Nobel in nobel za Modianoja

V osemdesetih so bile precej razširjene govorice, da srbski pesnik Vasko Popa pozna le dve razpoloženji, in ti razpoloženji naj bi se menjali in ravnali po točno določenih časovnih zaporedjih. Popa naj bi bil pol leta potrt, pol leta pa naj bi se počasi bližal stanju vzhičenosti. Vprašanje je seveda: ali je točko skrajne vzhičenosti kdaj tudi dosegel? In odgovor: zagotovo ne. Imam občutek, da se ji je približal na dotik roke, in to vedno pred tistim usodnim oktobrskim dnem, ko je Švedska akademija, kot to stori vsako leto, razglasila Nobelovega nagrajenca za književnost.

Potem je svetloba zanj ugasnila in začelo se je počasno sestopanje v temo. Pravzaprav je bil Popa nekakšen ekvivalent menjavam letnih časov in njihovim navadam, povezanim z darovanjem svetlobe. Nekakšna preslikava. Veljal je za večnega kandidata za nagrado, ki pa se mu je vsako leto znova izmaknila. Da bi se mu želja izpolnila, je bil pripravljen igrati različne vloge. Recimo: pripravljen se je bil razglasiti za disidenta, čeprav je bil približno tolikšen disident kot Edvard Kardelj, seveda brez skrivnostne nesreče pri lovu, ki je doletela izumitelja socialističnega samoupravljanja. Popa je vsako leto znova pričakoval dokončni blagoslov modrecev iz Akademije, a modreci iz Akademije tega blagoslova niso hoteli dati. Mogoče je bil vseeno premalo disidenta in so zato telefoni zvonili na drugih naslovih. Včasih tudi pri večjih disidentih.

Obstajajo seveda tudi bistveno bolj vesele peripetije, povezane s točno določenim oktobrskim dnem; Josifa Brodskega je novica ujela v Londonu, Seamusa Heaneyja na nekem grškem otoku (v obeh primerih se zanašam na spomin), Czesława Miłosza ne vem kje. To omenjam zato, ker je imel Brodski idejo, da bodo Nobelovo nagrado dobili vsi njegovi pesniški prijatelji: Miłosz, Heaney, Derek Walcott, Mark Strand in Les Murray. In res ni manjkalo veliko, pa bi se to tudi zgodilo.

Miłosz jo je dobil leta 1981, Brodski leta 1987, Heaney in Walcott v devetdesetih, v času, ko je bil Brodski še živ, in mogoče tista domislica iz poezije Adama Zagajewskega, da je imel Brodski v vsakem mestu in v vsakem pristanišču svoje agente, ni tako iz trte izvita. Strand in Murray sta seveda še prisotna in še v igri in Brodskemu se lahko želja še vedno izpolni. Čeprav na vse skupaj gleda iz onstranstva, če smo bolj natančni: iz pesniških vic.

Ampak potem se je banket za pesnike in prijateljski krog končal in vpliv Brodskega na odločitve Akademije (ali pa vpliv njegovih agentov) je nekako zbledel; iz onstranstva očitno ne prihajajo dovolj močni signali. Po njegovi smrti sta Nobelovo nagrado za književnost dobila le še dva pesnika, pesnica in pesnik: Poljakinja Wisława Szymborska in Šved Tomas Tranströmer. V primeru Szymborske naj bi delovali Miłoszevi agenti ali pa vsaj agenti njegove žene; nanjo je Miłosz namreč preložil odgovornost, in ko je poljska pesnica dobila nagrado, je to avtomatično pomenilo, da je vlogo Pope iz osemdesetih prevzel in dobil Zbigniew Herbert.

S Tranströmerjem pa so Švedi precej tvegali, kajti igralo se je na domačem terenu, vendar se jim primer Johnson in Martinson iz leta 1974 ni ponovil. Kajti Tranströmer je le odličen pesnik. Vse to so seveda lahko samo pravljice, miti, legende, fantazijske pripovedi, teorije zarote, a kdo bi vedel.

