižanj in razvrednotenja drugega«. Ko je pisala spomine, ji je bilo žal, da so v turbulentnih mesecih sprejemanja spornega zakona njene sodelavke metale v koš najbolj nesramna pisma, ki so prihajala z vseh koncev države. Menila je, da bi jih bilo treba ohraniti zaradi sociološke vrednosti proučevanja družbe. Dodaja, da se kot neomajna optimistka, ki verjame v končno zmago naprednega, v nasprotju s prepričanjem »lepih duš« jasno zaveda, da nobenih pomembnih družbenih premikov ni mogoče doseči na neboleč način. Bila je hvaležna, ker je »imela v življenju ves čas srečo, da je s svojim zavzemanjem pomagala odpirati reže v prevladujočem konformizu«.

Evropske zadeve

Zelo zanimive so tudi ugotovitve Simone Veil glede evropske ideje in njenega uresničevanja pred veliko širitvijo EU z državami srednje in vzhodne Evrope.

Potem ko jo je med prvo volilno kampanjo na neposrednih volitvah v evropski parlament prijetno presenetilo iskreno navdušenje njenih sodržavljanov nad Evropo, je kasneje z razočaranjem ugotovila mlačnost francoskega političnega razreda do evropskih tem. Francoski parlamentarci in predstavniki so bili, v nasprotju z angleškimi kolegi, dostikrat nepripravljeni in so evropske zadeve premalo jemali kot notranje zadeve svoje države. Neuspešen francoski referendum za sprejem evropske ustave leta 2005 je bil zato po njenem mnenju katastrofa, vendar ne popolno presenečenje.

»Evropa se v očeh Francozov prevečkrat ohranja na ravni njenih simbolov na račun njene realnosti,« je zapisala v spominih, ko je obudila tudi svoje neuspešno prizadevanje za to, da bi se zaradi ekonomičnosti zasedanja evropskega parlamenta prenesla le na en sam sedež.

Simone Veil je trdno podpirala idejo tedanjih nemških politikov za združenje obeh Nemčij in v Berlin je odšla še isti dan, ko je »padel« njegov zid. Vključitev vzhodnoevropskih držav v EU je bilo po njenem mnenju naravno dejanje in del zgodovinskega dolga zahodnega dela Evrope. V spominih navaja kot pomembni mejnik vseevropsko konferenco leta 1991 v Pragi, kjer je tedanji francoski predsednik Mitterrand ponudil vizijo federalistične Evrope, v katero bi bila vključena tudi Rusija. Tedanji češki predsednik Vaclav Havel je skupaj s predstavniki drugih vzhodnoevropskih držav idejo gladko zavrnil. Jasno je bilo, ugotavlja avtorica, da je vzhodna Evropa videla le ZDA oziroma severnoatlantsko vojaško zavezništvo kot edinega poroka za svojo varnost. Meni tudi, da posledice tega začetnega nesporazuma med zahodno in vzhodno Evropo še vedno trajajo.

Nekdanja predsednica evropskega parlamenta priznava, da je bila tudi sama dolgo časa privrženka federalistične Evrope, vendar je čedalje bolj ugotavljala, da nacionalizmi držav nezadržno rastejo. »Evropa bo predvsem tisto, kar bomo iz nje naredili,« zapiše.

V začetku leta 2005 je s sinovoma in vnuki obiskala nekdanje koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau. Nebo je bilo tistega mrzlega zimskega dne jasno in Simone Veil se je spomnila, da ga takrat, ko je bila v taborišču, zaradi gostega dima ni bilo mogoče nikoli videti. »Nemogoče je oprostiti. Treba je narediti vse, da se ne bi ponovilo. Ne zadostuje, če rečemo, da smo se spravili in da smo osnovali Evropo. Ostati moramo budni!« je takrat povedala v intervjuju za Paris Match.

Milena Šmit, veleposlanica v pokoju