Ne zanimajo me simpatični in dobri junaki

Paula Hawkins ena najuspešnejših sodobnih pisateljic. Leta 2015 je napisala prvi psihološki triler Dekle na vlaku in takoj je postal globalna uspešnica, saj od izida nikoli ni padel z lestvic najbolj prodajanih knjig. Knjigo so prodali v več kot 20 milijonih izvodov. Po njej so leta 2016 posneli istoimenski film, ki sicer ni bil najbolj uspešen, a je pri gledalcih spet zbudil zanimanje za roman.

Hawkinsova se je rodila v Harareju v Zimbabveju, pri sedemnajstih pa se je s starši preselila v London. Na Oxfordu je študirala politiko, ekonomijo in filozofijo. Najprej je delala kot novinarka, pisala je o gospodarstvu. Pod psevdonimom Amy Silver je napisala štiri ljubezenske romane, ki niso bili najbolj uspešni in so postajali vedno bolj mračni in depresivni, sem in tja je v idilično romanco vtaknila celo kakšen umor. Zato se je odločila, da bi bilo najbolje, če bi napisala psihološki triler. Pustila je službo, si od očeta sposodila denar in si rekla, da bo to njen zadnji poskus – če se knjiga ne bo prodajala, se bo vrnila v novinarstvo. Že nekaj mesecev po izidu je lahko očetu vrnila ves denar.

S pisateljico sva se srečali v prostorih literarne agencije David Higham Associates v Sohu, založniki so na srečanje povabili več novinarjev iz različnih držav. Hawkinsova ni bila sama, skupaj z njo je prišla tudi njena mlada in ambiciozna literarna agentka Lizzy Kremer, s katero se očitno zelo dobro razumeta in ki je vedno njena prva bralka.

Pričakovala sem, da bo Paula Hawkins vsaj malo nevrotična, tako kot kakšna od njenih literarnih junakinj, a ni bila. Bila je mirna, izjemno profesionalna, zelo načitana in pametna, prijazna in iskrena. Kot pravi, je vesela, da je finančno preskrbljena, da si je v Londonu kupila čudovito hišo in je lahko prijatelje peljala na luksuzno smučanje. Všeč ji je, da veliko potuje in spi v lepših hotelih kot nekoč. »Najboljši recept za finančni uspeh pisatelja je, da mu uspe v ZDA, saj gre za veliko državo, v kateri ljudje še vedno kupijo veliko knjig.« Najbolj ji primanjkuje časa. »Uspeh je velika motnja, čeprav se ne pritožujem. Človek se mora naučiti, kako živeti s tem. V zadnjih nekaj letih sem ugotovila, da v pisanju res uživam.« Želi si, da bi imela nekje v gozdu hišico, kamor bi se umaknila in samo pisala, a trenutno se nima časa ukvarjati z nepremičninami.

Maja je izšel njen težko pričakovani drugi roman Pod gladino, ki se dogaja v majhnem mračnem mestecu Beckford, v katerem so nekoč utapljali čarovnice. V tolmunu temne reke sta v zadnjem času umrli dve ženski, morda jih je bilo še več. Sta naredili samomor ali ju je kdo ubil? Prebivalci mesta si pred tem vprašanjem zatiskajo oči. »Nihče noče pomisliti, da je voda te reke onesnažena s krvjo in žolčem preganjanih, nesrečnih žensk. Vsak dan jo pijejo.« Voda, v kateri se junaki umijejo, očistijo ali umirajo, je včasih opisana tako organsko, kot da bi bila živa stvar. »Voda se mi zdi poseben element, nekaj lepega je, odrešujočega, a lahko se v trenutku spremeni v nevarno smrtno past,« pravi avtorica.

Zgodba govori o dveh sestrah in o spominu, zato ni čudno, da avtorica roman začne s citatom nevrologa Oliverja Sacksa, ki ga, kot pravi, obožuje in ki pravi, da naši spomini niso trajni kot Proustovi kozarci marmelade v shrambi.

V obeh romanih se na neki način ukvarjate s spominom.

Spomin se mi zdi izjemno zanimiva tema. V knjigi Dekle na vlaku pišem o izgubi spomina, ki je povezan z alkoholizmom. Glavna junakinja raziskuje umor in ves čas veliko pije. Ko se zjutraj zbudi, se sploh ne spomni, kaj je delala prejšnji večer. Te njene spominske luknje ustvarjajo velikanske napetosti, ki bralca ves čas držijo v šahu, saj se, tako kot glavna junakinja, tudi on sprašuje, kaj se je zgodilo.

