Danes si s povprečno plačo privoščimo bistveno več hrane kot leta 2004

Zadovoljstvo z življenjem pri nas se je v času krize poslabšalo, vendar je še vedno precej višje, kot je v povprečju v Evropski uniji. Tako pravi poročilo o razvoju, ki ga Umar pripravlja že vrsto let, pri tem pa uporablja podatke in analize Eurobarometra in Statističnega urada Republike Slovenije.

Večina kazalnikov o kvaliteti življenja je na ravni pred krizo. Leta 2004 je bilo v Sloveniji s povprečno plačo za kilogram belega kruha treba delati približno 27 minut, lani pa 15 minut. Za 30 odstotkov manj časa je bilo potrebno tudi za piščančje meso, za različne mesne izdelke okrog 20 odstotkov, za dobrih 10 odstotkov manj časa je bilo potrebno za sadje in zelenjavo ter druge prehrambne artikle. Relativno se je vsa hrana v povprečju pocenila za več kot 10 odstotkov. Danes si v Sloveniji s povprečno plačo privoščimo bistveno več hrane kot leta 2004.

Nezadovoljstvo s pravno državo

Precej manj časa je treba delati tudi za obleko, tehnično opremo, komunikacije, prevoze, čistila, higieno … Za »našega« clia je treba danes s povprečno plačo delati 20 odstotkov manj kot leta 2004. Več je treba delati za farmacevtska sredstva in zdravila (za aspirin kar 34 odstotkov več), za cigarete, nekatere storitve (vpliv uvedbe evra). Pod črto pa statistične raziskave potrjujejo, da se je dostopnost večine življenjskih dobrin v obdobju po vstopu v Evropsko unijo povečala.

Kako potem razumeti naraščanje nezadovoljstva in vsesplošno prepričanje, da Slovenija le še tone iz slabega na slabše? Še posebej, ker tudi prek Eurostata dobivamo primerljive analize, da se stopnja revščine v Sloveniji tudi po krizi ni občutno povečala (seveda pa je z dobrimi 13 odstotki vsekakor prevelika), da so plačne razlike najmanjše v EU in da je tudi Ginijev koeficient, s katerim merimo stopnjo neenakosti v družbi (oziroma neenake porazdelitve tako premoženja kot dohodka), najnižji v Uniji. Tudi distribucija plač se v zadnjem desetletju ni bistveno spremenila – približno dve tretjini zaposlenih ima podpovprečne, tretjina pa nadpovprečne plače.

Nezadovoljstvo je predvsem posledica (ne)delovanja pravne države, kjer imamo vsi, ne glede na politično prepričanje ali socialni status, občutek, da živimo v razmerah, ko se lahko krade in izkorišča po mili volji, le dovolj denarja moraš imeti.

Žal se dostop do materialnih dobrin ni izboljšal za vse, zlasti za brezposelne in del upokojencev ne. Čeprav se je v zadnjih letih število zaposlenih povečalo, brezposelnost pa se zmanjšuje, je še vedno težko dobiti zaposlitev oz. delo, povečuje pa se delež dolgotrajno/trajno brezposelnih, ki so izgubili tudi delovne navade in motivacijo za delo. Razmere niso ugodnejše niti za upokojence. Upokojujejo se relativno mladi, večina takoj, ko je le mogoče, ne glede na nižjo pokojnino, ki jo dobijo s predčasno upokojitvijo. Tako je danes povprečna starostna pokojnina komaj 60 odstotkov povprečne plače, leta 2004 pa je bila še 73 odstotkov takratne povprečne plače. Zato je tudi največ revščine med starejšimi ter največ nezadovoljstva in malodušja prav v generaciji najstarejših. In pri mladih, ki zaradi gospodarskih in razvojno-političnih napak najbolj čutijo posledice gospodarskega razvoja oz. modela, v katerem se giblje Slovenija.

Volk in čreda ovac

Kako zmanjšati brezposelnost, socialno izključenost, nazadovanje? Do volitev, ko bodo politične stranke pripravile odgovore, razvojne modele, v katerih bo vse videti enostavno in dosegljivo, je še daleč. Slovenija mora odgovore in spremembe uveljaviti že prej, čas konjunkture ter izkušnje in kompetence, ki jih imamo, omogočajo, da začnemo kar takoj. Vlada pripravlja nekatere ključne reforme – v zdravstvu, glede pokojninskega sistema, trga dela, javne uprave. A prepočasi in premalo odločno. In predvsem s premalo ali skoraj nič podpore. Najprej manjka enotne vizije in strateške opredelitve že znotraj vlade, v parlamentu pa se tako ali tako vse ocenjuje skozi optiko, kar koristi njim, škodi nam; konsenz je le o tem, da skregani pa smo, in to neskončno.

Seveda manjka tudi podpore socialnih partnerjev, tako sindikatov kot delodajalcev. Čeprav v Sloveniji že osem let nismo imeli tako ugodnih razmer, kot jih imamo zdaj, je stopnja nezaupanja v socialnem dialogu na najnižji ravni. In potem imamo še civilno družbo in medije. Kjer prevladuje jasna pesimistična distanca do vsega obstoječega in do kakršne koli spremembe. Kjer se, če poenostavim, srečujemo z dilemo, ali potrebujemo novo republiko, totalno revolucijo, podržavljenje in kar je še idej ali pa je mogoče spremembe izpeljati postopno, demokratično in civilizacijsko? Ali je res, kot je pred dvema tednoma (in ne prvič in ne le on) v Sobotni prilogi zapisal Franček Drenovec, da je »današnja Slovenija poden«, potreben je »energični poseg od zunaj« v gospodarstvo, izobraževanje, pravosodje …, ki bo razbil neoliberalizem?

Saj ni težko biti pesimističen, če smo zazrti v preteklost, kjer srečujemo tajkunizacijo, politično nadvlado in privatizacijo in predvsem nedelovanje pravne države. Vendar pa je pri vsesplošnem lomastenju po glavah in praksah, »od zunaj«, treba biti izjemno previden oziroma odklonilen. Poseg od zunaj (država – katera, naša, kdo so naši?) bi bil, kot da bi skrb za čredo ovac prepustili volkovom. Ker če velja v Sloveniji konsenz okoli nečesa, je to, da nas je v krizo pripeljala prav neučinkovita politika, netransparentna sprega med politiko in delom gospodarstva ter neučinkovitost pravosodja pri preganjanju in zatiranju gospodarskega kriminala.

In seveda, težko bi dokazali, da je današnja Slovenija poden. Ko je najslabše, kar obstaja, ko ni ničesar, na kar bi se naslonili, ko se vse giblje le še navzdol. Kljub pomanjkanju politične, institucionalne in predvsem javnomnenjske podpore se je slovensko gospodarstvo v zadnjih šestih letih uspešno spopadlo s krizo, se reorganiziralo, razdolžilo in z novim pristopom uspešno izkoristilo mednarodne okoliščine ter na globalnem trgu zagotovilo, da je Slovenija vse prej kot poden.

Podjetja na globalnem trgu

Nasprotno, gospodarstvo še nikoli ni bilo v taki kondiciji, kot je trenutno. Še nikoli ni dosegalo toliko izvoza, tolikšne dodane vrednosti, bilo tako malo zadolženo, imelo toliko naročil. Res je BDP še manjši kot leta 2008, ampak če od bilance leta 2008 odštejemo prispevek vseh, ki so propadli, če upoštevamo, da se je v vmesnem obdobju gospodarstvo razdolžilo za 12 milijard evrov, potem je jasno, da je gospodarstvo – tista podjetja, ki so ostala – bistveno uspešnejše kot leta 2008.

Naš problem je, ker na pogoriščih propadlih nismo znali nadaljevati posla ali začeti na novo. Ampak za tajkunizacijo, bančno luknjo, nezakonito in nehumano poslovanje podjetij, ki so ključni krivci za krizo, v katero smo padli leta 2008, ne moremo zdaj, po osmih letih, kriviti podjetij in menedžerjev, ki dosegajo najboljše rezultate v gospodarski zgodovini Slovenije. In jim groziti s posegom od zunaj in jih obdolževati povampirjenega neoliberalizma, karkoli najslabšega bi naj to že bilo.

V Sloveniji že vsaj šest let ni bilo tajkunskih rabot, banke imajo problem s presežkom in plasmajem sredstev. Gospodarstvo ni prezadolženo, ni brez lastne akumulacije, ni v ekstenzivni razvojni fazi, ki se vleče že 25 let. Gospodarstvo ni poden! To lahko povzame le nekdo, ki analizira prek medijske obravnave, kjer so praviloma dobre zgodbe le slabi primeri. Tako lahko razmišlja le nekdo, ki nikoli ni prestopil vrat Krke, Leka, Kolektorja, Železarn Sij, Taba, Filca, BSH, Droge Kolinske, LTH, Akrapoviča, Količevega, Tanina in še številnih uspešnih velikih podjetij v Sloveniji. Ali ki nikoli ni slišal za Dewesoft, Cosylab, KLS, Vivapen, RLS, Interblock, Inotherm, Sibo, Hermi, Plastiko Skaza ter številna srednja in majhna podjetja in obrtne delavnice po vsej Sloveniji, ki so v svojih panogah v svetovnem vrhu.

Nikakor ne kaže idealizirati razmer v gospodarstvu in tudi v teh konkretno omenjenih podjetjih. Verjetno se prav ta trenutek večina med njimi ubada s kako krizo, kajti poslovati danes na globalnem trgu je povsem nekaj drugega kot v naročju nekdanje Jugoslavije, kjer je gospodarstvo poslovalo v relativno varnem zavetju carinske in politične zaščite. Tudi drugače kot pred dvajsetimi leti, ko je bil svet bistveno manj globaliziran, velika večina sveta, na čelu s Kitajsko, pa še daleč (žal le desetletje) od tega, da bi lahko konkurirala naši ponudbi. Razmere se dramatično hitro spreminjajo in prav to, hitrost in spremembe/inovacije, je ključna značilnost sodobnega sveta. In v teh okoliščinah si ne drznem niti pomisliti, da bi v vsa ta podjetja zdaj stopil nekdo od zunaj.

Seveda ne kaže idealizirati trenutnih razmer. Podjetja učinkovito izkoriščajo ugodne globalne razmere. Pri tem so uspešna, ker so kompetentna, hitra in predvsem neodvisna od domačih razmer. Bolj ko so vpeta na globalni trg, lažje poslujejo, saj je največ ovir in netransparentnosti na domačem trgu. Vendar pa te rezultate dosegajo predvsem zato, ker se zanašajo le sama nase.

Okolje, ki omogoča rast

V državi že vrsto let nimamo aktivne razvojne politike. Ki bi se s konkretnimi programi lotila problema upadanja naše konkurenčnosti in zagotavljanja trajnostnega razvoja in rasti. Za ustvarjanje novih delovnih mest in za dvig socialnih standardov za vse, ne le za zaposlene.

Ali te probleme res lahko rešimo, z novo (pametnejšo in pravičnejšo) redistribucijo, z novimi davki? Je za Slovenijo res nevarnost grozeča socialna polarizacija po Pikettyjevem modelu na peščico bogatih in množico revnih? Pred petimi leti smo izračunali, da četudi bi vsem, ki so leta 2010 zaslužili (prijavili!) letne bruto dohodke, večje kot 100.000 evrov, le-te pobrali, bi plače v Sloveniji lahko povečali za manj kot tri odstotke! Nova redistribucija (vključno s predlogi za univerzalni temeljni dohodek) problemov materialne in s tem tudi socialne revščine v nobenem problemu ne bi rešila, bi pa višji davki pomagali, še z nekaterimi drugimi našimi slabosti, odganjati vlagatelje in pregnati podjetnike.

Naš ključni problem je, kako zagotoviti tako poslovno okolje, ki bo omogočalo razvoj in gospodarsko rast. Saj se s tem izzivom srečujejo vsi, obstajajo tudi različni, povsem nasprotujoči si uspešni modeli. Nekje jim je uspelo z večjo liberalizacijo in odprtostjo (Hongkong, Nizozemska, Danska, ZDA, Estonija, Češka …), drugod s povečano vlogo države in bolj zaprto (Južna Koreja, Švedska, Poljska, Kitajska, Tajvan …). Tako z enim in drugim modelom bi našli tudi države, ki so bistveno slabše rešile oz. rešujejo svoje težave.

Slovenija velja povsod, ne le v domačih poslovnih javnostih, za državo, ki je zaprta in preregulirana. Ne uvrščajo nas več med poražence, vendar tudi tuji analitiki potrjujejo, da svojih slabosti trajno nismo odpravili. Vendar pa skrbi, ker brez argumentov in brez pravih izkušenj številni, ne le Franček Drenovec, v svojih prispevkih in predlogih vidijo rešitev v povečani vlogi države. Seveda imajo prav, ko pravijo, da o blaginji in razvoju v vsaki družbi odločajo državne politike. Vendar le, če vzpostavijo sistem, ki je racionalen, transparenten in pameten. Pri nas bo državna politika uspešna, če bo namesto tega, da posega v vodenje in upravljanje podjetij in zavodov, da govori o novih delovnih mestih, zagotovila razmere (davki, prenormiranost, podpora) za gospodarski razvoj in podjetništvo, ki bo zaposlovalo. Samo v državi, kjer bomo sposobni ustvarjati kvalitetna delovna mesta, bomo lahko zagotovili stabilno varnost in vključenost. Socialna država enakih v revščini je zadnje, kar bi si želel.

V Gospodarski zbornici Slovenije se zavedamo nevarnosti, ovir in tudi priložnosti, s katerimi se soočamo. Ves čas opazujemo gibanja na trgih, sprašujemo podjetnike o izkušnjah, iščemo rešitve, predlagamo spremembe. To smo pripravili tudi v tem tednu, ko smo na vrhu malega gospodarstva predstavili agendo malega gospodarstva, lani jeseni pa industrijski manifest – vse z namenom, da s konkretnimi predlogi, ne le s splošnimi ugotovitvami, pospešimo gospodarski razvoj v Sloveniji. Nekateri predlogi se že vrsto let ponavljajo, saj se ni nič spremenilo – psi lajajo, karavana pa gre dalje. Preseneča pa me, s kakšno lahkotnostjo nekateri, kot na primer Franček Drenovec, opravijo z našimi predlogi. Od kod razlog za tako neintelektualistično oznako, da smo le karikatura tistega, kar je v EU normalno za predstavnike kapitala?

Ukrepati je treba takoj

Je to zaradi odnosa do davčne reforme? Ki bi z našimi predlogi razbremenila gospodarstvo, višje neto plače pa bi dobilo 570.000 zaposlenih. Seveda bi bilo treba varčevati v javnem sektorju. V tednu, ko je računsko sodišče razkrilo, da je na primer UKC zapravil 40 milijonov evrov za razdrobljeno informacijsko okolje, in ko je javni sektor dobil za približno 50 milijonov evrov višji regres, je minister za finance postregel s komentarjem, da 100 milijonov evrov privarčevanih sredstev v javnem sektorju (kar je 0,67 odstotka javne porabe) ni možno realizirati. In to v razmerah, ko je javna poraba v Sloveniji za 1,6 odstotne točke nad povprečjem EU – kar je več kot 620 milijonov evrov na leto.

Je za to razlog v naših zahtevah po reformi javnega sektorja, ki jih opravičujemo predvsem z dvema dejstvoma. Najprej, živimo v prenormiranem in kompliciranem sistemu. Leta 1991 smo imeli 878 podzakonskih aktov in predpisov, lani pa 18.834. In kot rečeno, javna poraba in znotraj tega tudi sredstva za plače v javnem sektorju so za dober odstotek in pol nad EU povprečjem in kar nekaj odstotkov nad povprečjem držav višegrajske skupine. Seveda pa je še vrsta drugih, tako kvalitativnih kot kvantitativnih argumentov za resnejše spremembe javnega sektorja.

Ali v naših zahtevah po hitrejši reformi pokojninskega sistema, kjer so se k sreči končno le začele resne razprave in tudi bela knjiga, kot je pripravljena, je odlična podlaga za iskanje rešitev. Ki pa bodo morale biti hitre – danes pride na enega upokojenca le še 1,37 aktivnega prebivalca, pred desetimi leti 1,6 in upokojujemo se prezgodaj; le 26 odstotkov upokojenih ima izpolnjene vse pogoje za upokojitev.

Ali zaradi trga dela, ki na eni strani onemogoča fleksibilno zaposlovanje delodajalcem, na drugi strani pa vzpodbuja prekarnost in marginaliziranost vse večjega dela populacije.

Slovenija nujno potrebuje nova delovna mesta. Nujno potrebuje gospodarsko rast. Po starem zgolj s trgom in odzivanjem na globalne razmere, brez aktivne razvojne in socialne politike, rasti ne bo. Potrebne so spremembe. Reforme. Vemo, katere, vemo, zakaj, predlagali smo tudi konkretne ukrepe.

Žal, če za koga, potem velja za Slovenijo pred tednom izrečena izjava predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija: »Veliko razumljivih političnih razlogov je za odlašanje s strukturnimi reformami, zelo malo ekonomskih. Strošek prepoznih reform pa je preprosto prevelik, da bi si ga lahko privoščili.« In ne le strošek, tudi nevarnosti. Ker Slovenija nikakor ni na dnu.

Mag. Samo Hribar Milič je generalni direktor GZS.