Neetična in neodgovorna znanost ni in ne more biti odlična

Slovenska znanstvena sfera očitno ni sposobna počistiti z nepravilnostmi v svoji skupnosti.

Objavljeno
29. maj 2015 14.13
Urša Opara Krašovec
Urša Opara Krašovec

Slovenska znanstvena sfera očitno ni sposobna »počistiti« z nepravilnostmi v svoji skupnosti in afere si sledijo ena za drugo. Brali in poslušali smo o podelitvi nagrade goljufivi znanstvenici, o neprimernem razdeljevanju sredstev za znanost, doktoratu o informirani vodi, o nesramno visokih honorarjih, nespoštovanju konkurenčne prepovedi, trgovanju s študentskimi mnenji, plagiatorstvih in črnem trgu s seminarskimi, diplomskimi, magistrskimi in celo doktorskimi nalogami ...

Afere odgovorni vztrajno pometajo pod preprogo in kot ščit uporabljajo avtonomnost, sklicevanje na »ustaljene prakse« in zavajanje. Obravnave posameznih primerov ni bilo, zato tudi nihče ni odgovarjal ali pojasnil, kako daleč lahko seže taka »avtonomnost« in uveljavljenje »ustaljenih« slabih praks v očitno spornih primerih in kaj slednji pomenijo za ugled znanosti.

Gre za sistemske nepravilnosti, ki že desetletja dopuščajo, neposredno povedano, goljufije. Pogosto so vpleteni prav tisti na vrhu hierarhične lestvice, namesto obravnave in sankcioniranja pa prihaja do dogovorov med njimi – opravičujejo drug drugega, goljufije pa ostajajo nekaznovane in se še nadaljujejo. V Sloveniji ni delujočih institucionalnih mehanizmov, ki bi obravnavali sporna ravnanja in jih sankcionirali, ni sistemskega izobraževanja na področju etike v znanosti in odgovornosti v znanosti. Še bolj skrb zbujajoče pa so norme in stališča po hierarhiji najvišjih v znanosti v Sloveniji, ki so v nasprotju z evropskimi in globalnimi standardi.

Neetična in neodgovorna znanost ni odlična

Neetična in neodgovorna znanost ni in ne more biti odlična, je poudaril dr. Isidoros Karatzas, direktor direktorata za etiko in integriteto pri evropski komisiji, na sestanku v okviru mreže Enrio (Evropska mreža za integriteto v znanosti, ki združuje predstavnike in predstavnice iz 23 evropskih držav). Podeliti nacionalno nagrado goljufivi znanstvenici ali znanstveniku je škandal, ki neprimerna ravnanja celo spodbuja, je enotno tudi mnenje članov in članic mreže Enrio.

Prav ta škandal se je zgodil v Sloveniji konec leta 2013, ko so najvišje državno priznanje za znanstvenoraziskovalno delo podelili znanstvenici, ki je bila pred podelitvijo nagrade zaradi goljufij iz krivdnih razlogov odpuščena z delovnega mesta. Ob tem smo v medijih lahko prebrali izjavo članice Zoisovega odbora, da vendar ocenjujemo vrhunske znanstvene dosežke posameznika, posameznice in ne moralnih vrednot (Dnevnik, 25. 11. 2013). Pa še zdaleč ni bila in ni edina, ki je takega mnenja. Proti ocenjevanju znanstvene odličnosti, ki spregleda etične in moralne vrednote, se nas je uprlo 18 znanstvenic v odprtem protestnem pismu. Pa vendar so ugledni člani in članice Zoisovega odbora s predsednikom akademikom Tadejem Bajdom na čelu, ki so bili pri izboru te znanstvenice soglasni, kot ščit proti protestu uporabili argument avtonomnosti odbora in tako primer pometli pod preprogo.

Dilemo, ali lahko promoviramo vrhunske znanstvene dosežke, ne da bi se vprašali o odgovornosti in morali akterjev in akterk, smo obravnavali tudi na posvetu Perspektive odgovornosti, etike in spola: nova razmerja v znanosti, ki je potekal 19. septembra 2014 na SAZU, prvenstveno v organizaciji komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ. Odgovor je bil enoznačen – »Nikakor, to je neodgovorno!« kot je zapisala kolegica dr. Marta Klanjšek Gunde v odzivu na posvet z naslovom Brez moralnih vrednot ni odgovorne znanosti (Delo, 1. 10. 2014).

