Ni več časa za genije

Razstava Savage Beauty (Divja lepota) v londonskem muzeju Viktorije in Alberta je v resnici gledališče. Posvečena je modnemu kreatorju Alexandru McQueenu, ki je leta 2010 naredil samomor. V majhnih in velikanskih prostorih so razstavljene lutke, ki nosijo njegova nenavadna oblačila, kot da gre za živo kožo, kot da se je notranjost telesa obrnila navzven in ni pokazala organov, temveč misli, sanje, strahove, evolucijo vseh človekovih čustvovanj. V te prostore človek vstopa kot v dramo, tragedijo, melodramo. Ko sem se – žal v toku z velikansko množico obiskovalcev – premikala od ene obleke do druge, sem razmišljala o Tibetanski knjigi mrtvih, o Dickensu, o Hitchcockovih Ptičih, o Tujcu Ridleyja Scotta, o divjih živalih, o Darwinu, o renesansi. In ko sem vstopila v velikansko osrednjo sobo, v kateri so vse do zelo visokega stropa oblikovali police in nanje kot v sarkofage namestili kreatorjeve obleke, se mi je zdelo, kot da sem se znašla v notranjosti egipčanske piramide. Kot da sem se znašla v garderobi nezemeljskega bitja, ki je naslikano na egipčanskih grobnicah, pol žival, pol ženska. Vesoljska bojevnica z jajčasto glavo.

Iz velikanske dvorane obiskovalec vstopi v nizko sobo, v kateri se pred nami iz dveh migetajočih zvezd sestavi čudežna tridimenzionalna podoba lebdeče Kate Moss, ki se vrti v beli poročni plapolajoči McQueenovi obleki in se na koncu spet spremeni v žarečo zvezdo, ki v prostoru izgine kot utrinek na poletnem nebu. Kakor da sta svetloba in obleka tista elementa, iz katerih lahko nastane žensko telo. Razstava se odpre s fotografijo kreatorja, čigar obraz se spreminja v lobanjo, ki je bila eden od njegovih zaščitnih znakov. V neki sobi so čudovite pisane obleke postavljene v kostnico. Smrt je povsod: za vsakim vogalom, za vsakim steznikom, pernatim klobukom, za sadomazohistično masko ...

Razstava je morda le preveč smrtno resna, saj je McQueen znal v svoje teatralne revije in obleke vpeti tudi izvrsten humor. In kot vsak človek, obdarjen s humorjem, je znal z distance pogledati nase.

To je ena največjih razstav, ki so jo gostili v Viktoriji in Albertu; originalno in prvič so jo komaj leto dni po njegovi smrti oblikovali v Metropolitanskem muzeju v New Yorku, bila je ena najbolj obiskanih modnih revij vseh časov. Ljudje so več ur stali v vrsti, da so lahko kupili vstopnice.

Žrtev in bojevnica

McQueen ni bil samo modni oblikovalec, v resnici je bil režiser, sodobni umetnik. Bodyartist. Sadomazohist. Naravoslovec. Na njegovih modnih revijah so manekenke hodile po vodi, po zraku, po snegu, bile so kot vešče, ujete v steklene kletke, njihove obleke so pred občinstvom poslikali robotski stroji, oblečene so bile v prisilne jopiče, po odru so korakale v krempljasto-kopitarskih čevljih, poimenovanih armadillo (pasavec), ki so v resnici prava kiparska umetnina, ki povsem spremeni značaj tistega oziroma tiste, ki ga nosi. Bile so močne, bile so trpeče. Kritiki so McQueenu radi očitali, da je mizogin, da manekenke oblači v obleke, ki izmaličijo njihova telesa, da jih želi raniti, iznakaziti. Njegova prva kolekcija, ki jo je ustvaril, še na sloviti šoli mode St. Martins v Londonu, je imela naslov Jack the Ripper Stalks His Victims (Jack Razparač zalezuje svoje žrtve). Gledalci so lahko videli raztrgane obleke manekenk, ki so igrale prestrašene, posiljene, zlorabljene žrtve. Že takrat se je moral zagovarjati, češ da ni sovražnik žensk, da je ta kolekcija posvečena njegovi sestri, ki je živela z nasilnim možem, ki jo je doma in v javnosti redno pretepal, zato se mu je zdela najbolj krhko in hkrati najmočnejše bitje na svetu.

