Nekaj o šahovskih modrostih

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je imel prav, ko je ob podpisanem sporazumu s Fidesom povedal, da zadovoljstvo ob tem ne more biti stvar njegove osebne kaprice. Ker je bil podpisan, je rekel, ga kot vlada enotno podpiramo in ga moramo v tem okviru tudi zagovarjati. Predsednik vlade je prevzel pobudo in odločil, on je bil mandatar, on je sestavil vlado in člani vlade morajo kot člani orkestra biti usklajeni z njim. V kako velike škornje je s tem stopila celotna vlada s premierom vred, pa so povedali sindikati, ki so, sklicujoči se na sporazum s Fidesom, zahtevali sprostitev vseh varčevalnih ukrepov, ki so bili sprejeti v finančni krizi. V tem imajo tudi oni seveda več kakor prav.

Odločno navzdol

Vladajoča stranka SMC v javnomnenjskih raziskavah beleži konkreten upad popularnosti. V zadnji Delovi raziskavi javnega mnenja so opozicijski Janševi SDS izmerili skorajda enkrat več glasov kot Cerarjevi SMC. Premierova strogost in odločnost, ki jo izkazuje v zadnjih tednih, bi torej lahko bila posledica nasvetov javnomnenjskih strokovnjakov, ki se jih najame, da take trende obrnejo. Čeprav se tovrstna logika v perspektivi velikih državniških tem zdi trivialna, pa izkušnje kažejo, kako pomembno vlogo v zadnjih petindvajsetih letih so igrale osebnostne ambicije strank in ljudi, ki so se navadili na oblast in so se je začeli oklepati. Lahko ugotovimo, da se je praviloma interes politikov na oblasti in povezanih lobijskih skupin postavljalo pred interes države in njenih ljudi.

Naj ta pomislek za SMC drži ali ne, pa glede na okoliščine dogajanj v zadnjem tednu lahko z zanesljivo zaključimo dvoje: prvič to, da je ukrepanje premiera Cerarja v zvezi s Fidesom sprožilo revolt med politiki koalicijskih strank Desus in SD, in drugič to, da je tiho oddvajanje zdravnikov iz sistema javnih služb v sfero izjem sprožilo revolt pri drugih poklicih, ki tudi nočejo biti niti podcenjeni niti zapostavljeni.

Dogajanje tedna je pokazalo na koalicijski razkorak med vlado, v kateri je predsednik vodja zbora (zato mora, logično, peti pod njegovo taktirko), in koalicijskimi strankami v parlamentu, ki je nazadnje najvišje zakonodajno telo in je vlada zgolj njegov izvršni organ. Račun s Fidesom, ki sta si ga v očitno tesni povezavi privoščila premier in zdravstvena ministrica, je na vidni površini očiten račun brez krčmarja. Pravzaprav gre za presenetljivo dejanje, ki vodi v vprašanje, ali gre za popolno strateško nepremišljenost ali nemara za značilno logiko drugega vladnega polčasa, v kateri hitropotezni interesi premagajo dolgoročnost in premišljenost. Ti, če se spomnimo, sta bili obljubljeni v času predvolilne kampanje, ko je SMC dvorila protestnikom in drugi (od grožnje po evropski trojki preplašeni in nezadovoljni) javnosti. Tedaj je bila ta javnost pripravljena zategniti pasove, da bi le ohranila javni sektor, javno šolstvo, zdravstvo in bi Slovenijo ubranila pred neoliberalnim cunamijem ekonomistične čistke.

V mogočih kombinacijah

Dokaze, kako je ta javnost imela prav, še danes lahko gledamo v Grčiji in v posledicah begunskega vala, s katerim se v imenu EU obubožana Grčija ni bila zmožna soočiti, ko je bilo to najbolj potrebno. Škoda, ki je pri tem nastala, je bila bržkone mnogokratnik prihrankov, ki si jih je v tej državi zamislila evropska trojka. Slovenska javnost je bila pripravljena zategniti pas, da bi le ohranila vrednoto javnega dobrega, in to je bilo občudovanja vredno sporočilo Slovenije ob robu katastrofalnih desno-levih vlad, ki so pustošile Slovenijo do vlade Alenke Bratušek, ko je grožnja evropske trojke postala povsem konkretna. Cerarjeva SMC je zajadrala na tem valu in minimalno pričakovanje javnosti danes je, da bi ohranila vrednote, v katerih obrambo se je postavila z izvolitvijo SMC. Zveza med zmanjševanjem priljubljenosti vlade, stranke SMC in med njenim mehčanjem neoliberalnih vezi je očitna, toda odločevalci je bodisi ne razumejo bodisi jim je za to vseeno.