V knjigi Pod gladino pa pišem o tem, kako se spominjamo nekaterih stvari. Spomini so mnogokrat interpretacija resnice. Podzavestno rekonstruiramo nekatere dogodke iz preteklosti in jih spletamo v zgodbo, ki nam ustreza ali je zanimiva in jo radi pripovedujemo drugim. Ene in iste zgodbe, ki si jih govorimo na družinskih srečanjih, velikokrat sploh niso resnične, ampak so le varna navada. Obožujem nevrologa Oliverja Sacksa, ki velikokrat piše o spominu, veliko idej za svoje zgodbe sem že našla v njegovih knjigah. V enem od esejev piše o tem, da se je zelo dobro spominjal, kako je v Londonu med drugo svetovno vojno, čisto blizu njihove družinske hiše, padla bomba, vendar je šele kasneje izvedel, da se to sploh ni zgodilo.

Sama imam podobno izkušnjo – ko sem nekoč mami pripovedovala o nekem pikniku iz otroštva, me je začudeno pogledala in rekla, da me tistega dne sploh ni bilo zraven. Očitno sem videla družinsko fotografijo, ki je bila takrat posneta, in sem si v glavi naredila zgodbo. Vsega sem se spominjala: kako svetlo je bilo sonce, v kaj sem bila oblečena, kakšnega okusa je bil sladoled ... Začela sem se spraševati, kaj če bi se spominjala nekega dogodka iz otroštva, ki bi močno vplival na mojo identiteto, ki bi me spremenil in zaradi katerega bi bila to, kar sem, potem pa bi mi nekdo povedal, da se to sploh ni zgodilo. Ali bi se mi podrl svet? Pod gladino govori prav o tem, kako nezanesljiv je naš spomin.

Prizor iz filma Dekle na vlaku.

Od kje ideja, da bo vaša glavna junakinja v knjigi Dekle na vlaku alkoholičarka?

Ko sem se odločila, da bom napisala psihološko kriminalko, sem imela več idej, a moja odlična agentka Lizzy mi je predlagala, naj zavržem vse druge like in obdržim le alkoholičarko. Pojem alkoholika dojemamo zelo stereotipno: ali si predstavljamo nekoga, ki pijan leži na cesti, ali kot šarmantnega detektiva, ki srka ogromne količine viskija in rešuje primere. A resnica je, da mnogo alkoholikov vsak dan čisto normalno funkcionira. Ko sem bila novinarka, sem imela kolege, ki so veliko pili, a so bili odlični novinarji. Tudi Rachel je nekoč imela moža, službo, a potem ko je postala odvisna od alkohola, se je začela njena pot navzdol.

Všeč mi je, da moja junakinja včasih sploh ne ve, kaj je delala prejšnji dan. Alkoholiki imajo zaradi spominskih lukenj ves čas slabo vest in zaradi tega občutka krivde je lahko manipulirati z njimi. Če se ne spomniš svojih dejanj, sploh ne veš, ali si nekaj naredil ali ne, ali si kriv ali nedolžen, in ves čas te je strah, da si naredil nekaj, česar ne bi smel. Sem koga užalil, se sprašuješ, sem rekel kaj, česar ne bi smel, kaj če sem koga udaril, do ekstremnega vprašanja, kaj če sem koga ubil. Vsako krivdo zato zlahka sprejmejo nase in to lahko nekdo, ki jih pozna, zelo dobro zlorabi.

Veliko pišete o strahovih. Česa vas je strah?

Sem zelo velik optimist in ves čas mislim, da bo šlo nekaj narobe. Na smučanju rada premišljujem o tem, kako bom padla ali zapeljala v prepad, ko se peljem s sedežnico, tuhtam, koliko časa traja, da človek umre, če pade s takšne višine. Pogosto me je strah, ker razmišljam o najslabšem možnem scenariju. Privlačijo me mračne, morbidne in tragične stvari. Rada imam slabo vreme in ne maram srečnih koncev. Težijo me tudi drugačni strahovi. Recimo, ko je izšla knjiga Pod gladino, me je bilo zelo strah, kako jo bodo bralci sprejeli. Ko oddaš rokopis in ko gre knjiga v tiskarno, ne moreš več nič popraviti. Kar je, je. To je zelo srhljiv trenutek, kot da bi stopil v prepad.

Najbrž je bilo težko napisati drugo knjigo po tako velikem uspehu Dekleta na vlaku.

K sreči sem jo začela pisati, še preden je izšla prva knjiga. Ko je slednja postala velika uspešnica, sem bila sicer vesela, a moje življenje se je spremenilo. Miru za pisanje ni bilo več. V enem letu sem imela kar dve turneji po ZDA, šla sem v Avstralijo in knjigo predstavljala po Evropi. Ves čas sem bila na poti in govorila samo o prvem romanu. Če sem želela nadaljevati s pisanjem druge knjige, sem si morala vzeti čas in izstopiti iz tega miselnega toka, zato je trajalo več kot štiri leta, da sem jo dokončala. Bilo je grozljivo, ker so bila pričakovanja tako velika. Ko sem pisala Dekle na vlaku, tega pritiska ni bilo, saj nisem vedela, ali jo bo kdo sploh prebral.

Že pokojna avtorica kriminalk P. D. James je dejala, da je danes težko najti dober motiv za umor, saj ljudje nimajo več toliko skrivnosti kot nekoč, tudi moralni zadržki niso tako strogi. Rada je tudi rekla, da je ljubezen v njenih kriminalkah bolj nevarno čustvo kot sovraštvo. Kaj menite vi?

Res je, da ljudje na družabnih omrežjih objavljajo največje intimnosti, a velikokrat to niso resnične stvari, ampak so ponaredki, saj želimo z njimi fascinirati druge. Še na fotografijah smo veliko lepši kot v resnici. Mislim, da imajo ljudje še vedno veliko skrivnosti in da živijo dvojna življenja. Drugače pa so motivi za umor enaki že tisoče let: denar, ljubosumje, maščevanje ... V realnem svetu je največ umorov popolnoma nesmiselnih, zagrešijo jih ljudje, ker so bili jezni, ker so izgubili nadzor nad sabo. Ti umori niso natančno načrtovani in domišljeni kot v kriminalnem romanu. Glede ljubezni in sovraštva dobro vemo, da je med obema zelo tenka črta. Vsako intenzivno in strastno ljubezensko razmerje se lahko hitro spremeni v nekaj povsem obratnega. Ko nekoga ljubiš, ga zelo dobro poznaš in natančno veš, kaj ga boli in kaj prizadene. Če se obrneš proti njemu, imaš lahko nad njim veliko moč. To je zanimiva tema za pisatelje.

Zgodbo v knjigi Pod gladino pripoveduje kar enajst oseb, kot v filmu Akire Kurosave Rašomon imamo tako enajst perspektiv in razlag nekega dogodka. Zakaj ste se odločili za takšno strukturo zgodbe?

Ko sem jo začela pisati, je imel roman manj junakov, a zdelo se mi je zanimivo, če bi jih bilo več. Želela sem si, da bi se bralcu zdelo, kot da tudi sam živi v tem mestecu in sliši te zgodbe od različnih ljudi: ko gre v trgovino, od sosedov, znancev ter si potem sam sestavlja sliko o tem, kaj se dogaja. Sproti se lahko odloča, komu verjame in komu ne. Jasno mi je bilo, da je to predrzna ideja, in vedela sem, da tvegam, saj branje te knjige ni preprosto, a svojih bralcev nikoli ne podcenjujem.

Kritiki pišejo, da je struktura romana preveč zapletena, ampak ko enkrat padeš v zgodbo, ti je kmalu vse jasno. Kadar berem neko knjigo, ki ima drugačno strukturo oziroma naracijo, si najprej rečem, kaj hudiča se dogaja, a ko se začnejo stvari zlagati skupaj, sem zelo zadovoljna. Tudi pri tej knjigi se mi zdi, da je bralec, ko enkrat razume, kdo je kdo, prav vesel, saj radi rešujemo zaplete. Kljub kritikam sem zadovoljna, da sem se odločila za takšno obliko romana. Raje sem ambiciozna kot previdna. Najlažje bi bilo napisati nekaj podobnega, kot je Dekle na vlaku.

V obeh knjigah opisujete nasilje nad ženskami. Roman Pod gladino ste celo posvetili vsem »nadležnim ženskam«. V Beckfordu, izmišljenem mestu, v katerem se zgodba dogaja, so nekoč v Tolmunu pogubljenih utapljali čarovnice in v tej temni vodi tudi v sodobnem času skrivnostno umirajo ženske.

