Nepredvidljivi gospodar jedrskega gumba

O, bog, zdaj pa še to, se je po objavi rezultatov ameriških predsedniških volitev odzvala večina liberalnih intelektualcev na stari in tudi na novi celini. Zgodilo se je namreč nekaj, za kar je Noam Chomsky že pred tem v intervjuju za enega izmed slovenskih medijev dejal, da je »že zgolj misel, da bi imel ta megaloman možnost uničiti svet, precej strašljiva«.

Chomsky je seveda govoril o jedrski nevarnosti, ki je, čeprav smo v Evropi po padcu berlinskega zidu nanjo kar pozabili, še vedno ena »najrealnejših možnosti«, kako v nekaj minutah uničiti svet. Iz hladnovojne zgodovine odnosov med še vedno daleč največjima jedrskima silama na svetu je znana vrsta primerov, ko smo bili »tik pred tem«. Ne le zaradi zavestnega izzivanja, kot v kubanski ali berlinski krizi, ampak tudi zaradi takih povsem naključnih napak in lažnih alarmov, kot se je 9. novembra 1979 zgodil takratnemu ameriškemu predsedniku Jimmyju Carterju.

Zgodbo o tem, kakšen preplah je takrat nastal, ker so vsi monitorji v vrhovnem ameriškem poveljstvu v zgodnjih jutranjih urah nedvoumno kazali, da je Sovjetska zveza proti ZDA izstrelila 250 jedrskih raket, je pred kratkim obnovil Spiegel. Da bi ponazoril, kako hitro se lahko zgodi jedrska katastrofa in kako malo je treba. Kajti ameriški predsednik ima v takih primerih po ustavi edini pravico uporabiti jedrski gumb. Ustaviti ga ne moreta ne kongres ne vrhovno sodišče. Časa za odločitev pa je le nekaj minut. V treh do sedmih minutah bi namreč sovražne rakete že priletele, ameriške bi uničile v njihovih silosih, in za protiudarec ne bi bilo več nobene možnosti.

Carter in njegov takratni svetovalec za nacionalno varnost Zbigniew Brzezinski sta ravnala preudarno. Svet še stoji. Zdaj pa se spomnimo Chomskega, ki med vodilnimi svetovnimi intelektualci sploh ni edini, in se vprašajmo, kako bi se v takem primeru odzval novi ameriški gospodar jedrskega gumba Donald Trump, ki ga je celo njegova soproga slovenskih korenin v predvolilnih nastopih hvalila, kako energičen da je in kako zna na vsak udarec odgovori z desetkratno močjo. Simptomatično je že to, kako je reagiral v eni izmed predvolilnih razprav o tem, ali bi kazalo razdreti ameriško jedrsko »triado«, sestavljeno iz kopenskih balističnih medcelinskih raket, ki so drage za vzdrževanje in predstavljajo nepotrebno tveganje, in v prihodnje obdržati le še na veliko bolj mobilnih podmornicah in letalih nameščene jedrske konice, ki jih je večina tako ali tako že tam in povsem zadostujejo za nekajkratno uničenje sveta. Takrat še kandidat Trump menda sploh ni dobro vedel, o kakšni triadi je govora.

Več orožja za »America first«?

Je pa zato medtem že izvoljeni predsednik, čigar kampanja je tako rekoč v celoti temeljila na tem, kako da bo Ameriko naredil »great again«, spet veliko, na veliko govoril o svojih načrtih za okrepitev vseh rodov ameriške vojske, ki da mora znova postati močna, odločna in taka, kot jo je svet poznal. V Philadelphiji, na eni redkih predvolilnih prireditev, namenjeni predstavitvi varnostnopolitičnih prioritet obeh kandidatov, je v nasprotju s Clintonovo obljubljal več deset milijard dolarjev dodatnega denarja, ki da ga bo v primeru zmage zagotovil vojski. S tem denarjem naj bi si vojaški vrh lahko kupil še več vojakov, še več podmornic in še več letal.

Trump je svojemu predhodniku Obami med drugim očital, da si je povsem po nepotrebnem zadal cilj – število vojakov znižati na 450.000 mož, kajti njegov cilj da bo: oborožene sile znova okrepiti na 540.000. Če bo treba, bo za financiranje take vojske dvignil zgornjo mejo izdatkov, ki jo je leta 2011 postavil kongres, kajti to po njegovem ne bo ogrozilo proračuna Združenih držav, ki že zdaj na leto za vojsko namenijo gigantskih 600 milijard dolarjev, kar je okoli 530 milijard evrov in približno toliko, kot skupaj za oboroževanje porabi sedem držav, ki se za Združenimi državami uvrščajo najvišje na svetovni lestvici.

Ena izmed domislic novega predsednika ZDA je tudi bila, da bo vojski po svoji zmagi na volitvah takoj naložil, naj v tridesetih dneh pripravi načrt za popolno uničenje džihadističnih milic Islamske države in da naj se končno ustrezno posveti tudi vodenju kibernetskih, finančnih in ideoloških vojn. Na vprašanje, kako si vse to predstavlja, je Trump odgovoril, da sovražniku že ne bo kar po televiziji razlagal svojih načrtov. Tega, kako namerava izpeljati vse te vojaške projekte v državi, ki se je šele pod Obamo izvlekla iz finančne krize, ki so jo v veliki meri pomagale zakuhati tudi drage Busheve intervencionistične vojne, in ki naj bi se v prihodnje menda veliko bolj posvetila samo še svojim ciljem, ga novinarji niso vprašali. In koliko bi bilo tako dodatno oboroževanje v skladu z vsemi veljavnimi razorožitvenimi sporazumi, tudi ne. Najbrž zato, ker ga večina ameriških medijev v predvolilni kampanji tako ali tako ni jemala preveč resno.

Pa vendar je od vseh teh neizrečenih vprašanj morda še najbolj zanimivo tisto, kako namerava nad Putinom in njegovo učinkovitostjo fascinirani novi ameriški predsednik brez hujših posledic dvigniti že tako gigantski vojaški proračun, ne da bi to občutile množice obubožanih pripadnikov ameriškega spodnjega in srednjega sloja, ki so ga volile, ker jim je obljubljal vrniti nekdanji standard, ugled, veljavo in »ameriško prihodnost«.

Ne daš-ne dam Nato

V marsičem zmedene, nedorečene, poenostavljene in pogosto tudi povsem protislovne predstave novega ameriškega predsednika, na katere velika večina v predvolilni kampanji sploh ni bila pozorna, po izvolitvi seveda povzročajo celo vrsto ugibanj, nelagodij in negotovosti. Če namerava predsednik res okrepiti sodelovanje z Rusijo, ali namerava potem februarja ukiniti tudi sankcije, privoliti v razdelitev Ukrajine in priznati sirskega diktatorja Asada? Kaj bo, na primer, storil z jedrskim razoroževanjem, ki ga je njegov predhodnik Obama razglasil za svojo prioriteto, zadnje čase pa se je zaradi zaostrovanja med Moskvo in Washingtonom okoli ukrajinske krize spremenilo v novo, tudi že jedrsko oboroževalno tekmo in rusko postavljanje novih, potencialno tudi jedrskih raket v Kaliningradu? Sta napovedano ameriško oboroževanje ob hkratnem razglašanju izolacionizma po načelu »America first«, najprej Amerika, in samo še tam, kjer je to zanjo koristno, sploh logična in združljiva? Je zbliževanje z Rusijo pravi odgovor na strahove vzhodnoevropskih zaveznic Nata, ki jih je Putina strah bolj kot vsega drugega, in kaj sploh misli novi predsednik storiti s severnoatlantskim zavezništvom, ki je bilo tri četrt stoletja temelj vseh povojnih čezatlantskih povezav in odnosov, on pa ga na lepem razglaša za nekakšno trgovinsko zvezo, v kateri je vse odvisno od tega, koliko vanjo vplačaš?

Nejasnosti, ki povsem na novo postavljajo številna že rešena varnostna vprašanja, je toliko, da je svet zmeden, Evropa pa v šoku. Pred nerešljivo uganko, ki jo te dni med svojo zadnjo turnejo po stari celini skuša vsaj nekoliko razvozlati poslavljajoči se Obama, jo je postavila prav Trumpova napoved, da nameravajo »njegove« ZDA v prihodnje v Natu braniti samo še tiste zaveznice, ki so tudi same pripravljene prispevati dovolj za svojo obrambo. Nihče, ki vsaj približno ve, kaj so vojaška zavezništva, si nikoli ne bi smel dovoliti take izjave, kaj šele da to stori nesporno najmočnejša in vodilna sila v paktu, je v FAZ zapisal Nikolas Busse. Kajti zastraševalni in »odvračalni« učinek vsakega zavezništva nikoli ne temelji le na njegovi udarni moči, ampak najmanj v enaki meri tudi na trdnosti in verodostojnosti povezave.

Trumpova senca nad Evropo

Mar ni Trumpova napoved za neko majhno Estonijo, če ji ne bi uspelo zbrati zahtevanih dveh odstotkov BDP za svoje vojaške izdatke, tako rekoč odkrit namig Putinu, naj si jo kar privošči? Nič čudnega, da med evropskimi zaveznicami vre, da vsi na veliko govorijo o samostojnejši obrambi in večji neodvisnosti od očitno vse bolj nezanesljivih ZDA, o več denarja za skupne oboroževalne projekte, morda pa celo o skupni vojski. A tega denarja realno gledano ni kje vzeti. Velik del Evrope še vedno čuti posledice finančne krize, razmere pa je dodatno zaostrila še begunska kriza, ki je dokončno razparcelirala in pavperizirala evropsko periferijo in jo še bolj oddaljila od Bruslja. V posameznih vzhodnoevropskih državah, ki so tako članice EU kot Nata, se že dogajajo politični preobrati, na kakršne si ob padcu zidu nihče ni upal niti pomisliti. Populizem, vračanje k avtoritarnim voditeljem in panično zapiranje so na pohodu.

Vzklik, o bog, samo še Trumpa nam je bilo treba, je zato kar primeren. Tudi ko gre za zelo elementarna in po koncu hladne vojne predolgo pozabljena varnostna vprašanja od nekdaj med Washington in Moskvo ujete Evrope. Kot da Putin ni bil dovolj.