Nemir in sijoči možgani

Ob peti uri zjutraj 28. oktobra 1910, ko je bilo zunaj še temno, je dvainosemdesetletni Lev Nikolajevič Tolstoj, v spremstvu osebnega zdravnika Mackovickega, skrivaj pobegnil iz Jasne Poljane. Novica se je po deželi razširila hitro kot blisk, časopisi so na teren takoj poslali detektive, da bi odkrili, kam je odšel. Tolstoj je bil najbolj slaven Rus, povsod so ga, kot danes hollywoodske zvezdnike, zasledovali fotografi. Ko se je sprehajal po svojem posestvu, so za njim ves čas hodili oboževalci in si zapisali vsako besedo, ki jo je izrekel, da le ne bi izginila v neznano.

Kot v knjigi Pobeg iz raja (Beletrina, prevod Borut Kraševec) piše ruski pisatelj in kritik Pavel Basinski, je časopis Ruska beseda natančno povzel dogajanje tistega zgodnjega jutra. Napisali so, da je konje zapregel kočijaž Adrijan in da je pred kočijo, ki je pisatelja vozila na železniško postajo, jahal poštar Filka in z baklo osvetljeval pot. Tolstoj in zdravnik sta se usedla na prvi vlak, ki je pripeljal. Čeprav je bila novica ekskluzivna, je niso objavili na prvih straneh časopisa, saj so bile te rezervirane za reklame. »Najboljši prijatelj želodca je vino Saint-Raphael.« »Majhni jesetri po 20 kopejk za funt.«

Ko se je Tolstojeva žena Sofija zbudila in izvedela, da je njen mož pobegnil, se je pognala v park pred graščino in se vrgla v ribnik. Ko so jo potegnili ven in jo za nekaj sekund pustili samo, je spet stekla do ledeno mrzle vode. Komaj so jo ujeli. Potem se je po prsih tolkla s kladivom in kričala: »Razbij se, srce!« Grozila je, da se bo vrgla skozi okno, da se bo utopila v vodnjaku. Bila je povsem obupana, obležala je v postelji in več dni ni jedla.

New York Times je 31. oktobra 1910 objavil članek z naslovom Tolstoja so končno našli! Njegova žena je poskušala narediti samomor.

Ko so novinarji starca zasledili, so hodili za njim kot romarji in opisovali vsako njegovo dejanje. »V Beljóvu je Lev Nikolajevič stopil v bife in pojedel umešana jajca.« Nekateri uredniki so se jezili, češ, naj ga ljudje prenehajo zasledovati in naj ga ne iščejo. »On ni vaša last, ampak pripada vsem nam.« Drugi članki so bili poetični: »Stari lev je odšel umirat v samoto« ali »Orel je odletel od nas tako visoko, da ne moremo več spremljati njegovega leta«.

Tolstoj je bil na potovanju vedno bolj slaboten in ni vedel, kam naj se odpravi. Najprej v samostan, potem mogoče celo iz Rusije, v Bolgarijo. Ko je dobil visoko temperaturo, se je s spremstvom, ki se je zdaj že povečalo, izkrcal v vasici Astapovo. Postajonačelnik Ivan Andrejevič Ozolin je velikega pisatelja povabil v skromno stanovanje na postaji in mu odstopil svojo posteljo.

Pred hišico so se začeli zbirati fotografi, novinarji, radovedneži, romarji, tolstojanci. Ob njegovi postelji so dan in noč stali njegovi najbližji, med njimi hči Saša ter zvesti prijatelj Čertkov. Brali so mu knjige in si zapisovali njegove misli. Tolstoj je vsem zabičal, da Sofije ne smejo spustiti blizu.

Na razprodanem predavanju v Cankarjevem domu je Basinski povedal, da obstaja filmski posnetek, ki prikazuje obupano Sofijo, ko v spremstvu sina Ilje pride do hiše, v kateri umira njen mož, in nemočno gleda skozi okno. Ko poskuša vstopiti v postajonačelnikovo hišo, ji to prepreči v črno oblečena ženska. To je bila hči Saša. Šele ko so Tolstoju, ki je vedno bolj izgubljal zavest, dali morfij, so jo spustili k njemu. Izdihnil je 7. novembra ob šestih zjutraj.

