Faust v Mehiki: Nedosegljivo se je tu zgodilo

Goethejev Faust v režiji Tomaža Pandurja in koprodukciji ljubljanske Drame in Festivala Ljubljana na 43. Cervantesovem Festivalu v Guanajuatu, mehiški kulturni prestolnici.

sob, 24.10.2015, 06:00

Livija Pandur: Goethejeva vizija sveta je na koncu pesnitve pravzaprav negativna utopija: govori o raju, ki je obdan z zidovi. Kdor ni znotraj tega obzidja, je obsojen na trpljenje, revščino, sovražnost, vojne, na diskriminacijo. Vse to, kar doživljamo zdaj.

 

Tomaž Pandur: »Ljudje so prihajali k meni in govorili o predstavah, ki so jih videli pred dvajsetimi leti, o Šeherezadi, Faustu, Carmen, znali so opisati določene podobe. In to je toliko bolj fascinantno prav zato, ker si mislimo, da je gledališče nekaj minljivega. V bistvu pa ostaja zapisano v našem emotivnem spominu.«

Nosnice se razširijo od suhega zraka, mesto na 2200 metrih nadmorske višine se prebuja v vijolični svetlobi, promet je v polnem teku, ko se avtobus z ekipo SNG Drame Ljubljana in s Pandur-Goethejevim Faustom izkrca pred hotelom v središču Ciudada de Mexico. Prepoznam ta vonj po izpušnih plinih in redkem gorskem zraku, zaradi katerega v hipu postaneš omotičen, po energiji, ki bobni nekje spodaj pod zemljo, ali pa si pač to samo domišljam. Ljubim to mesto, kot orjaški magnet, ki v svojo orbito vleče množice brezimnih, osemindvajset milijonov s predmestji vred, in mi prihajamo iz mesta s tristo tisoč prebivalci, da bi z njimi delili zgodbo, ki je univerzalna. Stremljenje človeka, ki bi rad prodrl v bistvo stvari, za zaveso, za iluzijo, za zidom, ki je na odru.


Ciudad de Mexico

Ura je pet zjutraj. Pred hotelom nas pričaka Tomaž Pandur, ki se je dva tedna pred tem skupaj z agentko in producentko Lucío Bevía dogovarjal za nova gostovanja in za nov mednarodni projekt po klasiki Gabriela Garcíe Márqueza Sto let samote.

Ponedeljek je, muzeji s Palačo Bellas Artes na čelu so zaprti, vprašanje je, kako z utrujenim, tresočim se telesom v nekaj urah ujeti čim več mesta, vase spustiti čim več dražljajev, začutiti njegov srčni utrip?

Več kot petdeset kilometrov iz prestolnice v dolini počiva mesto Teotihuacán, starodavna prestolnica največjega mehiškega imperija pred prihodom španskih konkvistadorjev. Če Ciudad de Mexico na vsakem koraku odseva dvojnost, posledice trka (vsaj) dveh kultur, je to mesto brezčasno, odmaknjeno od strasti tega sveta. Sprehod je meditacija za igralce, ki bodo čez dva dni v drugem mestu stopili na oder v predstavi, ki raziskuje nedoumljivo, nedosegljivo. Stopamo po prašni cesti v neskončnost, ki se imenuje Avenija mrtvih, Avenida de los Muertos, okrog nas izsušena pokrajina z agavami in nopali, žareče višinsko sonce, na desni veličastna piramida Sonca, tretja največja na svetu, trdna, simetrična, moška; na koncu avenije manjša piramida Lune, amorfna, temačna in nepredvidljiva. Moški in ženski princip. Red in kaos, zavedno in nezavedno. Kot človeški možgani. Kot matrica za Fausta, kakor pravi Igor Samobor, ko z vrha Sončeve piramide zamaknjeno strmi v dolino.

Kljub turistom zaslišiš tišino; to je tišina, ki presune, tega mesta ni mogla ustvariti kultura, ki je bogove hranila s človeškimi žrtvami, pomislim, nastajalo naj bi v obdobju, ko so na drugem koncu sveta, v Judeji, križali Jezusa Kristusa; in čeprav požgano in zapuščeno mnogo pred prihodom Špancev, je ostalo mesto kontemplacije, za Azteke, za Špance, tudi za nas, popotnike, iskalce, klateške viteze, Don Kihote.

