nika, miha, alja

Aktualna vlada s kulturo ravna slabše kot svinja z mehom. Resnično nima pojma kaj z njo. In to je resen problem.

Objavljeno
10. marec 2017 15.05
Anja Golob
Anja Golob
Kar ima sijajne možnosti dejansko pokopati nacijo oziroma jo zreducirati na prsteno sivo gmoto istežev (kar je v bistvu isto), je kuga zagamanega provincializma. Aktualna oblast slednji z zgledom lastnega delovanja ponuja najboljše možno okolje za eksponentno rast in razvoj.

Ravnokar smo imeli, v kratkih dveh tednih, sijajno priliko vsaj trikrat videti na delu en in isti pereč simptom slovenske družbe. Poleg lastne zavidljive kondicije je k sreči pokazal tudi na kar nekaj sebi nasprotnih kvalitet, ki v tej isti družbi očitno vsemu navkljub – vztrajajo. Kaj bo torej prevladalo?

Nika

Vsako leto se nacija spravi na Evrovizijo in vsako leto se vrne nezadovoljna. Namesto originalnosti, ki je, kot kažejo nešteti zgledi, tam nadvse cenjena, tekmujemo mi v svoji paradni disciplini: povprečnosti. (Fusnota za nacionalno televizijo, organizatorko slovenskega predizbora: če je tole mišljeno kot potica oziroma igrice za ljudstvo, in očitno je, sicer bi vso reč najbrž že ukinili in denar koristneje porabili – po možnosti za dejanski kruh, potem je obstoj »strokovne komisije« ali več njih pač odprave vredni evfemizem.)

Enkrat nam je omenjenemu diktatu povprečnosti vendarle uspelo uteči in smo poslali Sestre, letos pa smo imeli ljubko, zabavno možnost, da odpotuje za Evropo v našem imenu pet pa plesat mlada ženska – v prekmurščini. Smisel za humor, ki nam ga tako drastično primanjkuje, krepi samozavest, ki je prav tako nimamo: zamislimo si, da državico v Ukrajini na Evroviziji zastopa pevka, ki poje v celo pri nas težko razumljivem – lokalnem dialektu. Za tébe ges san tü. Halo. Tako – za foro. Da bi ti na takem tekmovanju uspelo, potrebuješ zgodbo, nekaj, kar te loči od množice. Mar se popolnoma nerazumljivi dialekt ne bi mogel interpretirati nekje v registru bradatega transvestita, mi pa posledično kot skulirana nacija za sončni strani Alp? Kaj bi to naredilo za prekmurski, pak tudi kar naš vobči turizem, si je radost predstavljati.

Miha

Pred dnevi je Miha Turšič, soustanovitelj in bivši direktor Ksevta, v javnem pismu predsedniku vlade sporočil, da ima dovolj. Obljube oblasti, dane zato, da bi oktobra 2015 končal svojo gladovno stavko, se očitno niso uresničile, in človek se je posledično odločil, da se izseli in svoje delo nadaljuje drugje. Za marsikoga nerazumljivo ambiciozen projekt kulturalizacije vesolja bo, kaže, pod aktualno vlado storil vsej prej kot upravičen konec, nateg, ki si ga je očitno privoščila, pa o tej isti vladi pove več, kot bi si ona kadarkoli želela, da o njej vemo. Dejstva, da premoremo v Sloveniji kljub za to izrazito neugodni splošni klimi vseeno posameznike in posameznice, ki vidijo čez planke, žičnate ograje in podobne neposrečene proizvode miselnih sistemov, zapriseženih povprečnosti, ta oblast namreč ni le nesposobna razumeti, karkoli, kar odstopa od njenih res ozko zamejenih mentalnih horizontov, jo zasači s spuščenimi gatami, nakar mlati, ubožica, da bi prikrila svoj sram, nemoč in nerazumevanje, okoli sebe z dvakrat večjo ihto – kar jo spreminja, posebej ko gre za kulturo in njene podsisteme, v slona v trgovini s porcelanom; česarkoli se dotakne, vse zdrobi. Za njo – potop. Kaj se pa zamudi.

Alja

V zadnjih februarskih dneh je Alja Predan (za večino) nepričakovano sporočila, da odstopa z mesta direktorice Borštnikovega srečanja. Vest, da odstopa nekdo, ki je v minulih sedmih letih ne zgolj prenovil, marveč tudi domala na novo postavil osrednji slovenski gledališki festival, je vzbudila mnogo vprašanj in v nejeveri namrgodeno dvignjenih obrvi. Špekuliralo se je, in se še, o interesih v ozadju, zamerah, lokalnostih, skratka. Uspešen preporod Borštnika v zadnjih letih je popolnoma očiten, festival je znova zaživel, letvica organizacijskih in izvedbenih standardov se je dvignila, njegova prisotnost je bila iz leta v leto bolj občutna tudi izven lokalnih meja, dejansko je znova postajal vseslovenski dogodek, s katerim je samozavest pridobivalo tudi slovensko gledališče kot tako. Ki je, tudi zavoljo festivala, več gostovalo v tujini in imelo tako več možnosti za primerjavo s tujo produkcijo. Zakaj bi odstopil človek, ki svoje delo očitno opravlja odlično in čigar uspehi so otipljivi, merljivi, preverljivi, je težko razumljivo. To se v Sloveniji ni zgodilo prvič, nasprotno – praksa je, da najboljši kadri na neki točki odstopijo, najbrž preden bi bili odstopljeni. Bolj razumljivo postane v konkretnem primeru v kontekstu narave samega dela, ki zahteva sodelovanje – lokalnih inštitucij in lokalnega okolja. Lekcija, ki se ponuja, je odvratna: profesionalnost, vlaganje truda, inventivnost, zavezanost visokim ciljem, stremljenje k napredku, trdo delo in predanost skupni stvari, vse to bo kaznovano. V hipu, ko bo to kdorkoli prepoznal kot grožnjo lastni lenobni povprečnosti. Preboj, skratka, ni mogoč.

Žalujoči ostali

Najbrž ni večje pogube za slovenski živelj od zagamane provincialnosti. V trenutni vladajoči eliti je našla neponovljivega zaveznika, spričo katerega, opolnomočena do resnično osupljive mere, bije v oči kot beli zokni, vtaknjeni v zakmašne šolne. Ministrica, ki pred kamero nacionalne televizije med dajanjem izjave neženirano prežvekuje, premier, ki kot razgreta frčafela skače v objem predsedniku evropske komisije, teflonski Karel, doktor sprenevedanja – kekci na tej in na oni strani političnega spektra brez občutka za karkoli, recimo oliko, mero, šlif, predvsem pa za lastno pomembnost, opiti od navidezne moči; groteskno in še kar bedno na pogled. Pod taktirko prvega med enakimi, te reklame za populistični egocentrizem, ki je pripravljena plačati kakršnokoli ceno za to, da jeseni znova zmaga na volitvah.

Bilo bi tragikomično in ljudstvo bi našlo zadoščenje v privoščljivem hahljanju, bentenju za šanki in v neškodljvem teganju na socialnih omrežjih, toda vladajoča elita vzpostavlja, naj to hoče ali ne, klimo v državi. Te ubožne karikature so, kar naj bi nas navdihovalo. Vzorci njihovega obnašanja se, deloma nezavedno, prezrcalijo v obnašanje plebsa, kar je poleg splošne družbene usmeritve (ki trenutno zavzeto testira sposobnosti naših želodcev) očitno na več ravneh, denimo v splošnem družbenem dojemu kulture. Aktualna vlada s kulturo ravna slabše kot svinja z mehom (da druge vlade niso bile dosti boljše, je resno neresen izgovor). Enostavno se ne da spregledati, kako zelo premier s svojo ekipo resnično nima pojma, kaj naj s to kulturo. In to je resen problem.

Na čelu resorja se, kar vladi popolnoma ustreza, menjavajo brezzobi tigri, katerih glavni namen je, do prihoda naslednje vladne garniture vzdrževati status quo. Cilj je očitno, da resor, ko ga bodo predali naslednikom, ne bo v drastično slabšem stanju kot ob zadnji primopredaji. Da ne bo v boljšem, ne skrbi nikogar. Okej, skrbi nas, ki v njem delamo, a vsaj moja nedavna izkušnja kaže, da smo preveč skregani in premalo organizirani, predvsem pa, da gre nekaterim najpomembnejšim ritim znotraj področja še vedno dovolj dobro, da bi se, skupaj, resneje lotili česarkoli, kar bi v glavah oblastnikov povzročilo karkoli razen totalne ignorance.

Dokler »deležnikom« v slovenski kulturi večinsko ne bo potegnilo, da bomo kaj dosegli le, ko se bomo povezali, ker nam edino povezovanje omogoča postati bruno v očesu oblasti, to pa je prvi pogoj za kakršenkoli premik s točke razpadanja, na kateri smo ta čas, bomo, kakor doslej, različno hitro povzeli v propad. Da bi se povezali in ukrepali, potrebujemo kaj več od zgolj zadovoljevanja zasebnih, drobnih ego apetitov, za zdaj pa smo, razdrobljeni, lahka tarča, kar bomo očitno tudi ostali, kultura pa bo životarila, dokler se ne bo, kjer se še ni, sesula vase.

Tje bomo najdli pot

Toda, pardon. Neizpodbitno dejstvo je, da med nami obstajajo nike, mihi in alje, da se vsaj delček vsaj kakega od njih skriva celo v še tako zadrtih mojcah in janezih, in da je to, ti delčki nik, mihov in alj v nas – da je to naša prihodnost. Trenutno je tak čas, ko je težko in očitno celo precej nevarno dvigniti glavo iz sivine povprečja, a ravno zato je točno ta čas tudi res skrajni čas za mobilizacijo najboljših potencialov v nas. Zgledi lastnega produktivnega delovanja so ključni in krvavo potrebni, posameznice in posamezniki v družbi, ki iz različnih razlogov oklevajo, morajo videti, da niso sami in da je njihov individualni trud – ne glede na področje delovanja – za skupni premik na bolje nujen. Zdaj je čas za delovanje.

Luksuz, ki ga nimamo, je luksuz utrujenosti, letargične zapredenosti vase v udobju lastnih štirih sten, odklopa, skrbi zgolj zase. Vse to točno ta čas – jok, brate, odpade. Če kdaj, je zdaj treba aktivirati zagnanost, se angažirati, delovati in se na ves glas dreti s svojega hriba na sosednjega, in tako dalje: »Tukaj sem! Imam tole idejo! Tole delam! A ti pokažem?« Le tako je namreč mogoče sporočiti vsem nikam, aljam in mihom, pa tudi vsem janezom in mojcam – ne daj se, dušo. Pri tem na lenobno razpoložene, same sebe polne oblastne strukture očitno ne velja računati, a k sreči smo že vzeli staro popevko in vemo, čas bi pa morda bil, da vendarle spregledajo tudi one: računati velja – na nas.