Zvezdnik brez miru

Tolstoj je iz Jasne Poljane pobegnil, da bi končno imel malo samote in miru. S Sofijo sta se vsak dan divje prepirala. Sovražila je Čertkova, ki je živel v počitniški hišici na posestvu Jasne Poljane in na katerega je bil Tolstoj strašno navezan. Čertkov ga je na neki način želel nadvladati in Sofija je to videla. Nekoč je v besu celo ustrelila v njegov portret, ki ga je imel mož v svoji sobi. Znorela je, ko je izvedela, da mu je Tolstoj zapustil avtorske pravice za svoja dela. Tolstoj, ki je bil sicer tudi sam velika kraljica drame, ni več mogel prenašati ženinih izpadov.

Utrujali so ga tudi obiski, ki jih je bila hiša ves čas polna. Romarji, ki so v začetku dvajsetega stoletja v Jasno Poljano prihajali z vseh koncev Rusije, da bi ugledali najbolj modrega moža, so mnogokrat prespali kar na hodnikih dvorca, domači si jih morali prestopati. Med obiskovalci so bili pobožnjakarji, invalidi, izgubljeni gimnazijci, ki so iskali smisel življenja, pijanci, skesanci, revolucionarji, norci, kmetje. Tolstoj je vse sprejel, vsakemu prisluhnil. Maksim Gorki, takrat še Aleksej Peškov, je recimo Leva prosil, naj mu podari košček zemlje za poljedelsko komuno. Prišel je upokojeni vojak, ki je, ko je slišal, da se je Tolstoj odrekel pravoslavni cerkvi, napisal dolgo pesem proti njemu. Natisnil jo je kar v 2000 izvodih. Kaj naj zdaj s temi knjigami, se je spraševal, saj ga je Tolstoj, ko ga je srečal v živo, čisto navdušil. Sofija v dnevnikih (The Diaries of Sofia Tolstoy, Alma Books, 2009) omenja, da je nekoč k Tolstoju prišel mlad Romun, ki je bil fanatično predan tolstojanstvu in je prodal vse svoje imetje ter postal kmet. Da bi se čim bolj približal idealom čistosti, o katerih je pridigal Tolstoj, se je dal celo kastrirati. Ko je videl, da Tolstoj živi v razkošju, ga je to povsem strlo. Hodil je naokoli in vzklikal: »Kako je to mogoče? Kako je to mogoče? Kako naj to razložim svoji družini?«

Tolstoj je vsak dan videl mnogo usod in slišal izpovedi, o katerih bi lahko pisal zgodbe, a se je pisateljevanju že davno odrekel. Ko je doživel krizo srednjih let, je odložil pisateljsko pero in zapisoval le še moralke in slabe pridige o dobrem življenju.

Pobegi in odhajanja

Tolstojevo življenje je imelo toliko obratov in plasti. Zakaj je pobegnil iz Jasne Poljane? Zakaj je prenehal pisati romane? In konec koncev: zakaj je, ko je bil star petindvajset let, sploh začel pisati? Ko je bil mlad, je živel razuzdano, popival je, kartal, večkrat se je zdravil zaradi spolnih bolezni. Odprl je šolo za kmečke otroke, a se je kmalu naveličal. Odšel je v samostan, kasneje med kozake, dneve in dneve je jezdil po neskončni stepi. Potem se je odločil za asketsko življenje, ni več pil alkohola niti kave. Odločil se je, da bo postal kmet. Kmete je Tolstoj koval v zvezde. V knjigi Natašin ples angleški zgodovinar Orlando Figes (Založbi Modrijan in Studia Humanitatis, prevod Matej Venier) piše, da se je zelo rad družil z njimi in da je v njihovi bližini čustveno in erotično užival. »Pomladni vonj njihovih brad ga je spravljal v ekstazo. Rad je poljubljal kmečke može, kmečkim ženskam pa se sploh ni mogel upreti.«