Podobno magijo nedoumljivega ima glavni trg mehiške prestolnice Zocalo, kjer je nekoč na tramovih v orjaškem jezeru kot azteške Benetke stalo magično mesto Tenochtitlan. Če hočeš kot Faust prodreti za zidove, potem moraš znati ustaviti trenutek, prisluhniti starim svetiščem, ki so jih podrli Azteki, da bi ustvarili svoja nova, ki so jih podrli Španci, da bi zgradili katedrale, ki so segale proti nebu. Zdaj katedrala torej stoji na nekoč azteškem svetišču, ki najverjetneje stoji na še starejšem svetišču neke druge neznane kulture, pod njo so zazidani kupi kosti in kriki žrtev. V tej metropolitanski katedrali vnebovzetja – gradili so jo več kot dvesto let – je skrito bistvo te neobičajne dežele, ki se je morala preobleči v novo obleko, tako kot v obleke preoblačijo kipe svojih svetnikov, a tam spodaj, pod tujimi prevlekami in kostumi, utripajo srca starodavnih bogov in ritualov njim v čast. Zato je Mehika tako magična, zato je Latinska Amerika postala velesila za scensko umetnost, za festivale, ki veljajo za najbolj razkošne, najbogatejše in predvsem z največjim številom umetnikov tega časa.

Katedralo zapirajo v trenutku, ko z Igorjem Samoborjem, Urošem Fürstom in Jernejem Pristovom pritečemo do orjaških vrat; a vseeno vstopimo. Zgrajena je iz časovnih plasti in vrzeli, kot gledališče, pravzaprav, ki namesto zidakov, gline, kamnov in kosti za konstruiranje uporablja arhetipske podobe, magične besede, glasbo, vse, iz česar smo zgrajeni mi. Kot je pisal zdaj pokojni mehiški pisatelj Carlos Fuentes. »Vsi smo otroci Hernána Cortésa, imenovanega očeta, in neznane indijanske ali črnske matere.« V deželi, kjer se azteški bog v obliki pernate kače Quetzalcoatl enači s Kristusom, boginja zemlje Tonantzin pa z Guadalupsko Marijo, so bila vsa latinskoameriška mesta ustvarjena dvakrat. In zato, pravi Fuentes, nobene druge dežele tako obupno ne zahtevajo, da bi se jih ubesedilo, da bi se jih poimenovalo še drugič. »Ker če sam ne bom poimenoval, ne bo poimenoval nihče.«

Guanajuato

Prvi vstop v mesto Guanajuato skozi rove rudnikov srebra je čaroben. Tega se bomo spomnili vsi, ki smo se iz hotela Castillo Santa Cecilia, zgrajenega v srednjeveškem slogu, kot aluzija na Cervantesovega Don Kihota, skozi rove pripeljali na glavni trg mesta Jardín de la Unión. Mavrica, ki se je tik pred sončnim zahodom izbočila nad mestom, vrvež na ulici, žareče barve fasad v vseh barvah mavrice, mladi ljudje in koncerti vseh glasbenih zvrsti, ki odmevajo na trgih z imeni angelov. Kot scenografija za Faustov stavek, z nasmeškom zamrmra Branko Jordan: »Vse naše zemeljsko stremljenje se v mavrici zrcali in do dna razkrije; le barvna odslikava je življenje.«

Festival Cervantino v Guanajuatu velja za enega najvplivnejših v Latinski Ameriki. Guanajuato je zato kulturna prestolnica pa tudi kolonialni biser, zaradi rudnika srebra, ki je nekoč proizvedel kar 20 odstotkov svetovne proizvodnje te kovine, je bilo to že od začetkov dalje privilegirano mesto za sloj lastnikov, industrialcev, in mesto trpljenja za rudarje; nič čudnega, da se je prav v tem mestu začel boj za mehiško neodvisnost.

