Neodgovorno bi bilo zamuditi priložnost za spremembe, ki vodijo družbo v blaginjo

V prenovljeno ustavo bi bilo smiselno vgraditi varovalke za preprečevanje odklonov od usmeritve v trajnostni razvoj.

Objavljeno
19. januar 2018 13.41
Dušan Hrček
Dušan Hrček
Skoraj vsaka oblast doslej je usmerjala razvoj Slovenije na novo, do jasnih dolgoročnih ciljev pa še vedno nismo prišli. Imamo le sektorske strategije, ki gre vsaka v svojo smer. Letos sprejeta vizija 2050 je bila spet oranje ledine. Zaradi pomanjkanja stika z resničnostjo pa ni požela odobravanja javnosti. Težko si je predstavljati uspešen razvoj brez upoštevanja izkušenj, ki so v preteklosti bogatile Slovenijo, in prepoznavanja odklonov, ki še danes zavirajo razvoj.

Samo na osnovi tujih izhodišč in nekaj domače statistike, kar je bila podlaga za pripravo Strategije razvoja Slovenije 2030, bomo v prihodnosti bolj izgubljali, kot krepili prepoznavnost. Pogosto primerjanje z evropskimi povprečji nehote vodi v prepričanje, da je povprečje EU naš razvojni cilj. Poleg tega so se snovalci strategije preveč zanašali na OECD. Mednarodne organizacije premorejo malo res vrhunskih svetovalcev, ostali so dobro izurjeni uradniki. Če so izhodišča, ki jih pripravi država, pisana na njeno kožo in dobro pripravljena, so napotki od zunaj bolj kakovostni. Če takih izhodišč ni, potem ni vrhunskih nasvetov. Za razmeroma majhen denar je po istem kopitu za več »podobnih« držav pripravljen enak nasvet. Ta je v posameznih delih lahko koristen, kot celota pa neuporaben ali celo škodljiv. Še sveža je izkušnja z zloglasno trojko, ki je evropskim državam, ki so globoko zabredle med zadnjo krizo, svetovala v glavnem enako.

Razvojne priložnosti in zablode po Evropi

Za Slovenijo so koristne izkušnje držav, primerljivih po velikosti ali prebivalstvu. Začnimo z Islandijo, ki nam je nekako blizu, saj znajo kot narod stopiti skupaj in se boriti za svoj prav. Islandija je bila med državami, ki jih je gospodarska kriza leta 2008 močno prizadela. Blaginja, dosežena z umno rabo naravnih virov, zasebnim bankirjem ni bila dovolj. Spustili so se v obsežne finančne mahinacije in naenkrat je zmanjkalo denarja za poplačilo tujim vlagateljem. Prej bogata država je doživela gospodarski zlom. Sledila je odločna zahteva skupine najmočnejših držav, da naj kar vsi Islandci vračajo denar vlagateljem, s tem da začnejo neusmiljeno zategovati pasove. Predsednik države je ocenil to zahtevo kot hudo kratenje človekovih pravic, uporabil ustavni veto in zavrnil podpis zakona, ki bi nepošteno obremenil vse državljane. S krivci za neodgovorne špekulacije so hitro sodno obračunali in ubrali pot uspešnega gospodarskega okrevanja s povratkom na umno gospodarjenje z naravnimi viri.

Albanija in Moldavija sta na repu razvitosti v Evropi, čeprav imata bogate naravne vire. Albanija je obmorska država z rodovitno zemljo, vodnatimi rekami in ljudmi, ki se razumejo na posle. Moldavija ima zelo rodovitno prst črnico, za kmetijstvo ugodno podnebje in ljudi, ki se na kmetijstvo razumejo. Leži med dvema vodnatima rekama in bi lahko bila tako bogata kot Iowa v ZDA, ki ima podobno ugodne naravne razmere za kmetijstvo. Razlog za nerazvitost, naravnemu bogastvu navkljub, je dokaj splošen. Zgodovinske okoliščine so pripomogle k odrezanosti od mednarodnega okolja. Ko so avtokratske politične sile okrog leta 1990 izgubile moč, so se začeli notranji politični zapleti in celo spopadi, razvoj, oprt na bogastvo naravnih virov, pa je bil potisnjen vstran.

Nedavna arabska pomlad je potrdila enako izkušnjo: hujša ko je diktatura, večja je anarhija po njenem padcu. Zato ni čudno, da se je tam najprej pobrala Tunizija, ki je imela prej najmehkejšo diktaturo.

