Tiskane izdaje
Dajte Grkom upanje, je nedavno v Berlinu Janis Varufakis pozval Angelo Merkel. Finančni minister je v govoru na Hans-Böckler-Stiftung citiral zgodovinski nastop ameriškega zunanjega ministra Jamesa F. Byrnesa v Stuttgartu leta 1946. Združene države tedaj niso kaznovale Nemčije, temveč so ji pomagale k povojnemu okrevanju in blaginji. »Sedemdeset let kasneje se je neka druga država znašla v zastrašujoči pasti, ki pretresa celotno Evropo. Izmučena Grčija potrebuje upanje.« Varufakis je govoril o zdajšnji Evropi, razdeljeni s skupno valuto, o toksičnem recikliranju presežkov znotraj monetarne unije in pasteh varčevanja. Zatekel se je k tragični junakinji Antigoni, simbolu pravičnega odpora. »Je treba Grčijo amputirati, odstraniti iz evrskega območja, kot opomin drugim?« Njegov apel nemški kanclerki, naj pokaže državniško držo z »govorom upanja« v Atenah, je bila lepa ideja – in vendar iluzorna.
Od vsega začetka je polariziral in problematiziral, za evropsko politično kasto je bil eksces. Govorica »dolžan, a ne kriv« je zadela bistvo nemške puritanske fiskalne discipline, Varufakisova verbalna agresivnost je ustrezala strukturnemu nasilju kreditodajalcev. Nihče ni slekel elite kakor on, ostali so goli kot Andersenov cesar. Vpogled v obupno nelagodje, ki ga je bil povzročal, in v nagibe za ponudbo, ki je Grčija ni mogla sprejeti, je te dni dal NYT. Na zadnjem sestanku z evroskupino je Grk izzval Christine Lagarde: »Lahko IMF zagotovi, da bo s predlogi, za katere terjate, da jih podpišemo, grški dolg vzdržen?« Generalna direktorica je priznala, da je poanta prava. In že jo je prekinil tehnokrat Dijsselbloem, vestni eksekutor doktrine Wolfganga Schäubleja, da Grčija pač ni tista, ki bi se lahko pogajala ... Zdaj je odšel. Lahko bi mu bili hvaležni – v našem imenu je opravljal umazano delo kritike varčevanja.
»V temelj evropske skupnosti je vgrajen odpis nemških dolgov. Današnji Grčiji je treba omogočiti dolgoročno odplačilo zmanjšanega dolga,« Thomas Piketty na čelu skupine svetovnih ekonomistov v duhu humanosti poziva Merklovo. Nemci ji pravijo Mutti; hlini nedolžnost, a je kruta. Ve se, da je nič ne zbega, zanimajo jo rejtingi, nezmožna je sprejeti nepriljubljene ukrepe. Toda enkrat se bo morala ozreti nazaj: Grčija so njene ruševine, spominjali se je bomo kot kanclerke, ki je uničila zapuščino Kohla, de Gaulla, De Gasperija.
Evropo drži skupaj nemško srce, vendar za ceno uničevanja evropske ideje. Nemška moč je star evropski problem, EU je bila ustvarjena za to, da bi ga rešila. Hans Kundnani v Paradoksu nemške moči piše, da je nestabilnost, ki jo Nemčija širi v Evropi, otrok »nove oblike nemškega nacionalizma, utemeljene na izvozu in ideji miru, a z obnovljenim sentimentom nemškega 'poslanstva'«. Potrebujemo evropsko srce.