Prvič sem bila tam pred petnajstimi leti, ko je festival Cervantino vodil ključna kulturna figura Latinske Amerike Ramiro Osorio, med drugim nekdanji kolumbijski minister za kulturo, in je v Teatru Juárez gostoval Vito Taufer s svojo predelavo Shakesperjevega Sna kresne noči (SMG), spomnim se množic, ki so se borili za vstopnice, reke mladih na ulicah ... Zdaj festival Cervantino vodi eden največjih živečih latinskoameriških pisateljev Jorge Volpi, ki se je letos usmeril na vznemirljivo področje: znanost in umetnost. »Živimo v obdobju, ki je drastično ločilo znanost in umetnost, ki sta nekoč sobivali,« je v uvodu v programski katalog Cervantina zapisal Jorge Volpi. Festival Cervantino pod njegovo taktirko išče možnosti, kako dva univerzuma združiti. Zato je tokratnemu festivalu dal naslov Umetnost znanosti. Znanost umetnosti. Program je bil skrbno sestavljen v tem duhu: od koncerta s projekcijami podob Nase skupaj s koreografijo plesalcev in robotov umetnice Blance Li in raziskovanja Petra Brooka do predavanj nobelovcev za fiziko in kemijo Georgea F. Smoota in Roalda Hoffmanna, ki je predaval o alkimiji med poezijo in kemijo; temo znanosti in umetnosti je raziskovala španska skupina The Big Van Theory; simfonija Doctor Atomic Johna Adamsa, ki jo je navdihnilo življenje Roberta Oppenheimerja, očeta atomske bombe; z znanostjo so se ukvarjale glasbene predstave Jaime Oliver la Rosa in Conlona Nancarrowa, tudi predstava Galileo ali ukinitev sanj režiserja Fernanda Bonilla je povezovala sanje in matematiko. »Ne nazadnje o tem govori tudi Goethejev Faust, zato smo si še toliko bolj prizadevali, da ga imamo letos tukaj,« je na tiskovni konferenci dejala direktorica za gledališče festivala Cervantino Marcela Diez.

Znanost je tudi zgodovina, nadvse sem si želela videti italijansko predstavo Montezuma na glasbo Antonia Vivaldija o azteškem vladarju, ki ga je usodno prevaral Hernan Cortés, v znamenitem teatru Juárez, brez dvoma najlepšem gledališču na tem koncu sveta, ki v svojem neokolonialnem slogu, z zlatom in rdečim žametom oblečeno notranjostjo jemlje dih. In seveda še en Kralj Ubu Alfreda Jarryja, ki sta ga Declan Donellan in Nick Ormerod 118 let po njegovem nastanku priredila v parodijo Shakespearovega Macbetha v zasedbi britanske kultne skupine Cheek by Jowl. Tam je bil Balet Liaoning iz Kitajske, ki se je usmeril v Spartaka, predstava Don Miguel de la Mancha, brez Cervantesa na festivalu, ki nosi Cervantesovo ime, ne gre ...

Pandurjev Faust se vrača v Auditorio del Estado, edino gledališče, ki ima logistiko za tako zahtevno predstavo. Tam je leta 1995 gostovala Pandurjeva Carmen. Branko Šturbej je poleg Livije in Tomaža Pandurja edina živa vez s tem mestom, v njegovem telesu se odpirajo polja spominov. In zanimivo, da je prav s spominom in človeškimi možgani povezano eno od najbolj obiskanih predavanj v okviru festivala Cervantino: Nevroni, dive in bogovi.

Iluzija

Vsakič znova me vznemirja proces postavljanja gledališke iluzije v novem mestu, v drugi kulturi, za drugo občinstvo. Proces ni niti najmanj romantičen. Opazujem tehnično ekipo ljubljanske Drame, kako zaradi jetlaga, ko manjka vsaj ena cela noč spanja, vstane pred sončnim vzhodom, vrže vase hiter zajtrk in nato v gledališču brez premora dela do štirih zjutraj, z odmorom za sendviče, morda kosilo. Ne pritožujejo se, zato ker je tam z njimi večino časa tudi avtor iluzije, perfekcionist s svojim prav tako obsedenim pomočnikom režije Jašo Kocelijem. Med najbolj zahtevnimi procesi je postavitev luči, luč se spremeni natanko petinšestdesetkrat, pravi lučni mojster Aleš Vrhovec.