Tudi ko se je končno umiril, se poročil in začel mirno živeti v Jasni Poljani, je bil pohlep po življenju in vseh njegovih oblikah pri njem še vedno neskončen. Kot zapiše Stefan Zweig, je bila Tolstojeva vitalnost nadčloveška. Še kot starec, z dolgo belo brado, je bil fizično izjemno močan. Goethe je bil pri šestdesetih že tolst in nepremičen, cele dneve je utrujen sedel za zastrtimi okni. Stari Voltaire je bil kot posušeni ptič. Kant je bil pri teh letih tog kot mumija. Tolstoj pa se je potapljal v ledenem jezeru, kopal po vrtu, pri sedeminšestdesetih se je naučil voziti kolo, pri sedemdesetih je divje drsal in igral tenis. Ko je jezdil po gozdu, je brez daljnogleda videl sokola v letu in opazoval drobnega hrošča, ki je lezel iz drevesne skorje. Ko so mimo njegovega dvorca šli romarji, ki so se odpravljali v Kijev, se jim je kar pridružil, hodil je z njimi cel dan, kilometre in kilometre, ter se v jutranjih urah poživljen vrnil domov. »Resnično, ti ljudje poznajo Boga!« je dejal. Oboževal je hojo; večkrat si je oprtal culo in se iz Jasne Poljane kar peš odpravil v Moskvo.

Morda je bil za vse to kriv nemir, ki ga je nosil s seboj. Tolstoj je ves čas želel od nekod pobegniti. Imel je čudaško navado, da je vedno odšel naprej, ne da bi čakal, da pripravijo kočijo, piše Basinski. Tudi ko je tistega jutra pobegnil iz Jasne Poljane, ga je morala kočija pobrati na cesti, ker se je že bil odpravil. Odhodi in tavanja so bili njegova strast. Vsak dan se je sprehajal po gozdu na svojem posestvu, ki ga je sicer dobro poznal, a se je vedno izgubil. V njegovih zgodbah in romanih junaki ves čas nekam odhajajo in bežijo: tavajo po stepi, Nataša Rostova pobegne z Anatolom Karaginom, Ana Karenina pobegne od moža, Vronski po Anini smrti odide v srbsko vojno, kmetje se peš odpravijo v Jeruzalem, aristokrati iz Moskve pobegnejo na kmete.

Rusko otroštvo

Rodil se je v bogati plemiški družini. Mama mu je umrla, ko je bil star dve leti, oče pa le nekaj let kasneje. Otroke (imel je tri brate in sestro) je pod okrilje vzela očetova sestra Aleksandra Iljinična, ki je, kot je pripovedoval, tudi sama imela zapleteno življenje. Poročena je bila z baltskim grofom, ki je bil objestno ljubosumen in paranoičen. Ko je bila noseča, jo je nekoč zvlekel v kočijo, s seboj je imel dva revolverja, in jo prepričeval, naj drug drugega ubijeta. Ženo je ustrelil v ramo, se prestrašil in jo ranjeno odložil ob cesti, tam pa so jo rešili kmetje. Rodila je mrtvega otroka, vendar tega ni nikoli izvedela, saj so ji prinesli novorojenca kuharice.

Tolstoj se v zapisih o otroštvu natančno spominja najzgodnejših let. Spomni se, kako so ga, ko je bil star dve leti, umivali z otrobi, ki so jih namočili v vodi. Vidi svoje drobno otroško telo, spomni se vonja te vode in tega, kako je bila bela kad, v kateri je ležal, čisto gladka, ko je z majhno roko povlekel po njeni steni.

Vsi trije bratje so bili zelo uspešni študenti, le Lev ni nikoli končal univerze in ni imel formalne izobrazbe. Začel je pisati literaturo, tako kot njegov lepi brat Dmitrij, ki je živel s prostitutko in pri devetindvajsetih bolan umrl v njenem naročju. Tolstoj je pisal dnevnike, v katerih je opisoval pijančevanja in noči z ženskami, a že naslednji dan mu je bilo žal, zato je zraven vedno pripel tudi obljube, da se bo poboljšal in končno začel živeti pošteno. »Ko se zbudim, občutim to, kar občuti strahopeten pes pred gospodarjem, kadar je kriv.« A že naslednjega večera se vse ponovi. Slaba vest zaradi prekrokanih noči in neštetih žensk ga je kar naprej mučila, a ne ustavila. »Tudi včeraj sem hotel spati z njo. Še dobro, da mi ni dala. Ogabno.«

