Nič ni izgubljeno s prevodom

December mi gre zato, ker je »veseli«, od vseh mesecev najbolj na živce. Edina dobra stvar je to, da v tujih časopisih izidejo lestvice najboljših knjig leta, ki jih vedno natančno in z velikim užitkom preberem, izberem, si po elektronski knjigi naročim prva poglavja in potem kupim vse najboljše – vse, ki me navdušijo in prepričajo, da bom vedno hrepenela po njih, če jih ne bom prebrala. Ta celoletni pregled mi veliko pove tudi o svetu, o tem, katere teme danes vznemirjajo pisatelje in kaj zanima bralce. To so informacije, ki bi morale zanimati vsakogar, ki dela v medijih.

Pri Guardianu so prosili slavne pisatelje, naj povedo, katera knjiga jih je letos najbolj navdušila. Julian Barnes je priporočil knjigo Anne Bikont The Crime and the Silence, grozljivo zgodbo, ki se je leta 1941 zgodila v poljskem mestu, ko je skupina domačinov pobila judovske moške, ženske in otroke. Nekateri govorijo, da je bilo žrtev 300, drugi pa, da jih je bilo celo 1600. Avtorica s forenzično natančnostjo raziskuje ta grozljivi del evropske zgodovine. Margaret Atwood je med drugimi omenjala avtobiografijo slavne ameriške feministke Glorie Steinem z naslovom My Life on the Road, ki mora biti dejansko impresivna, saj je avtorica sodelovala pri vseh pomembnih dogodkih in različnih gibanjih za svobodo in ženske pravice v ZDA v 20. stoletju. Steinemova, ki ima enainosemdeset let, pravi, da ko se staramo, ne postajamo niti slabši niti boljši, v resnici vedno bolj ostajamo mi sami. Poznala je Martina Luthra Kinga, Johna Kennedyja, bila je v prvih vrstah, ko so se za pravice borile afroameriške feministke, indijanske feministke, in bila je in je še vedno borka za vrednote, za stvari, za katere se je treba boriti – kar je za sodobni čas, ko so nas že prepričali, da se ne da ničesar več spremeniti, še posebej pomembno.

Paula Hawkins, avtorica knjige Dekle na vlaku, je za svoj roman ne le leta, ampak desetletja izbrala A God in Ruins Kate Atkinson, briljanten roman, v katerem pisateljica opisuje sto let v življenju neke družine v labirintu 20. stoletja. Glavni junak je Teddy Todd, pesnik, vojni pilot in heroj druge svetovne vojne, oče, mož in dedek, ki se, ko je preživel strahote vojne, nikoli ni mogel privaditi na to, da ima dejansko prihodnost.

Roman Atkinsonove so skupaj s knjigo A Little Life ameriške pisateljice Hanye Yanagihare, ki opisuje življenja treh moških v sodobnem New Yorku in je pravzaprav zgodba o zlorabi otrok, bralci Guardiana izbrali za najboljši knjigi letošnjega leta. Na tej lestvici in številnih drugih v Veliki Britaniji in ZDA najpogosteje naletimo na knjige Elene Ferrante, neapeljske pisateljice, ki velja za veliko literarno senzacijo, saj želi ostati anonimna in nihče ne ve, kdo je. Roman Dnevi zavrženosti iz njene tako imenovane Neapeljske trilogije, ki jo je prevedla Anita Jadrič, že lahko beremo v slovenščini. V Veliki Britaniji prevedejo malo knjig iz drugih jezikov, le tri odstotke.