Kot mi je na tiskovni konferenci ekipe Fausta rekla direktorica za gledališče festivala Cervantino Marcela Diez, je pred dvajsetimi leti prav v tem gledališču gledala Pandurjevo Carmen, še zdaj se spomni prizorov. »So podobe, ki ostanejo v tebi, zato ker so bile nepričakovane, še ne videne, a si jih prepoznal kot tvoje lastne,« pravi. »Zato je Pandur zame režiser, ki je ustvaril svoj univerzum, svojo estetiko in jo izpilil do skrajnosti, hkrati pa zna prodreti v globino, v jedro stvari. In to je redko.«

Dan pred premiero izide velik intervju s Pandurjem v Reformi, časniku z milijonsko naklado, nato sledijo reportaže, kritike v številnih drugih mehiških časnikih, naslovnica Correa, predstavo napovedujejo številni televizijski prispevki.

Pot v gledališče

Igralci izpred hotela odidejo na masko ob petih popoldne, jaz se pridružim agentki in kulturni menedžerki Lucíi Bevía, ki je s Tomažem Pandurjem že tri tedne pred našim prihodom v Guanajuato, v Ciudadu de Mexico, Miamiju in Guadalajari pripravljala teren za velik mednarodni projekt. A o tem kasneje, pomežikne.

Lucía Bevía je izjemen primerek človeške vrste, v njej se pretaka kri konkvistadorja, ki bo še enkrat osvojil Latinsko Ameriko, in v njej je energija levinje, rojena gospa Mefisto, kot si pravi sama. Seveda če ne bi bila Barbara Cerar v vlogi gospe Mefisto tako dobra, se zasmeje z raskavim glasom. Bevía ima tridesetletno kariero, med drugim je organizirala velike turneje ansambel Les Ballets de Monte-Carlo, predstave kultnega koreografa Mauricea Bejarta, španskega nacionalnega baleta Compañía Nacional de Danza, predstave koreografa flamenka Joaquina Cortésa in še enega zvezdnika flamenka Antonia Canalesa. »Nikoli me ni zanimalo biti menedžer, ker to pomeni, da si mama in psihiater hkrati,« pravi Lucía. »Nimam živcev za to. Tomaž Pandur je prvi v moji več kot trideset let dolgi karieri, za katerega sem se zavestno odločila, da bom njegova menedžerka. Promoviram njegovo kariero. In tega nisem še nikoli naredila.«

»Zakaj prav on? Zato ker obožujem njegovo delo. Ker je čisti avtor, kreator svojih svetov, popolnoma predan svoji umetnosti. In ker drugače od številnih vrhunskih umetnikov dejansko uživa v svojem delu. Je eden redkih ustvarjalcev, ki je imel v Madridu predstave razprodane dve sezoni zapored. V gledališkem svetu zelo dobro vedo, kaj to pomeni. Tako da ... Pravzaprav sem zelo srečna, da je Tomaž komercialen. To je redkost. Samo če si zelo zelo dober, si lahko vrhunski umetnik in hkrati prodajaš vstopnice. Me razumete?! Je bil morda Picasso nekomercialen? Dalí? Miró?« Lucía Bevía strastno dviguje glas. »Namerno sem jih omenila zato, ker so slikarji in veliki umetniki. Ker so avtorji, ki so izumili svoj univerzum. In Tomaž je zelo blizu slikarstvu, le da njegove podobe oživijo, se gibljejo, govorijo. Tomaž je izumil svoj gledališki jezik, jezik simbolov, sanjskih podob in arhetipov, ki pridejo do ljudi ali skozi tekst igralca, skozi podobo, skozi glasbo ... Gledalcu se nekaj zgodi. Zato pride še. Ali pa ne pride.«

Tako, reče in vdihne. Dovolj sem govorila. Čas je, da gremo, pravi. Pogovor je v trenutku končan; na dvorišču nas čaka avtomobil s šoferjem, ki nas bo odpeljal v gledališče, na mehiško premiero Fausta.

