Nedotakljivi
sob, 14.11.2015, 06:00
Nedotakljivi
Vsak dan lahko beremo in poslušamo novice, kako iz sodnih dvoran z nasmeški odhajajo tisti, ki so oškodovali državo in državljane – in ne zgodi se nič.
Januarja leta 2000 so bili prebivalci Harareja v velikem pričakovanju. Veselili so se žrebanja srečke nacionalne loterije. Organizirala ga je banka, ki je bila delno v državni lasti. Glavna nagrada je znašala 100.000 zimbabvejskih dolarjev, kar je bil takrat približno petkratnik letnega dohodka prebivalca v državi. Mož, ki je vodil prireditev, je na vrhuncu dogodka slavnostno izvlekel srečko, in ko je prebral dobitnika, ni mogel verjeti svojim očem – glavno nagrado je dobil najbogatejši človek v državi, predsednik Robert G. Mugabe. Kakšno neverjetno naključje! Zmagal je diktator, ki v resnici tega denarja sploh ne potrebuje. Malo pred žrebanjem je sebi in svojim ministrom, tako kot že mnogokrat prej, kar za dvesto odstotkov povišal plače.

Mugabe slabo in s trdo roko vodi državo, v kateri nič ne deluje, zdravstveni sistem je kolapsiral, izbruhnila je epidemija kolere, revščina grize življenja ljudi, brezposelnost je leta 2009 dosegla neverjetnih 94 odstotkov. In vendar je ljudstvu brez težav in slabe vesti izpulil še glavni dobitek.

Požrešnost, ta naglavni greh, pa ni rezerviran le za diktatorje. Mugabejev jackpot me je spomnil na dobro znano zgodbo iz naših krajev, ki v resnici ni nič manj grozna. Nekdanja direktorica Vegrada z ekipo delavcem ni izplačevala plač, a vendar jim je za bedne sobe, v katerih so živeli, vedno znova poviševala stanarine (za posteljo v zabojniku, v katerem je bilo šest oseb, so jim zaračunali 70 evrov). Pri plačah so jim odtegovali zneske za plačilo posojil, a jih niso nakazovali na banke, ampak so s tem denarjem mašili luknje v podjetju. Nekaterim delavcem niso plačevali prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Ekipa vodilnih si je celo prisvojila denar, ki so ga delavci zbrali kot solidarnostno pomoč za družino tragično umrlega sodelavca. Pobrali so jim vse, tako denar kot dostojanstvo. Gre lahko še nižje? Lahko. Direktorica Vegrada je sicer v zaporu, a mnogi njeni politični prijatelji in znanci, ki so se prav tako okoristili z izkoriščanjem delavcev ter za majhen denar kupovali stanovanja ali hiše, še naprej prosperirajo, brez občutka, da so storili kaj narobe, saj se jim zdi, da jim nekatere stvari pač pripadajo. V tej državi, ki najuspešneje trguje prav z uslugami, očitno obstaja omrežje nedotakljivih, ki so nad vsemi institucijami, zaščiteni veliko bolj kot kakšna izumirajoča živalska vrsta, in za katere se bo vedno našla služba ali pa bodo s tako imenovanim svetovanjem iz državnih podjetij črpali na tisoče evrov. Tako imenovane »elite« imajo svoje račune in interese, posamezen državljan, recimo delavec Vegrada, v teh zgodbah ne šteje prav veliko.

O podobnih rečeh v odlični knjigi Zakaj narodi propadajo (Založba UMco, prevod Sandi Kodrič) pišeta profesor ekonomije Daron Acemoglu ter politolog in ekonomist James A. Robinson. Prav v tej knjigi sem našla zgodbo o Mugabeju. Avtorja namreč ugotavljata, da so ponavadi ekonomske in politične institucije v državi tiste, ki so odločilne za to, ali je država revna ali bogata, uspešna ali ne. Institucije v uspešnih državah so zasnovane tako, da omogočajo, da ima vsak posameznik, in ne le izbrani vrhovi, korist od ekonomske rasti. Knjigo avtorja začneta z nazornim primerom: mesto Nogales je z ograjo razdeljeno na pol. Del mesta je v Arizoni, del v Mehiki. V ameriškem delu ljudje dobro živijo, šolski in zdravstveni sistem delujeta, demokracija je del vsakdana. Na drugi strani mesta so ljudje revnejši, veliko najstnikov sploh ne hodi v šolo, umrljivost dojenčkov je visoka, življenjska doba prebivalcev kratka, veliko je kriminala, redki podjetniki morajo kriminalnim združbam redno plačevati »davke«, politiki so nesposobni in pokvarjeni. Demokracijo tam poznajo le kratek čas. Po odgovor, zakaj je tako, se ekonomista odpravita daleč nazaj v preteklost, vse do kolonizacije obeh Amerik, in odlično napisani zgodovinski primeri v tej knjigi so pravi biser. Končna ugotovitev je, da so, če zelo površno povzamem, priseljenci na severu kontinenta, v nasprotju s španskimi na jugu, kmalu po tistem, ko so sicer oboji s krvavimi rokami zavojevali in pobili prvotne prebivalce, napisali svojo, za tiste čase dokaj razsvetljensko ustavo ter oblikovali institucije, ki so omejile uporabo politične moči in na široko razdelile moč v družbi. Američani so znali tudi zelo dobro podpreti inovacije svojih najpametnejših in podjetnih glav, ne glede na to, iz katerega sloja družbe so prihajali.