Kar zadeva Nobelove nagrade v zadnjih dvajsetih letih, je stvar jasna: živimo v obdobju proze in proznih piscev (tu in tam se vštuli vmes kakšen dramatik). Isto pa velja tudi za ostale »pritikline«, ki spadajo h književnosti – pozornost bralcev, kritike, pozornost reklamne mašinerije, priporočila Oprahinega knjižnega kluba … Zgodba je seveda do vseh potankosti preslikana tudi na naklade knjig po posamičnih literarnih zvrsteh.

II

Točno pred tednom dni in skoraj točno ob uri, ko pišem tale tekst, se je zgodba ponovila. Ponovno odvrtela. Bil je Frankfurtski knjižni sejem in bil je četrtek in novinarji so se, tako kot vsako leto, prostor na spletu in na papirju trudili napolniti z ugibanji in govoricami, ki so jih prinašali in raznašali raznorazni agenti.

Mrzlica se je seveda začela že nekaj dni prej, s članki o tem, kdo in kako visoko kotira na stavnicah. Stave v zvezi z Nobelovimi nagradami niso tako bizarne, kot so stave pri nogometu, kjer je mogoče staviti tudi, kdo si bo prvi zavezal levo kopačko, z glavo udaril nasprotnega igralca ali pa brcnil žogo čez tribuno na parkirišče, stave so v mejah normale, se pravi, da so natančna preslikava stav za zmagovalno evrovizijsko popevko. V tem segmentu sta visoka in popularna kultura popolnoma identični.

Kot vsako leto so se obračala ista imena in kot vsako leto so na usodni telefonski klic verjetno čakali isti ljudje – ali pa so čakali na sporočilo v kakšni drugi obliki, primerni obdobju, v katerem živimo. Lahko smo brali: Ngugi Wa Thiong'o, Haruki Murakami, čeprav živimo v času proze, je bil tam tudi pesnik Adonis, mogoče kot znamenje, da je treba občasno malo kolobariti, pa Philip Roth, Joyce Carol Oates, Ismail Kadare, Peter Handke (glede na spomin na Borgesove in Poundove grehe je verjetnost, da Handke to nagrado dobi, precej majhna), Milan Kundera …

A pri Švedski akademiji se nikoli ne ve. Če se kateri od njenih članov hkrati razdaja s skrajno neumnimi izjavami, kot je ta, da je ameriška književnost izolirana in odrezana od ostalega sveta, da je nevedna in ne sodeluje v velikem dialogu književnosti, ali pa ta, da finančna pomoč pisateljem siromaši književnost, kar je zelo podobno anonimnim spletnim komentarjem, ki se v Sloveniji stalno pojavljajo, ko teče beseda o pisanju, a v isti sapi doda tudi kaj lucidnega in pametnega, češ, prej so v književnosti obstajali vrhovi in doline, danes pa imamo razgled na arhipelag, kjer vsak otok predstavlja en žanr … vse obstaja brez hierarhije ali središča; če je tako, potem lahko zagotovo računamo na kakšno zanimivo presenečenje.

In res, presenečenje se je tudi zgodilo, čeprav je avtor, čigar ime so obelodanili v javnosti, na stavni lestvici, ki sem jo gledal, kotiral precej visoko. Očitno ni šlo za Guardianovo, kjer je bilo njegovo mesto bolj skromno. Ampak nanj nisem bil pozoren, čisto sem ga spregledal in s tem v zvezi zdaj citiram bistro in posrečeno domislico s spletnega portala Airbeletrina: »Še sreča, da imamo Nobelovo nagrado, da nam vsako leto znova predstavi kakšnega pisca, ki smo ga v poplavi tiskane besede izgubili iz vidnega polja.« Temu bi lahko seveda takoj nekaj dodal: ki ga nikoli nismo imeli v vidnem polju.

