Nebralec

Najnovejša raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji, ki jo je za ministrstvo za kulturo opravila založba UMco pod vodstvom Sama Ruglja (sodelovali so tudi Miha Kovač, Andrej Blatnik, Rok Gregorin in Patricia Rupar), priča o tem, da čedalje manj beremo.

Leta 1998, ko je bila nazadnje opravljena podobna raziskava, je bilo 39 odstotkov takšnih, ki v enem letu niso prebrali nobene knjige, do leta 2014 se je delež nebralcev povečal na 42 odstotkov. Polovica prebivalcev knjig sploh ne kupuje, med bralci prednjačijo ženske, število bralcev med tistimi z visoko izobrazbo upada. Delež intenzivnih kupcev, ki kupijo več kot 20 knjig na leto, se je v zadnjih šestnajstih letih zmanjšal s treh na en sam boren odstotek.

Na repu

Med evropskimi državami se uvrščamo v spodnji razred bralcev. Na prvih mestih so Švedska, Finska in Češka, kjer se število nebralcev giblje okoli 20 odstotkov. Zanimiv je podatek, da nas prehitevajo tudi Američani, saj tam vsaj eno knjigo na leto prebere kar 76 odstotkov odraslih.

Skupna prodaja knjig na prebivalca se je v Sloveniji zmanjšala s 3,2 knjige na 2,8. Kot v analitični čisto novi knjigi Izgubljeni bralec ugotavlja Samo Rugelj, je od konca 80. let do danes naklada kvalitetnih knjig padla za približno desetkrat in je število kvalitetnih bralcev v zadnjih 25 letih padlo na polovico.

Res imamo slab stik z realnostjo; vedno o sebi govorimo, da smo pošteni, da smo delavni, da živimo v neonesnaženem okolju, da smo ponosni na svoj jezik in da nam kultura veliko pomeni, da so knjige naša identiteta. A vse to so samo besede, imaginarna podoba, ki jo tako radi izrekamo na kakšnih proslavah za kulturni praznik ali jo razlagamo tujim gostom, vse skupaj pa je daleč stran od realnosti.

Država, v kateri vedno manj berejo, nima inteligentne prihodnosti. Knjige nas učijo o empatiji, o tem, da se znamo vživljati v tuje usode, da si širimo horizonte, da znamo poslušati svoj notranji glas, si predstavljati druge čase, buriti domišljijo.

Na Finskem recimo bere kar tri četrtine prebivalcev, na leto kupijo okoli dvajset milijonov knjig. Kar 75 odstotkov staršev na Finskem naglas bere svojim otrokom, kar je odličen način za zgodnje oblikovanje bralnih navad. V knjigi Izgubljeni bralec avtor navaja tudi raziskavo, ki dokazuje, da otroci dosegajo višjo izobrazbo, če odraščajo v domu, v katerem so knjige, in da izobrazba staršev ni najboljši pogoj za ljubezen do knjig. V Sloveniji ima v domači knjižnici več kot dvesto knjig 17 odstotkov bralcev, na Češkem jih je na primer 33 odstotkov.

Zakaj?

Zakaj kljub temu, da se je v zadnjih letih dostopnost knjige izboljšala, da izide velika količina izjemnega branja, da so nam, kot še nikoli doslej, dostopne knjige z vseh koncev sveta, branost in kupovanje knjig usihata? Odgovorov je veliko. Vsak, ki se ukvarja s knjigami, od založnikov do pisateljev in bralcev, ima svoj odgovor.

Če začnem na začetku, otroške knjige so absolutno predrage; država, meceni ali sponzorji bi morali, če želimo, da v zadostni količini pridejo do vsakega otroka, zdajšnje cene prepoloviti.

Glede ljubezni do branja je izjemno pomemben tudi šolski sistem. Prepričana sem, da vam bo več kot polovica strastnih bralcev povedala, da jih je za knjige navdušil en sam poseben osnovno- ali srednješolski učitelj. Drugače pa sam šolski sistem, po Rugljevem mnenju, še zdaleč ni prilagojen 21. stoletju. Izbori naslovov za čtivo so še vedno izjemno zaprašeni, da ne govorim o maturi. Pred nekaj leti sem pobliže spremljala pisanje in ocenjevanje maturitetnih esejev – in bila sem šokirana. Dijakom je bilo prepovedano razmišljati s svojo glavo; o glavnih junakih, videnju sveta, spoznanju, zapletu, domišljiji, čustvih so morali napisati natanko to, kar so od njih zahtevali profesorji oziroma ocenjevalci esejev. Ni smelo biti odstopanj – kar je paradoksno, glede na to, da si je formo eseja izmislil renesančni modrec Montaigne: essayer v francoščini pomeni poskusiti, testirati, okusiti, zavrtinčiti, ne pa napisati tako, kot želijo drugi. Knjige so pojem tega, da te naučijo razmišljanja s svojo glavo.