Posveta se je udeležil tudi akademik Boštjan Žekš, svetovalec predsednika države Boruta Pahorja. Kmalu po posvetu je objavil članek z naslovom Jože je imel prav, ki je izšel v reviji Vzgoja decembra 2014. Ta številka je bila posvečena spominu na akademika Jožeta Trontlja, ki se je vse do smrti zavzemal za etiko v medicini kot tudi širše v znanosti. Dr. Žekš je v svojem članku predstavil zelo nenavadno stališče dr. Trontlja, ki naj bi dejal, da tudi v primeru, ko bi policija, tožilstvo in sodišče osebi dokazali »greh«, ne vidi razloga, da tej osebi ne bi podelili državne nagrade za znanstveno delo. Kajti človek lahko napravi kaj neetičnega in nemoralnega, pa je še vedno lahko odličen znanstvenik, ki si zasluži nagrado. Vendar je akademik Žekš pozabil omeniti, da je bila sporno nagrajena oseba obtožena zlorabe javnih sredstev, ki so bila iz davkoplačevalskega denarja namenjena prav za znanost, ob podelitvi nagrade pa smo jo še dodatno finančno nagradili z dobrimi 14.000 evri. Le kdo bi finančno nagradil osebo, ki ga je okradla, če bi šla nagrada iz njegovega žepa?

Spregledu mnenja stroke (fakultete) in prave akademske avtonomije smo bili priča ob promociji doktorata o spominu vode na Univerzi v Ljubljani. Bivši rektor Univerze v Ljubljani dr. Stanislav Pejovnik, sedanji predsednik Inženirske akademije, namreč ni upošteval mnenja matične fakultete, ki je doktorat zavrnila, in doktorandki tlakoval pot do ponovnega zagovora doktorata, ki je uspešno potekal kar na rektoratu pred novo, zelo nenavadno sestavljeno komisijo.

»Tržna« sredstva fakultet niso zasebna lastnina

Pribijanje na pranger ali na javni sramotilni steber – tako so nekateri poimenovali objavo seznama fizičnih oseb z najvišjimi izplačanimi honorarji, ki jo je marca omogočila nadgradnja Supervizorja. Namesto opravičila in odgovorne zaveze k pregledu in odpravi sistemskih anomalij, ki so dopustile tako visoka izplačila, smo bili priča predvsem sprenevedanju udeleženih in odgovornih, ki so za nepravilnosti vedeli in niso ukrepali. Kot legitimen vir za izplačila visokih honorarjev so navajali »tržni denar« fakultete; največ posla naj bi prinesli izredni študij, evropski projekti in sredstva, ki naj bi jih zaposleni profesorji in profesorice pridobili na »tržišču«.

Na nepravilnosti v izplačilih je dalj časa opozarjalo računsko sodišče pa tudi predsednica etične komisije Univerze v Ljubljani v prejšnji sestavi, akademikinja Alenka Šelih, ki je senat Univerze v Ljubljani na njih opozorila jeseni 2014. Na Univerzi v Ljubljani kljub temu še vedno vztrajajo, da tržna sredstva ne morejo in ne smejo biti predmet javne objave in nadzora.

Nasprotnega mnenja je predsednica finskega svetovalnega odbora za integriteto v raziskovanju (finskega častnega razsodišča) in zaslužna kanclerka z Univerze Tampere, akademikinja Krista Varantola, ki se s takšno argumentacijo ne strinja. V intervjuju za Dnevnik (1. 4. 2015) je povedala, da so tržna sredstva le dodaten vir financiranja, poraba pa mora biti enako pregledna. Dodala je: »Če so profesorji prejemali plačila prek univerze, to pomeni, da je izvor teh sredstev prikrit, to pa hitro sproži sume o korupciji. Tudi če je ni bilo.« Ob tem se je spraševala, ali je bilo pedagoško delo tudi kvalitetno opravljeno. Treba je še dodati, da evropska sredstva nikakor niso tržna sredstva, ampak ravno tako davkoplačevalski denar, ki je pomemben vir financiranja znanosti v Sloveniji.

Srednjeveški pranger dandanes ne igra več vloge »mehkega sodišča«, ki bi goljufe izključil iz družbe. Afera »visoki honorarji« je vodila le do odstopa ministrice dr. Stanke Setnikar Cankar, vodstvo univerze pa je stopilo sebi v bran in napovedalo notranjo revizijo. Ali res lahko računamo na učinkovito revizijo univerze in zaupamo vodstvu, ki si je kljub opozorilom zatiskalo oči pred goljufijami in videlo le »pravilno« pridobljena sredstva?