Obstaja pa seveda še tretja možnost, ki bi bila plod dobro izračunane šahovske igre. Pred vrati je namreč zdravstvena reforma in ministrica Milojka Kolar Celarc je oktobra interpelacijo v državnem zboru preživela z izraženim pričakovanjem koalicijskih partnerjev, da bo v kratkem predstavila reformo zdravstva. Koalicijska zaveza vladnih strank je tudi bila, da na legalen način z reformo iz zdravstvenega sistema odstrani zasebne zavarovalniške posrednike (steber dodatnega zavarovanja), ki izkazujejo dobičke, medtem ko javno zdravstvo knjigovodsko hira. Eden od zalogajev bo tudi onemogočenje sistemske korupcije in nedopustnih samopašnih praks, ki so se v slovensko zdravstvo zažrle v dolgih letih profesionalno-fevdalne zdravstvene prakse.

Če bi bila igra odigrana v to smer in bi bil podpis pogodbe s Fidesom (sicer zavezujoč) taktični manever, s katerim bi lobijske interese razločili od zdravniških, potem bi vse skupaj dobilo razlago in smisel. V tem trenutku bi bilo zelo težko dokazati eno ali drugo razlago, bodisi kot popuščanje lobijem bodisi kot dober manever, eno pa je gotovo: če se po vsem tem dogajanju konec ne bo staknil s koncem in zaradi sporazuma s Fidesom vlada tudi ne bo dosegla dogovora z drugimi sindikati, potem je Slovenija tik pred zaključkom dolgoletne finančne krize spet na pragu politične in končno tudi javnofinančne krize oziroma stavkovnega vala, ki bo premešal karte na način, ki ima za posledico lahko le ponovno družbeno destabilizacijo.

Kdo lahko razvije zastavo

V vsakem primeru bo na koncu vlada morala premostiti tudi nastalo razliko med zdravniki in drugimi javnimi uslužbenci. Sama neenakost v obravnavi bi v javni sferi naredila neskončno večjo škodo kot pragmatična umiritev pregretih glav Fidesa. Če bi namreč obveljala filozofija izjem in posebnega (elitističnega) statusa zdravnikov, potem bi bili dolgoročni učinki te logike enaki sistemski privatizaciji zdravstva, le da bi bilo na slabe učinke te logike treba počakati dalj časa. Sistemska elitizacija zdravniškega poklica bi bila uničujoča tudi za razpravo o prihodnosti humanistične Slovenije, za razpravo o tem, kakšno Slovenijo hočemo, in seveda o tem, ali družbo civilizira samo zadovoljitev najbolj neposrednih potreb (in strahov) ali tudi drugačna omika, ki se jo dosega po več zahtevnejših medetapnih korakih in ne le v eni sami dejavnosti. Primer in problematičnost zadnje za Slovenijo menda ugodne mednarodne raziskave Pisa 2015 je natanko v tem vprašanju: So rezultati povečane funkcionalne pismenosti in uporabnosti znanj učencev res tisto zadnje, kar Slovenija hoče? Mar ni še bolj treba podpreti ambicijo o bralni in intelektualni kulturi, ki bo pospeševala razvoj avtonomnih osebnosti in privzgajala smisel za intelektualni napor in vrednote same po sebi, ki se kot uporabne še ne pokažejo v prvem koraku, temveč z obrestmi vred šele kasneje? Odhajanje v logiko zgolj uporabnosti praviloma pripelje v končno neuporabnost in konfliktnost. Elitizacija zdravniškega poklica, ki bi imel drugačne standarde kot drugi poklici, ki so plačevani iz proračuna, bi Slovenijo pripeljala nazaj v fevdalno logiko, privatizacija zdravstva, ki bi rešila problem zdravniških plač njim v korist, pa bi imela za posledico občutno podražitev zdravstvenih storitev, vdor zasebnih zavarovalnic in posledično razslojitev državljanov na tiste, ki si zdravje lahko privoščijo, in tiste, ki si ga ne morejo.

Da so sindikati po podpisu sporazuma s Fidesom do vlade postavili povsem nove zahteve, je logično in javne podpore vredno. Če vlada igra premišljeno partijo šaha s pomembnim ciljem zavarovati javno zdravstvo pred kolapsom in vdorom privatizacije, je to vsekakor zelo dobra, a močno tvegana igra. Na koncu te bo namreč vseeno morala odpraviti razliko med zdravniki in preostalim javnim sektorjem. Če gre za nepremišljeno parcialno in pragmatično reševanje dnevnih izzivov po logiki priznavanja močnejših in odrivanja šibkejših izzivalcev – tega scenarija si v tem trenutku ne želimo. Pomenil bi namreč kaos na obzorju, ki ne bi pomenil sončnega vzhoda, temveč njegov zahod. V tem primeru so upanje Slovencev preostali sindikati javnega sektorja. In poanta predsednika konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimirja Štruklja je jasna: predsednik vlade je javno povedal, da gre Sloveniji dobro, vlada predlaga 2. januar kot spet dela prost dan, država ima zadosti denarja, da je lahko podpisala sporazum s Fidesom, zato je povsem legitimno zahtevati, da se z začetkom prihodnjega leta v celoti odpravijo krizni varčevalni ukrepi.