Pobrali bomo še dve moji prijateljici, reče mimogrede, ko s hitrimi, nevrotičnimi koraki na visokih petah stopa proti avtu. Njeni prijateljici, ki ju poberemo na poti, sta se izkazali za dve najvplivnejši ženski v kulturnem menedžmentu in produkciji v Latinski Ameriki. Julieta González je bila dolgoletna direktorica festivala Cervantino do leta 1999, ona je bila tista, ki je prav v tem gledališču leta 1995 postavila Pandurjevo Carmen. Druga je Cristina King, ki prej spominja na holivudsko igralko kot na uspešno poslovno žensko, v resnici je ena najvplivnejših producentk oziroma kulturnih menedžerk, ki deluje tako v ZDA kot na latinskem kontinentu. »Se vam zdi čudno, da smo prijateljice? Preveč smo pametne, da ne bi sodelovale,« pravi z nasmeškom. Nato pa nadaljuje. »Veste, videla sem kar nekaj Pandurjevih predstav in ne razumem, zakaj tega ni videlo še občinstvo v Združenih državah. To bomo zdaj popravili,« pravi s pomenljivim nasmeškom.

Tomaž Pandur in Lucía sta torej dva tedna pred našim prihodom sestankovala v Ciudadu, v Miamiju in na univerzi v Guadalajari in dosegla, da je Márquezova družina prvič prodala pravice za enega najveličastnejših romanov v svetovni literaturi Sto let samote, pove z neprikritim ponosom. Gre za mednarodno produkcijo Kolumbije, kjer je bil veliki pisatelj rojen, Mehike, kjer je živel, Španije in Francije. Univerza v Guadalajari ima najpomembnejši knjižni sejem v Latinski Ameriki in drugi najpomembnejši na svetu, takoj za Frankfurtom; pred nekaj dnevi so potrdili produkcijo te predstave, ki bo prvo premiero doživela v Madridu jeseni 2016, pravi. »Za glavne vloge tako razmišljamo o največjih zvezdah Latinske Amerike, kot so Salma Hayek, Viggo Mortensen ...«

Mehiška premiera

Pred premiero se na ploščadi gledališča, ki je videti kot orjaška vesoljska ladja na vrhu vzpetine, zbirajo množice ljudi, oblečenih slovesno. Večina je povabljencev, ki so prišli z vseh koncev Mehike, intelektualci, aristokracija, ki se na tihem še vedno strinja z diktaturo čiste krvi, limpieza de sangre, pa tudi študentje, ustvarjalci iz sveta gledališča, glasbe, plesa in znanosti.

Glas Igorja Samoborja vibrira v množico v dvorani, tisoč osemsto ljudi se zdi pripetih na vsako besedo, pri čemer pomagajo podnapisi izvirnega španskega prevoda Goetheja. »Kar je minljivo, je le slepilo, neizrekljivo je izrečeno, nedosegljivo se je tu zgodilo.«

»To je gotovo najbolj izobraženo in hkrati razvajeno občinstvo,« mi šepne Julieta González, ki sedi poleg mene. »Že od sedemdesetih let dalje festival Cervantino vzgaja ljubitelje gledališča, z njim odraščajo generacije. Ne navdušijo se hitro, to ni Bogota ali Buenos Aires,« reče dostojanstveno. V njeni aristokratski drži in na njenem obrazu začutiš kri vladajočih rodbin, ki so stoletja vladale tej deželi. »Poglejte, le nekaj ljudi je šlo med odmorom iz dvorane, ljudje sedijo tukaj, da bi obdržali gledališko iluzijo, želijo jo podoživeti do konca, zato so tukaj.« Julieta González je zdaj ena najbolj vplivnih producentk muzikalov, ki je med drugim koproducirala dve največji uspešnici Fantom iz opere in Levji kralj, z milijonskimi prihodki. Prav zdaj se s Tomažem Pandurjem dogovarjava za skupen projekt, reče kasneje, ko se z ekipo in igralci, direktorji festivalov zberemo na prvi in hkrati zadnji skupni večerji v Guanajuatu.

»Med to predstavo se je zgodilo tisto, zaradi česar hodimo v gledališče, in se ne zgodi vedno,« je z žarečimi očmi dejal profesor filozofije in nemške književnosti, ko mu pred nos pomolim diktafon. Izjemno moderna priredba Fausta, ki se povezuje s Cervantesovim Don Kihotom, oba sta iskalca tistega nedoumljivega. »Vse je zelo podobno,« kasneje pravi Pandur. »Vsi ti liki, ki me zanimajo, so iskalci višje resnice, od Kihota, Hamleta, Fausta, Danteja, tudi Tesle, vsak po svoje posegajo po neizrekljivem, nedotakljivem,« pravi. »To je tudi rdeča nit vseh mojih predstav, kjer poskušam raziskovati arhetipsko, torej tisto, kar nam je neznano, hkrati pa prepoznamo v naši podzavesti.«