Ženske so vedno protagonistke mojih zgodb in nasilje nad njimi je še vedno zelo aktualna tema. V Veliki Britaniji zaradi nasilnih partnerjev ali bivših partnerjev umreta kar dve ženski na teden. Zato knjiga govori o tem, kako so moški skozi zgodovino želeli nadzorovati in ustrahovati ženske. O tem, kako jih je družba omejevala, poniževala in želela utišati. Še posebej so v nevarnosti ženske, ki so drugačne, ki želijo živeti življenje tako, kot same hočejo, ki so lepe, svobodne – neka majhna družba jih takoj dojame kot provokacijo, ki ogroža ustaljeni red. Ljudi ves čas predalčkamo; če je nekdo bogat in uspešen, težko verjamemo, da pretepa svojo ženo, če je nekdo policaj, si ne predstavljamo, da krade ... Verjamemo, da se slabe stvari dogajajo slabim ljudem. A to ni res. Prav zato se mi zdi, da kriminalke zelo dobro reflektirajo dogajanje v neki družbi, ki je na videz poštena in zdrava, saj opisujejo njene skrite svetove – podzemlje, nasilje med štirimi stenami, rasizem ...

Glavni liki v vaših knjigah so največkrat antijunakinje, ki jih družba odrine na margino.

Rada imam zapletene junakinje, ki se težko vključijo v družbo. Mislim sicer, da so vsi ljudje v svojem bistvu zapleteni, vse ostalo je le igra. Ljudje si želijo biti prijazni do drugih, a niso. Želijo živeti dobro, biti dobri starši, zakonci, prijatelji, a jim velikokrat ne uspe. Zakaj? Ker so preveč občutljivi, ker imajo takšen temperament, ker so premalo ali preveč samozavestni, ker so preveč ali premalo sebični. Ne zanimajo me simpatični in dobri junaki, prav tako me ne zanimajo zlobni liki. Všeč so mi junaki, ki so nezanesljivi pripovedovalci, tako kot je Rachel ali Roger Acroyd v kriminalki Agathe Christie in tudi Lockwood v Viharnem vrhu je precej nemogoč zgodbar.

V vaši najnovejši knjigi pišete tudi o lovu na čarovnice. Ste prebrali kaj knjig o tej temi?

Sem, kar nekaj. V Evropi je v času lova na čarovnice umrlo okoli sto tisoč ljudi, predvsem žensk, pametnih in samosvojih, med njimi so bile babice, zdravilke in lepe ženske, ki so jih moški sovražili, ker jih niso mogli imeti. To je bila ena od oblik, kako nadzorovati ženske. Največ »čarovnic« so na Otoku umorili na Škotskem, kralj James I. je bil razvpiti lovec na čarovnice in je rad kar sam mučil in zasliševal nedolžne žrtve.

Dekle na vlaku so radi primerjali z uspešnico Gillian Flynn Ni je več, saj v obeh zgodbah ženske niso več le pasivne opazovalke dogajanj, ampak stopijo v akcijo. Prav tako niso več prijazne in pasivne, temveč znajo biti tudi zlobne in spletkarske. Tovrstnim knjigam so nadeli ime, češ da gre za gospodinjske psihološke trilerje, saj naj bi jih brale predvsem ženske.

Se strinjam, da obe knjigi podirata mit o dobri zanesljivi ženski junakinji, in tudi če imaš v naslovu besedico dekle (Ni je več je v originalu Gone Girl), privlačiš določeno publiko. Ne maram pa predsodkov, češ da takšne knjige berejo le ženske. Ni res, da le ženske berejo knjige, v katerih nastopajo junakinje. To je tako, kot da bi rekla, da ne bom šla gledati filma Boter, ker gre za preveč moški film. Menim, da tudi moški radi berejo kriminalke, čeprav gre za žanr, v katerem ženske pisateljice zelo blestijo: Agatha Christie, Patricia Highsmith, Barbara Vine, P. D. James, ki ste jo že omenili, Tana French, Louise Welsh etc. Vedno se mi je zdelo zanimivo, da je znanstvena fantastika kot žanr tako zelo v domeni moških. Moški so vzgojeni tako, da jih morajo zanimati resne moške stvari in se jim zdijo ženska življenja preveč banalna in vsakdanja. To se začne v že otroštvu. Zakaj mislite, da se je avtorica Harryja Potterja podpisovala kot J. K. Rowling? Ker fantje ne bi brali knjige, ki jo je napisala Joanne Rowling.

Zakaj je po vašem mnenju knjiga Dekle na vlaku že takoj po izidu doživela tako velikanski uspeh?

