Tiskane izdaje
V dolgi politični karieri je vedno veljal za prepričanega Evropejca in pri njegovih dvainštiridesetih letih v bundestagu se v Nemčiji nihče ne more pohvaliti z daljšim parlamentarnim stažem ter le redki z ministrskim. Srednji sin deželnega parlamentarca iz Freiburga, kjer je danes 72-letni krščanski demokrat pred hamburško doktorsko disertacijo tudi študiral pravo in ekonomijo, je leta 2012 v Aachnu prejel prestižno Karlovo nagrado za »ponovno združitev in novo ureditev Evrope« in še posebej za prispevek k »evropski integraciji in stabilizaciji denarne unije«. Odkar je pred zadnjim dogovorom evrskih držav Grčiji priporočal začasni izstop iz evrskega območja, pa Wolfganga Schäubleja vsaj na jugu celine še dolgo ne bodo kitili z evropskimi častmi – če sploh kdaj. Da bi se to zgodilo, bi se morala Grčija gospodarsko postaviti na noge tudi po nareku nemške ordoliberalne ekonomske šole, katere ustanovitelj Walter Eucken je deloval prav v Freiburgu. »Sem za nadaljevanje evropskega združevanja, saj nam močna Evropa ponuja lepšo prihodnost v stoletju globalizacije,« je nemški finančni minister zapisal na svoji spletni strani.
Pet let evrske dolžniške krize še ni presekalo velikega sodobnega ideološkega spopada med zagovorniki spodbujanja gospodarske rasti s krčenjem države in tržnimi reformami ter njihovimi nasprotniki, za katere sta državna in druga potrošnja zdravilo za vse težave. Kdorkoli se znajde na eni ali drugi skrajnosti, bo še dolgo razdvajal, v skladu s tem pa je konservativni politik na invalidskem vozičku, kamor ga je pred četrt stoletja obsodil duševno bolni atentator, zdaj v domovini med daleč najbolj priljubljenimi politiki. Po eni od raziskav javnega mnenja kar sedemdeset odstotkov Nemcev soglaša s trdimi zahtevami do Grčije, za katero jamčijo z desetinami milijard evrov. Številni Nemci opozarjajo, da se druge krizne evrske države že vračajo h gospodarski rasti, in poudarjajo, da so se sami po drugi svetovni vojni z reformami že dvakrat rešili gospodarskega in družbenega nazadovanja.
Kritiki pa Nemce obtožujejo, da so samo več kot drugi pridobili s skupno evropsko valuto, in opozarjajo, da tudi v številnih domnevno uspešnih evrskih državah še niso obračunali z brezposelnostjo in visokim dolgom. Wolfgang Schäuble meni, da lahko tudi pri zadnjem daje zgled, saj je že lani razglasil prvi uravnoteženi proračun po letu 1969. Kljub takšnim finančnim pristojnostim pa so bili mnogi presenečeni, ko se je oče štirih otrok, že vse od zadnjega nemškega uravnoteženega proračuna poročen z ekonomistko Ingeborg, v drugem mandatu Angele Merkel s položaja notranjega ministra preselil v finančno ministrstvo na berlinski Wilhelmstrasse 97. S tega položaja skupaj s svojo kanclerko oblikuje tudi nemško evrsko politiko in s tem vso Evropo.
Takšen vpliv ljubitelju kolesarjenja za invalide in dobrih knjig prinaša vsaj nekaj zadoščenja, potem ko ga je pred letom 1996 krščanskodemokratski kancler Helmut Kohl že imenoval za svojega prestolonaslednika, a se je kasneje premislil – zaradi evra, na katerega so se intenzivno pripravljali v tistem času. »Sklenil sem, da ga moram uvesti jaz,« je danes 85-letni in hudo bolni nekdanji kancler pri tem projektu nakazal nezaupanje do dolgoletnega najtesnejšega sodelavca. V petem letu evrske krize pa lahko finančni minister evangeličanske veroizpovedi ta dvom razume kot kompliment, saj celo med seboj sprti levi in desni ekonomisti soglašajo o usodnih pomanjkljivostih arhitekture skupne evropske valute, s katero si je tedanja Francija želela zagotoviti vpliv nad združeno Nemčijo. Kohl za sedanje evrske težave bolj obtožuje socialdemokratskega naslednika, a je tudi tu morda vsaj malo kriv, saj mu je z zavrnitvijo Wolfganga Schäubleja za kandidata CDU/CSU sam omogočil zmago. Gerhard Schröder je skupaj s francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom med prvimi prekršil maastrichtska načela o omejitvah proračunskega primanjkljaja, v času njegove vladavine pa so v evrsko območje sprejeli tudi Grčijo.
