Nesistematični ukrepi za skrajševanje čakalnih dob ne morejo biti uspešni

V povprečju na zdravstvene in zobozdravstvene storitve čaka vsak četrti državljan.

sob, 11.02.2017, 06:00
Glede na to, da čakalne dobe, ki jih merimo, zajamejo približno polovico čakajočih, niso pretirane ocene, da naj bi se število vseh čakajočih na zdravstvene in zobozdravstvene storitve 1. januarja 2017 približevalo 500.000 – v povprečju torej čaka vsak četrti državljan.

Čas čakanja in število čakajočih na zdravstvene storitve sta dva kazalnika, ki kažeta, kakšen dostop do zdravstvenih storitev imamo državljani v zdravstvenem sistemu. Vlada je maja 2016 za skrajševanje čakalnih dob namenila dodatnih 7,9 milijona evrov, podatki pa kažejo, da je bilo 1. januarja 2017 število čakajočih še večje kot ob sprejetju odločitve o dodatni finančni injekciji.

Dostopnost do zdravstvenih storitev je eden glavnih kazalnikov učinkovitosti sistema, saj vsi nadaljnji kazalniki za paciente izgubijo smisel, če do zdravstvenih storitev ne moremo priti, ko jih potrebujemo. Zadovoljstvo uporabnikov zdravstvenih storitev je z dostopnostjo do teh storitev tesno povezano, nezmožnost dostopa pa uporabniki rešujemo na različne načine, večinoma z neposrednimi plačili iz žepa.

Podatki o čakalnih dobah, številu čakajočih in kriteriji za uvrščanje bolnikov na čakalni seznam morajo biti javno znani in dostopni nadzoru javnosti, pacienti se na podlagi podatkov o čakalnih dobah odločajo za izvajalca, javnost in preglednost podatkov pa onemogočata preskakovanje čakalnih dob.

Pravni okvir za spremljanje čakalnih dob in števila čakajočih glede na stopnjo nujnosti pri izvajalcih zdravstvenih storitev, vključenih v mrežo javne zdravstvene službe, je bil vzpostavljen leta 2008 z zakonom o pacientovih pravicah in pravilnikom o najdaljših dopustnih čakalnih dobah. Vsebino pravilnika so partnerji v vsakoletnem procesu dogovarjanj prenesli v splošni dogovor, ki je podlaga za sklepanje pogodb med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in izvajalci zdravstvenih storitev. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je 1. maja 2011 prvič objavil podatke s seznamov čakajočih pri izvajalcih za izbrane specifične zdravstvene storitve. Na seznam storitev, za katere se spremljajo čakalne dobe, je vključenih 61 izbranih zdravstvenih storitev.

Infografika: Delo

Pol milijona ljudi v čakalni vrsti

Na podlagi podatkov Nacionalnega inštituta za javno zdravje je 1. aprila 2016 na zdravstvene storitve, za katere merimo čakalne dobe, čakalo 218.952 oseb s stopnjo hitro in redno, od tega 32.396 čakajočih nad dopustno/dovoljeno čakalno dobo. Ocena števila vseh čakajočih na vse zdravstvene (brez zobozdravstvenih) storitve (tudi tiste, za katere ne merimo čakalne dobe) je bila na podlagi poslanih poročil izvajalcev nazadnje opravljena 1. februarja 2015. Takrat je čakalo skupno 364.207 bolnikov, od tega 46.084 ali 12,7 odstotka nad dopustno čakalno dobo.

Glede na to, da čakalne dobe, ki jih merimo, zajamejo približno polovico čakajočih, niso pretirane ocene, da naj bi se število vseh čakajočih na zdravstvene in zobozdravstvene storitve 1. januarja 2017 približevalo 500.000 – v povprečju torej čaka vsak četrti državljan.

Število čakajočih se je od nastopa mandata sedanje vlade pa do sprejetja ukrepov v maju 2016 povečalo za 27,5 odstotka, število čakajočih nad dopustno čakalno dobo pa kar za 34,2 odstotka. Zaradi vedno hitrejšega naraščanja števila čakajočih je ministrstvo za zdravje maja 2016 pripravilo ukrepe. Potrdila jih je tudi vlada. Z ukrepi je ministrstvo izvajalcem zdravstvenih storitev prek pogodb z ZZZS namenilo dodatna sredstva v višini 7,9 milijona evrov za financiranje izbranih šestih programov zdravstvenih storitev – izbrane so bile tiste storitve, kjer je čakalna doba zelo dolga, kar lahko vodi do poslabšanja zdravstvenega stanja čakajočih.

Dodatna sredstva so bila namenjena za vse prve preglede pri specialistih ter osnovno diagnostiko za razjasnitev diagnoze (na področju kardiologije in nevrologije) ter za šest programov zdravstvenih storitev: 200 operacij rame, 500 operacij hrbtenice, 600 artroplastik kolena, 1700 koronarografij, 91 posegov in operacij na perifernem žilju, 400 operacij dimeljske kile pri odraslih. Ministrstvo za zdravje si je ob tem zastavilo cilje v obliki skrajšanja čakalnih dob do konca leta 2016.

Že iz osnovnih podatkov NIJZ, je razvidno, da se je na dan 1. januarja 2017 število vseh čakajočih ponovno povečalo; število vseh čakajočih se je od aprila 2016 z 218.952 povečalo na 229.814 ljudi. Nad dovoljeno čakalno dobo pa jih je čakalo 40.648 ali 17,7 odstotka vseh čakajočih (ob sprejetju ukrepov aprila 2016 je ta delež znašal 14,8 odstotka oziroma 32.396 vseh čakajočih). V primerjavi s 1. januarjem 2016 se je število čakajočih povečalo za 21.813 ali 10,4 odstotka, nad dovoljeno čakalno dobo pa za kar 12.251 ali za 43,1 odstotka.

Infografika: Delo

Na podlagi javno dostopnih podatkov smo preverili vpliv števila opravljenih posegov na število čakajočih ter na povprečno čakalno dobo po posameznih financiranih programih. Analizirali smo vpliv ukrepa (plačila 7,9 milijona evrov za dodatne posege) na skrajšanje čakalnih dob pri šestih zdravstvenih storitvah, ki jim je ministrstvo za zdravje namenilo dodatna sredstva (tabela o čakalnih dobah). Pregledali smo podatke o številu čakajočih in o povprečni čakalni dobi.

Število čakajočih se je po izvedbi ukrepa v štirih programih povečalo (operacije rame, hrbtenice, kolena ter arterij), zmanjšalo pa se je na dveh programih (operacija kile in koronarografije). Povprečne čakalne dobe se na nobenem od šestih programov niso skrajšale skladno z napovedmi – na dveh programih so se celo podaljšale: operacija hrbtenice in operacija kile.

Na preostalih štirih programih so se povprečne čakalne dobe skrajšale, kar je pozitivno in kaže na dejansko pomanjkanje programa glede na potrebe državljanov, vendar za manj, kot je bilo napovedano: čakanje na operacijo rame naj bi se skrajšalo za 22 odstotkov, vendar se je skrajšalo za 11,5 odstotka; čakanje na operacijo kolena naj bi se skrajšalo za 16 odstotkov, a se je za 11,9 odstotka; čakalne dobe na koronarografije naj bi se skrajšale za 90 odstotkov, realno pa so se skrajšale kar za polovico manj, za 45,9 odstotka; prav tako so se čakalne dobe na operacije arterij skrajšale za 39,8 odstotka namesto za 46 odstotkov. Pri vseh šestih programih po izvedbi dodatnega programa še vedno obstajajo izvajalci, kjer čakajoči čakajo dlje, kot je dopustna čakalna doba.

Čakalna doba v številu dni kaže pričakovano čakalno dobo – če bomo po nasvetu zdravnika potrebovali koronarografijo, bomo slovenski državljani nanjo v povprečju čakali 146,3 dneva oz. okrog 5 mesecev – govorimo o povprečju. Nadaljnje analize po posameznih izvajalcih razkrijejo seveda različne čakalne dobe pri posameznih izvajalcih – na področju koronarografij lahko vidimo nesprejemljivo dolge čakalne dobe pri treh izvajalcih: bolniki v čakalni kategoriji redno morajo kar pri treh izvajalcih čakati več kot 6 mesecev: čakalna doba v UKC Maribor znaša 35,7 meseca (1073 dni), v SB Celje 8,3 meseca (251 dni) in v UKC Ljubljana 6 mesecev (180 dni).

Dostopnost, varnost, kakovost?

Brez poglobljene analize ne moremo reči, zakaj ministrstvo za zdravje z ukrepi ni doseglo zastavljenih ciljev. Dejstvo je, da ministrstvo ne zna načrtovati realnih potreb državljanov po posameznih posegih, saj je znižano število čakajočih daleč pod načrtovanim povečanjem programov zdravstvenih storitev.

Nesistematični kratkoročni in nekontinuirani ukrepi brez pravilnega načrtovanja in podatkovnih osnov ter brez ustrezne evalvacije ne morejo biti uspešni. Prednostno bi se bilo treba lotiti bolnikov, ki čakajo nad dopustno čakalno dobo. Vpeljevanje novih kategorij nujnosti (kot je zelo hitro) ne bo dalo pričakovanih izboljšav. Vse, kar je mogoče pričakovati, je povečevanje gneče na začetku čakalnih vrst in podaljšanje čakalne dobe za tiste, ki že tako ali tako čakajo najdlje. Davkoplačevalski denar za izboljšanje dostopnosti bo s takimi ukrepi še naprej vložen in porabljen neracionalno.

Infografika: Delo

Vsi dosedanji ukrepi, vključno z zadnjim, so namenjeni financiranju izvajalcev, ne pa financiranju potreb državljanov (na primer dvig cen leta 2016 in širitve z aneksom 1 s parcialnim korektivom cen storitev, ki so jih izvajalci že predhodno realizirali). Še več, z vsemi uvedenimi ukrepi je ministrstvo za zdravje zanemarilo najpomembnejše kategorije v zdravstvu – dostopnost, varnost in kakovost.

Čeprav je ministrstvo v pozivu za dodelitev dodatnega programa pozvalo izvajalce, da poleg števila posegov, ki so jih pripravljeni narediti do konca leta, in anonimiziranih seznamov čakajočih za posamezne posege pod stopnjo nujnosti hitro in redno na dan 1. aprila 2016 pošljejo tudi procesne kazalnike kakovosti, s katerimi bodo spremljali zastavljene cilje, javnosti kazalniki kakovosti niso znani in dostopni. Ministrstvo za zdravje od izvajalcev ni zahtevalo kazalnikov izidov zdravljenja. Prav tako ni objave o doseženih kazalnikih zaslediti v poročilu ministrstva o realizaciji enkratnega dodatnega programa, kar nedvomno kaže na odsotnost resnosti namena urejanja področja kakovosti in varnosti ter dostopnosti do potrebnih zdravstvenih storitev.

Iz navedenih pogojev, ki jih je ministrstvo za zdravje postavilo izvajalcem, zbuja skrb tudi način financiranja in razdeljevanja javnih sredstev med izvajalce. Brez javnega razpisa, na podlagi zgoraj navedenih ohlapnih pogojev in poizvedovanj o obstoječih zmogljivostih za izvajanje dodatnih programov ter bolj ali manj vprašljivih sporočenih seznamov čakajočih pacientov, je način razdeljevanja denarja nekonkurenčen, neracionalen in nepravičen.

***

Prim. mag. Dorjan Marušič, dr. Valentina Prevolnik Rupel, Marjeta Kuhar

Prijavi sovražni govor