Dragi stari sodobni klasiki so tudi izdali nove knjige: Milan Kundera komaj 128 strani dolgo delo The Festival of Insignificance, Umberto Eco Numero Zero, ki govori zgodbo o avtorju biografij, ki začne raziskovati smrt Mussolinija ter njegove ljubice in odkrije zapleteno čudne stvari. Bralci so pričakali tudi novi roman Jonathana Franzna Purity; spet gre za ameriški ep, v katerem glavna junakinja Pip Tyler odkriva skrivnosti svoje družine in sreča vodjo organizacije, ki skrbi za odtekanje pomembnih podatkov in je sumljivo podoben Julianu Assangeu. Najnovejši roman Salmana Rushdieja Two Years Eight Months and Twenty-Eight Nights so nekateri razglasili za najboljšega doslej, čeprav je potem hvala kmalu ugasnila. Moderna pripoved, polna mitologije, je inspirirana z zgodbami iz Tisoč in ene noči. Margaret Atwood v The Heart Goes Last spet piše o distopiji sveta in najtemnejših vizijah kapitalizma. Po desetih letih je nov roman The Buried Giant, poln zmajev in mitološke Anglije (povsem neznačilen žanr zanj), izdal tudi Kazuo Ishiguro (Ostanki dneva, Ne zapusti me nikdar).

Ena bolj opevanih uspešnic je letos bila H is for Hawk Helen Macdonald, avtobiografski roman o tem, kako je pisateljica po očetovi smrti žalovanje preusmerila v sokolarjenje. To je zgodba o transformaciji, o tem, kako, kadar lahko, ko pogledamo v oči nečesa tako čudežnega in nenavadnega, kot je sokol, odkrijemo svojo najbolj intimno notranjost in najbolj divjo dušo. Opisi, v katerih je pisateljica prvič spoznavala svojo žival, so izjemni.

Bralce sta navdušili tudi posmrtna zbirka kratkih zgodb skrivnostne in glamurozne Lucie Berlin z odličnim naslovom A Manual for Cleaning Women in knjiga So You’ve Been Publicly Shamed Jona Ronsona, v kateri piše o zasmehovanju, obtožbah in lažeh, objavljenih na internetu ali družabnih razmerjih, ki so uničili mnoga življenja in kariere. Poučno in aktualno. Neprijetna resnica o tem, kako zloben je lahko anonimnež.

Norveška raziskovalna novinarka Asne Seierstad je ustvarila knjigo o Andersu Breiviku in njegovem pokolu in o tem, ali se tak hladen psihopat rodi ali nastane. Meni zelo ljuba novinarka Guardiana Zoe Williams je napisala Get It Together, ki govori o impotenci sodobne politike, o tem, kako politične stranke, ne glede na politična prepričanja, uničujejo javno dobro, javno zdravstvo, javno šolstvo, o tem, kam se steka ves denar, ki je bil včasih namenjen za dobro ljudi, o tem, da se iz Londona, ki postaja vrtoglavo drag, selijo ljudje, ki slabše zaslužijo, predvsem pa mladi, ki so šele na začetku kariere. Kdo nam je zakuhal vso to godljo? Zoe je zabavna, realistična in prava pest v oko realnosti.

Emma Young je napisala Sane, ki je knjiga za samopomoč za tiste, ki ne marajo knjig za samopomoč. Avtorica je tako kot vsak sodobni človek anksiozna, velikokrat pod stresom in včasih je depresivna. Obiskala je različne znanstvenike in nevrologe ter z njimi skušala dognati, ali lahko možgane oziroma svojega duha natreniramo, tako kot lahko natreniramo telo, da bi bili bolj pripravljeni na stres in podobne psihološke motnje, ki bremenijo naš vsakdan. Zelo hvalijo delo Neurotribes izpod peresa Steva Silbermana s podnaslovom Kako bolj pametno razmišljati o ljudeh, ki razmišljajo drugače, ki je pravzaprav zgodovina in aktualnost avtizma.

Iz sveta naravopisja naj omenimo The Cabaret of Plants Richarda Mabeyja, lirično knjigo o rastlinah, o pomembnosti teh bitij za starodavna plemena, pisatelje, slikarje. Govori celo o Newtonovem jabolku ali o avstralskem drevesu boababu, ki doseže starost tisoč let, v deblu skriva na stotine litrov vode in je odporno na požare in sušo. Peter Marren v Rainbow Dust piše o metuljih, James Rebanks v The Shepherd’s Life pa o življenju pastirjev. V prvencu Man v. Nature je Diane Cook zbrala različne zgodbe o srečnem ali tragičnem srečanju človeka z divjo naravo.

O knjižnih novostih bi lahko napisala še deset strani; tu je še najnovejša avtobiografija Patti Smith M Train, v kateri recimo piše, da obožuje kriminalne nadaljevanke, in ker doma nima miru, včasih za nekaj dni najame hotelsko sobo in jih čim več pogleda. Vsi so navdušeni nad čisto toplo avtobiografijo z naslovom Boys in the Trees pevke Carly Simon, ki je že najbolj brana knjiga na lestvici New York Timesa. Menda je odlično napisana, spisek njenih ljubimcev (Kris Kristofferson, Jack Nicholson, Warren Beatty, Mick Jagger ...) pa je tudi impresiven.

                                                                                * * *

V Sloveniji izide ogromno knjižnih del in imamo izjemne prevajalce, ki žal mnogokrat po krivici ostajajo v ozadju. S knjigami, ki jih prevajajo, preživijo ogromno časa. Gre res za posebno kreativno delo, saj se v tem času do zadnjega vlakna spoznajo s pisateljevo zgodbo, morda vstopijo v njegovo glavo ali srce, se znajo vživljati v njegove junake in preučujejo jezik kot znanstvenik bitja pod mikroskopom. Zato smo prav njih vprašali, kaj so brali letos in kaj bi priporočili našim bralcem.



Breda Biščak

Katere knjige, ki ste jih letos prebrali ali prevedli, so vam najbolj ostale v spominu?

Najbolj so me navdušile posamične kratke zgodbe, objavljene v zbirkah Nočne pokrajine Gabriele Babnik in Še zadnja zgodba in konec Etgarja Kereta v prevodu Julije Potrč in Andreja Blatnika. V angleškem prevodu Mateje Perpar ravno »odkrivam« Vanjo Pegana in njegovo zbirko Nebo davnega poletja. Različni avtorji, različni načini pisanja, zgodbam pa je skupno to, da so tako dobro napisane (in prevedene), da jih z užitkom prebereš.

Kaj trenutno prevajate oziroma katerih naslovov se bomo lahko veselili naslednje leto?

Trenutno sta na moji prevajalski mizi dve deli: zajetna in zahtevna avtobiografija nevrologa Oliverja Sacksa, ki bo izšla prihodnje poletje pri Modrijanu, ter monografija dr. Egona Pelikana o cerkvenih freskah Toneta Kralja, s katerimi so na Primorskem v času (anti)fašizma zarisali slovensko etnično mejo. Prevajam jo v angleščino in me veseli, da gre to poglavje slovenske zgodovine v svet, saj gre za pomembno delo za slovensko humanistiko.

Ali obstaja knjiga, ki ste jo še s posebnim užitkom prevedli?

Običajno pravim, da se z jezikom bojujem in prevajam kot polž, zato prevajanje le izjemoma povezujem z užitkom. Nazadnje se je to zgodilo med slovenjenjem romana Stoner ameriškega pisatelja Johna Williamsa, kjer tako rekoč nobena pika ni odveč. Gre za izredno koncizno spisan roman, v katerem se vsak stavek in odstavek »naravno« prelije v naslednjega, velika življenjska vprašanja pa so ubesedena na neverjetno preprost, ganljiv način.

Če bi lahko sami izbrali in prevedli knjigo, ki je še nimamo v slovenskem jeziku, katera bi to bila?

Avgust Johna Williamsa, kompleksno delo o prvem rimskem cesarju in njegovi dobi, eden redkih romanov, za katere res lahko rečemo, da odsevajo totaliteto sveta. Urednik Andrej Ilc ga je uvrstil v svoj program, tako da se veselim nadaljevanja sodelovanja, ki sva ga začela s Stonerjem.

S katerim pisateljem, ki ste ga prevajali, bi najraje odšli na večerjo?

S Timom Wintonom, avstralskim pisateljem, ki z družino živi v majhni obmorski vasici, piše o ljudeh in naravi, zlasti o morju, in se ne meni pretirano za medije.



Darko Čuden

Katere knjige, ki ste jih letos prebrali ali prevedli, so vam najbolj ostale v spominu?