Schäuble, ki je v Kohlovem imenu vodil pogajanja o združitvi tako z vzhodnonemško vlado kot z zasedbenimi silami, pa ni bil le politična žrtev kanclerjeve hvaležnosti do evropskih partnerjev zaradi nemške združitve. Kmalu po volilnem porazu CDU se je začela razvnemati tudi afera z nezakonitimi donacijami in tudi tu sta Kohl in njegova dolgoletna desna roka ostala vsak na svojem bregu. Schäuble je moral priznati, da je od preprodajalca z orožjem Karlheinza Schreiberja prejel sto tisoč nemških mark, Helmut Kohl pa je nekdanjega sopotnika najprej pustil na cedilu z zavrnitvijo odgovornosti za milijone, ki so jih v času njegovega vodenja stranke očitno vzeli pod roko. Najprej je bilo videti, da bo s tem končana Schäublejeva politična kariera, a je na koncu za donatorski škandal največ plačal Kohl. Potem ko je vendarle priznal donacije, a zavrnil imenovanje donatorjev, je z njim s člankom v FAZ-u obračunala nekdanja varovanka Angela Merkel in stari kancler je odstopil še s položaja častnega predsednika CDU.
Kohl in Merklova sta se v zadnjih letih prav zaradi Evrope znova zbližala, sedanja krščanskodemokratska prvakinja pa je Schäubleja vrnila na oblast že takoj po svoji prvi volilni zmagi leta 2005, najprej na položaj notranjega ministra. Politik brez dlake na jeziku je razdvajal tudi tam; zaradi zavzemanja za sodelovanje vojske pri domači varnosti ter preventivno shranjevanje telefonskih in računalniških komunikacij so ga nasprotniki leta 2009 »nagradili« s priznanjem Vélikega brata. Schäuble je svoje nasprotnike obtožil popolnoma napačnega razumevanja svobode in demokracije, ki ju je po njegovem prepričanju treba zavarovati pred sovražniki. V tem slogu je kasneje branil tudi obveščevalno sodelovanje z ZDA, svoje kritike avtoritativne Rusije predsednika Vladimirja Putina pa je po aneksiji Krima kronal s primerjavo s Hitlerjevim zavzetjem Sudetov.
Nemškega finančnega ministra zdaj nekateri obtožujejo, da iz evrskega območja noče spraviti Grčije, ampak – Nemčijo. Po teh razlagah je že zdavnaj pokopal upanje, da lahko evrsko območje preživi v sedanji obliki, in za tesnejšo politično unijo naj bi bile sposobne le izbrane države. »Grexit« naj bi bil sestavni del tega načrta, Siriza pa pravi božji dar, saj se mu ni treba več ozirati na konservativne kolege iz prejšnje grške vlade Nove demokracije. Celo grški finančni minister Janis Varufakis, tudi sam žrtev mogočnejšega ideološkega sopotnika, pa poroča, da mu je Schäuble na predlog novih pravil evrske igre odgovoril, da je v skupni valuti devetnajst držav in vedno so kje volitve, zato je še posebej pomembno, da se držijo dogovorjenih pravil.
Nemški finančni minister se je zelo približal celo zagovarjanju nekakšnih »Združenih držav Evrope« in je že večkrat poudarjal, da si lahko predstavlja en sam parlament evrskega območja – ter politično unijo za zagotavljanje primerne gospodarske politike za stabilnost skupne valute. Za to pa bi bile potrebne velike spremembe evropskih pogodb, verjetno pa tudi manj mahanja z državnimi nacionalizmi. Bo Grčija želela sodelovati, bo sodelovala Francija? Ali nasprotno vprašanje: bo skupna valuta preživela brez tega? Kdo bo dobil eno od prihodnjih prestižnih Karlovih nagrad, je ob takšnih dilemah v resnici drugotnega pomena.