Čeprav je književnost moj poklic, sem ime Patricka Modianoja slišal prvič. Tole, kar bo sledilo, se seveda lahko bere kot tolažba ali pa opravičevanje; mislim, da nisem edini, in mislim, da je ime prvič slišalo tudi precej domačih francistov in francistov nasploh (seveda tistih, ki niso iz Francije), a o tem nisem čisto prepričan, prepričan pa sem, da ga je bralo zelo malo bralcev, in sem spadajo tako francisti kot tudi nefrancisti. Ampak tudi v preteklosti se mi je že dogajalo, da nobelovca nisem poznal. V večini primerov je šlo za prozaista, in upam si reči, da se, če bi nagrado po kakšnem naključju podelili pesniku, kaj takšnega ne bi zgodilo. Ali pa bi bila verjetnost, da ob imenu in priimku lavreata preprosto skomignem z rameni, precej manjša.

Vendar pa so mi takšna presenečenja, kot je bilo letošnje, če je seveda šlo za presenečenje, zelo ljuba. Ker sem naiven, me nekako utrjujejo v prepričanju, da skrajna razvpitost le ni najpomembnejša, da se družbena pojavnost ne meša in zamenjuje vedno z umetnostjo in da mogoče veljajo ali pa vsaj za hip stopajo v prve vrste tudi kakšne druge »kvalitete«, recimo: dobro pisanje, saj konec koncev govorimo o Nobelovi nagradi za književnost, pri kateri naj bi šlo predvsem za to, za dobro pisanje. Pridevnik je sicer vprašljiv. Moral bi napisati odlično pisanje. Ampak ker je Modiano Francoz, v istem hipu tudi pomislim, da gre še za eno obliko in eklatanten dokaz zahodocentričnosti in da je verjetnost, da bi dobil nagrado kakšen malo znan, a zelo kvaliteten avtor iz manjše, ne velike kulture, praktično nikakršna. (Govorim seveda o avtorju, ki ne bi bil žrtev diktature ali pa holokavsta.) Ne obstaja.

III

Izpred belih vrat v Stockholmu in še izpred kakšnih drugih vrat ali pa iz kakšne pisarne smo lahko v zvezi z delom letošnjega nobelovca slišali naslednje izjave: »Modianojeva pisava je zelo elegantna, a prijazna do bralca.« (Kar verjetno pomeni, da se njegove knjige da brati brez zavijanja z očmi. Kar nikakor ni slabo. Očitno obstajajo tudi kraji in kulture, ki v nasprotju z našo kvalitete ne enačijo z nerazumljivostjo. Prosto po Milesu Davisu: če je seveda nerazumljivost dovolj razburljiva.) »Piše majhne, kratke, zelo elegantne stavke. Načeloma se znova in znova vrača k istim tematikam, preprosto zato, ker se teh vprašanj ne da izčrpati. Je neke vrste Proust našega časa.« Potem imamo: »Modianojevo pisanje je umetnost spomina, s katero je obudil najbolj nedoumljive človeške usode in razkril vsakdan okupacije.« In še: »Nagrada je priznanje upoštevanja vrednemu opusu, ki raziskuje subtilnost spomina in zapletenost identitete.« Pomenljivo in določujočo izjavo pa je dal tudi pisatelj sam, ko je rekel: »Imel sem manijo gledanja nazaj, vedno prisoten občutek nečesa izgubljenega, ne nujno raja, a vsekakor izgubljenega.«

Sporazum ali pa nesporazum, sprejemanje ali pa zavračanje določne književnosti, knjige, pisanja se najprej začne na formalni ravni, a tudi vsebinska ni zanemarljiva. Najprej se moramo prebiti skozi ljubezen do oblike, do orodja, jezika, če sem natančnejši. Šele potem pride na vrsto vsebina. Včasih pa ima pri vsem skupaj prste vmes tudi senzibilnost bralca kot človeka, kot osebe, njegova postavljenost v svet, njegov svetovni nazor; nekaj v smislu – povej mi, kaj bereš, in povem ti, kdo si, ali pa narobe, če vem, kdo in kakšen si, lahko s precejšnjo gotovostjo določim tudi literaturo, ki ti bo ali pa ti je všeč. Ob branju katere imaš tisti nezgrešljivi občutek, da je napisana samo zate; izključno zate.

