Nekaj božanskega nasilja v sveti deželi

V zgodovini obstajajo trenutki, ko ukvarjanje s čisto teorijo prebije meje ozkih akademskih krogov in dobi širši družbeni odmev. V Sloveniji je imela teorija takšen splošen družbeni učinek v osemdesetih letih. V okupirani Palestini pa ga ima nedvomno nedavna mednarodna konferenca o judovskem teoretiku Walterju Benjaminu.

Politična gesta organizatorjev je bila že v tem, da so simpozij o judovskem mislecu organizirali v Ramali, palestinskem mestu na Zahodnem bregu. Drugi politični moment pa je, da se palestinsko mesto, ki na raznih ravneh občuti torturo izraelskih oblasti, s tem dogodkom vzpostavi kot prestolnica mišljenja. Idejo organizatorjev simpozija, med katere sodi tudi Sami Khatib, bi lahko razumeli tako, da borba za emancipacijo in svobodo ne poteka zgolj na ravni demonstracij, upora, ampak tudi na terenu mišljenja. S tem se običajna podoba Palestincev in njihovega boja pokaže v drugi luči – to so ljudje, ki razvijajo najžlahtnejšo intelektualno dejavnost, in ne zaostali teroristi, kot jih poskušajo naslikati desni izraelski mediji. »Dogodek dojemamo kot uspeh. Nastal je v zelo negotovih in nepredvidljivih okoliščinah v Palestini, pod izraelsko okupacijo in brez kakršnih koli resnih sredstev,« simpozij komentira Khatib.

Obup in zabadanje

Konferenca je potekala v času, ko se Izrael sooča z novo obliko nasilja ali terorizma, kot to imenujejo izraelske oblasti. V zadnjem času so se namreč v nekaj mestih zvrstila t. i. zabadanja: niz dejanj posamičnih Palestincev in Palestink, ki so na javnih mestih z noži napadli Žide, sprva judovske vojake, nato pa tudi civiliste judovskega rodu. Ti abruptni napadi so – vsaj v očeh Palestincev – obupani akti upora posameznikov proti zatiranju izraelskih oblasti. Med Palestinci tako ni samomora, je slišati; namesto tega se obupani ljudje odpravijo na ulico in dvignejo roko, v kateri držijo nož, v zrak – tako jih namreč na licu mesta bodisi ustrelijo izraelski vojaki, ki so na vsakem koraku, ali pa jih linčajo naključni mimoidoči.

Obup in frustracije Palestincev so po prepričanju mnogih posledica izraelskega nasilja, ki se dogaja na več ravneh; ena je dovolj perfidna segregacija vseh, ki niso Judje. Obstaja sistem osebnih izkaznic za židovske in nežidovske državljane Izraela (Judom rojstni datum označijo po judovskem štetju, Nejudom pa po uveljavljenem). Pomenljivi so tudi partikularni primeri vsakdanjega življenja v Jeruzalemu, o katerih poročajo palestinski državljani Izraela: dejstvo, da je Izraelec palestinskega rodu kupil hišo v židovski četrti, je nekaj tako izjemnega, da postane novica v časopisih. Posledica tega dozdevno nevtralnega poročanja pa so sovražni napisi v omenjeni ulici: »Arabci ven!«

Država Izrael priznava le religiozno poroko, kar pomeni, da se mešani pari lahko poročijo le drugod, na primer na Cipru. Poroka med Palestincem in Izraelko pa Palestincu ne prinese izraelskega državljanstva. Naposled je diskriminatoren odnos Izraelcev do Palestincev viden že na ravni večjezičnih napisov: v arabski pisavi le zapišejo hebrejska imena, ne pa starih arabskih poimenovanj krajev.

To so le nekateri primeri torture, ki jo v sicer kulturno in versko raznolikem okolju doživljajo Nejudi, torej tudi kristjani. Domačini znajo povedati, da tudi med Judi vlada netematizirana hierarhija in z njo povezane krivice. Na šabat, njihov dela prosti dan, na letališčih in cestnih kontrolah delajo »manjvredni« Judje, denimo, etiopijskega ali ruskega rodu.

