Nekaj Vergilovih resnic

EU ima novo vlado, Slovenija zaveze za izhod iz krize in program sanacije, ki ne navdušuje nikogar. Pred njo je tudi razprava o pospravi.

Objavljeno
23. oktober 2014 20.31
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Po osamosvojitvi Slovenije se je zdelo, da je treba potegniti ostro črto med starim in novim. K temu je spadalo, da je treba pustiti za sabo vse vrste krivic, dokončno pokopati mrtve iz druge svetovne vojne in po njej, nezakonitosti in zločine spraviti pred sodišče, doseči spravo in lastni novi državi kot novemu orodju dati zeleno luč za gradnjo družbe prihodnosti. Ni se zgodilo. Kot kaže, se je nacionalna politična loterija iz beograjskega preselila v evropski parlament, v domačem pa posel ostaja nedokončan. Tudi do tega bomo prišli, vprašati pa je treba, zakaj se bomo morali še precej ukvarjati s preteklostjo.

Ko imajo vsi prav

V sredo je evropski parlament sprejel Junckerjevo komisijo, novo evropsko vlado s političnim pridihom. Kdor je poslušal obrazložitve poslancev za ali proti komisiji, je videl, da so se v evropolitiko zažrle globalne dileme enako, kot so se v slovensko slovenske. Osebno pa me je nekaj zelo presenetilo: argumenti o nesprejemljivosti Junckerjeve komisije so bili pri združeni levici identični kot na primer pri prvi evropski nacionalistki, Marine Le Pen, pa tudi pri drugih evropskih nacionalistih. Povrh so bili ti argumenti v veliki meri bodisi pravilni bodisi razumljivi ali utemeljeni, saj so odražali načelne drže na konkretne probleme okolij, v katerih so bile spočete.

Velika evropska koalicija med konservativci (EPP), socialisti in demokrati (S&D) ter liberalci in demokrati (ALDE) je nastajala in se končno vzpostavila v bran EU kot velikemu kulturnemu in ekonomskemu okviru, ki se očitno kani širiti tudi v prostotrgovinsko zvezo z ZDA. Velike vizije porajajo velike preostanke in v svoji senčni komponenti povzročajo škodo pri »malih ljudeh«, ki jih je neoliberalni pohod svetovnega kapitala spravil na rob civilizacijskega dostojanstva; v tem dostojanstvu je bil pravzaprav temeljni projekt razsvetljenstva, zato se je pojavil skepticizem zoper ekscesni kapitalizem, ki pa se z enakimi argumenti očitno cepi levo in desno.

Velika koalicija, ki jo odraža Junckerjeva vlada, ima seveda prav tako realistične argumente, ki so vsi bolj ali manj utemeljeni v ekonomistični ideologiji, so pa v svoji perspektivi merodajnosti kapitala stvarni: EU globalizacije ne more vzdržati, če se ne optimalizira, kajti časi blaginje na račun Afrike, Kitajske, komunističnega vzhoda, Bližnjega in Daljnega vzhoda so minili. Tudi socialne države ne bo v prihodnosti več mogoče zagotoviti, če Evropa pade na testu konkurenčnosti (s predpostavko seveda, da je v njej rešitev za družbe in države), to pa je trda borba, kajti Vzhod, posebej Kitajska (kot zadnja komunistična država!), konkurenčnost zagotavlja na račun delavskih pravic, etatizma, socialnega dumpinga in obsežnega teptanja temeljnih človekovih pravic na svojih ozemljih.

Za velikimi evropskimi idejami in za nacionalnimi interesi evropskih držav so tudi sebični razlogi: želja naraščajoče birokracije in politikov po preživetju. Prodajanje, obračanje in recikliranje političnih idej je postala industrija, podobna filmski industriji v Hollywoodu, kjer se zgodbe pretapljajo v denar in narobe. Kar so nekoč počeli religiozni sistemi, danes počnejo politiki, birokracija in kapital – to je več kakor očitno in to se lahko konča le bodisi s svetovno vojno bodisi z novim zavezujočim premislekom in ukrepanjem v smer zaščite posameznika pred kolektivističnimi zmaji in njihovim nasiljem. Gre za razmerje med interesi in za vprašanje, kakšna je logika interesa.

Kje so narodni heroji

V torek je na udar kritike prišel predsednik državnega zbora slovenske države, dr. Milan Brglez. Poslanci SDS predlagajo njegovo razrešitev, je povedala poslanka in namestnica poslanske skupine SDS Jelka Godec, češ da je za Mladino dal intervju, v katerem je podajal stališča, ki so v nasprotju z ustavnim redom, med drugim, da je »osamosvojitev korak nazaj v državotvornosti«, in da je naklonjen totalitarnim metodam.

Intervju je seveda mogoče prebrati v originalu, mimo interpretacije SDS, in resnica je, da Brglez očitanega ni niti rekel in v kontekstu je mogoče tudi jasno videti, da tega niti ni mislil. Postavljeno mu je bilo vprašanje: »Lastna država je bila korak nazaj?«, ki je sledilo njegovemu prejšnjemu odgovoru, da smo danes neambiciozni (v smislu gospodarske diplomacije), ker smo dobili svojo državo, saj je praksa pokazala, da v nasprotju s prejšnjim režimom ni prišlo do skupne strategije glede skupnih koristi, to pa je bilo zato, ker je »vsaka nova vlada v Sloveniji začela svojo, ločeno zgodbo«. Na vprašanje, ali je bila lastna država torej korak nazaj, je odgovoril: »Ne v smislu državnosti, ampak v smislu državotvornosti.«

Tudi osnovnošolcu ne bi bila pretežka naloga razumeti, kaj je s tem povedal. Močvirjenje resnice z elementi laži je v SDS postala radikalizirana politična tehnologija, kot jo družbeno, kulturno in politično prizadeti Slovenci poznajo bodisi iz obdobja zbirokratizirane partijske oblasti bodisi klerikalne pred njo ali pa liberalne, ki je svoje interese po industrializaciji in kapitalizaciji na politični način iskala v tedanjem Beogradu. Seveda obstajajo številni Slovenci in njihova izročila, ki prav o klerikalni, partijski ali liberalni politiki slovenske zgodovine vedo povedati veliko dobrega in navdihujočega ter si ne dovolijo mešati resnic in jih deliti s številom udeležencev v razpravi. To smo lahko videli ta teden v dokumentarnem filmu nacionalne televizije: V deželi herojev ali kam so šli vsi narodni heroji. Dokumentarec je spregovoril o partizanskih narodnih herojih, ki jih je po vojni s takim odlikovanjem imenoval Tito, in o njihovi usodi po letu 1991, ko je njihova resnica postala le ena izmed resnic, za nasprotnike celo laž, kot so za njihove privržence laž nasprotniki: domobranci, bela in plava garda.

Tem resnicam nasproti smo 1991 postavili koncept suverene države, to pa smo se namenili izmakniti pomembni, a usodni dimenziji teh resnic: socialnemu ali političnemu kolektivizmu. Dve dejstvi je treba dodati k temu: prvo je to, da problem končnih resnic vseeno ostaja odprt tako na ravni civilne družbe kot (očitno) politike, in drugo je, da se je žal počasi treba odpovedati upanju, da se nacionalne travme ne bodo zlorabljale, politično unovčevale in da ne bo politikov, ki bi zavestno manipulirali javnost z direktno lažjo, kot kaže Brglezov primer.

Kakšen odnos imeti do politike, ki seje veter, ker jo pomirja le vihar, katerega prva žrtev je praviloma ona sama?

Država, gospod moj ...

V novih časih smo pred starim vprašanjem starega rdečega režima, ki je družbi za drage denarje zaračunaval trpljenje ljudi, ki jih ni več bilo: kako razumeti pri nekaterih ljudeh očitno avtentična čustva odbora 2014, ki se udejanjajo v peskovniku stranke (in njenega propagandnega aparata), ki eksaktno, preračunano, hote in vede ter z naštudirano politično tehnologijo uporablja laž, da bi v ljudeh vzbudila iluzijo resnice? Katera bolečina ljudi je tu na delu, da se pusti projicirati na usodo Janeza Janše kot posneta življenjska zgodba na projekcijskem platnu filmskega festivala? Odkod strasti, gnev in sovraštvo, ki so ušli racionalnosti in se pomikajo nazaj v porevolucionarni komunistični podobno histerijo? Odkod nezmožnost uvideti, da je nosilec energij nekdo, ki mu te ne pomenijo nič več in nič manj kot politični kapital, na katerem se trži obresti in se kuje moč, ki je sama sebi namen? Sta bila v tem vsebina in smisel slovenske tranzicije iz komunizma v novi »demokratični« kolektivizem?

Opraviti imamo z nekaj razmerji: tehniko zavajanja proti resnicoljubnosti (politiki proti nacionalnim travmam); umetnostjo možnega proti poziciji nemogočega (velika evropska koalicija proti združeni levici); zavestno lažjo proti izvestnim prepričanjem ljudi s travmatičnimi zgodbami itn. Izkazalo se je, da je ena od dimenzij politične laži tudi ta, da je v temelju destruktivna. V čem je torej problem Slovenije, nemara Evrope? Ne morem si kaj, da si ne bi pomagal s Čarobno goro Thomasa Manna, ki je tale vprašanja zapletel v pogovor med Hansom Castorpom in Naptho: »Država, gospod moj.«

»Vem, kaj mislite o narodni državi. 'Čez vse je ljubezen do domovine in brezmejno slavohlepje.' To je Vergil. Vi ga popravljate z merico liberalnega individualizma, in to je demokracija ... Da je njena duša denar ... Denar bo cesar – tako se glasi prerokba iz enajstega stoletja.«

Mogoče se bo z nekaterimi vprašanji o herojih in njihovih spočetnikih res treba prestaviti v enajsto stoletje in iluzije postaviti na svoje mesto. Misija nemogoče? Saj za to vendar ves čas gre ...