Iz Moskve je odpotoval na Kavkaz in se pridružil bojem proti Čečenom in tam nadaljeval divje življenje. »Laganje, kraja, promiskuiteta, pijančevanje, nasilje, umor – ni kriminalnega dejanja, ki ga ne bi storil.« Učil se je tatarskega jezika in se vznemirjal, ko je opazoval Tatarke, ko so ob potokih z nogami prale perilo. Na Kavkazu je napisal svoje prvo delo Otroštvo, ki je bilo že do popolnosti izdelana literatura in kaže na njegov izjemen talent. Fant, ki ni imel matere, je napisal najbolj pesniško delo o detinstvu v ruski literaturi.

Ko se je kasneje skušal spomniti, zakaj je sploh začel pisati, je naštel: zaradi častihlepja, koristoljubja in ošabnosti. Dokaj logični vzroki. V dnevnik je zapisal: »Tako sem ambiciozen! Če bi moral izbrati med vrlino in slavo, bi izbral slednjo.«

Tolstoj med svojimi tovariši ni bil priljubljen, veljal je za čudaka. Ker je bil včasih skoraj barbarski, so se ga izogibale tudi ženske. Četudi je bil zdrav, je bil hipohonder. Na las je bil podoben Pierru Bezuhovu iz romana Vojna in mir. V tistem času je potoval po evropskih prestolnicah. V Parizu je videl javno usmrtitev na giljotini, pretresla ga je, a je kmalu na to grozo pozabil in dnevnik spet polni le z opisi žensk: »Koketiral sem z Angležinjo«, »Čudovita modrooka Švicarka«, »Služabnica me vznemirja«, »Povsod lepotice z belimi prsmi«, »Lepotica s pegicami. Strahotno si želim žensko«, »Lepotica na sprehodu. Debelušna«.

Le v Jasni Poljani je pozabil na pijanstvo in na svoj »jelenji gon«, tam je postal del narave. Cele dneve je bil na lovu, opijanjal se je z vonjem po konjskem potu, z muko pokončanih živali, vratolomno jezdil in z medvedjo močjo ubijal. »Ko hodi po gozdu, napne prsi in izproži roke, kot bi hotel v vršečem zraku ujeti neskončnost, ki leži v njegovi notranjosti.« Stefan Zweig tako lepo napiše, da so mu kasneje, ko je postal vegetarijanec in ni pohodil niti mravlje ter je poravnal vsako bilko, na katero je stopil, roke še vedno trznile in se nosnice razširile, če je v gozdu zagledal zajca. Kot da bi bil ukročena divja žival.

Leta 1855 je na Krimu dva dni in dve noči kartal. Ostal je brez vsega denarja, zato je na koncu zastavil še hišo v Jasni Poljani – in izgubil. Graščino s knjižnico in parkom, ki jo je dal zgraditi njegov ded, je podedoval skupaj z 2000 akri zemlje in 200 tlačani. Da bi jo odkupil nazaj, je prodal enajst preostalih vasi, ki jih je imel v lasti, s tlačani vred, a še vedno ni mogel zbrati dovolj denarja, da bi poravnal dolg. Graščino je kupil trgovec, jo podrl in po kosih prodal. Tolstoj je kasneje z družino živel v manjši hiši, ki je bila na posestvu. To nesrečno igro s kartami je kasneje upodobil v romanu Vojna in mir, ko Nikolaj zapravi očetovo premoženje.