Švico imamo pogosto za vzor. Najbolj vredno posnemanja je vztrajanje na svoji poti razvoja. V 90. letih prejšnjega stoletja so se že kazali znaki stagnacije v nekaterih najbolj razvitih državah po svetu, kar je v Švici sprožilo razpravo o novih poteh razvoja. Prevladala je pot, ki so se je držali že dolgo. Pot, podprta z znanjem, ustvarjalnostjo in sodelovanjem in se ji reče trajnostni razvoj, vodi do ravnotežja med gospodarstvom, družbo in okoljem. Leta 1999 so trajnostno usmeritev razvoja zapisali v preambulo nove ustave in jo temu primerno uskladili. Nedavna svetovna gospodarska kriza Švice ni obšla. Ker pa je bila z razvojno usmeritvijo nanjo pripravljena, gospodarska škoda ni bila tako izražena kot pri večini evropskih držav.

Slovenske razvojne prednosti, priložnosti in stranpoti

Skozi stoletja je kultura sonaravnega razvoja prinesla Sloveniji izjemno kakovost. Sonaravni gozdovi, naravni zgornji deli rek, izvrstna pitna voda, značilna kulturna krajina, policentrična poselitev, velika stopnja samooskrbe s hrano, z energijo ter drobnimi potrošnimi dobrinami in še kaj – to je dediščina uravnotežene razvojne usmeritve, ki se je prenašala iz generacije v generacijo, oblikovala prijetno podobo krajine in dvigovala življenjsko raven prebivalstva.

Izpostaviti je treba še tri pomembne prednosti, ki so hkrati tudi razvojne priložnosti. Prva je prebivalstvo, dobro izobraženo, ustvarjalno, inovativno, pripravljeno na vzajemno pomoč in prostovoljno delo. Druga prednost je izredna pokrajinska in podnebna raznolikost, raznolikost tipov tal in biotska raznovrstnost. Tretja prednost je lega sredi Evrope, obenem pa na vratih Balkana in s tem križišču pomembnih evropskih poti. Ozemlje Slovenije predstavlja stik kar štirih evropskih kulturnih prostorov: slovanskega, romanskega, germanskega in madžarskega. Bogastvo različnosti, zgoščeno v prostoru, je izvrstna priložnost za mednarodne vzorčne projekte sonaravnega razvoja.

Trdega prehoda v demokracijo v Sloveniji ni bilo. Kljub temu so se pojavili znaki anarhije in korupcije, ki še obstajajo. Vnema za lastninjenje družbenega premoženja je pač prevladala nad vnemo za postavitev trdnega razvojnega okvira države. Marsikje so se začela pojavljati neravnotežja, hkrati z zanemarjanjem znanosti in kulture.

Spregledane razvojne priložnosti in stranpoti so na mnogih področjih delovanja države:

• Gospodarstvo je po definiciji OZN prvi steber trajnostnega razvoja. Bilo bi uspešnejše, če bi se bolj naslanjalo na obstoječo ustavno zapoved gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine. Uravnotežen razvoj je koristen za vsakega od podpornih stebrov (gospodarstvo, sociala, okolje) in družbo kot celoto, kar se lepo pokaže pri krožnem gospodarstvu. Tehnološki napredek je vse hitrejši, skrb pa vzbuja, da se družba ne zmore enako hitro prilagajati spremembam. Krizam globalnih razsežnosti se tudi v prihodnje ne bo dalo izogniti. Poglejmo si že viden scenarij: V gospodarski krizi bo izvoz, vlečni konj gospodarstva, močno padel. Omejitve zadolževanja, ki jih je prineslo fiskalno pravilo, ne upoštevajo dovolj možnosti, da bo okrevanje po krizi zaradi nepripravljenosti spet dolgo. Posledično ne bo dovolj denarja za potreben uvoz hrane, energije in drobnih potrebščin, saj bo vsega tega zaradi po nemarnem znižane samooskrbe primanjkovalo.

• Sociala je pomemben steber uravnoteženega razvoja z enakovrednim prispevkom obeh spolov ter mladih in starejših. Ravnotežje v družbi je tudi izhodišče razprav o UTD kot primerni obliki zagotavljanja socialne varnosti. Z uresničitvijo možnih zelenih delovnih mest bi lahko zaposlili praktično vso množico brezposelnih.

• Okolje je povsem neupravičeno postalo zadnja skrb oblasti, kar se že na pogled vidi zaradi nereda v prostoru. Varstvo okolja imajo nekateri za najpomembnejši vidik uravnoteženega razvoja. Po drugi strani pa se pogosto razume kot cokla razvoja. Zaradi nerazumevanja bistva ravnotežja v družbi, ki enakovredno temelji na vseh podpornih stebrih, ni čudno, da prihaja ob prizadevanju za čistejše okolje tudi do popravkov predpisov, ki sproščajo onesnaževanje. Dobro organizirana in motivirana skupina državljanov, Eko krog, je razkrila to neskladje in bila uspešna v primeru degradiranega okolja v Zasavju. Vztrajnost je bila nagrajena s prestižno mednarodno nagrado, kar je velik uspeh za prostovoljno delo.

• Kultura je glede na svojo zgodovinsko vlogo četrti steber uravnoteženega razvoja pri nas. V Majniški deklaraciji, ki je leta 1989 začrtala temelje samostojne države, so kulturniki zapisali: Slovenska država je lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin; demokraciji, ki vključuje politični pluralizem; in družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije. Žal, priporočilo kulturnikov, naj se nadaljuje in krepi izročilo sonaravnega razvoja z upoštevanjem sposobnosti ljudi, ni bilo upoštevano.

• Zakonodajo usmerja 115. člen poslovnika državnega zbora, ki predpisuje vsebino predloga za nov zakon. Vsak predlog zakona mora vsebovati prikaz zakonskih rešitev v najmanj treh članicah EU. Preveč pogosto pa to vodi do prepisovanja tujih predpisov, s katerimi so v praksi težave, saj premalo upoštevajo naše posebnosti. Bolj primerna bi bila zahteva po trajnostni naravnanosti zakonov.

• Izobraževanje in znanost sta temelja razvojno naravnane družbe. Za tako usmeritev pa je potreben večji poudarek na ustvarjalnosti, inovativnosti ter sodelovanju, tudi v družbenih vedah. Prevelik del denarja za izobraževanje odteka v prazno, saj se diplomanti nekaterih smeri ne morejo zaposliti, najbolj zaposljivi pa odnašajo svoje znanje v tujino. Ko pa se hočejo dodatno izobraženi in z dragocenimi izkušnjami vrniti, pogosto ne dobijo dela.

• Upravljanje je šibka točka mlade države. Čeprav imamo šole za upravljanje, se to v praksi ne pozna. Francoski predsednik, na primer, tudi če je razmeroma neizkušen, bo po treh mesecih že dobro vodil državo. Pri nas pa še na koncu mandata ne manjka začetnih težav. V Franciji imajo pač kakovostno nacionalno šolo za upravljanje (ENA), ki daje izvrstno znanje za vodenje države in uspešno upravljanje državnih podjetij. Pri nas je, nasprotno, pogosta nemotiviranost, strokovna ozkost, podprta z avtokratskim vodenjem in negativno kadrovsko selekcijo. Ljudje to najbolj občutijo ob brezbrižnih obravnavah svojih življenjskih težav.

• Energetika: že dolgo razpravljamo o energetskem konceptu, pa, razen za vodno energijo, sploh nimamo ocenjenih sicer zelo raznovrstnih energetskih potencialov. V izhodišču zgrešena razprava je bila tako voda na mlin snovalcem zablode Teš 6. Trajnostna usmeritev energetike bi, nasprotno, morala z najboljšimi razpoložljivimi tehnologijami poskrbeti za bolj postopen prehod v brezogljično družbo. Pomanjkanje celovitega razmisleka je najbolj očitno pri načrtovanju izrabe vetra. Imamo potencial vetrne energije, ki je med najbolj bornimi v Evropi. Potencial biotske raznovrstnosti, vrhunski v evropskih razmerah, pa je, nasprotno, najbolj bogat ravno tam, kjer nekaj vetra je. Ker oboje ne gre skupaj, bi morala biti odločitev preprosta: izraba vetra je smiselna samo tam, kjer je gospodarna brez državne pomoči in obenem zaradi obstoječe infrastrukture ni naravnega okolja.

• Promet močno prispeva k onesnaženosti zraka z ozonom in trdnimi delci. To dejstvo bi moralo biti pomembno izhodišče za prometno strategijo. Večina ozona prihaja k nam iz Padske nižine. Z naraščajočim »domačim« prispevkom, ki je posledica vse gostejšega tranzita po cestah, povzroča škodo, ne le na cestah, ampak tudi na zdravju ljudi, zmanjšuje kakovost in količino kmetijskih pridelkov, zmanjšuje prirast gozda, ogroža biotsko raznovrstnost ter povzroča škodo na materialih. Z ozonom onesnažen zrak vsebuje tudi dušikove spojine, ki povzročajo škodo na kopenskih in morskih ekosistemih. Hkrati prispeva ozon še k nadpovprečno izraženim podnebnim spremembam pri nas. Oblast se s tem ni resno ukvarjala, čeprav gre za ogrožanje zdravja in dragocenih naravnih virov. Rešitev problema so omejitve prostega pretoka blaga po cestah v tistih regijah EU, kjer zaradi tranzita nastaja velika okoljska škoda. Nujen je tudi prehod na celovito odpravljanje naše prometne nezrelosti in zaletavosti, ki ogrožata življenja in okolje. Ob tem je treba opozoriti na zgrešeno uvedbo ministrstva za infrastrukturo, ki je prispevala k strokovni ozkosti pomembnih odločitev.

• Zdravje je odvisno od fizikalnih, kemičnih, bioloških, socialnih in psiholoških dejavnikov okolja. Neravnotežja, ki jih lahko povzročijo ti dejavniki in premalo gibanja, vodijo v bolezen. Velika zabloda je, da bo učinkovit zdravstveni sistem kar odtehtal vplive dejavnikov okolja. Če hočemo, da zdravstvo ni neobvladljiva vreča brez dna, je treba zdravje obravnavati na celovit način, ki interdisciplinarno poleg zdravstvenih vidikov vključuje tudi vse dejavnike okolja. V zdravstvu je lahko učinkovito le zdravljenje bolnika, ne pa posamezne bolezni. Za to je potrebno zadostno zagotavljanje kakovosti, ustvarjalnosti in sodelovanja, tako da splošni zdravnik dejansko vodi zdravljenje, specialisti pa so mu pri tem v pomoč.

• Kmetijstvo, usmerjeno v pridelavo zdrave prehrane, je slabo izkoriščen dejavnik ravnotežja.

• Obramba je tradicionalno slonela na ščitu naravnega okolja in pripravljenosti prebivalcev, da se ne vdajo napadalcem. Vzporedno se je v stoletjih spontano razvila tudi obrambna sposobnost pred naravnimi ujmami. Sistem zaščite in reševanja je danes tako organiziran, da je za zgled marsikateri državi v regiji. Vendar teh izvrstnih in pomembnih sposobnosti, ki pa niso dovolj povezane z vojaškimi veščinami, ne ponujamo v mednarodnem obrambnem sodelovanju. Povečevanje tveganj za preživetje zaradi podnebnih sprememb in hitro rastočega prebivalstva vse bolj ogroža svetovni mir. Namesto da bi bolj sodelovali pri preventivnem ukrepanju, se podrejamo vojaškim interesom zaveznikov in sodelujemo z nepomembnimi prispevki v mednarodnih operacijah z nejasnimi mirovnimi cilji.

• Zunanje zadeve niso dovolj usposobljene za podporo uravnoteženemu razvoju. Učinkovita mreža, ki naj vključuje zlasti stroko v javni upravi, naše strokovnjake v tujini in vrhunske svetovalce v mednarodnih organizacijah, še ni vzpostavljena.

• Finance so področje, kjer je ravnotežje zelo pomembno. Skrb za ravnotežje le v državnem proračunu (s fiskalnim pravilom), ne pa za uravnoteženo državo nasploh, ni celovita rešitev. Podobno velja za enostranske strukturne reforme. Ob skrbnem pregledu zakonov bi našli kopico podlag za razna financiranja, na primer subvencije, ki so bolj v škodo kot korist. To so nepotrebne proračunske usedline, dediščine različnih vlad.

Uresničevanje vizije ravnotežja v državi

Kakšen je torej nauk uspešnega razvoja Slovenije v preteklosti? Zelo preprost: splača se slediti smeri razvoja, ki je že doslej dajala dobre rezultate. Za Slovenijo velja, da je to pot sonaravnega ali trajno uravnoteženega razvoja, ki smo jo oblikovali skozi stoletja. Če sledimo tej hvalevredni usmeritvi, ki dobiva vse večji pomen v svetu, je vizija (cilj) razvoja Slovenije lahko le ena: ravnotežje v družbi in okolju. To je vizija za leto 2050 in še daleč naprej. Nikakor ne gre za uravnilovko. Ne gre tudi za to, da bomo ravnotežje kdaj dosegli. Gre, podobno kot v naravi, za nenehen proces vzpostavljanja ravnotežja, saj obstajajo dejavniki, ki delujejo v nasprotni smeri, tako v naravi kot v družbi.

Ustava zagotavlja državljanom veliko pravic. Ko je treba pravice uresničevati, se rado zaplete, saj ni poskrbljeno za mehanizme, ki naj bi omogočali njihovo uresničevanje. Rešitev, ki jo je leta 2014 priporočila SAZU, a je bila preslišana, je trajnostni razvoj, zapisan v temeljnih določbah ustave kot temeljna razvojna usmeritev in človekova pravica.

Potekajo razprave o prenovljeni Evropski uniji. Ali naj se pridružimo skupini najbolj razvitih ali nam preostane, da capljamo za njimi? Pri tem pa pozabljamo, da je naš položaj v EU odvisen tudi od uresničevanja razvojnih ciljev doma. Če so ti cilji jasni, ambiciozni in hkrati evropsko naravnani, uresničevanje pa učinkovito, potem v nobenem primeru ne bomo razvojno zaostajali.

V prenovljeno ustavo bi bilo smiselno vgraditi varovalke za preprečevanje odklonov od usmeritve v trajnostni razvoj. V tem pogledu je nujna okrepitev ustavnih pristojnosti državnega sveta kot zastopnika socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov za tak razvoj. S tem bo popravljena ustavna nedorečenost, ki je vodila daleč nazaj, v cehovsko obnašanje interesnih skupin, namesto v krepitev sodelovanja za boljši jutri.

Razmere doma in v svetu so primerne za razvojni preboj Slovenije. V volilnem času končno prihajajo v ospredje razprave o razvojnih vprašanjih, o naši prihodnosti. Svež veter je zavel v sindikatih in gospodarski zbornici. Srečna okoliščina izida predsedniških volitev je, da imamo po daljšem času predsednika, ki začenja svoj drugi, zadnji mandat. Zaradi tega se bo lahko neobremenjeno posvetil zagonu celovite prenove ustave na osnovi jasne vizije ravnotežja v družbi, vključno s pravico predsednika države do ustavnega veta. Koliko je Slovenija izgubila, ker predsednik države nima ustavne pravice poseči proti ukrepom, ki so državljanom hudo kratili človekove pravice?! Z okrepitvijo pristojnosti ima predsednik odgovornost, ki pritiče edinemu neposredno izvoljenemu politiku v vrhu demokratične države. Ustvarjalno sodelovanje vseh dejavnikov na poti trajnostnega razvoja vodi tudi v pomiritev nasprotij iz preteklosti. Ob prenovi ustave gre tudi za izboljšanje volilnega sistema in ustanovitev pokrajin, kar bo v pomoč pri doseganju razvojnih ciljev. Predsednik države formalno ni predlagatelj sprememb ustave. S svojo avtoriteto pa je nepogrešljiv za začetek in nemoten potek procesa, ki vodi do trdnejših temeljev za delovanje in razvoj države.

Glavne niti v postopku spreminjanja ustave so v rokah poslancev DZ, čeprav ima možnost predlaganja tudi vlada ali dovolj veliko število volivcev. Sprejem sprememb gre na referendum, če to predlaga dovolj veliko število poslancev. Ključno je torej, da volivci prebudimo interes strank za resnične spremembe. Pri tem bo v oporo živahno nadaljevanje javne razprave o razvojnih vprašanjih. Tako bodo volitve v državni zbor leta 2018 priložnost za predstavitev različnih poti do izbranega cilja.

Zelo neodgovorno bi bilo zamuditi sedanjo enkratno priložnost za spremembe, ki naj vodijo družbo v duhovno in gmotno blaginjo, začrtano z Majniško deklaracijo že davnega leta 1989.

***

Dušan Hrček je nekdanji direktor Hidrometeorološkega zavoda RS (1993–2001) in vodja urada Svetovne meteorološke organizacije za Evropo (2002–2008).