Ko sem preletel vse te izjave in utemeljitve, ki so spremljale letošnjo nagrado in nagrajenca, in seveda zato, ker imam tudi sam manijo gledanja nazaj in z njo vedno prisotni občutek nečesa izgubljenega, sem postal radoveden. Sklenil sem, da bom preveril, ali so resnične.

IV

V slovenščino imamo prevedene tri Modianojeve knjige. Knjigo kratke proze z ilustracijami Katarina, mala balerina in dva romana. Zanimala sta me predvsem slednja, Vila Bolest v prevodu Vitala Klabusa, ki je izšla »davnega« leta 1981, in pa roman, ki je precej novejšega datuma, Ulica Boutiques obscures (bistveno bolj posrečeno bi bilo, če bi se prevod glasil Ulica mračnih prodajaln, tudi glede naslova prve imam neke pomisleke), ki nosi datum 2008, prevedla pa ga je Mojca Schlamberger Brezar.

V originalu sta si knjigi precej manj narazen. Vila Bolest je iz leta 1975, Ulica pa je luč sveta ugledala tri leta kasneje. Glede na dejstvo, da se je Modiano rodil leta 1945, obe deli spadata v kategorijo mladostnih del. Pri obeh bi lahko rekli, da gre za kratki roman. (Tudi dolžina naj bi bila takšna, da je do bralca prijazna. Očitno se prijaznost po današnjih standardih meri s tem, da bralec knjigo lahko prebere hitro, ker je tanka. Da bralca knjiga tudi po tej plati ne »utruja«.) In še en nezanemarljiv podatek: Ulica je bila ovenčana z Goncourtovo nagrado. Ta je tista, pri kateri je znesek simboličen, njen renome pa prodaja knjige in prinaša nagrajencu denar.

Kakšni sta ti knjigi? Ulica ima v angleškem (ameriškem) prevodu naslov Missing Person (Pogrešana oseba), naslov, ki skuša bralce tega jezika na hitro uvesti v vsebino. Ki vsebino nekako razgalja in je bolj transparenten in manj zagoneten od izvirnega. Bralec si že ob njem ustvari predstavo o tem, kaj naj bi tekst ponujal. Tudi žanrsko je knjiga označena za mystery novel, kar bi se v slovenščini lahko imenovalo kriminalka ali pa skrivnostni roman.

Tale preskok v drugo kulturo ni naključen, saj knjiga dejansko deluje, kot da bi šlo za žanrsko pisanje. Guy Roland dela v detektivski agenciji in njegov partner in hkrati tudi lastnik agencije C. M. Hutte se v prvem poglavju upokoji in preseli v Nico. Guy, v tem delu knjige še s tem imenom, pa začne opravljati delo, ki se bo vleklo do konca knjige; iskati začne lastno preteklost, lastno identiteto.

Pred leti je namreč izgubil spomin in s tem spominom tudi celotno prejšnje življenje. Iskanje se začne kot ugibanje, brez nekih pravih indicev, kot srečanje z dvema barmanoma, ki sta poklic opravljala pred desetletji in ki ga potem napotita proti nadaljnjim osebam, ki bi mu lahko pomagale razvozlati skrivnost in razkriti preteklost. Sledijo si srečanja in zgodba se zlagoma dograjuje in Guy odkrije svoje ime in počasi sestavlja mozaik življenja, ki ga je živel, preden je izgubil spomin. Vendar pravega odgovora ne dobimo ne mi ne Guy, ki se v resnici imenuje Pedro. Odgovor se izmika in knjiga se konča z nekakšnim odprtim koncem, ki ga povzema zadnji stavek: »Kaj pa naša življenja, se ne razpršijo prav tako hitro v večeru kot otroška žalost?«

Željko Ivanjek je o tej Modianojevi knjigi v Jutarnjem listu pisal kot o romanu detekcije, vendar pa to ni kriminalka, saj imamo v našem primeru le njeno shemo oziroma njene konvencije, a obstaja tudi bistvena razlika: razlika v prestrukturiranju. Avtor (Modiano) resemantizira zadani model, podobno kot počneta Dürrenmatt in Handke. Če bi živeli v nekem drugem času in bi se ukvarjali s prepoznavanjem umetniških smeri, bi verjetno takoj rekli, da je tu na delu – postmodernizem. Ampak ta resemantizacija ali pa mogoče parodičnost se ne dogaja samo na ravni žanra, temveč je Modiano nekako parodičen tudi do postopkov avtorja, v čigar čevlje bi ga radi spravili – Prousta. V Ulici dejansko pride od nekakšnega proustovskega trenutka, le da je zgodba z magdalenico in čajem preoblečena v zgodbo o kajenju, pa tudi izid je povsem drugačen; ni nobene poplave spominov, ki bi se začeli dvigovati z neznanega in mračnega dna, ampak ostanemo samo pri kašljanju.

Ulica po atmosferi (večina srečanj, ki naj bi junaku pomagala najti njegovo identiteto, se dogaja ponoči, v mračnih stanovanjih, zakajenih barih) spominja na film noir. Razkrivanje Pariza in njegovih ulic in predelov pa spominja na odnos Woodyja Allena do New Yorka oziroma ožje do Manhattna. Modianojevi stavki so dejansko kratki, ni nekega ogromnega fundusa besed in dolgih eliptičnih stavkov, ki bi se vlekli čez cele strani, kakršne lahko beremo pri Proustu. Stil je asketski, a zelo premišljen. Natančen.

Večino prostora v romanu zasedajo kratki dialogi, ki tekstu dajejo obeležje scenarija, nekakšno dramatičnost. V romanu tudi ni nič naključnega, nobenih prizorov ali pa stvari, ki bi obvisele v praznini. Pisatelj se k vsemu, kar omeni, vrača in vse, kar omeni, ima v romanu neko funkcijo (omemba jadrnice, telefonske številke). Roman pa je tudi kombinacija dejstev in izmišljije. To mešanje in kombiniranje sta Modianoju očitno zelo ljubi, saj na nekaj podobnega, v manjši meri sicer, naletimo tudi v njegovi prvi slovenski izdaji, v Vili Bolest.

V Vili Bolest (mogoče bi bil boljši naslov Vila Otožnost, kajti ta bolest bralca asociativno zelo hitro poveže s posvetilom v Baudelairejevih Rožah zla, v katerem pesnik bolehne rože posveča drugemu pesniku, Théophilu Gautieru, bolehnost iz devetnajstega stoletja pa je seveda sinonim za dekadenco – čeprav bi težko trdili, da nima tudi Modianojev roman nekaj dekadentnega pridiha) ni postopkov, kot so: resemantizacija, prestrukturiranje in parodičnost.

Roman je zgodba o zadnjem dnevu v življenju dr. Renéja Meintha. Ta dan, še bolje večer in noč, pa je v pripovedi »razdrobljen« in tvori nekakšno grobo strukturo, skrajno majhen delček, ki pa je zapolnjen ali preboden z dogodki, ki se ne dogajajo v sedanjosti (sredi sedemdesetih), ampak dvanajst let prej, ko je pripovedovalec Renéja spoznal v nekem Zgornjesavojskem letovišču, kamor se je pripovedovalec pod lažnim imenom Viktor Šmara (temu je dodal tudi lažen grofovski naslov in lažno biografijo) zatekel, ker je bilo v Parizu nevarno in ker bi ga lahko vpoklicali v vojsko (to je bil čas alžirske vojne).

Letovišče deluje kot neka pomanjšana in mondena različica Davosa iz Čarobne gore, a brez velikih tem in metafizičnih dialogov. Viktor se tu ne zbliža le z doktorjem, temveč tudi z dvaindvajsetletno Yvonne Jacquet. Vanjo se zaljubi. Yvonne in René sta domačina, a nekako ne spadata v to okolje. Oba sta skrivnostna. In skozi pripoved se le po drobcih razkriva njuna identiteta in njuna zgodovina. Prav tako se po drobcih razkriva tudi Viktorjeva identiteta. Ko se to dogaja, se srečamo s postopkom demistifikacije (Yvonne). Roman se konča dvojno, v sedanjosti z Renéjevo smrtjo, novico o njej pripovedovalec prebere v Parizu, in v preteklosti, na zadnji strani knjige – z odhodom iz letovišča, ki ga pripovedovalec zapusti še kot grof Šmara.