Nagrada za dobro delo, kazen za slabo

Znanost in visoko izobraževanje, ki ju pojmujem kot ključna resorja, ki bi lahko prispevala tako k dvigu gospodarstva kot razvoju družbe, sta v Sloveniji vedno bolj finančno podhranjena. Sočasno smo priča enormnim izplačilom posameznim osebam, po drugi strani pa odpuščanju, naraščanju brezposelnosti, delovnim razmerjem za določen čas in honorarnemu delu. Pri tem razlika med izplačili prvim (privilegiranim) in preostalim (izkoriščanim) ne odraža dejanskega prispevka oziroma količine in kvalitete opravljenega dela.

Med zaslužkarji tudi ni bilo zaslediti mednarodno priznanih in uspešnih znanstvenikov in znanstvenic. Neprimerna (premajhna) plača seveda ne more biti izgovor za slabo opravljeno ali neopravljeno delo in ob tem dodatno služenje. Sicer bi namreč lahko upravičili tudi podelitev »certifikata« za zdravje škodljivemu farmacevtskemu izdelku, pri čemer bi pri ovrednotenju učinkovitosti izvedli le tisti del zahtevanih analiz, ki ne pokažejo škodljivih učinkov.

Pedagoško in znanstveno raziskovalno delo določa veliko odgovornost posamezniku, posameznici in inštituciji, zato bi bilo prav, da bi bilo temu primerno ovrednoteno. Kljub temu pa je bila temelj najpomembnejšim znanstvenim prebojem motivacija znanstvenikov in znanstvenic in s tem povezana strast do znanja in raziskovanja, ne pa pohlep po zaslužku. Dobro opravljeno delo bi moralo biti dodatno nagrajeno, slabo opravljeno oz. neopravljeno delo pa sankcionirano. Vendar se to praviloma ne dogaja. Odgovornost inštitucij je, da nekakovostno delo prepozna, opozori na slabe prakse, postavi podporne mehanizme, da bi nepravilnosti lahko obravnavali in ustrezno sankcionirali ter preprečili zakoreninjene »ustaljene« slabe prakse. Vendar kaže, da si odgovorni še naprej zatiskajo oči in se sprenevedajo v slogu, »ne vem ali nočem vedeti«.

Zato menim, da bi morali hkrati z zahtevo po več sredstvih družbi oblikovati tudi zavezo, da bomo odpravili anomalije v sistemu in s sredstvi, ki so nam zaupana, ravnali kot dober gospodar.

Lahko goljufivi profesor sankcionira goljufivega študenta?

Dokler se profesorji, profesorice brez zadržkov tudi brez avtorskega prispevka podpišejo pod znanstveno objavo in to utemeljijo z »ustaljeno prakso«, ne moremo pričakovati od študentov in študentk, da bodo drugačni. Izobraževanja o etičnih normah in standardih, ki ga v Sloveniji ni (razen vzorčnega seminarja, ki sta ga izvedli komisija za ženske v znanosti in filozofska fakulteta), bi se moral udeležiti tudi vsak profesor, ki na podlagi »ustaljene prakse« zahteva vpis med avtorje na objavah, si prisvaja ideje, projekte in zasluge ali pobude drugih zgolj z argumentom moči – položaja.

Znanih je več primerov, ko profesor, profesorica ne opravlja pedagoških obveznosti, se le redkokdaj pokaže v predavalnici in tudi mentorskega dela ne opravi, ampak to delo opravi njej ali njemu podrejena oseba. Ali lahko tak profesor, profesorica sankcionira študenta, študentko, če ugotovi, da gre za »nadomestno« študijsko delo za plačilo, ki vključuje celo kupljeno doktorsko delo? Ali lahko za plagiranje ali »plonkanje« upravičeno kaznuje mentor ali mentorica z lastnimi etično spornimi znanstvenimi praksami, pa četudi gre za osebo, ki je bila morda za svoje raziskovalno delo celo nagrajena?

Prebujanje v znanosti

Čeprav so medijske objave afer v družbi zbudile nezaupanje v znanost, so tudi predramile znanstveno skupnost in spodbudile javno razpravo o ključnih nepravilnostih, problemih in sistemski korupciji v znanosti, kar so skozi desetletja vztrajno pometali pod preprogo in si pred tem zatiskali oči prav tisti, ki na položajih vztrajajo že desetletja. In prav ti so odgovorni, da sta znanost in visoko šolstvo v družbi dobila črno piko. V nasprotju z njimi sama v javnosti vidim zaveznika vsem, ki smo na nepravilnosti že dalj časa opozarjali. Ni bojazni, da javnost oziroma družba ne bi podprla znanosti, ki je očiščena goljufij. Na manko delujočih mehanizmov na institucionalni in nacionalni ravni, ki bi zaznali, obravnavali in obsodili nepravilnosti in goljufije v znanosti, smo javno v zadnjem obdobju najbolj opozarjale članice komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ, in to še v času, ko je bilo zavzemanje za etiko in odgovornost »donkihotsko« dejanje.