V najnovejši McQueenovi biografiji je njen avtor Andrew Wilson razkril skrivnost, ki so jo menda poznali le kreatorjevi najbližji prijatelji – da je bil tudi on sam, kot desetletni deček, žrtev omenjenega nasilnega svaka, ki naj bi ga spolno zlorabljal. »Na revijah ne govorim o čustvih manekenk, temveč o svojih čustvih.« Njegove modne revije, polne jeze, poetike, smrti, razpadanja, letenja, življenja, humorja, so zgodbe o njegovih strahovih in ni čudno, da so McQueenove obleke vedno bolj postajale ščit, ki varuje mehkobo telesa. V njih je ženska videti močna, velika, neustrašna. Opremil jih je z bojevniškimi dodatki, kot da bi šlo za dodatno divjo zaščito; nekaterim je na ramena nalepil srebrna rezila, srebrne ščitnike za ramena, na glavo jim je nataknil velikansko jelenje rogovje in ga pokril s poročnim pajčolanom, kožo je obvaroval s perjem.

Roza ovca

McQueen je bil najmlajši od šestih otrok. Odraščal je v južnem Londonu. Njegov oče je bil voznik taksija, mama Joyce, na katero je bil strašno navezan, pa je bila učiteljica, ki je oboževala svojega debelušnega in posebnega sina, za katerega je vedno verjela, da bo nekoč slavni genij. Najraje je bil sam in je z okna delavskega bloka, v katerem so živeli, gledal vrane, ki so pristajale na strehah. Oče je, da bi lahko preživel veliko družino, opravljal več služb in se mu je zaradi preobremenjenosti zmešalo, zato je končal v norišnici, kar je Leeja, kot so takrat še klicali Alexandra, vedno preganjalo. Mama je, da bi sinu dvignila samozavest, govorila o njihovih prednikih, raziskovala je družinsko drevo McQueenovih in »odkrila«, da izhajajo iz klana najbolj pogumnih škotskih bojevnikov (prav zato je škotski karo postal stalnica McQueenovih modnih revij). Moda ga je zanimala že od nekdaj. Menda je sestram, ko je bil še čisto majhen, izbiral, kakšno kombinacijo oblačil naj oblečejo, ko gredo v službo ali v mesto. Tudi to, da je homoseksualec, je njegova družina sprejela brez večjih pretresov. Sam je večkrat dejal, da je roza ovca v družini črnih taksijev.

Pri šestnajstih je začel kot krojač delati pri znamenitih rokodelcih Anderson & Sheppard, ki slovijo kot ustvarjalci najbolj brezhibnih ročno izdelanih moških oblek v Londonu, zato tam kupujejo le najbogatejši aristokrati. »Bilo je zelo dickensko, ves dan sem sedel za delovnim pultom in šival. Bilo je lepo.« Imel je naravni talent za krojenje, in ko je zaslovel, so vse njegove obleke slovele tudi po tem, da so brezhibno izdelane, kar je mogoče videti tudi na razstavi v V&A. Ker je bil po duši anarhist, je pozneje na televizijskih šovih rad povedal, da je v tistih časih med drugim sešil tudi obleko za princa Charlesa, in ker mu je bilo dolgčas, je pod podlogo suknjiča naštikal velikanski penis. Pri Anderson & Sheppard so se zbali za svoj ugled; iz kraljeve palače so jim vrnili vse suknjiče, vse so razparali, pregledali, ali je notri res kakšna obscena slika, a niso našli ničesar.

Platonska ljubezen

McQueen je kasneje kot podiplomski študent pristal na šoli Saint Martins in že z njegovo prvo, že omenjeno viktorijansko revijo Jack The Ripper, se je vse spremenilo; videla jo je namreč aristokratka in ena najbolj noro oblečenih žensk v Londonu Isabella Blow, ki je bila zaljubljena v modo in je imela odličen nos za genije. Odkupila je vso njegovo kolekcijo, ga predstavila smetani, ga razvajala v svojih velikanskih dvorcih, v katerih je med drugim imela tudi udomačene sokole, ki jih je Lee oboževal. Najprej mu je spremenila ime. Lee je bilo preveč plebejsko, premajhno za visoko modo; izbrala je njegovo drugo, veličastnejše ime Alexander. Issie Blow, ki je imela obraz kot iz najzgodnejših Almodovarjevih filmov, je postala njegova muza in nekdo, ki je artikuliral umetnost mladega kreatorja, čigar močan akcent in obscene šale niso bili najboljša odskočna deska, ki bi ga pognala med bogate in slavne.

Po njegovih modnih revijah je govorila: »Pri njem me privlači to, da vzame idejo iz preteklosti, jo z ostrimi škarjami razreže in naredi nekaj čisto novega.« »Je nekakšen voajer. Kadar reže in trga svoje blago, se zdi, da v resnici raziskuje vse erogene zone telesa.« »On je divja ptica, zato njegove obleke letijo.« V dokumentarcu McQueen in jaz režiserke Louise Osmond lahko vidimo, kako oblegani dogodki so bile njegove modne revije v 90. letih v Londonu. Imel je neskončno domišljijo. Njegov zaščitni znak so med drugim postale hlače z izjemno nizkim pasom (poimenoval jih je bumster), ki so odkrivale delček zadnjice – prav ta del telesa, kjer se začenja hrbtenica, se mu je zdel vedno najlepši. Prvič jih je predstavil na reviji Taksist leta 1993, ki se je dogodila kar v sobi hotela Ritz; navdušena je takrat ene od njih kupila Kylie Minogue. Nekaj jih je razdelil prijateljem, drugače pa je vsa kolekcija izgubljena. Po reviji je namreč Alexander vsa oblačila zložil v črne vrečke za smeti, jih za trenutek pustil pred vrati svojega stanovanja in odpeljali so jih smetarji. A ni ga kaj dosti skrbelo, saj je že oblikoval nove stvari.

Modna prestolnica

Večkrat zapored je bil izbran za modnega oblikovalca leta, pil je šampanjec s princeso Diano in bil povabljen na čaj k predsedniku vlade. Ko mu je bilo komaj 27 let, je postal glavni oblikovalec modne hiše Givenchy v Parizu, kar je bil izjemen šok za vse, še posebej za Huberta de Givenchyja, aristokrata, ki je nekoč oblačil poosebljene elegantnice, Audrey Hepburn in Jacqueline Kennedy, in je modno znamko ustanovil že leta 1952. McQueen je postal zvezda. Francozi so ga sicer sovražili in prva modna revija ni doživela pravega uspeha; obleke so bile premalo klasične, da bi jih bogatašinje, ki si jih lahko privoščijo, sploh kupile. A z vsako revijo je postajal boljši, bolj bogat, bolj uspešen, bolj depresiven, bolj negotov, bolj odvisen od mamil. Shujšal je in si dal odstraniti podbradek, si pobarval lase, razšel se je z Issie, ki mu tega ni nikoli oprostila. V nekem intervjuju je celo izjavila, da bi ji moral plačati za vse ideje, ki mu jih je dala. Issie je bila vedno bolj depresivna, leta 2007 je naredila samomor. McQueen se je brez nje še težje znašel v modnem svetu. Bil je paranoičen in menil je, da ga želijo vsi izkoristili. A njegov talent je bil še vedno neizmeren, njegove modne revije so bile popoln šok in presenečenje. Krojači in oblikovalci pri Givenchyju v dokumentarnem filmu pripovedujejo, kako ga je bilo užitek opazovati pri krojenju oblek, kar na telesu manekenk je oblikoval silhuete. »Take lahkote ustvarjanja nisem videla še pri nikomur.« Nekoč so za eno od revij pri Givenchyju naredili večbarvni krzneni plašč, ki mu ni bil všeč. Zagrabil je škarje, rezal, šival, spenjal s sponkami in nastala je umetnina, ki je na odru požela velikansko zmagoslavje. Kot je v enem od intervjujev dejala ena njegovih najbližjih sodelavk, pri njem ni šlo le za modo, ampak veliko več: šlo je za stvari, ki se nam dogajajo v življenju. Vse težke in tudi lepe stvari. »Navduševal se je nad razpadom in smrtjo, a ko si delal z njim, je bil to eden najbolj živih ljudi, kar sem jih poznala. Njegova ustvarjalna energija je bila neverjetna.«

Leta 2000 je prestopil h Gucciju. Ko so mu očitali, da je izdal roko, ki ga je hranila, je dejal: »Da, še krvavo sem prežvečil in jo izpljunil.« Znova je šokiral z modno revijo Voss. Na koncu dogodka se je namreč razbila steklena kocka, ki je bila ves čas na odru in iz katere je poletelo na tisoče vešč, na divanu pa je gola ležala obilna fetišistična angleška pisateljica Michelle Olley, ki je imela na glavi bizarno plinsko masko.

Modni svet ga je vedno bolj dolgočasil, zdel se mu je umeten. Bil je brez pravih prijateljev. »Modni svet je najbolj samoten kraj na obličju zemlje.« »To je incestuozen, pokvarjen svet, poln alkohola in droge. In ker imajo ljudje veliko denarja, jim nikoli ni treba nehati.« Nekoč je prijatelju omenil, da razmišlja o tem, da bi se na koncu svoje modne revije namesto poklona raje ustrelil. Dejal je, da že ima načrt. Zdelo se mu je, da bi to lahko bila ultimativna predstava.

Enajstega februarja 2010 je pojedel uspavalne tablete, vzel kokain in se obesil v omari. Devet dni prej je umrla njegova ljuba mama Joyce. Neki angleški časopis je Joyce nekoč prosil, naj intervjuja sina. Med drugim ga je vprašala: »Česa se najbolj bojiš?« Lee ji je odgovoril: »Da bi umrl pred tabo.«

Andrew Wilson začne McQueenovo biografijo z opisom njegovega pogreba in zdi se, kot da opisuje modno revijo. Prišli so vsi, od Naomi in Kate do Stelle, Anne in Sarah Jessice. Vsi, ki so vstopali katedralo svetega Pavla v Londonu, so bili oblečeni v njegove obleke. Pričakali so jih glasni oboževalci. Notranjost cerkve je bila bizarno sestavljena iz dveh popolnoma različnih svetov: na eni strani je sedela Leejeva družina, na drugi strani Alexandrovi modni prijatelji, znanci, sovražniki. Na eni strani so sedeli ljudje, oblečeni v navadna oblačila in obuti v navadne čevlje, na drugi strani so bili prečudoviti fashionisti, oblečeni v obleke iz perja in usnja, s srebrnimi konicami, z žarečim nakitom in obuti v nenavadne in neskončno drage čevlje.

Konec ustvarjalnosti

V knjigi Gods and Kings (Bogovi in kralji) se poznavalka modne industrije Dana Thomas sprašuje, ali je danes sploh še možno, da se pojavita takšna genija, kot sta bila Alexander McQueen in John Galliano. Slednji, ki je tako kot Lee prihajal iz angleške delavske družine (njegov oče je bil vodovodar), je pred leti poskrbel za škandal, ko je v pariški četrti Le Marais na smrt pijan z antisemitskimi izjavami žalil goste, ti pa so njegovo blebetanje posneli in ga objavili na spletu. Bil je obsojen, moral je plačati kazen in izgubil je prestižno službo pri Diorju. Od odvisnosti se je zdravil tudi Marc Jacobs, Christophe Decarnin pa je, ko je delal za znamko Balmain, zamudil lastno modno revijo, ker je bil hospitaliziran, saj naj bi zaradi izčrpanosti doživel živčni zlom.

Modna industrija je namreč postala milijardni posel, ki ne prenaša več ekscentrikov in genialcev, senzibilnih kreativnih duš, ki ustvarjajo presežke, ampak potrebuje le hitre in učinkovite delavce. Vodilni svetovni proizvajalec luksuznega blaga Louis Vuitton Moet Hennessy (LVMH), ki recimo zgolj med božičnimi prazniki vsako leto s prodajo prestižnih izdelkov obrne kar 17 milijard evrov, se nima več časa ukvarjati s svojimi kreativci; zanima jih le, kako čim več izvleči iz njih. Lastniki te korporacije, milijarderji, ki najraje štejejo denar, so za ceno ustvarjalnosti preoblikovali modni svet. Ko sta začela McQueen in Galliano delati v modnem poslu, sta morala ustvariti štiri, največ pet kolekcij na leto. Kasneje je bilo teh kolekcij več, okoli dvaintrideset.

McQueen ni več delal to, kar je najbolj znal – oblikoval; moral je postati menedžer. Skupaj z njim je, kot piše Thomasova, zatonila podoba modnega kreatorja, kot smo ga poznali. Nadomestile so ga anonimne kreativne skupine, ki zasnujejo kreacije in jih potem podpišejo s kakšnim zvezdniškim imenom, od Kate Moss do sester Kardashian. To ni več njihovo življenje, to je zgolj njihova služba. Pomembna je blagovna znamka. Zato sta tako visoka kot komercialna moda brez duše, zato se raje vrača po ideje v pretekli čas, kot da bi odpirala prihodnost, inovativne forme, si dovolila skrajnosti, anarhijo, nedovoljeno, eksces.

Modna industrija nima več veliko zveze z oblačili; danes največ štejejo torbice, sončna očala, parfumi in čevlji. To jim namreč na globalnem trgu prinese največ, to je tisto, kar ljudje lahko naročajo po internetu in kar najlažje zapakirajo in pošljejo, ne da bi imeli težave s pravimi merami in številkami. Vsaka blagovna znamka si želi ustvariti tisto pravo torbico, ki bo bila, tako kot birkinka, statusni simbol, ki jo bodo lahko prodajali za več tisoč evrov. Vuitton menda še vedno najbolje prodaja prav tiste grde rjave torbice in potovalne torbe s svojim znamenitim monogramom. Zakaj bi se potem trudil s čim novim?

Če posodobimo in razširimo znane Churchillove besede: kri, znoj, solze, sperma in norost ne štejejo več nič, šteje le še učinkovitost. Ekscesi in škandali, ki bi premikali misli in čustva, žal niso več privilegij umetnikov, ampak le še dolgočasnih anonimnežev iz resničnostnih šovov, ki z njimi premaknejo samo en list rumenega tiska do naslednjega.