Thomas Edison se je rodil v revni družini, šolal se je doma, in vendar je kmalu začel snovati inovacije. Ustanovil je svoje podjetje, in ker ni imel denarja, si ga je sposodil od banke. To ni bilo težko, saj je bilo v 19. stoletju v ZDA 338 bank, leta 1914 pa že 27.864. Za genija, kot je bil Edison, je to pomenilo, da je imel takojšen dostop do denarja, da je dobil ugodne obresti (zaradi velike konkurence) – in njegovi patenti so zacveteli ter za vedno spremenili svet. V Mehiki ni bilo tako; leta 1910 je bilo tam samo 42 bank in le dve izmed njih sta obvladovali 60 odstotkov trga. Odsotnost konkurence je pomenila, da so banke imele visoke obresti in da so denar posojale le privilegirancem, ki so dostop do kreditov izkoriščali za utrjevanje svoje moči in uveljavljanje svojih interesov v škodo države. Še tako pametni ljudje, ki bi lahko z inovacijami pomagali družbi in njenemu razvoju, za to niso imeli priložnosti, saj so institucije v neuspešnih državah narejene tako, da blokirajo priložnosti in možnosti za ljudi, ki niso pri koritu. Tako kot je bila ameriška družba naklonjena Edisonu, je danes naklonjena inovatorjem, kot je Gates ali Jobs; oba sta lahko ustanovila in razvijala podjetje, ne da bi naletela na težave, lahko sta zaupala institucijam in vladavini prava.

Pri nas se, žal, še tisti redki podjetniki in inovatorji selijo v tujino – tako zaradi nemogoče birokracije kot tudi zaradi bank, ki kredite raje delijo pomembnežem, pri katerih pade v črno luknjo, kot tistim, ki bi ga znali plemenititi in bi od njega imela korist vsa družba.

Res je, da so ekonomske institucije tiste, ki vplivajo na to, da so ljudje varni in zdravi, da se lahko izobrazijo, da inovirajo, uporabljajo nove tehnologije, ugotavljata ekonomista, ampak na začetku vsega so politični procesi, ki odločajo, s kakšnimi ekonomskimi institucijami živijo ljudje. Politične institucije v državi so tiste, ki opredeljujejo pravico državljanov, nadzorujejo politike in odločajo, ali so »politiki zastopniki državljanov ali pa zlorabljajo oblast, ki jim je bila zaupana«.

Zaključek knjige je, da države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali. Slovenija, ki jo je zaradi zgodovine in majhnosti težko primerjati s katero koli od držav, opisanih v knjigi, se žal nagiba k tistim, ki jim ne uspeva. Ki se jim slabša. Vsak dan lahko beremo in poslušamo novice, kako iz sodnih dvoran z nasmeški odhajajo tisti, ki so oškodovali državo in državljane, kako so na najvišje položaje najpomembnejših institucij nastavljeni ljudje z vprašljivimi karierami – in ne zgodi se nič. Slovenija že dolgo ni več moderna država z modernimi institucijami, ki bi gnale gospodarstvo, ekonomijo in politiko naprej. Ostajajo zastarele, ker imajo samo nekateri lahko od njih koristi.

Tudi raziskovalno novinarstvo – v knjigi je omenjeno kot detektiv, ki širi informacije o ekonomskih in političnih zlorabah in je pomemben oblikovalec javnega mnenja – je pri nas izumrlo.

In za konec: ali ni skoraj simptomatična novica, kako delujeta naš sodni sistem in policija, ta, da je pred kratkim neznani človek na kolesu Zidarjevemu kurirju odnesel kovček z denarjem, ki ga, če verjamemo sodišču, v resnici sploh ni, saj je Zidar pristal v osebnem stečaju?

Kakorkoli, če parafraziram modrega Arjana Pregla, bi lahko vprašala: okoli države znamo postaviti bodečo žico, okoli zaporov pa ne?


Nedotakljivi

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor