Nihče me ne bo prepričal, da mu je uporaba običajnega stranišča v zadovoljstvo

Christoph Behling je eden največkrat nagrajenih oblikovalcev v švicarski urarski industriji.

pet, 01.12.2017, 06:00; spremenjen: 06:00

Christoph Behling je eden največkrat nagrajenih oblikovalcev v švicarski urarski industriji, nazadnje je slavil z uro Zenith Defy Lab, ki je za inovacijo prejela urarskega oskarja.

Priznava, da v švicarsko urarsko industrijo, s katero ga veže skoraj poldrugo desetletje trajajoče razmerje, ni bilo lahko prodreti. Čeprav je pri dvaintridesetih letih za Tag Heuer oblikoval očala, ga med urarske mojstre zlepa niso spustili.

A že temelje za njegovo poklicno pot, ki sega od prestižnih ur do prestižnega stranišča prhe Geberit, za katero je predlani prejel nagrado red dot in ga sam razglaša za največjo revolucijo, ki bo najbolj spremenila vsakdanje navade tudi zahodnjakov, so tlakovala slavna imena. Na akademiji za umetnost in dizajn v Stuttgartu je bil v sredini 90. let eden od desetih študentov nemške oblikovalske legende Richarda Sapperja. Ta ga je naučil, da je treba z naročnikom razviti odnos, podoben vsakemu uspešnemu ljubezenskemu razmerju: naročnika moraš resnično spoštovati in ljubiti, mestoma pa tudi odriniti in biti sam svoj, saj bo le tako lahko napredoval in rasel.

V bolj čustveni, zapeljivi plati oblikovalskega posla ga je podkoval modno naravnani in hitromisleči belolasi britanski oblikovalski guru Ross Lovegrove, ki je zmehčal njegov zacementiran konservativni nemški pogled na oblikovanje. A za svojo najvplivnejšo šolo oblikovanja navaja Japonsko, ki jo je izkusil v arhitekturnem in oblikovalskem studiu Masayuke Kurokawe v Tokiu, kjer je spoznal, da ne glede na to, iz kakšnega materiala ustvarjaš, in ne glede na to, kateri izdelek, ima potencial, da postane nekaj izjemnega, in to predvsem po zaslugi vloženega človeškega truda.

Od leta 2004 deluje v lastnem studiu v Londonu, ki je od leta 2006 tudi razvojni studio Solar Lab, v okviru katerega je razvil več kot štirideset različnih vodnih plovil na sončne celice. In čeprav mora zaradi majhnosti biroja – naučil se je, da ta ne sme preseči deset zaposlenih – marsikatero naročilo tudi zavrniti, je tako srečnejši, poudarja.

V Švici rojeni industrijski oblikovalec Christoph Behling je Ljubljano obiskal kot posebni gost Meseca oblikovanja.

Za vaše projekte predvsem s švicarskimi naročniki pravite, da nimajo ne proračunskih ne časovnih omejitev, kar se večini oblikovalcev sliši sanjsko. Toda vi o tem niste govorili samo pozitivno. Opomnili ste, da neomejena svoboda človeka tudi frustrira.

V resnici nisem tako srečen, da ne bi imel omejitev. Toda karkoli počnemo v življenju, je lažje, če imamo izgovore, češ da nismo imeli dovolj časa ali denarja ... Če pa se ne moremo na nič izgovoriti, odločitve postanejo precej bolj zapletene.

Želite reči, da se je treba mnogo bolj izkazati, če imaš na voljo dovolj časa, denarja in vso strokovno podporo sodelavcev?

Da, to prinaša veliko odgovornosti. Ko oblikujete predmete, ni dovolj ena skica, oblikuješ jih lahko tisoč, pa se jih bo le peščica približala tistemu, kar si želel. Razmišljati moraš malce noro in nato vse razumsko uravnotežiti, a to je tisto, kar je oblikovanje nekoč bilo – mnogo počasnejši proces. Čas pa je najboljši sodnik. Najboljše stvari so stare štirideset let.

