Neuklonljiva in neupogljiva

Septembra 2015 se je na stotine beguncev iz Sirije skozi Dansko odpravilo na Švedsko. Na 160 kilometrov dolgo pot do Københavna so šli kar peš. Po avtocesti se je vila dolga kolona. Pisateljica in borka za pravice otrok Lisbeth Zornig Andersen se je tistega dne vračala v glavno mesto z enega izmed predavanj, na katerem je govorila o svojem revnem otroštvu na podeželju, o tem, kako so njeni trije bratje, ki jih je imela neskončno rada, končali v poboljševalnici in kako sta dva umrla zaradi droge, o tem, kako je v življenju srečala učitelje, ki so verjeli v težavno najstnico in ji pomagali, da je končala šolo in univerzo ter ustanovila neprofitno organizacijo, v kateri pomaga ne samo revnim in težavnim otrokom, ampak tudi vsej družini. Ko je videla reko prezeblih in utrujenih ljudi, se je odločila, da bo pomagala, vsaj nekaterim. Poklicala je moža in ga prosila, naj na policiji preveri, ali lahko državljani pomagajo beguncem. Povedali so mu, da glede tega nimajo nikakršnih navodil in prepovedi.

V avto je vzela šestčlansko družino, z dvema deklicama, starima okoli pet let. Utrujena otroka sta v avtu takoj zaspala. Na poti so bili že štirideset dni, čez vso Evropo so potovali peš, z vlakom in avtobusom. Ničesar niso imeli, torbo z nekaj oblekami in drugimi osebnimi predmeti so izgubili nekje v Sredozemskem morju, po katerem so potovali v bednem čolnu kot v starodavnih časih.

Doma sta jim z možem ponudila kosilo, in ker so želeli čim prej nadaljevati pot, sta jih odpeljala na železniško postajo in jim kupila vozovnice za Helsingborg. Tam jih je čakal sorodnik. Ko sta prišla domov, sta na facebooku objavila sporočilo, da naj tisti, ki imajo možnost, pomagajo beguncem in jih odpeljejo do meje. V zelo kratkem času si je njuno sporočilo ogledalo več kot 300.000 ljudi. Nekateri so utrujenim beguncem prinesli hrano, drugi so ponje prišli s kombiji, avtobusi ... Oglasil se je gospod z ladjo in čez morje na Švedsko odpeljal 50 ljudi. Zakaj morajo ljudje hoditi peš po nevarni avtocesti, če jih lahko peljemo z avti, zakaj morajo lačni spati na mrazu, če jim lahko ponudimo posteljo in hrano, so se spraševali ljudje.

Že naslednji dan je policija objavila, da je pomagati beguncem nezakonito in strogo prepovedano. Danci so ubrali drugo pot, zbrali so denar in jim kupovali vozovnice za vlake in avtobuse.

Naslednji mesec so Lisbeth in njenega moža poklicali na policijo in ju zaslišali. Kasneje sta bila obsojena, ker sta prevažala pribežnike brez dokumentov in ker sta jih povabila k sebi domov. Kazen je znašala nekaj manj kot 5000 evrov oziroma 14 dni zapora. Obsojenih je bilo še na stotine drugih ljudi, ki so pomagali beguncem. Kako lahko, se je spraševala Lisbeth, sodišče kaznuje ljudi, ki jih je vodila samo človeška želja, da bi pomagali tistim, ki so se znašli v stiski?

Politični odzivi na številne sodbe so bili predvidljivi; desne stranke so jih glasno pozdravljale, druge, levo in sredinsko usmerjene, so bile tiho. Država je ljudi kaznovala za sočutje.

V socialni drami Kena Loacha z naslovom Jaz, Daniel Blake prijazno uradnico na zavodu za zaposlovanje, ki se trudi pomagati nemočnim brezposelnim, ki se morajo spopadati z nesmiselno birokracijo, takoj prestavijo in kaznujejo. Ko se glavni junak na tem istem zavodu potegne za mlado mamico, ki je zaradi otrok zamudila na srečanje s svetovalko, ga, skupaj z mamo in otroki, varnostniki odstranijo iz stavbe, kot da gre za zločince.

Če se ozremo okoli sebe, je podobno: nad sočutjem in solidarnostjo visi kazen. Pragmatičnost je nova morala.

Drama o uporu

Ko sem gledala odlično Antigono v režiji Eduarda Milerja v produkciji SNG Drame iz Ljubljane, se mi je zdelo neverjetno, kako aktualna je lahko tragedija, ki jo je Sofokles napisal daljnega leta 442 pred našim štetjem. Zgodba o najstnici, ki kljub prepovedi kralja Kreona pokoplje mrtvega brata Polinejka in to svoje dejanje, ki se ji zdi najbolj pravično na svetu, plača z življenjem.

Antigona je hči Ojdipa, nekdanjega tebanskega kralja, ki je umoril očeta, se poročil s svojo materjo Jokasto in si po tem, ko je ta zapletena usoda prišla na dan, od groze iztaknil oči ter izgnan blodil po Grčiji in oznanjal svojo žalostno usodo. Jokasta se je obesila s svilenim šalom, njuni otroci Antigona, Ismena ter brata dvojčka Eteokles in Polinejk pa so poskušali živeti naprej, vse dokler Polinejk ni napovedal vojne Eteoklu oziroma Tebam, ki jim je zdaj vladal Kreon. Brata sta v boju padla in Kreon je ukazal, da morajo trupla vojakov, ki so varovali mesto, pokopati z vsemi častmi, telo izdajalca Polinejka pa naj ostane nepokopano, hrana ptičem.

Antigona se odloči, da se bo temu ukazu uprla. Ko jo ujamejo, jo Kreon, čeprav je zaročenka njegovega sina Hajmona, ukaže zazidati v kamniti grob, a ko mu videc Tejrezias (v predstavi ga odigra zapeljivo modra Saša Pavček) napove, da ga bo zaradi tega dejanja zadela velika družinska tragedija, si kralj premisli, pokoplje Polinejkovo truplo in se odloči, da bo rešil Antigono. Vendar je prepozen. Ko vojaki odprejo njen kamniti grob, najdejo obešeno Antigono, pred očetovimi očmi pa si tik ob njenem truplu vzame življenje še Hajmon. Ker mrtvih v grških tragedijah ni nikoli dovolj, si ob novici o sinovi smrti vzame življenje tudi Kreonova žena Evridika.

Politični mit

Miler je Antigono postavil na goli oder, opremljen le z mikrofoni, ki so kot nekakšne skulpture, ki lovijo notranji in zunanji glas junakov. Ritem predstave je zaupal glasbeniku Damirju Avdiću, ki s svojimi songi pooseblja zbor in mnogokrat ni le nekdo, ki komentira, ampak se včasih splazi tik pod kožo Antigone in postane njena zavest, njen dvom, infuzija njene moči.

Antigona (impresivna Nina Ivanišin), oblečena v rdečo obleko, je v tej predstavi revolucija, ki gledalce nagovarja iz oči v oči. Kot je v gledališkem listu zapisala vedno inspirativna Svetlana Slapšak, je tebanska princesa, borka proti oblasti in idealna anarhistka. Če je, kot pravi Slapšakova, mit o Ojdipu ostal ujetnik freudovske psihoanalize, je mit o Antigoni postal politični mit.

Kreona, vladarja, ki želi v Tebah vzpostaviti red in v sebi skriva politične dileme, ki se prav tako soočajo z današnjim časom, izjemno odigra Jurij Zrnec. Včasih samo z različnim tonom glasu učinkovito odpira različne plasti Kreonovega bistva. In prehodi pot od tirana do maščevalca in na koncu tragedije postane samo človek, ki v enem samem zamahu postane majhen kot makovo zrno.

Zakaj tako močnega vladarja sploh ogroža šestnajstletno trmasto dekle, so se spraševali misleci, ki so analizirali to tragedijo? V knjigi esejev Ognji Marguerite Yourcenar izjemno poetično opisuje različne junakinje oziroma junake antične Grčije, vse najbolj ognjevite in predrzne, ki dovolijo, da strast, ljubezen ali obsesija vodijo in uničijo njihovo življenje. Seveda poleg Fedre, Sapho, Ahila in Patrokla piše tudi o Antigoni. Ugotavlja, da je Kreona razjezil prav pogum krhke deklice, ki si je na svoja pleča naložila mrtvo bratovo telo, za katero so se že tepli jastrebi. Ko Kreon vidi, kako se mu s svojim bremenom približuje, »njegovi osebni stražarji planejo kvišku in iz pokopališča zvlečejo to vampirko Vstajenja od mrtvih: njihove roke morda na Antigoninem ramenu raztrgajo iz enega kosa stkano tuniko, se polastijo trupla, ki že razpada, prhni kakor spomin. Dekle s sklonjenim čelom je brez svojega mrtvega bremena videti, kot bi nosilo Boga. V Kreonu ob pogledu nanjo zaplapola srd, kot bi bile njene okrvavljene cape zastava.«

Ženska sila

Antigona je drama o dvoboju – med mladimi in starimi, med družbo in posameznikom, med žensko in moškim, med ljudmi in bogovi, med mrtvimi in živimi.

Od vseh teh bitk Sofokles v drami najbolj poudarja prav dejstvo, da se Antigona – ženska upre vladarju – moškemu. Kar se mi zdi zapleteno dejstvo, kajti atenske ženske so bile v času nastanka drame brez pravic. Kar predstavljam si, kako so po znanem običaju to dramo igrali sami moški igralci, publiki, ki je bila spet sestavljena iz moških. Kako je ta publika v mediteranskem zraku, polnem testosterona, ki je lebdel nad amfiteatrom, razumela to tragedijo? Je bila Antigona razumljena kot nekaj nevarnega, kot zločinka, kot opomin? Ali je bil čaščeni Sofokles, ki je napisal več kot sto dvajset dram, med katerimi jih je ohranjenih le sedem, predrzen in moderen dramatik? Se njegovi dramski liki poigravajo z ustaljenimi normami tistega časa ali obratno? Antigona je namreč na koncu vendarle moralna zmagovalka zgodbe.

Ismena (v predstavi jo suvereno odigra Iva Babić), Antigonina sestra, ki jo želi slednja prepričati, naj ji pomaga pri pokopu brata, jo ves čas opozarja, da sta le nemočni ženski. Ismena na primer pravi: »Ne smeva pozabiti, da sva ženski, da nisva ustvarjeni za boj z možmi! Ker nam močnejši vlada, morava poslušati ga v tem in še v čem hujšem! Molila bom k umrlim pod zemljó, naj oproste, ker moram se ukloniti njim, ki imajo oblast. Upirati premoči se bi ne imelo smisla.« In Kreon jasno pove, da »dokler bom živ, ne bo tu ženske vlade«. Svojega sina ves čas opozarja, da si mora najti pohlevno žensko, da lahko slaba žena zastrupi dom in moža.

Upor Antigone je miroljuben in morda prav zato za Kreona najbolj nevaren. Antigona jasno izreče najbolj znani stavek iz te drame: »Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu!«, ki je sicer ljubezniv, a vsebuje seme nepokorščine. Ko se s Kreonom kasneje prepirata, je jasno, da govorita drug mimo drugega, njene besede so odločne in nabite s čustvi, njegovi stavki so logični in polni moči. A z vsakim prizorom izgubljajo moč.

Ustaljeni red, kot ugotavlja Slapšakova, princesa izziva tudi tako, da se odpove temu, da bi bila »navadna« ženska, upira se patriarhalnim konvencijam in ne sprejme ničesar, kar bi morale biti njene ženske dolžnosti; niti zakonske zveze, niti ljubezni, niti materinstva. Dramaturginja predstave Žanina Mirčevska pravi, da se v imenu Antigona skrivata starogrški besedi »anti« in »gone«: pomen njenega imena je neuklonljiva, neupogljiva pa tudi tista, ki je proti materinstvu. Antigona noče biti kot vsaka ženska, in čeprav sta s Hajmonom idealen par (Ismena v drami pravi: »Nikdar ni dvoje src se lepše ujelo!«), tega v drami nikoli ne vidimo, saj se mu Antigona odpove, in ko odhaja v smrt, tarna, da je zapuščena, sama in da nima nikogar, ki bi jokal za njo, čeprav se kasneje njen pretreseni zaročenec ubije nad njenim truplom.

Antigona brez Antigone

Antigona je navdihnila mnoge umetnike in filozofe, od Goetheja do Hegla, od Kierkegaarda do Hölderlina. Jean Anouilh je dogajanje tragedije postavil v čas druge svetovne vojne. Brechtova Antigona se tako kot njegova Sveta Ivana Klavniška upre kapitalistom. Heinrich Böll je konec 70. let prejšnjega stoletja dramo Jesen v Nemčiji posvetil članoma Frakcije Rdeče armade (Raf) Andreasu Baaderju in Ulrike Meinhof, ki sta v ječi naredila samomor, nujnih trupel pa oblasti niso hotele predati svojcem. Eno najlepših in najinteligentnejših priredb Antigone je napisal Dominik Smole, dramo je leta 1960 prvič uprizoril Oder 57, v vlogi Ismene je nastopila Iva Zupančič, Kreon je bil Jurij Souček.

Glavna inovacija Smoletove drame je ta, da se Antigona v drami nikoli ne pojavi, a vsi ves čas govorijo o njej. Kreon je pri Smoletu modernejši vladar, preračunljiv je in učinkovit, birokrat, ki ga zanimajo varnost, zakonitost in predpisi. Ves čas se iskreno sprašuje o svojem poslanstvu, čisto drugače kot moderni politiki tik pred volitvami: »Kdo je kralj? Je v kralju eno ali sta v kralju dvoje bitij? Je tisto kralj, kar s trdo roko vlada, sodi in kaznuje, s katerega ukazom eden zraste, drugi pade – in v vrvežu ukrepov tudi sam ni zmeraj čist – ali je kralj to, kar je vsak drug: zavzet za barve rož v vrtu, kot vsak drug v skrbeh za sanje svojih ptičev? Je kralj eno, drugo ali je oboje?« Kot je zapisal Vladimir Kralj, je Smoletov Kreon eksistencionalistično razdvojen: kot državnik se strastno oklepa oblasti in jo hkrati kot modrec globoko zaničuje.

Antigona je s svojo trmo in uporom v tem svetu le napaka, ki jo je treba takoj onemogočiti, da se ne bo virus neubogljivosti prenesel še na koga drugega. Ko v drami prvič omenijo Antigono, paž pove, da princesa »leži v sobi, v strop strmi in kot da nekaj misli«. In ko se odloči, da se bo uprla, njen govor zveni kot iniciacija, saj se ji zdi, da je življenje več kot le to, kar vidi in čuti.

Ko čisto na koncu Antigona najde Polinejka in ga pokoplje, je paž nad njo navdušen, saj v tej trmasti gesti vidi upornico, ki je lahko zgled vsem zatiranim (»Za njo! O ponižani, šibki, v temo zroči! Za njo, z njeno vero in po njeni poti!«) Ko Antigono usmrtijo, prav ta paž, ki pobegne, postane nevaren nadaljevalec upora, ki se izmuzne vladarjevim sodbam.

                                                                                * * *

Medtem ko se na odru dogajajo tragedije, ko teče kri, ko čustva eksplodirajo, se solze spreminjajo v slapove in žari razum, ljudstvo Teb tiho opazuje, tako kot gledalci v avditoriju, ki si delijo čas in prostor z igralci. O teh tihih pasivnih pričah pišeta tako Sofokles kot Smole. Sofoklesova Antigona pove Kreonu, da ljudstvo odobrava njen pogum, a ne stori nič, ker jih je strah. Smole pa piše, da ljudstvo k sreči zanimajo druge stvari, in ne upor: »Ljudje žive, se vesele, kopičijo užitke in prav neradi slišijo za smrt. Takrat jim je najboljše, ko jih nobeden ne vznemirja, radi bi v miru speljali svojo barko v grob.«