Aplavz je bil buren, strasten, navdušujoč. Četrt dvorane se je dvignilo na noge že na poklonu mladih igralcev (Filip Samobor, Žan Perko, Robert Korošec, Matic Lukšič), se stopnjevalo pri Urošu Fürstu, Barbari Cerar, Branku Jordanu in izbruhnilo pri Poloni Juh kot Margareti in Branku Šturbeju kot Mefistu. Ko je na oder prišel Igor Samobor, je med aplavzom vstal še en del dvorane, potem se je na odru med vzkliki prikazal še Tomaž Pandur. Številni obiskovalci so tudi po treh urah predstave obsedeli na sedežih, da so lahko prisostvovali polnočnemu pogovoru avtorja z občinstvom. Izkazalo se je, da so številni že videli tako Šeherezado kot njegovega prvega Fausta v produkciji SNG Drame Maribor na Gran Festivalu v Ciudadu de Mexico, ki ga je kot veličasten projekt postavil Ramiro Osorio. »Ljudje so prihajali k meni in govorili o predstavah, ki so jih videli pred dvajsetimi leti, o Šeherezadi, Faustu, Carmen, znali so opisati določene podobe,« je rekel Pandur, »in to je toliko bolj fascinantno prav zato, ker si mislimo, da je gledališče nekaj minljivega. V bistvu pa ostaja zapisano v našem spominu, v našem emotivnem spominu.«

Igralčevi možgani

Druga ponovitev Fausta je bila še bolj navdušujoča. Dvorana je pokala po šivih, ljudje, ki niso mogli dobiti vstopnic, so sedeli na stopnicah, na tleh med prehodi. Pandur je v zaodrju obkrožen s tremi možmi, Jernej Pristov šepne, da gre za tri znanstvenike, goste festivala, ki so želeli videti njegovo predstavo in se o njej pogovoriti z avtorjem in igralci.

»Tukaj smo predvsem zato, ker je nam je direktor festivala Jorge Volpi namignil, da je Faust eden od vrhuncev festivala,« je dejal bledolični in modrooki nevroznanstvenik Diego Dolombek iz Buenos Airesa, ki je, kot pove, prejšnji dan predaval o povezavi religije in znanosti, o centru za religijo v možganih z naslovom Nevroni, dive in bogovi. »Zelo vznemirljiva adaptacija Fausta, v kateri sem zaznal tako ključne Goethejeve verze, ki se mešajo s fragmenti srednjeveških pa tudi orientalskih tekstov. Vse odrske metafore so neverjetno močne in delujejo na podzavestni ravni, četudi na zavestni ravni ne razumeš vsega, podobe in besede, čeprav v za nas neznanem jeziku, se nas dotikajo na drugih ravneh, tudi zaradi izjemnih igralcev.«

»Obožujem gledališče. Morda imam v svojem spominu pet nepozabnih predstav, ki sem jih videl v življenju, med njimi je Mahabharata Petra Brooka in zdaj tudi Faust Tomaža Pandurja,« se nasmehne mož z belo pristriženo brado, ki se je predstavil kot doktor medicine in nevrolog José Luis Diaz. »Faust je gotovo predstava, ki bo ostala z mano zelo zelo dolgo časa: klasični tekst Goetheja, prirejen v moderno dramo, kjer zlo nastopi v obliki družine, neobičajna uporaba odra in vizualnih učinkov. Vodo sem kot scenski element videl že velikokrat, a nikoli name ni imela tako močnega učinka kot tu, ker simbolizira tako podzavest, močvirje in je simbol očiščenja hkrati. Glasba je izjemna [Duo Silence], da ne omenjam igralske mojstrskosti, ko so bili sposobni besede v drugem jeziku prenesti naravnost v možgane gledalcev,« je še dejal José Luis Diaz, med drugim avtor knjige Living Science.