Tudi sama se to večkrat sprašujem, zlasti ker vsak mesec izide tako veliko dobrih knjig. Morda zato, ker je Rachel zanimiva in provokativna. Takšne ženske ponavadi niso glavne junakinje. Knjiga ima tudi voajeristični moment, ki je univerzalen, saj vsi radi opazujemo tuja življenja. Hitchcock je to našo radovednost zelo dobro upodobil v filmu Dvoriščno okno. Tudi zgodba je očitno zapeljala bralce. A vse te stvari niso dovolj, da bi razložili uspeh te knjige, saj sem bila povsem neznana pisateljica – mogoče je izšla v pravem trenutku, mogoče jo je moj založnik znal zelo dobro promovirati, morda sem imela zgolj srečo, morda je bilo vmes tudi malo magije. Ali pa je šlo za kombinacijo vsega tega skupaj. Že v prvih treh mesecih so prodali dva milijona knjig.

Rodili ste se v Zimbabveju. Ali ste kdaj razmišljali, da bi napisal roman, ki se dogaja v Afriki?

Imela sem kar nekaj idej, a sem se potem premislila. Če bi pisala o Afriki, bi pisala o svojem otroštvu, družini, o zelo osebnih in čustvenih stvareh. Skrbelo me je, da bi bila takšna zgodba preveč avtobiografska. Enkrat bom vsekakor napisala afriško zgodbo, a ne še zdaj. Nekoč, ko bom bolj samozavestna in ko ljudi, o katerih bi najraje pisala, ne bo več. Preveč zahodnjakov piše o Afriki, mogoče bi bilo bolje, če bi poslušali bolj avtentične glasove te dežele. Nasploh se mi zdi, da beremo premalo literature z drugih koncev sveta.

Dejali ste, da vas privlačijo temačne stvari in da vas zanimajo skrivnosti. Tako očitno mislijo tudi vaši bralci. Zakaj se nam zdijo temačne zgodbe ali kriminalke tako privlačne?

Ko beremo napete romane ali gledamo srhljive filme, nas vznemirja to, da nas je strah in da smo hkrati na varnem v toplih dnevnih sobah. Ljudje tudi zelo radi raziskujemo svoje strahove. Ko beremo o neki napeti situaciji, premišljujemo, kaj bi mi storili v podobni situaciji. To imamo v genih, še iz časov, ko smo živeli v divjini in smo preživeli le, če smo imeli izkušnje. V naši naravi je, da smo radovedni; ko se na primer peljemo mimo prometne nesreče, nam zastane srce, ampak bomo vseeno pogledali, kaj se je zgodilo. To so grozljive stvari na robu naše izkušnje. Vemo oziroma upamo, da se ne bomo srečali z nasiljem, kakršno je opisano v kriminalkah, a vendar radi beremo o tem, kako ljudje preživijo v ekstremnih pogojih, kako se rešijo iz nemogočih situacij. Zato imamo radi romane o vojni, saj se sprašujemo, kaj bi v takšnih primerih naredili sami. Bi se borili ali skrili? In seveda je privlačnost kriminalk tudi v tem, da urijo naše možgane, saj radi rešujemo zapletene uganke. Ali lahko še pred koncem knjige ugotovimo, kdo je morilec? To je odlična zabava.

Radi berete kriminalke? Kateri so vaši najljubši avtorji?

Moram priznati, da ne berem prav veliko detektivk in kriminalk. Ko sem bila najstnica, sem prebrala vso Agatho Christie. Moj najljubši njen roman je In potem ni bilo nikogar več, v katerem v resnici sploh ni detektiva. Zelo rada berem psihološke kriminalke Tane French, ki se dogajajo v Dublinu in so zelo družbeno aktualne, saj v njih piše recimo tudi o recesiji. Obožujem kriminalke Kate Atkinson in njenega melanholičnega detektiva Jacksona Brodieja. Pri raziskovanju umorov me ne zanimata policijsko delo in forenzična znanost, ampak to, zakaj je nekdo ubijal, kaj se je takrat dogajalo v njegovi glavi. Zakaj navadni ljudje nekega dne storijo nekaj groznega in kako tisti, ki so preživeli veliko travmo, živijo naprej.

V vašem najnovejšem romanu je nekaj skrivnosti, ki jih nikoli ne razložite.

Nekatere stvari sem namenoma pustila odprte. Imela sem več idej, kako bi se te zgodbe lahko zaključile, a se nisem odločila za nobeno. V kriminalki In the Woods Tana French piše o dveh zapletih in enega nikoli ne razreši. Nekaterim ljudem je šlo to šlo zelo na živce, meni pa je bilo všeč. Tudi v življenju ne izvemo vedno vsega. Nekatere stvari za vedno ostanejo skrivnost.