Tiskane izdaje
Strokovna in tehnična javnost že več kot leto dni spremlja dogovorjeni prenos funkcij agencije Internet Society, znane pod imenom Iana, pod okrilje korporacije za dodeljevanje imen in številk interneta ICANN. Iana je bila od ustanovitve Internet Society leta 1992 v Kobeju na Japonskem skrbnik in upravljavec ključne podatkovne baze omrežja internet. Baza vsebuje vse informacije o t. i. področnih datotekah korenskih strežnikov imenskega prostora interneta oziroma naslovnega imenika interneta, ki omogoča preslikavo mnemoničnih imen storitev in strežnikov, ki jih ljudje lahko pomnijo, v številčne naslove, ki jih razumejo internetne naprave. Nedelovanje te baze bi pomenilo izpad svetovnega interneta in vseh storitev, ki jih poznamo kot »splet«.
Da bi razumeli obtožbe kongresnika Teda Cruza, moramo vsaj malo spoznati ozadje delovanja interneta in njegovo upravljanje. Iana je imela z ministrstvom za trgovino ZDA pogodbo za opravljanje ključnih upravljavskih nalog že od ustanovitve. Na podlagi dogovora o prehodu Iane pod okrilje ICANN, ki je trajal eno leto, se bo ta pogodba kmalu zaključila, kar pomeni, da se vse naloge Iane prenesejo v upravljavski sistem ICANN.
ICANN je bil ustanovljen leta 1998 s pogodbo ministrstva za trgovino ZDA in novoustanovljeno korporacijo, ki so jo sprožili znanstveniki in razvijalci internetnega omrežja v ZDA. Korporacija opravlja najbolj pomembne in ključne naloge za delovanje interneta, kot so sprejem novih vrhnjih domen, dodeljevanje dovoljenj za registracijo domen in skrb za varnost omrežja. ICANN je nastal v obdobju, ko je z internetnim omrežjem upravljala skupina znanstvenikov, ki so gradili to omrežje že od poznih sedemdesetih let naprej. Omrežje so znanstveniki proti koncu osemdesetih let poimenovali kot Internet z veliko začetnico, da bi ga ločili od obstoječih lokalnih internetnih omrežij, ki so dejansko bili njegov sestavni del. Povezanih uporabnikov je bilo relativno malo in ti so bili predvsem raziskovalci iz akademskih krogov. Zelo pomembna storitev, ki je nastala v krogih razvijalcev interneta, je bil sistem imenskega prostora ali DNS (domain name system), ki skrbi za preslikavo med številčno obliko internetnih naslovov in njihovo mnemonično različico. Najpomembnejši del tega sistema so podatki, shranjeni v distribuirani podatkovni bazi, ki se nahaja v nekaj desetih ključnih internetnih strežnikih, znanih kot korenski strežniki. Pred ustanovitvijo Internet Society in agencije Iana v obdobju med osemdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja sta ključne naloge dejansko opravljali le dve osebi, Jon Postel in Joyce Reynolds, ki sta bila zaposlena na Inštitutu za informacijske znanosti v Palu Altu v Kaliforniji.
Ustanovitev ICANN je sprožila veliko sprememb. Internet je prenehal obstajati kot omrežje, ki ga po svojih zamislih oblikujejo raziskovalci in inženirji, in postal omrežje, v katero vstopajo podjetja, družbe in predstavniki vlad različnih držav. Predvsem je internet proti koncu devetdesetih let postal storitev za uporabnike brez tehničnega znanja. Obdobje, ko so raziskovalci poluradno gradili tehnične in infrastrukturne osnove interneta, se je počasi iztekalo. Takrat definirani protokoli in standardi so še danes temelj za delovanje interneta, samo omrežje pa se je zelo spremenilo. Postalo je veliko, pomembno in predvsem komercializirano. Prijateljsko ozračje v skupnosti, kjer so se vsi poznali in imeli podobne cilje, se je spremenilo. Prijateljski dogovor glede razvoja gradnikov interneta, ki je bil kratek, vendar učinkovit, se je glasil »doseči moramo rahel konsenz in imeti delujočo kodo«. Dogovor skušajo v Internet Society in razvojnih skupinah IETF še zmeraj upoštevati, vendar so spremenjene razmere delovanja internet dejansko poteptale. Prevladujejo komercialni interesi in tehnološka podjetja. Pragmatična rešitev, ki je rešila problem pomnjenja številčnih naslovov internetnih strežnikov in omogočila uporabo besed, je prinesla dodano vrednost.
Vplivna neprofitna korporacija
Registracija internetnih domen je bila do leta 1991 brezplačna. Potem so posamezne domene dobile vrednost. Družba Network Solutions, ki jo je pozneje prevzelo podjetje VeriSign, je imela pogodbo z vlado ZDA za vzdrževanje korenskih strežnikov in je hkrati dobila monopol nad registracijo najbolj zaželenih komercialnih domen .com, .org in .net.