Decembra je na MIZŠ potekala tiskovna konferenca, na kateri je bivša ministrica Stanka Setnikar Cankar promovirala naš prevod singapurske izjave (globalnega dokumenta) in potrdila zavezo MIZŠ k realizaciji naše pobude o ustanovitvi delovnega telesa, ki bi postavilo temelje za oblikovanje znanstvenih etičnih smernic in vzpostavitev častnega razsodišča. Žal je afera »visoki honorarji«, ki je bila povod za odstop ministrice, ustavila dokončno potrditev seznama skrbno predlaganih članov in članic telesa ter njegovo imenovanje. Pričakujem, da bomo uspešno sodelovale tudi z dr. Majo Makovec Brenčič in skupaj uresničile ter izpeljale že obljubljene zaveze MIZŠ.

Treba je poudariti, da večina delujočih v znanosti in visokem šolstvu opravlja delo s srcem in visoko motivirano, pri čemer samoumevno, a z znanjem in zavestjo upošteva etične norme in odgovornost. Čutiti je tudi prebujanje resorskega aktivizma in ozaveščenost javnosti, ki kliče k odgovornosti in zahteva ureditev sistema. Prepričana sem, da nam bo z nadaljnjo podporo MIZŠ, javnosti in tujine tudi v Sloveniji uspelo vzpostaviti učinkovit sistem na nacionalni ravni, ki bo ustavil in preprečil nepravilnosti in goljufije v znanosti ter ji povrnil ugled. Kako daleč smo z zavzemanjem za etično in odgovorno znanost v Sloveniji, bova s kolegico Renato Šribar predstavili na 4. svetovni konferenci o integriteti v raziskavah (WCRI-4), ki bo potekala v prvem tednu junija letos.

Ali lahko pričakujemo, da se bodo za transparentno in korektno obravnavo, sankcioniranje ter odpravo goljufij v znanosti zavzeli tisti, ki niso kritični do teh problemov?

Predsednik SAZU, akademik Tadej Bajd, je v članku Bela krizantema ali osatov cvet? (Delo, 24. 1. 2015) zapisal, da je SAZU še vedno tudi academia operosorum (akademija delavnih), in se pohvalil z organizacijo posveta Perspektive odgovornosti, etike in spola: nova razmerja v znanosti, ki je potekal 19. septembra na SAZU. »Pozabil« pa je omeniti, da je komisija za ženske v znanosti pri MIZŠ podala pobudo za posvet, zasnovala in izoblikovala program ter povabila vse tuje predavateljice pa tudi večino domačih, potne stroške predavateljic iz tujine pa je pokrilo MIZŠ. SAZU je odstopila prostor in nas pogostila z vodo in sokom.

V članku se prof. Bajd sklicuje tudi na akademikinjo Varantolo, ki je predstavila organizacijo in način dela finskega razsodišča v znanosti, in meni, da ga bi bilo vredno posnemati, pri čemer ne predstavi mnenja Finke in drugih predavateljic iz tujine, da situacija v Sloveniji kliče po nadzoru – watchdog iz tujine, ki bi poleg nadzora z nami delil tudi svoje izkušnje, kajti le tako bi lahko omogočili vzpostavitve kakovostnega in delujočega častnega razsodišča. Vso pomoč in podporo pri tem je komisiji za ženske v znanosti ponudila tudi mreža Enrio, prva ravno akademikinja Varantola.

V prostem času in brez plačila smo članice komisije za ženske v znanosti opravile enormno količino dela tudi po posvetu, a je SAZU to delo, skupaj z našo pobudo, ponovno ignoriralo 22. aprila ob objavi pobude SAZU za ustanovitev častnega razsodišča, ki naj bi ga oblikovali prav tisti, ki so na vrhu hierarhične lestvice in torej najbolj odgovorni za to, da slovenski znanosti ne uspe počistiti svojih napak, stranpoti in goljufij.


***

Dr. Urša Opara Krašovec, viš. znan. sod., je članica komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ.