»Nikoli se zares nismo bali komunistov«

Če ga še niste zavrgli v smeti, si vsekakor spet vzemite v roke torkovo Delo. Uvodna fotografija: papež Frančišek in naš trenutni predsednik Borut Pahor. Pahor s čvrsto iztegnjenimi dlanmi in prsti, kar ne izkazuje samo dopovedovanja neke misli, ampak že skoraj vsiljevanje. Mimika obraza je prav tako agresivna, pedagoška, dopovedujoča, brezkompromisna.

Ob tem lahko spomini zanesejo k Dimitriju Ruplu, legendarnemu zunanjemu ministru državice Slovenije, ki je po evropskih dvorih prav tako deloval strogo profesorsko; dobri diplomati se najraje izognejo polemiki, še bolj kakršni koli »pedagogiki«, a naš Dimitrij pač ni mogel izskočiti iz svoje kože. Vselej je imel pred očmi, da mora sogovornikom »pojasniti stvar«. Zanimivo je dejstvo, da se je sredi spopada z JLA odpravil z vlakom v Celovec »pojasnjevat stvar« Milan Kučan, in to brez vsakršne profesorske teatralnosti. Nemški zunanji minister Genscher ga je razumel in to je bilo morda odločilno.

No, na omenjeni fotografiji je kajpak tudi Frančišek – ki Pahorja v njegovem zanosu posluša nekako »defenzivno«, postrani, zadržano, malodane nejeverno. Papež pač ni bil nikoli poslanec državnega zbora ali evropskega parlamenta, šef kake stranke, premier ali celo predsednik države, skratka, nima toliko politične »kilometrine« kot Pahor, vendar na nas, nevedneže, deluje mnogo bolj prepričljivo. Skromno. In doslej je s svojim ravnanjem prepričal svet, razen kajpak mogočne cerkve na Šentflorjanskem.

Morda bi se bilo zanimivo za hip spomniti vseh naših političnih romanj v Canosso, ki je sicer v severni Italiji, južno od Parme, a zdaj za Canosso kot kraj ponižanja in kesanja lahko vzamemo kar Vatikan. Papež Gregor VII. je namreč v Canossi pustil nemškega cesarja Henrika IV. dolgo čakati, da se je spokoril in si izprosil odpuščanje, »the end« pa je bil potem naravnost holivudski: Gregor je Henrika ponovno izobčil, ta pa je postavil protipapeža Klemena III., zavzel Rim in se dal okronati za cesarja. Gregor je zbežal in postal svetnik.

V Canosso se iz Ljubljane roma po železnici, avtocestah in na letališče Leonarda da Vincija v Fiumicinu. Vsak dan je tam kak Slovenec, Krjavelj ali Pavliha, zanimiv pa utegne biti seznam za minulega četrt stoletja: Lojze Peterle (1990), Milan Kučan (1993, skupaj s Peterletom 1996), Andrej Capuder (1992), Janez Drnovšek leto dni pozneje, slovenska košarkarska reprezentanca (1997), Janez Podobnik (1998), Andrej Bajuk (2000), Franc Zagožen, prav tako 2000, Franc Rode (2004), Alojz Uran (2004). Vse to se je bilo dogajalo v letih Janeza Pavla II.

Benedikt IV. je moral prehoditi kratko mučeniško pot: France Cukjati (2006), Janez Janša leto dni pozneje, Danilo Türk (2008).

Pri Frančišku spet šentflorjanska gneča: Borut Pahor pri umestitveni maši (marec 2013), edini predsednik vlade, ki ni bil sprejet pri papežu, Alenka Bratušek (tudi 2013), Miro Cerar (2015), slovenski dobrodelni klub motoristov Motorist za motoriste (2016). Morda je naša zlata vredna časopisna dokumentacija koga prezrla, se mu opravičujemo, ker v Rim pač vodijo vse poti, celo rimska cesta, ki je na nebu ni več videti. Žalostno.

Tudi sam sem se nekega dne znašel iz oči v oči z Janezom Pavlom II., in sicer ne s slovensko košarkarsko reprezentanco, kot je bilo zabeleženo, temveč z moštvom Olimpije, ki se je blesteče uvrstilo v t. i. final four, finale štirih. Fantje so tri ure prezebali na Trgu sv. Petra, kjer je vse šlo po polžje, dokler ni izbruhnil karakter Zmaga Sagadina: Dosti je tega čakanja, mi nismo prišli gledat papeža, ampak igrat košarko! Na trening!

Tako smo Wojtyło pred baziliko pričakali kot nekakšna majhna »delegacija« in papež se je k nam zazrl gor po stopnicah: Kje pa so košarkarji?! Jože Mermal mu je hitel dopovedovati, kaj in kako, toda papež, ki mi je tedaj postal res simpatičen, ni bil videti čisto zadovoljen; seveda mu ni nihče niti prišepnil, da je v »delegaciji« tudi Ivo Daneu s soprogo Katjo, legenda svetovne košarke. Katja pa si je za to priložnost kupila klobuk s tančico.

Vrnimo se k politiki. Tistega dne so naju s Štefanom Faležem, veleposlanikom Slovenije pri svetem sedežu, prijateljem in svetovalcem Wojtyłe ter nadvse imenitnim človekom, določili za intimen politični pogovor. Tri ali štiri ure sva se res čudovito pogovarjala, srebala najboljša italijanska rdeča vina in se pravzaprav veselila nepričakovanega srečanja. V nekem trenutku, ko sva se drug drugemu čisto odprla, mi je Falež dejal: »Veste, Jež, mi se nismo nikoli zares bali komunistov; vselej smo se bolj bali prostozidarjev.«

Olala! O prostozidarjih tedaj nisem vedel ravno dosti, zato mi je ta nepričakovana izjava priletela kot harpuna med obe možganski polobli. Zato sem se tej kočljivi temi spretno izognil, ker, priznajmo si, v tem svetu ne veš več, koga se bati in koga ne. Štefan Falež je verjetno imel kar prav, saj v Canosso zdaj romajo pretežno nekdanji člani zveze komunistov, vključno z aktualnim predsednikom države. In kaj posebnega si je ta imel povedati s Frančiškom, ki je tako rekoč utelešenje zdravega razuma, ne pa politične zvijačnosti, s katero se že stoletja ponaša Vatikan?

Verjetno ni nič prav posebno »vsebinskega« med »postkomunističnimi« državami Evrope in Vatikanom, da bi se bilo treba opirati na to Parmenidovo točko. Italijanska notranja politika, na primer, je desetletja živela v nekakšnem zajedavstvu, celo parazitstvu z vselej zagonetnim Vatikanom. In nasprotno. Toda zdaj se zdi, da sta nekako osamosvojeni, razvozlani iz štrene, čeprav ne še povsem, toda dovolj, da oba subjekta lahko dihata.

Vatikan vsekakor mora ostati naša oporna točka, vsaj v svetovni diplomatski mreži, toda nikar ga mistificirati v prid primitivnih in kmetavzarskih nagonov. Tu je treba ohraniti dostojno držo. Pokojni J. B. Tito se je šele v šestdesetih letih dal prepričati, da je v fraku in s cilindrom ter s »pajčolanasto« Jovanko odkorakal k tedanjemu Pavlu VI. Brez cigare, kot bi si morda dovolil Churchill. To je bila diplomatska poteza, ki je pozneje privedla do Osima, normalizacije na zahodni meji in približevanja Zahodu. Tito je bil močan sogovornik in mu ni bilo treba gestikulirati z rokami in obrazno mimiko. In še zlasti se ni ubadal s kakršno koli spravo.

Ja, prav sprava naj bi bila tisto, kar je Pahorja še posebno mučilo pred papežem, da je moral toliko govoriti in gestikulirati. Mi, navadni ljudje, skoraj ne vemo, o čem se sploh misli in govori, toda na ravni Pahorjeve virtualne resničnosti gre za nekaj, kar je očitno treba dopovedati vsemu svetu. Sam naj se spravi s seboj, kakor ve in zmore, državljane pa naj prepusti družbenim in zgodovinskim procesom, ki jih ne more pospešiti nobena Canossa.

Ne vem, ali je že opazil, da se na takšnih »misijah« pravzaprav smeši.

Za slovensko politiko imam drugačen predlog: te dni je župnija sv. Cirila v New Yorku praznovala stoletnico in župan Bill de Blasio je 16. oktober celo razglasil za dan cerkve sv. Cirila. Posebna čast! Pater Krizolog Cimerman (izjemno zanimivo ime, še bolj pa sam župnik) nam je nekega dne razkazal to prikupno slovensko stvarco, ki uživa velik ugled daleč naokoli. Potem nas je povabil na pivo čez cesto, ker je v tamkajšnji francoski restavraciji menda boljše.

Tam ti seveda ni treba gestikulirati. Tam ni prostora za politično manekenstvo in tudi nihče ga ne bi razumel. Zdi se, da se v tisti ulici na spodnjem Manhattnu nihče ne ubada s komunizmom ali prostozidarstvom. Ali pa se motimo?

Sprava ni stvar Canosse, Rima ali New Yorka. Je tukajšnja vaška zadeva.