Tretji znanstvenik Rodrigo Quian Quiroga je zaslovel leta 2005, ko je odkril »konceptualne celice« v možganih oziroma nevron v človeških možganih, ki igra ključno vlogo v formiranju spomina in ga je duhovito poimenoval nevron Jennifer Aniston (Discover Magazine ga je uvrstil med sto najbolj vplivnih znanstvenih odkritij leta 2005), med drugim je avtor poljudnoznanstvene knjige Borges in spomin. Fizik, ki se je kasneje usmeril v nevroznanost in na univerzi v Leicestru raziskuje delovanje človekovega spomina, je po tem, ko je dolgo govoril s Pandurjem, svojo pozornost usmeril v Uroša Fürsta in ga zasliševal o metodah, s katerimi lahko kot igralec uri in stimulira svoj spomin. Njegovo naslednje področje raziskovanja bodo gotovo igralci, z nasmeškom pomigne proti drugima dvema kolegoma, vidno fasciniran nad informacijami, ki jih je dobil. »Ob tej predstavi sem se še enkrat soočil s tem, kako neverjetno je, da si igralci lahko zapomnijo tako dolge monologe, vse emotivne kontekste. S tem se je med predstavo ukvarjal moj znanstveni del,« se je nasmehnil, »kot človek pa sem v tej predstavi predvsem izjemno užival z vsemi čutili; zelo mogočna, zelo unikatna, še ne videna interpretacija Goetheja. Zanimivo, da je po zgradbi vizualno in simbolno spominjala na človekove možgane in govori prav o tem, o čemer smo danes predavali,« je še dejal Quiroga.

Zanimivo je, da so vsi trije nevroznanstveniki govorili o predstavi, ki jo zaznamuje število dve, je kasneje rekel Pandur. Delitev na levo in desno polovico možganov, na animo in animus, na zavest in podzavest, na fiziko in metafiziko.

Kaj se me je na tem gostovanju najbolj dotaknilo, je z nasmeškom ponovila vprašanje Polona Juh, z utrujenim, a izčiščenim obrazom, ki ga imajo igralci po intenzivnem odrskem doživetju, zleknjena na sedežu avtobusa, ki nas je takoj po predstavi ob pol treh ponoči že vozil proti prestolnici Mehike. »Za igralca je po mojem nekaj najlepšega, da začuti občinstvo, ki je izobraženo, a hkrati odprto, ki dojema vstop v gledališče kot vstop v sakralni prostor, kot ritual, kar v svojem bistvu še vedno je. Upam.«

»Na tem festivalu je bilo zame fascinatno odkritje, kako so ljudje dojeli ta tekst, kako so ga razumeli globalno,« je rekla Livija Pandur. »Ker očitno Goethejev tekst zavibrira tako pri nas kot na drugem kontinentu, mi v Evropi ga čutimo s svojimi problemi in vsa Latinska Amerika s svojimi, a povsod so zidovi in žičnate ograje, o katerih govori Faust. Zato je Goethejeva vizija sveta na koncu pesnitve pravzaprav negativna utopija: govori o raju, ki je obdan z zidovi. Kdor ni znotraj tega obzidja, je obsojen na trpljenje, revščino, sovražnost, vojne, na diskriminacijo. Vse to, kar doživljamo zdaj. Mi vsi zidamo rajske otoke, zunaj divja pekel, ljudje se borijo za preživetje, za osnovne potrebe,« je rekla Livija Pandur.

»Tudi zato smo se odločili, da v program Drame uvrstimo tako Mannovo Čarobno goro kot Goethejevega Fausta,« je dodal Igor Samobor s sedeža pred njo. »Zaradi občutka, da se Nemčija ponovno dviguje, le da so tanke zamenjale banke, okupacija se dogaja prek bančnih sistemov. Grčija je samo en primer, potihem se to dogaja povsod, čedalje manj smo svobodni. 'Naj val do roba buta in divja …' to so naše meje, ki so postale žičnate meje. Ta Evropa, ki smo si jo zamislili, je neki namišljeni raj, vse zunaj nje velja za škodljivo, barbarsko, nekaj, kar hočemo odriniti. Zdaj se bomo morali s tem soočiti.«

Povezane novice

Ponorela lokomotiva v Minsku
10. oktober ob 13:37
Lorencijeva Ponorela lokomotiva ljubljanske Drame je bila za belorusko občinstvo šok, Artaudov udarec v trebuh, Eisensteinova montaža atrakcij.
Prijavi sovražni govor