Najbolj mi je seveda ostal v spominu moj boj Mojega boja norveškega literarnega fenomena, Karla Oveja Knausgårda (Mladinska knjiga); najprej zaradi vsebine in njegovega pisateljskega prijema, pa tudi zaradi obsega, ki je tak, da te kap (pa je izšla šele prva knjiga od šestih!) Očaral me je tudi Gaute Heivoll s knjigama, ki sta izšli pri založbi Zala, Preden zgorim in Čez kitajsko morje (kitajsko z malo, ni napaka!), ker tako toplo opisuje družbene obstrance, ki jih bodisi odrinjamo na rob, ker zaradi drugačnosti ne sodijo v splošno sprejete vzorce, bodisi ker jih življenjska usoda iz neznanih razlogov zanese na kriminalno pot.

Kaj trenutno prevajate oziroma katerih naslovov se bomo lahko veselili naslednje leto?

Trenutno prevajam drugi del Mojega boja, Pesem o razbitem nosu Svingena Arneja, drugo knjigo Marie Parr Vafljevi srčki (prva je izšla 2014, Tonja iz Hudega brega) in Ibsnovo Noro.

Ali obstaja knjiga, ki ste jo še s posebnim užitkom prevedli?

Ni knjige, ki je doslej ne bi rad prevajal, s posebnim užitkom pa prevajam jezikovno zahtevnejše. Če mi knjiga ne bi bila všeč, se je najverjetneje sploh ne bi lotil.

Če bi lahko sami izbrali in prevedli knjigo, ki je še nimamo v slovenskem jeziku, katera bi to bila?

Naslova knjige, ki je v slovenščini še nimamo, nimam, na splošno pa lahko povem, da bi z veseljem, če leta ne bi delala svoje, prevedel kaj iz »eksotičnejših« jezikov, denimo armenščine, gruzinščine, samijščine … Ampak to ostaja samo pobožna želja. Se bom pa najverjetneje drugo leto spopadel s ferščino (Zala); če prav vem, bo to prvi prevod iz ferščine v slovenščino (lahko se pa tudi motim!!!).

S katerim pisateljem, ki ste ga prevajali, bi najraje odšli na večerjo?

Pri tem, s kom od prevajanih bi šel na večerjo, ne bi bil zelo izbirčen. Najraje kar z vsemi. Resnici na ljubo pa sem kosil samo z Matiasom Faldbakknom (trilogija z nenavadnimi naslovi in s podnaslovom Skandinavska mizantropija: The Cocka Hola Company, Macht und Rebel, Unfun).

Mojca Kranjc

Katere knjige, ki ste jih letos prebrali ali prevedli, so vam najbolj ostale v spominu?

To so Slovenska rudarska poročila izrudišča Belščica v Karavankah s preloma 18. in 19. stoletja za Sigismonda (Žiga) Zoisa, ki jih je Goran Schmidt predstavil v diplomatičnem in kritičnem prepisu ter interpretaciji v sodobni slovenščini in so aprila izšla pri ZRC SAZU. Epohalno je že odkritje samo, saj so Poročila prvi doslej znani zapis slovenske strokovne naravoslovne terminologije; najbolj ostane v spominu poglavje »Pomen in komentar Poročil«. Schmidt, po ljubeznivi naklonjenosti raziskovalec rudarjenja na Slovenskem, po stroki pa dramaturg in literarni zgodovinar, je v njem umestil Poročila v zgodovinski kontekst, kar je napeto in vznemirljivo branje o začetkih slovenskega razsvetljenstva in o radovednosti, ki pogojuje spoznanje. Moj prispevek v Geslovniku je rezultat jezikovne arheologije, detektivskega sklepanja, asociacij in intuicije – veščin, ki so v milejši obliki potrebne tudi pri manj ekstravagantnem prevajalskem delu.

Kaj trenutno prevajate oziroma katerih naslovov se bomo lahko veselili naslednje leto?

Uf, kar štirje bodo: pri Mladinski knjigi izideta zgodnji roman Amosa Oza Moj Mihael in klasika Kotlar, krojač, vojak, vohun Johna le Carréja, pri Literi Sanjači in grešniki Matthiasa Göritza, v SLG Celje pa bo uprizorjena Rose Bernd Gerharta Hauptmanna.

Ali obstaja knjiga, ki ste jo še s posebnim užitkom prevedli?

Vsak prevod je svojevrsten in svoje vrste užitek, v zadnjem času pa mi je bil prav posebno ljub Alex Capus oziroma njegova romana Léon in Louise in Švindler, špijonka in človek z bombo.

Če bi lahko sami izbrali in prevedli knjigo, ki je še nimamo v slovenskem jeziku, katera bi to bila?

Od nujnih Igra oči, tretji del avtobiografije Eliasa Canettija, od leposlovnih roman Herberta Rosendorferja Ljubitelj lihih števil, od teoretskih Sintetične vizije. Gledališče kot celostna umetnina 1800–2000 Guida Hißa.

S katerim pisateljem, ki ste ga prevajali, bi najraje odšli na večerjo?

Z Ödönom von Horváthom, ker bi gotovo znal najti ravno prav imenitno prizorišče in izbrati tak scenosled jedi in napitkov, ki bi podpiral dramaturgijo zanimivega in dinamičnega dialoga.

Sandi Kodrič

Katere knjige, ki ste jih letos prebrali ali prevedli, so vam najbolj ostale v spominu?

Nedavno sem prebral knjigo Pravica: kaj narediti, da bo prav (Justice: What's the right thing to do), harvardskega profesorja prava in moralnega filozofa Michaela J. Sandela, čigar poznejšo knjigo Česa se ne da kupiti z denarjem: moralne meje trga imamo tudi v slovenščini.

V času izumljanja vedno novih kvazipravic je osvežujoče prebirati z življenjskimi primeri podkrepljen pregled razvoja pojmov pravičnosti in pravice, ki ga avtor sklene s prikazom, da današnja politična razklanost ne poteka med levico in desnico, temveč med tistimi, ki ne priznavajo ničesar nad individualnimi pravicami in izbirami, ter onimi, ki upoštevajo obstoj moralnega veziva v družbi.

Kaj trenutno prevajate oziroma katerih naslovov se bomo lahko veselili naslednje leto?

Pred izidom sta dve knjigi, ki sta prestali zob časa: Na drug način: načela definiranja in razreševanja problemov, Watlawicka, Weaklanda in Fischa, pionirjev tako imenovane hitre psihoterapije, iz leta 1974 ter Dežela Ravnina: pripovedka o več dimenzijah, Edwina A. Abbotta, satirična družbenokritična novela iz leta 1884.

Ali obstaja knjiga, ki ste jo še s posebnim užitkom prevedli?

Športni gen Davida Epsteina. Kot ljubitelj športa, oče sinov, ki sta se poskušala v različnih športnih panogah, in (zelo povprečen) rekreativec sem z zanimanjem spoznaval, kaj nam izsledki znanosti govorijo o pričakovanih in nepričakovanih, genetskih in okoljskih virih izjemnih dosežkov, ki jih je sposobno človeško telo.

Če bi lahko sami izbrali in prevedli knjigo, ki je še nimamo v slovenskem jeziku, katera bi to bila?

Fooled by randomness (Preslepljeni z naključnostjo), prva knjiga matematika, filozofa in borznika Nassima N. Taleba, ki ga pri nas poznamo po njegovi drugi knjigi Črni labod. Avtorjev mestoma aroganten slog (»Moja glavna aktivnost je draženje tistih, ki preveč resno jemljejo sami sebe in vrednost svojega znanja.«) je še dodatna začimba v tekstu, ki govori o vlogi naključnosti v življenju in vplivu naključnosti na naše umevanje in odločanje. Skozi anekdote, lastne poklicne izkušnje in drobtinice iz zgodovine filozofske misli avtor dokazuje, kako slabo je človek prilagojen na kompleksnost sodobnega sveta.

S katerim pisateljem, ki ste ga prevajali, bi najraje odšli na večerjo?

Z Niallom Fergusonom, avtorjem knjige Civilizacija, ker cenim njegovo neupogljivost pred današnjimi hudimi pritiski politične korektnosti na znanstvenike in zgodovinarje, celo na ravni jezika in besednjaka.

Tina Mahkota

Katere knjige, ki ste jih letos prebrali ali prevedli, so vam najbolj ostale v spominu?

Letošnji maj sem preživela v umetniški rezidenci na Dunaju in si bivanje v mestu podaljšala s spomini Stefana Zweiga Včerajšnji svet, z biografijo Alme Mahler-Werfel Oliverja Hilmesa in z Zajcem z jantarnimi očmi Edmunda de Waala, kroniko judovske družine Ephrussi, razpete med Odeso, Parizom, Dunajem, Londonom in Tokiom. Poletno branje mi je krojilo članstvo v komisiji za Sovretovo nagrado in me zasulo z odlično bero zadnjih dveh let. Nagrajeni prevod Mojce Kranjc, roman Alexa Capusa Švindler, špijonka in človek z bombo o treh zgodovinskih evropskih osebnostih v času pred drugo svetovno vojno, me je navdušil. Po prostranstvih Indije, Arabije in Afrike pa sem potovala z Zbiralcem svetov, romanom Ilija Trojanowa v prevodu Braneta Čopa.

Kaj trenutno prevajate oziroma katerih naslovov se bomo lahko veselili naslednje leto?

Pravkar sem oddala prevod slikanice Gospod Vesel in gospa Mrak Antonie Schneider. Rada prevajam za otroke in mladino in se vračam k tej stari ljubezni. Po letošnji zlati hruški, Barjanskem otroku Siobhan Dowd, bom prevedla še pisateljičin prvi roman London Eye Mystery. Za mlado in staro, ki ljubi jazz, pa bo zanimiva knjiga But Beautiful Geoffa Dyerja o glasbenih legendah 20. stoletja. Zatem se bom lotila že omenjenega Zajca z jantarnimi očmi. Sicer pa začenjam novo leto z gledališkimi prevodi: februarja bo v MGL premiera Dunsinana Davida Greiga, v SLG Celje pa Pinterjevega Varovanega območja.

Ali obstaja knjiga, ki ste jo še s posebnim užitkom prevedli?

Beli zobje (2004), obsežni prvenec Zadie Smith, komično-satirična saga o življenju priseljencev v Veliki Britaniji. Krasni spomini, kajti to je bila prva knjiga, ki sem jo v celoti prevedla »na svobodi«, potem ko sem leta 2003 pustila redno službo.

Če bi lahko sami izbrali in prevedli knjigo, ki je še nimamo v slovenskem jeziku, katera bi to bila?

Ena od biografij Georgea Orwella, čigar življenjska zgodba se bere kot zgodovina prelomne prve polovice 20. stoletja.

S katerim pisateljem, ki ste ga prevajali, bi najraje odšli na večerjo?

Z Georgeem Orwellom. Zaradi njegovega osebnega poguma, pokončnosti, odkritosrčnosti, sumničavosti do slehernih pravovernosti in dvoma o avtoritetah.

Jure Potokar

Katere knjige, ki ste jih letos prebrali ali prevedli, so vam najbolj ostale v spominu?

Ker je bistvo mojega poklica premagovanje ovir, se v današnjem času, ko je postavljanje ograj dosti donosnejše, res ne znajdem najbolje. Kot se najbrž ne znajde tudi večina mojih kolegov. Seveda sem letos bral, in to dobre knjige, bolj malo pa sem prevajal, ker je potrebe zaradi razmer v kulturi in še posebej v založništvu čedalje manj. Najbolj žalostno je, da posebnega izboljšanja ne gre pričakovati. Leto sta mi nekako zaznamovala odlična irska pisatelja John Banville in Colm Tóibín. Prvi zato, ker sem prevedel njegov izvrstni kratki roman Newtonovo pismo, ki je izšel pri Modrijanu, in se hkrati navduševal nad drugimi njegovimi deli, še zlasti nad potopisom Prague Pictures: Portrait of the City, nekoliko manj nad zadnjim romanom The Blue Guitar.

Tóibína cenim, odkar sem pred desetletjem prebral in kasneje tudi prevedel njegov nagrajeni roman Mojster, v katerem bralcu z značilno pisavo približa nekaj ključnih let življenja slovitega Henryja Jamesa. Toda odlične in samosvoje so vse njegove knjige, tako romani, recimo zadnji z naslovom Nora Webster, kot esejistične, vzemimo New Ways to Kill Your Mother: Writers and Their Families.

Še bolj vesel sem, ker končujem prevod njegovega kratkega romana Marijin testament, v katerem se loteva občutljive teme spominov najslavnejše matere iz človeške zgodovine.

Ali obstaja knjiga, ki ste jo še s posebnim užitkom prevedli?

Užival sem ob prevajanju večine knjig, drugače tega sploh ne bi počel, toda čedalje raje se spominjam Smrti rečnega vodnika Richarda Flanagana. Njena zasnova in izpeljava v izjemnem naravnem okolju in še izjemnejši kulturni barvitosti me navdušuje, kot me navdušujejo tudi skoraj vse njegove knjige.

Če bi lahko sami izbrali in prevedli knjigo, ki je še nimamo v slovenskem jeziku, katera bi to bila?

Z velikim veseljem bi torej prevajal Flanaganov nagrajeni, pretresljivi roman The Narrow Road to the Deep North, prav tako Tóibínovo Noro Webster, Shame, edini roman Salmana Rushdieja, ki me še mika, pa tudi novo sodobno epopejo Jonathana Franzna Purity. Ampak v resnici bi bil vesel prav vsake knjige!

S katerim pisateljem, ki ste ga prevajali, bi najraje odšli na večerjo?

Izkušnje govorijo, da pisatelji (in prevajalci) niso najboljša družba. Vem pa, da bi užival v družbi Richarda Flanagana. Ne samo zato, ker je izvrsten sogovornik širokih obzorij, ampak ker hkrati izžareva človeško toplino, ki je danes vse redkejša. BBC je letos o njem posnela vrhunski dokumentarec, ki ga je zares treba videti.

Anita Jadrič

Katere knjige, ki ste jih letos prebrali ali prevedli, so vam najbolj ostale v spominu?

Od svojih letošnjih prevodov bi izpostavila miniaturni izpovedni roman Paola Giordana Črnina in srebro, ki presunljivo podaja grenek segment življenja neke mlade družine, predvsem pa Dneve zavrženosti fantomske avtorice Elene Ferrante, ker na čisto svoj način, prostodušno, odmaknjeno, včasih grobo realistično predstavlja osebnostni razkroj zapuščene žene, ki se ji potem katarzično uspe na novo sestaviti. Od knjig, ki jih nisem prevajala jaz, se mi je najbolj usedla Tirza Arnona Grunberga, mučno, ampak empatično branje o tem, kaj se lahko zgodi z introvertiranim človekom, možem in očetom, ki se ob vseh udarcih izkrivljenega sveta trudi korektno odigrati svojo vlogo.

Kaj trenutno prevajate oziroma katerih naslovov se bomo lahko veselili naslednje leto?

Trenutno ostajam pri Eleni Ferrante, prevajam roman Genialna prijateljica: prvo knjigo njene Napolitanske tetralogije, ki je nekakšna saga o Neaplju.

Ali obstaja knjiga, ki ste jo še s posebnim užitkom prevedli?

S posebnim navdušenjem sem prevajala Giordanov prvenec Samotnost praštevil, za prevod katerega sem se sama ponudila.

Če bi lahko sami izbrali in prevedli knjigo, ki je še nimamo v slovenskem jeziku, katera bi to bila?

Zdelo se mi je nujno in ležalo bi mi prevesti roman Itala Sveva Življenje, lani je potem za prevod in izid že poskrbela Mohorjeva družba.

S katerim pisateljem, ki ste ga prevajali, bi najraje odšli na večerjo?

Imenitno bi bilo iti na večerjo s skrivnostno Eleno Ferrante, vseeno pa bi se v tem trenutku odločila za Margaret Mazzantini, ker mi je najbliže, generacijsko in po senzibiliteti; ob njenem navdihu in tisti svojski lirični epskosti včasih posumim, da jo dobesedno obseda Muza.