V zadnjih petnajstih letih smo priča überinflaciji stvari slabe kakovosti. Na milanskem pohištvenem sejmu lahko vidite pravo poplavo vsega, tej pa sledi še večja poplava kopij. Toda v naslednjih petnajstih letih pričakujem drastične spremembe: pametnejše odločitve potrošnikov in zmanjšanje količine proizvedenih stvari. Mislim, da se bo zgodilo podobno, kot se je s hrano. Vselej jo je bilo težko pridelati, potem pa jo je bilo nenadoma preveč na vsakem koraku, ljudje so se preobjedli hamburgerjev, ocvrtega krompirčka in pic ter postali čezmerno debeli. Zdaj smo v obdobju debelosti in ljudje so začeli bolj paziti, kaj zaužijejo.

Tudi s predmeti smo trenutno v dobi McDonald'sa, stvari nimajo vrednosti, so poceni, na vsakem koraku je vsega preveč, utapljamo se v poplavi oglasov in trženjskih prijemov, vse to pa nikogar ne osrečuje niti ne koristi planetu. Tudi stare industrijske panoge, kot je denimo avtomobilska industrija, se bodo morale spremeniti. V naslednjih petnajstih letih lahko pričakujemo električna samovozeča vozila, ki jih po vsej verjetnosti niti ne bomo imeli v lasti. Sprememb bo ogromno. Tudi kopalnice se bodo popolnoma spremenile.

V katero smer?

Kopalnica je funkcionalen prostor, ki sicer zadovoljuje naše potrebe, a je hkrati tudi najbolj neumen prostor v hiši, ker se v njej ni zares nič spremenilo in ker ne odgovarja na potrebe sodobnega življenja. Kuhinja se je iz ločenega prostora spremenila v bivanjskega, se odprla in povezala z drugimi prostori, tudi zaradi boljšega prezračevanja, v kopalnici pa je še vedno vse narobe – v njej se zadržuje vlaga, gojijo se plesni in bakterije, če grem pod prho in ves razgret stopim iz kopalnice, se v hipu shladim, temperatura nikoli ni ustrezna ... Smo leta 2017 in zlahka bi rešili vse te težave, toda industrija še vedno sledi starim vzorcem in se osredotoča le na trendovski videz.

 


Vse to pa lahko spremenita samo dva proizvajalca sanitarne opreme na trgu: azijski Toto in švicarski Geberit, ki edina premoreta toliko intelektualne kapacitete, da lahko v kopalnici povzročita revolucijo. Pri Geberitu se stvari šele nakazujejo, iz ponudnika vrhunskih kopalniških tehnoloških rešitev, ki so bile (pogosto) skrite za steno, so z izdelki prišli pred steno in zdaj pri razvoju pospešujejo.

Tudi s straniščem prho, pod katero ste se podpisali vi? Kakšno je ozadje te zamisli? Se morebiti skriva v dejstvu, da je takšno stranišče higienski standard v azijskih državah in da so ti trgi zelo obetavni za vsa področja?

Stranišče prho so v resnici iznašli v Švici, potem pa so ga v 60. ali 70. letih izvozili na Japonsko, ne vem podobnosti zgodbe. Na Japonskem je bilo pred drugo svetovno vojno zelo malo stranišč s splakovalniki, stranišča so bila urejena zunaj, po vojni pa so postala del bivališča, vendar so se Japonci sramovali zvoka splakovalnika, straniščni papir pa se jim je zdel umazan, saj so za samoočiščenje tradicionalno uporabljali vodo. Tako so Švicarji iznašli nekakšnega križanca, stranišče z bidejem, a ga je skopiral tamkajšnji proizvajalec Toto in iz njega naredil velik posel. V zahodnem svetu so zadržki do takšnih stranišč veliki, saj smo, omejeni s tristoletno zgodovino neumne uporabe papirja, pozabili na vodo.

Tudi Geberit je imel stranišče prho že v svojem naboru izdelkov, saj so kupili izvorno švicarsko podjetje, vendar je bil model tehnološko zastarel. Ta projekt, AquaClean, je bil za Geberit eden najpomembnejših, saj bodo to novo geometrijo školjke, ki bolje splakuje, kmalu imela tudi druga njihova stranišča (brez prhe).

Prav tako so nameravali razviti tudi tišje splakovalnike, ki porabijo manj vode. Vsa stranišča so pri splakovanju zelo glasna in porabijo veliko vode, toda industrija se s tem, čeprav tako očitnim problemom ne ukvarja, vsi se osredotočajo samo na videz školjke. Za zdaj so ta stranišča še zelo draga [maloprodajna cena dosega okoli pet tisoč evrov], a ko bodo postala cenovno dostopna, se bo veliko spremenilo. Bil bi zelo presenečen, če v naslednjem desetletju v kopalnicah višjega cenovnega razreda v Evropi ne bo vgrajenih vsaj 30 odstotkov stranišč prh. To je res zelo preprosta stvar za uporabo.

In nov korak v civilizacijskem napredku?

To je podobno kot z običajno prho. Še pred 30 leti so v kopalnice vgrajevali le kopalne kadi, danes si kopalnice brez prhe ne bi več uredili, tudi v hotelu jo pričakujemo. Ko se je navadiš, ne greš več nazaj; podobno je s straniščem prho. Umivanje je bilo za človeka dolgo moteče, potem pa je na določeni točki postalo užitek, denimo, pod prho, ki daje vtis dežja in podobno. Nihče me ne bo prepričal, da mu je uporaba običajnega stranišča v zadovoljstvo, užitek. Pri tem pa je! Deska je ogreta, voda je prijetno topla, smradu ni, samo dva pritiska na gumb in to je to. Le vprašanje časa je, kdaj bo to stranišče prodrlo v splošno uporabo.

Pri tem projektu je štiri leta delalo kar 40 inženirjev in tehnologov, zdi se neverjetna številka. Kaj je bil najtrši oreh?

Bilo jih je mnogo. Želeli smo, da bo uporabniku prijetno toplo in da bo to stranišče imelo dolgo življenjsko dobo. Vsega tega ni težko narediti z obilico vode in energije, a če se ju odločiš zmanjšati toliko, da si boljši od tekmecev, potem to postane težavna naloga. To je podobno, kot če bi želeli razviti izjemno hiter avtomobil, ki bo peljal zelo daleč, pri tem pa porabil manj goriva kot ostali. Zelo zapleten je že sistem splakovanja, potem pa vso tehnologijo strniti, da stranišče ne bo večje od običajnega, to pa je postalo težka naloga. Toda ves dodaten trud se vselej poplača.

Toda enako zapleteno je tudi oblikovanje ur. Na enem od posnetkov govorite o tem, da ste za uro iz kolekcije Link (Tag Heuer) razvili kar trideset prototipov urinih kazalcev, preden ste bili z njihovo obliko zadovoljni.

Sliši se veliko, toda jaz to vidim drugače. Če gredo stvari v množično proizvodnjo, v tisoče kosov, morajo biti dovršene in morajo delovati. Če pomislite, da tudi ure izdelujejo množično, da naj bi osrečevale ljudi in naj ne bi postale smeti, potem tudi trideset prototipov ni veliko. Problem je, ker jih drugi ne naredijo toliko in namesto pri tem raje kje drugje režejo stroške.

Ko se že pogovarjava o urah, pred dnevi sem za uro Zenith Defy Lab prejel urarskega oskarja za inovacijo. Običajne ure imajo spiralno vzmet, to pa je megakompliciran oscilator, kar je bil kdaj izdelan, narejen je iz monokristalnega silicija in prevlečen s silicijevim oksidom. Ob tem lahko rečem samo, ti nori Švicarji! Za razvoj te ure so porabili štiri leta, samo stroj jih je stal tri milijone dolarjev. In koliko ur so izdelali in prodali? Samo dvajset. Bila je omejena (pred)serija, vsak kos so prodali za 30.000 dolarjev, s čimer niti približno niso poplačali stroškov izdelave.

Torej je šlo le za gradnjo imidža?

Ja, ampak je hkrati nekaj, kar mi je zares všeč: še vedno obstajajo podjetja, ki hočejo ustvariti nekaj izjemnega kar tako in se lotijo česa tako nesmiselnega, kot je človeško plezanje na gore in osvajanje vrhov. Živimo v tako vznemirljivem času, z neverjetno zmogljivimi računalniki in umetno inteligenco, lahko bi naredili res izjemne stvari, zato ne bi smeli proizvajati smeti. To smo dolžni tudi planetu. Proizvajalci so se polenili, ker so se potrošniki polenili in postali zadovoljni s kokakolo in big maci. Toda opaziti je, da se spreminjajo tako prvi kot drugi, pametna podjetja, kot je Apple, pa proizvajajo malo in tisto zelo uspešno, določene skupine potrošnikov, kot so, denimo, hipsterji, pa ne sledijo več modnim trendom in kažejo drugačne potrošne navade. Smo na začetku povsem novega obdobja.

Oblikujete večinoma moške ure. Kaj pa ženske? To danes ni več perspektivno področje, ne?

Oblikoval sem veliko ženskih ur, vendar nimam dobrega odgovora na to vprašanje in s tem imam težave. Tudi moja žena ne nosi niti ene ure, ki sem jo oblikoval. Danes se spreminja razumevanje spolov, vprašanja, kaj pomeni biti ženska in kaj moški, v katerih stvareh smo si podobni, v čem različni, se mi zdijo zelo zanimiva. Denimo, vi morda vozite isti avtomobil kot jaz, morda nosite iste superge, toda na neki točki se vseeno razlikujeva oziroma si izbirate drugačne stvari. Glede ženskih ur za nekakšen mainstream šteje majhna ura rožnate barve s kamenčki okoli številčnice, a to je napačen odgovor na več ravneh.

Tudi zato, ker so ure zaradi Swatcha že od 80. let začele izgubljati status nakita?

Ja, Swatch je spremenil razumevanje, novi Swatch pa je univerzalna Applova iwatch. Do 60. let je bila ura le funkcionalni predmet, potem je za ženske postala nakit, za moške pa napol statusni simbol, napol fantazija. Zelo zabavno je, če pogledate številčnice; kakšnih dvajset odstotkov jih je narejenih za potapljače velikih modrin, nove jacques-yvese cousteauje, trideset za voznike hitrih avtomobilov in formule 1, petindvajset odstotkov za astronavte oziroma nove osvajalce vesolja, dvajset odstotkov za pilote, preostalih pet za poslovne moške. Toda velika večina jih je za raziskovalce, kar vse razkriva fantazije odraslih fantov. Ne vem, kaj to pove o moških, a ko so stari 38 let in imajo dovolj denarja, si kupijo uro, ki simbolizira njihove deške sanje, njihov alterego. S čimer seveda ni nič narobe. Le da ta predmet nima več funkcijske vloge, temveč čustveno.

Kaj lahko v prihodnosti sploh še pričakujemo novega, denimo, v kategoriji kronometrov? Izdelanih je bilo že toliko različnih.

Poklicno se seveda ukvarjam z novimi urami, a sam sebi vedno kupujem le stare. Imam celo zbirko športnih ur, večinoma iz nerjavečega jekla iz 60. in 70. let. Stare so štirideset let, a če jih le streseš, še vedno delajo. Koliko izdelkov po več kot štiridesetih letih še vedno deluje? Imam škatlo polnilcev za iphone, ipade in ipode, v desetih letih sem uporabljal ne vem koliko mobilnikov, vendar tudi če bi še delovali, če zanje nimam polnilca, so v manj kot desetih letih postali smeti. Ta švicarska ura, ta zelo zapleten izdelek, ki je nastal skoraj sočasno z eksplozijo digitalne dobe, še vedno deluje. Ni pametna ura, ki morda čez dve ali pet let ne bo več, zato je izziv digitalni dobi, ki je brutalno kratke sape. Samo poglejte, kako hitro »umirajo« sodobni izdelki. Nokia, ki je imela še leta 2007 največji tržni delež [istega leta je vstopil Steve Jobs z iphonom in spremenil svet], je v hipu izginila s tega sveta, in če bi danes našli kakšen njihov mobilnik, bi se gotovo hahljali. Ure pa nas na neki način pomirjajo.


Zakaj so vam stare tako zelo privlačne?

Mislim, da so mi všeč, ker so tako zelo švicarske; izdelali so jih ljudje, in to najbolje, kot so tedaj znali. To ni kos iz 70. let 20. stoletja, ampak izjemen rokodelski predmet s številnimi izjemnimi detajli, in če je nekaj res odlično narejeno, je odlično tudi po toliko letih, se ne postara. Rolex, ki si ga v 70. letih lahko kupil morda za tisoč dolarjev, so pred mesecem dni na dražbi prodali za 17 milijonov dolarjev [bil je last hollywoodskega igralca Paula Newmana], a tudi običajnejši rolexi dosegajo ceno okoli milijona. Če odmislimo norost zbiralcev, je to vseeno dokaz, da ljudje cenijo pristnost predmetov.

Slovite tudi po solarnih čolnih. Prvega ste zasnovali že za vašo diplomsko nalogo pred več kot dvajsetimi leti. Kako to, da ste že takrat razmišljali tako ekološko, ko se je šele začelo govoriti o globalnem segrevanju, ko to sploh še ni bila pomembna oblikovalska tema?

Preden sem končal študij, sem šel delat na Japonsko, ker se mi je zdelo neumno že dokončati študij. Oblikoval sem mnoge vsakdanje predmete, ki mi danes niso več všeč, bili so lepi, nekaj jih je končalo celo v zbirkah japonskih muzejev, a po vrnitvi sem se odločil končati takšno oblikovanje. Spoznal sem, da imam sposobnost zapeljati ljudi s stvarmi, torej da lahko oblikujem tudi tako, da naredim nekaj dobrega ali pa da več zaslužim. Na univerzi sem srečal nekoga, ki se je ukvarjal s solarnimi celicami, ki so se mi zdele nekaj čudovitega in čarobnega. Bile so lepe na pogled pa še elektriko so proizvajale! Spraševal sem se, zakaj svet tega ne pograbi, in se odločil, da mu razložim, da ljudem omogočim, da občutijo, izkusijo lepoto tega, da nekaj poganja sonce. Najprimernejši za to se mi je zdel čoln, čeprav o njih nisem imel pojma. Želel sem si, da bi ljudje solarno energijo izkusili na čolnu, ki ne povzroča hrupa, ne smrdi ...


Kako zelo podobno vašemu stranišču!

Ja, le drugačen hrup in smrad ima. Bilo je neverjetno. Začel sem risati čolne, svojo končno zamisel pa sem želel prikazati v naravni velikosti, kot čoln, ki bo plul. Univerza je bila nad zamislijo zelo navdušena, saj so želeli promovirati solarno energijo, našli so izvajalca, tudi denar se je nekako našel. In čeprav še nikoli nisem oblikoval česa tako velikega, so mi nekako zaupali.

In je bil uspešen.

Ja, in deloval je! Postal je uspešen. Veliko podjetij si ga je želelo.

Potem pa je začel pluti po Temzi?

Ne, to je bilo deset let pozneje in to je bila mnogo bolj razvita različica tega prototipa. V londonskem Hyde Parku je jezero in mislim, da je bilo okoli leta 2000, ko sem pisal upravitelju Kraljevskih parkov – londonski parki so namreč v lasti kraljice –, da mi je neznansko všeč njihov park, simbol čudovite narave sredi urbanega prostora, vendar da bo ta narava počasi izginjala, če jo bodo onesnaževali z nafto, zraven pa sem prilepil svojo stvaritev, simbol napredne tehnologije, ki ne bo uničil parka. In odgovorili so mi! Toda minilo je štiri leta, da se je kaj zgodilo, saj so Kraljevski parki izjemno konservativna ustanova. Kupili so čoln [imenuje se Serpentine, dobil je tri nagrade] in po več kot desetletju še vedno pluje. Postal je majhen simbol Londona kot okolju prijaznega mesta. Težava s temi solarnimi čolni pa je bila, da sem vse posle vodil sam. Vsak čoln smo naredili sami, pri tem sem izgubil veliko denarja, na koncu sem plačal polovico čolna. A bil sem srečen.


Takrat sem bil romantično prepričan, da lahko spremenim svet na bolje s tem, ko bodo ljudje sami spoznali in videli, kako stvari dobro delujejo. A to se ni zgodilo. Čeprav jim je čoln všeč in se na njem fotografirajo, se v resnici ni nič spremenilo. Spoznal sem, da je bolje, če poiščem enako misleče partnerje, tudi zato, ker so razsežnosti takšnih projektov in finančni vložki preveliki. Geberit se redko hvali o svoji trajnostni usmeritvi, a delujejo v to smer z izjemnimi trajnostnimi izdelki, ki varčujejo z vodo, in so pri tem poslovno uspešni. Njihovi izdelki spreminjajo svet.

Prijavi sovražni govor