Najbolj očiten akt nasilja izraelskih oblasti do Palestincev pa zadeva naseljevanje Zahodnega brega. Tam ilegalne židovske naselbine na najbolj plodovitih območjih izraelska država ob polni podpori policije in vojske oskrbi z vso potrebno infrastrukturo: s cestami (ki jih ne smejo uporabljati Palestinci), elektriko in vodo. Judje to naseljevanje razumejo kot izvrševanje božje volje, saj verjamejo, da jim je to zemljo dodelil sam Bog. Po drugi strani na razne načine sabotirajo Palestince: onemogočajo jim gradnje vodnjakov (oziroma z birokratsko uredbo dovolijo kopanje do enega metra v globino), v Ramalo pa lahko po mili volji vdira izraelska policija in aretira palestinske državljane, osumljene terorizma.

Kritika z obeh strani

Ramala velja za ekonomsko uspešno, kulturno živahno mesto in relativno oazo miru na Bližnjem vzhodu. Hamas, ki se je versko radikaliziral prav kot reakcija na izraelsko nasilje, tu vsaj za zdaj nima premoči. Eden od pokazateljev relativne odprtosti je nemara tudi to, da na bližnji Univerzi Birzeit prevladujejo študentke, Ramala pa je mesto z najbolj izobraženo žensko populacijo v arabskem svetu.

Vojaška in ekonomska premoč izraelskih oblasti je vir frustracij Palestincev. Tamer Nafar, palestinski raper iz izraelskega mesta Lyd, ki se z glasbo ukvarja že petnajst let, v Izraelu pa je znan tudi kot igralec in scenarist, se spominja očetovega opozorila: »Če se kot Arabec spustiš v izraelsko politiko, je tako, kot bi vstopil v gorečo stavbo.« Tako se Tamer pošali: »Trajalo je nekaj časa, preden sem se odločil postati gasilec.«

Njegov prvi album je problematiziral preprodajo drog v njegovem mestu, kasneje pa je v hebrejščini in arabščini začel prepevati tudi o izraelskem nasilju, ki ga je občutil. V zadnjem času se je kritično odzval na »uboje časti«, ki jih konservativni Palestinci izvajajo nad ženskami, ki naj bi osramotile družinsko ime. Nafar je bil zato deležen kritik politično korektnih levičarjev, ki so prepričani, da zdaj ni primerno omenjati »ubojev časti«, saj ta pojav rabi sionistični propagandi o dozdevni primitivnosti Palestincev. Ko so Nafarja s temi očitki napadli na Univerzi Columbia v New Yorku, je dostojanstveno odgovoril: »Vi me tukaj kritizirate v angleščini, da bi se prikupili svojim belim profesorjem, jaz pa doma pojem v arabščini, da bi naše ženske ubranil pred nasiljem.«

Benjamin v Ramali

Režiser Udi Aloni, ki sodi med vse redkejše Jude, ki so kritični do svoje države in se borijo za pravice Palestincev, in je idejni oče konference o Benjaminu, o pomenu tega dogodka pravi: »Če sem iskren, ne mislim, da ima konferenca o judovskem mislecu v Ramali poseben pomen, saj so Ramalčani že doslej gostili nesionistične Jude, kot so Noam Chomsky, Daniel Barenboim in Amira Hess. Kar se Benjamina v Ramali tiče, bi rekel naslednje: kdor bi rad bral, se učil in razumel Benjamina, je to lahko napravil tam, kamor ta mislec zares spada: z ramo ob rami z okupiranimi, ki ne bodo ostali tiho, in zatiranimi, ki ne bodo čakali na angela zgodovine, saj se zavedajo, da ne igra nobene vloge pri njihovi rešitvi.«

Teden dni za ramalsko konferenco so podoben dogodek organizirali tudi na hebrejski univerzi v Jeruzalemu. »Razmišljati o Benjaminu v kontekstu apartheida v Jeruzalemu, ki se ga lahko udeležijo le privilegirani, ki ne živijo pod okupacijo, je res srhljivo,« konkurenčni dogodek komentira Aloni.

Judovski teoretik Walter Benjamin, ki je leta 1940 na begu pred nacisti napravil samomor, je sopotnik slavne frankfurtske šole, v nasprotju s Theodorjem Adornom in Maxom Horkheimerjem pa je bil bolj naklonjen komunizmu.

Med njegove najbolj znane tekste sodi Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, v katerem se ukvarja s tem, kako je po iznajdbi fotografije in filma umetnost izgubila avro. Hkrati pa problem avre, ki jamči za avtentičnost in izvirnost umetniškega dela, v tekstu Kapitalizem in religija poveže s kapitalizmom – na nekem mestu potrošništvo analizira prav v navezavi na avro, ki se je naselila v svet blaga. Na konferenci so se dotaknili tako njegovega estetskega opusa kot tudi njegovih političnih spisov.

Med temi izstopa njegovo razmišljanje o zgodovini, ki ga je strnil v delu Teze o filozofiji zgodovine (v slovenščini je glavnino Benjaminovih spisov izdala založba Studia humanitatis). Tu je pomembna predvsem njegova kritika napredka: »Ni dokaza civiliziranosti, ki ne bi bil hkrati dokaz barbarstva.« Med ključne ideje o zgodovinopisju sodi tista, da obstajajo sledi preteklosti, ki svoj resničen pomen dobijo šele v prihodnosti. Tako, denimo, velika umetniška dela ne pripadajo le svojemu času, ampak z vsako novo interpretacijo postanejo aktualna za vsakokratno sodobnost.

V Ramali je potekala tudi živahna debata o Benjaminovem zgodnjem tekstu H kritiki nasilja, v katerem tematizira izvor zakonite oblasti in vprašanje pravičnosti. Po njegovem je namreč sama vzpostavitev zakona že nasilni akt, ohranjanje zakona pa je druga vrsta nasilja. Primer nasilne geste vzpostavitve zakona s pomočjo neke oblike prevlade Benjamin na primer vidi v vzpostavljanju meja po vojnah. Še več, mirovniški ritual pod preobleko enakosti pred zakonom je po njegovem dejansko manifestacija nasilja v imenu oblasti.

Tema dvema oblikama državotvornega nasilja – vzpostavitvi zakona in nasilju njegovega vzdrževanja – Benjamin postavi nasproti božansko nasilje. Po njegovem pravice in pravičnosti ni mogoče doseči v okviru zakona, saj zakon nima razumske legitimacije, je vselej nasilni akt. Božansko nasilje ni nasilje, ki bi ga avtoriziral kateri koli Bog, ampak tisti akt, ki uničuje zakon v imenu ljudi, ne pa ljudi v imenu zakona. Za Benjamina je primer božanskega nasilja splošna stavka, kot jo je tematiziral Sorel – stavka, ki ustavi celotno delovanje državnega in ekonomskega aparata. Božansko nasilje ne uveljavlja novega zakona, ampak gre za čisto nasilje, ki ga še ni skorumpiral zakon. Takšno nasilje je, denimo, prakticiral Gandhi v svojem boju proti britanskemu kolonialnemu gospostvu v Indiji.

Ob tej problematiki se je težko izogniti asociaciji na deželo, kjer je potekala konferenca o Benjaminu. Palestinci še kako dobro razumejo nasilje vzpostavljajočega se zakona okupatorjev. Številni vojaki po ulicah utelešajo uveljavljanje in spoštovanje zakona. Izraelsko prizadevanje za mir pa v kontekstu Benjaminovega teksta pomeni predvsem to, da se normalizira in legitimira izvorno nasilno dejanje okupacije.

Živahna debata na konferenci se je tako razumljivo vrtela okoli vprašanja, kako prakticirati božansko nasilje v okviru odpora proti izraelski okupaciji Palestine. Nekateri so v tem kontekstu omenili gibanje BDS (miroljubni pozivi k bojkotu izraelskih izdelkov in investicij v Izrael), drugi v tem kontekstu razumejo samomorilske napade z noži.

Simpozij o Benjaminu v Ramali je, če strnemo, deloval kot čudež. Že dejstvo, da se je sploh zgodil in da je potekal brez incidentov, je pomembno. Med drugim je dokazal, da se da izogniti nacionalnim in verskim stereotipom, saj se tudi na najbolj kriznih območjih pojavlja duh tega, čemur je Kant rekel javna raba uma.