Vzpostavljeni monopol nad registracijo domen je kljub relativno nizki ceni za registracijo v višini sto dolarjev povzročil nelagodje med komercialnimi družbami in civilno družbo zlasti v obdobju 1995–1996. Družba Network Solutions zaradi velikega interesa komercialnih družb, da z registracijo zaščitijo lastno blagovno znamko na internetu, leta 1996 ni bila sposobna pravočasno obdelati vseh zahtev za registracijo domen pod domeno .com. Sistem je deloval tako kot v zgodnjem obdobju interneta. Tisti, ki je prvi zahteval registracijo domene, jo je tudi registriral, ne glede na to, da je bilo ime blagovna znamka določenega podjetja ali institucije. Tako so posamezniki registrirali domene, kot sta volvo.com in areo.com. Pozneje so bile te registracije ponujene v prodajo korporacijam za zelo visoko ceno. Najvišjo ceno, do enega milijona dolarjev, je dosegla domena tv.com. Naval korporacij in podjetij za registracijo lastnih blagovnih znamk je povzročil velik pritisk in stanje v digitalnem svetu je postajalo nevzdržno. Kot odziv na ta dogajanja se je pojavila iniciativa za vzpostavitev neodvisnih korenskih strežnikov in mednarodnega sistema za DNS v okviru agencije ZN za telekomunikacije ITU.
ITU je pripravil memorandum s 500 podpisniki iz komercialnega sektorja. Uresničitev zahteve, zapisane v memorandumu, bi vodila v fragmentacijo interneta. Za tehnično in raziskovalno skupnost interneta je bil izziv popolnoma nesprejemljiv, za Iano in Network Solutions pa je to pomenilo izgubo nadzora nad internetom in izgubo trga. AlterNIC, operator za registracijo domen, ki se je pojavil v tem obdobju, je leta 1997 izrabil obstoječo varnostno luknjo v sistemu DNS in je uporabnike, ki so zahtevali dostop do strežnika Network Solutions, preusmeril na svoj strežnik in pobral registracijo. Za to dejanje je FBI obtožila lastnika portala in ta je pozneje moral plačati kazen. Nastajajoči konflikt, v katerega se je vpletel tudi ITU s predlogom za prevzem upravljanja sistema za registracijo domen in drugih nalog Iana, je bil dovolj velik, da je Johnu Postelu postalo jasno, da njegova strategija znanstvenika, ki je odrival odgovornost za konflikte in je zanje iskal rešitve z dogovorom med prizadetimi, ne deluje več. Vlada ZDA je hkrati ugotovila, da bo kmalu izgubila nadzor nad omrežjem, če bo še naprej ignorirala nastali konflikt glede upravljanja interneta, v katerega je vložila veliko sredstev, in ne bo posegla vmes. Te ugotovitve so pripeljale do dogovora med Johnom Postelom in vlado o ustanovitvi neprofitne korporacije za upravljanje z domenami in številkami interneta ob izdatni finančni pomoči vlade, ki je v začetku znašala dva milijona dolarjev.
Industrija imen
Z ustanovitvijo ICANN se je iluzija o enotni internetni skupnosti, ki je delovala na podlagi rahlih dogovorov in delujoče kode, razblinila. Akademska skupnost in internetni entuziasti, ki so skrbeli za razvoj in delovanje interneta, so s tem izgubili nadzor nad omrežjem. Poleg sprememb v razvoju storitev in standardov interneta je ta sprememba pripomogla predvsem k pojavu groženj na internetu in kibernetskega kriminala. Varnost interneta se je spremenila. Po nekaterih ocenah je kriminal na internetu v letu 2015 v svetu naredil škodo v vrednosti 445 milijard evrov.
V razvojnem obdobju interneta se je relativno homogena internetna skupnost dobro poznala med seboj in je dogovorjeno etiko na omrežju spoštovala. Vsakogar z nesprejemljivim vedenjem na omrežju je takoj izločila. V novem obdobju komercialnega interneta to ni več mogoče. Uporabniki facebooka in twitterja imajo popolnoma druge potrebe in moralne norme kot znanstveniki, ki so gradili internet.
Za uporabnike novega, komercialnega interneta je značilno, da bolj redko vtipkajo naslov portala, ker so večinoma usmerjeni neposredno nanj prek računov facebooka ali pa jih tja napoti iskalnik googla, ki deluje kot vsebinski usmerjevalnik. Zato jim domene ne pomenijo veliko. Za veliko internetnih storitev, neposredno dosegljivih z mobilnimi napravami, je značilno, da se naslovi portalov, kjer se te nahajajo, ne vnašajo s tipkanjem. ICANN sicer nadzira mehanizme dodeljevanja imena raznih portalov, vendar Facebook in Google nadzirata mehanizme, ki najdejo portal in odpeljejo uporabnika do vstopne strani portala.