Pred kratkim sem bila v Zagrebu. Ne samo, da imajo res številne knjigarne z neverjetno načitanimi prodajalci, v tem mestu me vedno najbolj navduši, da imajo nešteto kioskov in prodajalnic s časopisi, ki so odprti vse do devetih ali celo desetih zvečer – tudi ob sobotah popoldne in ob nedeljah. Ni čudno, da imajo lahko tako visoke naklade, saj so bralci navajeni, da lahko kadarkoli pridejo do svojega najljubšega časopisa. Spomnim se, kako je Aleš Debeljak nekoč pisal o tem, da na mariborskem kolodvoru v nedeljo ne moreš nikjer kupiti nobenega časopisa, čeprav sta, kot je dejal Hegel, kava in časopis jutranja maša za meščane.

Tudi knjigarne, razen nekaj svetlih izjem, niso ravno meka, v kateri bi se nebralci spreobrnili v zaljubljence v knjigo. V manjših mestih so jih tako ali tako že zdavnaj zaprli, eden svetlih primerov je knjigarna Goga v Novem mestu. Očitno jih drugod nihče niti ne pogreša. Ko sem pred leti potovala po vzhodni obali ZDA, sem navdušeno ugotovila, da imajo v vsaki malo večji vasi, tudi v osamljenih predelih nacionalnih parkov, vedno vsaj eno izjemno dobro založeno knjigarno, ki je mešanica novih in starih knjig in v katerih ni nikoli manjkalo obiskovalcev.

Mnoge knjigarne nimajo pravega duha, nikakršnih lestvic najbolj branih knjig, izborov najljubših knjig prodajalcev, ki jih lahko vidimo v kakšnem Waterstonsu ali Barnes & Noblu, in izbor knjig v angleškem jeziku je, ne glede na velik porast turistov v Ljubljani, porazno slab. Specializirane prodajalne s knjigami v angleščini, ki bi lahko predstavljale tudi prevedene slovenske avtorje, nimamo oziroma smo tisto edino brez velikega hrupa pustili umreti.

Tudi v raziskavi o branosti se je izkazalo, da se večina anketiranih za branje knjige odloči na priporočilo prijatelja ali seznama najbolj branih ali prodajanih knjig.

Televizijske oddaje o knjigah bi lahko bile bolj moderne, svetovljanske, zabavne, ne pa da včasih spominjajo na komemoracije. Zdi se tudi, da je pisanja o knjigah vedno manj, da je, kot ugotavlja Rugelj, površno in se po mojem mnenju trudi biti čedalje bolj duhamorno. Knjižne nagrade in podelitve nagrad bi lahko bile vplivnejše, dinamičnejše, sodobnejše.

Čeprav se mnogo stvari obrača na bolje; obstaja mlajša generacija pisateljev, pesnikov in kritikov, ki popularizirajo knjigo, pisanje in branje. Dogodki v Trubarjevi hiši literature so polni. Izjemno dobro obiskane prireditve Berimo z Manco Košir v kavarni Union so se novemu vodstvu zdele premalo za »neposredni finančni učinek« in pojem o dodani kulturni vrednosti se jim je zdel »romantični koncept prejšnje generacije«. Kadar koli grem mimo kavarne, je prazna. Berimo z Manco Košir so povabili v knjigarno Konzorcij, kjer imajo v zadnjem času vedno več literarnih dogodkov.

In še zgodbe iz tujine

Oktobra je turist iz Teksasa zvečer po pomoti ostal nekaj ur zaklenjen v eni od knjigarn Waterstones v Londonu in takoj postal internetna senzacija. Za nekoga, ki ima rad knjige, ni nič lepšega, kot biti vso noč ujet v labirint polic, polnih knjig. Turist sicer ni bil tak knjižni molj, v knjigarno je zašel, ker je iskal brezplačno internetno povezavo. A šefi v Waterstonesu so znali hitro izkoristiti trenutek. Najprej so našli partnerja oziroma sponzorja – spletno stran oziroma ponudnika prenočišč Airbnb, potem so objavili razpis; naj jim kandidati napišejo, katera je tista knjiga, ki bi jo z užitkom prebrali v eni noči in zakaj, ter med njimi izbrali devetnajst srečnežev. Povabili so jih, naj noč preživijo v njihovi največji knjigarni na Piccadillyju, in jim naročili, naj s seboj prinesejo pižamo (dva gosta sta prišla že kar oblečena vanje). Srečneži so se lahko bosonogi potepali po prazni knjigarni, brali v mehkih posteljah, v enem nadstropju jih je počakal igralec, oblečen v Poirota, v drugem pa nekdo, ki jim je odigral Jeevesa. Strokovnjak za spanje jim je razložil, da je branje pred spanjem koristno in da vpliva na naše sanje.

                                                                            * * *

Pred kratkim je CNN objavil zgodbo o veliki petnadstropni knjigarni Eslite v Tajpeju, ki je odprta štiriindvajset ur na dan in jo obiskujejo tako mladi kot stari. Še posebej polna je ponoči in mladi vanjo zahajajo tako radi kot v nočne klube; lahko se potapljajo v literaturo, spogledujejo, sedijo v lični knjigarni, srkajo čaj ali spoznavajo nove ljudi. Čeprav mnoge knjigarne v teh časih zapirajo vrata, v Tajpeju navduševanje mladih nad knjigami narašča. Bolj živimo v digitalni družbi, bolj znamo ceniti pristne medsebojne odnose in knjige, ki nas učijo razvijati domišljijo, menijo v Eslite. In knjigarne so pravi prostori za vse to.