Sofija

Leta 1859 je v dnevnik zapisal: »Moram se poročiti. Žena! Žena za vsako ceno.« Kandidatk je bilo veliko. Zaljubljal se je, ampak vsem izbrankam je nekaj manjkalo. Končno je začel zahajati na obiske k družini Bers in med tremi sestrami izbral osemnajstletno Sofijo. Pismo, v katerem jo je zaprosil za roko, je bilo napisano na umazani četrtinki navadnega pisemskega papirja, ki ga je v žepu nosil ves teden, saj ni zbral dovolj moči, da bi ji ga dal. Ko je dekle privolila, ji je dal v branje svoje dnevnike, v katerih je opisal svoje pijanske izgrede, obiske pri prostitutkah, orgije, homoseksualne izkušnje. Priznal ji je tudi, da je bil močno zaljubljen v Aksinjo, ženo enega svojih tlačanov, s katero je imel tudi nezakonskega sina. Mlada Sofija je bila pretresena. Večer pred poroko jo še enkrat obiskal in jo vso noč zasliševal o bivših simpatijah. Poročila sta se v Kremlju. Sofija je vso pot do Jasne Poljane jokala. Hiša, v katero jo je pripeljal, je bila špartansko opremljena in polna miši, ponoči so po njej odmevali kliki neštetih mišolovk. Park pred hišo je bil zapuščen, a Sofija je bila odlična gospodinja, začela je uspešno upravljati posestvo in služinčad. Na zeleni zofi, na kateri se je rodil tudi Tolstoj, je rodila trinajst otrok. Le sedem jih je preživelo.

Zakonca Tolstoj sta pisala dnevnike in že kmalu po poroki sta se zaobljubila, da bosta brala dnevnike drug drugega. Zato so mnogokrat napisani prav za oči drugega, polni so očitkov in zamer. Kasneje sta oba pisala dva dnevnika, enega za branje in drugega zase. Tolstoj je skrivni dnevnik ves čas neuspešno skrival za omaro, v škornje, pod posteljo, a Sofija ga je vedno našla in se razburjala, ker jo je v njih tako grozno opisoval. Tudi skrivni dnevniki so bili očitno namenjeni branju.

Prvih petnajst let zakona sta bila oba zelo srečna. Sofijin brat je zapisal, da sta bila njuna medsebojna ljubezen in razumevanje zanj ideal in primer izjemnega zakona. Sofija je sčasoma vzljubila nenavadnega moža. V knjigi Give War and Peace a Chance (Simon & Schuster) Andrew D. Kaufman opisuje družinsko razvedrilo, ki mu je Tolstoj nadel ime numidijska konjenica; ko je kakšen neprijeten gost končno odšel, so se vsi domači postavili v krog, skakali okoli mize in potresavali z rokami nad glavo. Tako so sproščali napetost, ki jo je neprijetni človek prinesel v hišo.

Tolstoj je bil do Sofije izjemno zahteven. Verjel je, da je ženska neškodljiva in popolna le takrat, ko je noseča ali zaposlena z materinstvom. Sofija je težko dojila številne otroke, ves čas so ji krvavele bradavice, a ji je prepovedal najeti dojiljo. Včasih iz njegovih dnevniških zapisov vejeta mizoginost in dvoličnost. Pridigal je o tem, da morajo ljudje ves čas fizično delati (žena in kmetje so fizično delali namesto njega), glasno obtoževal vsakogar, ki kadi in je meso (čeprav se je oklical za vegetarijanca, se mesu ni odpovedal). A vendar v romanih nikoli ne moralizira in v njih ni sledu o sovraštvu do žensk. Njegove junakinje, od Ane do Nataše, so opisane tako iskreno in resnično, da se ženske ves čas sprašujemo, kako je lahko tako zelo dobro poznal naša notranja čustva in misli.

Kriza srednjih let

Sofija je bila moževa tesna sodelavka. Prepisala je vse njegove romane. Vsak večer je iz njegove delovne sobe odnesla rokopise, dešifrirala je zapleteno pisavo, ki je ni znal brati niti sam, in do jutranjih ur prepisovala. Tolstoja je vsako jutro na mizi pričakal zajtrk in sveži kup prepisanih rokopisov. Roman Vojna in mir, ki je dolg več kot 1500 strani, je v šestih letih prepisala sedemkrat.

Leta 1884, ko je bila stara štirideset let, je spet zanosila. Želela je splaviti, a ko je zdravnik izvedel, kdo je, si je premislil. Medtem ko je imela porodne krče, je med zakoncema vzplamenel prepir. Tolstoj je norel po hiši in kričal, da ne more več živeti družinskega življenja, da je ne prenaša več. Vzel je svoje stvari in se odpravil v Ameriko. Čez nekaj časa se je vrnil. S Sofijo sta dokončala prepir, še preden se je rodil otrok. Ko sta praznovala petindvajsetletnico poroke, so se okoli njiju zbrali vsi njuni otroci in prijatelji. Ko so dvignili kozarce, da bi nazdravili srečnemu zakonu, je Tolstoj na ves glas zagodrnjal: »Lahko bi bilo bolje!«

Sofijini živci so popuščali, bolj se ji je mož odmikal, bolj ga je dušila. Kaj ji je moralo rojiti po glavi, ko je prepisovala Vojno in mir in prebrala odlomke, v katerih Andrej Bolkonski svari prijatelja Pierra, naj se nikoli ne poroči. »Nikoli, nikoli se ne oženi, prijatelj! (...) Oženi se kot starec, ko ne boš za nobeno rabo več ... Če ne, bo propadlo vse, kar je v tebi lepega in visokega. Vse boš zapravil za malenkosti. Da, da, da! Ne glej me tako začudeno.« Ni čudno, da je kasneje imela vedno pogostejše glavobole, nespečnost, napade astme, aritmijo, povišano temperaturo. V dnevnikih je grozila, da se bo utopila, zastrupila z opijem, obležala v snegu, saj se ji je zdelo, da je mož ni več ljubil.

Pri petdesetih se je zagledala v nežnega samskega glasbenika Taneva in kljub besu moža in nasprotovanju otrok odšla na njegov koncert v Moskvo. »Koliko strasti, tragičnih občutij ljubezni gre mimo poštenih ljudi in niso nikoli izražena, ker si jih nikoli ne povedo. In ta občutja so najbolj pomembna od vseh,« je zapisala.

Tolstoj je pri štiriinpetdesetih doživel krizo srednjih let. Čeprav je bil najbolj slaven pisatelj in je s knjigami še bolj obogatel (za dobre honorarje – milijon in pol današnjih evrov na leto – je poskrbela Sofija), ni našel miru. Imel je napade anksioznosti. Sofija je morala pred njim skriti pištole, nože in vrvi, da ne bi naredil samomora. Ugotovil je, da žene ne mara več, da je njegovo pisanje ničvredno, in do otrok je postal ravnodušen. Slava, h kateri je tako stremel, mu ni pomenila nič. Njegovo življenje se je spremenilo. Neznosno se je bal smrti. Figes v Natašinem plesu opisuje, kako je leta 1897 Tolstoj, oblečen v plašč iz medvedjega krzna, obiskal Čehova, ki je bil takrat že zelo bolan in je zaradi jetike močno krvavel iz pljuč, a je bil kljub temu dobre volje. Šalil se je, čeprav je vedel, da bo kmalu umrl, vendar ni izgubil poguma in je veselo koval načrte za prihodnost. Tolstoj je bil skoraj razočaran, saj je dokaj brezčutno k Čehovu prišel zato, da bi se z njim pogovarjal o smrti. Medtem ko je Čehov vpričo njega pljuval kri v velik kozarec za pivo, ga je Tolstoj moril s predavanjem o smrti in posmrtnem življenju.

Odpovedal se je literaturi in postal pridigar. Nabokov je imel prav, ko je dejal, da bi bilo treba Tolstoja, ko se je odločil, da ne bo več pisal romanov, ugrabiti in ga zapreti v hišo na osamljenem otoku, v kateri bi bilo na litre črnila in na kupe praznih listov. Daleč stran od etičnih in pedagoških stvari, ki so kradle njegovo pozornost, bi lahko spet začel opisovati, kako se črn koder las spušča po dolgem belem vratu Ane Karenine.

Vojna duše in telesa

Kajti nihče ne piše tako kot Tolstoj! Da bi v romanu Vojna in mir čim bolj avtentično opisal bitko pri Borodinu, je dva dni jezdil po polju, kjer so potekali boji, srečeval se je s preživelimi vojaki, da bi mu povedali neznatne in krvave detajle. Prelistal je vse knjige, obiskoval arhive in prebiral zasebna pisma. Zapiskov za roman je bilo za velikansko omaro. Sedem let je pisal po deset ur na dan. Zweig pravi, da zanj ni bilo razlike med tulečim trzanjem poginjajočega psa, padcem drevesa, ki ga je razlomil veter, in smrtjo z odlikovanji obteženega generala, ki je izdihnil na bojišču. Lepo in grdo, živalsko in rastlinsko, čisto in nečisto, magično in človeško – na vse to je gledal z enakim slikarskim, vendar globokim duševnim pogledom. Njegovo čustvo zdrsne z rožnatega dojenčkovega telesa na drgetajočo kožo hlevskega konja in iz katunaste suknje vaščana v uniformo najbolj vzvišenega vojskovodje. Doma je v vsakem telesu in v vsaki duši. Natančno zna opisati naslado psa na lovu ali misli konja tik pred štartom na dirki.

Vojna in mir je marsikaj: roman o vojni, družinska saga, ljubezenska zgodba. A na koncu dneva je to pripoved o ljudeh, ki želijo najti smisel, o deželi, ki jo je uničila vojna, o socialnih spremembah in duhovni zmedi, ki preplavijo človekove možgane. Njegovi junaki delajo napake, trpijo, se zvlečejo iz najhujših stanj, doživijo transcendenco, njihovo razumevanje življenja včasih za trenutek postane bolj ostro, potem se spet zgubijo v vsakdanjosti. V najljubše junake kot s transfuzijo dotaka utripe krvi iz svojega življenja. Včasih mu je podoben Pierre, drugič Andrej, potem spet Nataša. Nedvomno mu je najbolj pri srcu Pierre, neroden in nesocialen fant, ki ga, preden neznosno ne obogati, na aristokratskem plesu vsi gledajo s prezirom in se norčujejo iz njega. Ko odhaja z družabnega dogodka, na katerem se je osmešil, v garderobi vzame klobuk, za katerega misli, da je njegov, in ko iz njega populi vsa okrasna peresa, opazi, da to ni njegovo pokrivalo, ampak da pripada nekemu generalu. In čeprav Pierre naredi vse narobe, je prestrašen in naiven, se prav njemu v romanu zgodijo najbolj zanimive reči. Vse preživi. Roman Vojna in mir ima svojevrstno dramaturško strukturo – nima predjedi, takoj se znajdemo v njem, kar na sredini krožnika z glavno jedjo. Osebe v romanu spoznavamo kot znance v resničnem življenju: pridemo na zabavo, obesimo plašč in pogledamo, h komu bi pristopili ter mu namenili pozornost, po glavi nam roji sto informacij o tem, kaj se dogaja okoli nas, in možgani se trudijo organizirati vse silne impulze. Tolstoj je kot odličen direktor fotografije: od bližnjih kadrov obrazov se premakne k velikemu planu, iz plesnih dvoran nas prestavi na bojišče, od noge konja, iz katere teče kri, pa v spalnico, kjer Pierre strmi v belo kožo svoje žene, ki ga prezira. Ves čas nas vabi, da si lahko od blizu pogledamo, kdo smo in kaj lahko postanemo.

                                                                           * * *

Ko Andrej Bolkonski ranjen leži sredi bojišča in mu odteka kri, stoka tiho in žalostno kot otrok, ne da bi se zavedal. Ko po nezavesti spet odpre oči, vidi samo nebo. »Kje je to visoko nebo, ki ga doslej nisem poznal in sem ga šele danes zagledal?« je bila njegova prva misel. »In tega trpljenja tudi nisem poznal,« je pomislil. »Da, nič nisem poznal doslej. A kje sem?«

Potem med nezavestjo in budnostjo začuti, da se mu približajo trije jezdeci.

»Odprl je oči. Nad njim je bilo spet tisto visoko nebo s plavajočimi oblaki, ki so se vzdignili še više in nad katerimi se je odpirala višnjeva neskončnost.«

Knez Andrej sploh ne obrne glave, da bi videl, kdo so tisti, ki so prijahali do njega in obstali – Napoleon, ki je bil njegov junak, in dva njegova pribočnika. »Voilà une belle mort (Lepa smrt),« je dejal Napoleon, ko je gledal na Bolkonskega.

Toda Andrej je preživel, zgodilo se mu je še toliko stvari, postal je kmet, se zaljubil v Natašo. A tik preden se je že skoraj poročil z njo, je spet izginil. Pobegnil. Občutje, ki ga je Tolstoj zelo dobro poznal. Kot da bi si s pobegi želel podaljšati življenje.