In kdo danes upravlja z internetom? ICANN je uredil upravljanje z domenami in uporabniku znižal ceno registracije, s čimer je vzpostavil veliko industrijo imen v vrednosti nekaj milijard dolarjev. Vendar je ICANN še zmeraj deloval kot podaljšana roka vlade ZDA. Dejstvo, da korporacija sama ustvarja dohodek v višini sto milijonov evrov in deluje s pomočjo po vsem svetu razporejenih enot, ji zagotavlja določeno neodvisnost. V ICANN delujejo predstavniki vseh vladnih organizacij in mnogo drugih teles z različnimi vizijami, interesi in potrebami. Veliko problemov interneta ostaja nerešenih, zlasti v zvezi z regulacijo, zakonodajo glede kibernetskega kriminala, nevtralnostjo interneta in diskriminacijo uporabnikov. Centralne institucije, ki bi se lotila njihovega reševanja in ni del ICANN, na svetu enostavno ni – kljub prizadevanju članic ZN, da nadzor nad tem pomembnim omrežjem prevzame prav ZN. In tako omrežje, ki je postalo izjemno pomembno in nepogrešljivo za ves svet in si ga danes ne lasti nobena institucija, še zmeraj ni centralno nadzorovano. Kakšen bo nadaljnji razvoj in ali se bo zgodila grozeča fragmentacija, bo pokazala prihodnost.
Lahko pa zatrdimo, da grožnje kongresnika Cruza in njegove zahteve, da ZDA obdržijo nadzor nad internetom, ne bodo povzročile dodatne spremembe pri upravljanju z internetom. Sedanja ureditev ustreza velikim korporacijam, kot so Google, Facebook, Twitter, Amazon in eBay, ki služijo z njim. Te korporacije določajo algoritme in mehanizme dostopa do informacij in tako upravljajo s storitvami in z uporabniki. Zato prehod Iane pod okrilje ICANN in prenehanje pogodbe z vlado ZDA ne bosta veliko vplivala na sedanje stanje omrežja. Velike države, kot sta Kitajska in Rusija, ki sedijo v vladnem odboru ICANN, zelo dobro vedo, da je postavitev novega neodvisnega sistema za DNS in »lastnega« interneta zelo zahtevna in draga, zato v tem ne vidijo uresničitve svojih interesov. Internet je dovolj odprt, da jim omogoča postavitev zapornic za določene informacije tam, kjer menijo, da jim to ustreza. Od ameriških korporacij pa tudi dobijo informacije o osebah, ki kršijo njihove zakone ali norme (primer Googla in disidenta na Kitajskem), če to zahtevajo. Poleg tega jim odprti internet tako kot ameriškim agencijam (NSA) omogoča vohunjenje nad podatki in informacijami in po potrebi tudi izvajanje podtalne vojne v omrežju. Ta razmišljanja potrjujejo zadnje debate v kongresu ZDA, ko so senatorji na prvi septembrski seji podprli dokončni prehod Iane pod okrilje ICANN.
Obtožbe kongresnika Cruza o prehodu nadzora nad internetom v roke ICANN je treba seveda obravnavati kot politični in medijski pritisk. VeriSign ima še naprej z dogovorom z drugimi operaterji nadzor nad ključnimi podatki v korenskih strežnikih na podlagi pogodbe z NTIA, vladno agencijo za telekomunikacije ZDA. ICANN zahteve operaterjev za spremembo zapisov o domenah najprej natančno pregleda, potrdi in jih dostavi VeriSign in NTIA, VeriSign pa spremeni zapise. Operaterjem VeriSign dostavlja podatke o domenah na 12 ur. Za opravljanje teh storitev imata ICANN in VeriSign pogodbo z NTIA, ki jo lahko agencija podaljša enkrat na leto, pri čemer se pogodba za leto 2016 izteče konec septembra. Z odločitvijo kongresa ZDA, da se prehod Iane v ICANN nadaljuje, lahko sklepamo, da si kljub pritisku kongresnikov, ki so v letnem proračunu ZDA za leto 2017 predvideli sredstva za to pogodbo, NTIA ne želi podaljšanja pogodbe.
Pri vsem tem je treba upoštevati tudi interese teleoperaterjev. Ti si želijo varno upravljanje s ključno storitvijo omrežja, ki jim jo zagotavljata oba pogodbenika, VeriSign in ICANN, zato zgodba o upravljanju z internetom še ni končana.
Prof. dr. Borka Jerman Blažič je predsednica slovenskega združenja Internet Society. Prispevek je nastal na podlagi izmenjave informacij na poštnem seznamu Internet Society World.