Vila Bolest je predvsem pripoved o preteklosti. O nekem svetu, ki je izginil, in o nekih ljudeh, ki so ga naseljevali in za katerimi so se izgubile vse sledi ali pa so umrli. Spominja me na bleščeče in mondene francoske filme, ki sem jih gledal kot otrok in v katerih sta igrali Brigitte Bardot in Catherine Deneuve. Asketski in kratki opisi znamenj Šmarove zaljubljenosti so podobni opisom iz zgodnjega romana Philipa Rotha Zbogom, Columbus ali pa kakšnemu poglavju iz Pamukovega Istanbula na isto temo; so srce parajoči in zmožni vrniti neke davno pozabljene trenutke iz življenja, ko smo bili še najstniki ali pa stari tam okrog dvajset let in se je ves naš svet še lahko vrtel okrog zaljubljenosti.

Bralec ima občutek, da se Modiano trudi na vsak način vrniti nekaj ali pa se vsaj natančno spomniti nečesa, kar je že minilo. Predvsem se trudi vrniti dogodke in podobe in stanja, ko so se pripovedovalec in njegovi prijatelji počutili, kot bi bili kralji nekega dne. In to počne z nežno vztrajnostjo. Proustovsko vztrajnostjo. Poletni tedni v letovišču, še bolj pa manjše enote časa, so praktično zamrznjeni in vedno povezani z željo, da se ne bi nikoli končali. Vse skupaj pa zelo natančno povzame stavek iz tistega dela romana, ki opisuje dogodke, ki so potekali v vili Bolest (tako je svojo hišo imenoval René; in Modiano s tem v zvezi opaža – v zvočnosti besede »bolest« je nekaj mehkega in kristalnega; ko si prestopil prag vile, te je zajela nekakšna čista otožnost, stopil si v območje pokoja in tišine), in ki se glasi: »Pozneje nisem nikoli doživel trenutkov, ki bi bili tako polni in bi potekali tako počasi kakor ti. Pravijo, da ti prinese takšne trenutke opij. Dvomim.« Fundus besed je v nasprotju z Ulico tu obsežnejši, opisi so razkošnejši, čeprav stavki še zdaleč ne dosežejo Proustovih dolžinskih mer. Tudi v tem romanu se mešajo fikcija in resnična dejstva (spored kina).

Oznake za Modianojevo pisanje, ki sem jih ponovil na začetku, nedvomno držijo, sploh tista, ki ga prestavlja kot avtorja, ki raziskuje subtilnost spomina in zapletenost identitete. Toda: ali lahko Modianojevo pisanje (prebral sem le dva njegova romana, ki pa naj bi bila v opusu reprezentativna) postavim ob bok pisanju drugih avtorjev, ki so se prav tako znašli na tistih evrovizijskih stavnicah? Ali so njegovi romani boljši, izraz mogoče ni dober, ali so me njegovi romani pretresli, me pripravili do tistega trepeta in želje, da se ne bi pisanje nikoli končalo, kot so me recimo romani »tekmecev«: Murakamijev Norveški gozd, Pynchonova Mavrica težnosti, Rothov Človeški madež, DeLillov Beli šum, Rushdiejevi Polnočni otroci, McCarthyjeva Cesta … ali pa še druge knjige, ki sem jih bral pred kratkim in katerih pisatelji ne morejo več konkurirati za Nobela, ker so mrtvi – roman Življenje in usoda Vasilija Grosmanna, roman Josepha Rotha Radetzkyjeva koračnica ali pa Bolanov »špeh« 2666? Odgovor je: ne. Modiano je odličen pisatelj, ampak njegove knjige (knjigi, torej še vedno obstaja možnost ugovora in presenečenja) niso tiste vrste knjige, ki bi z mano naredile kaj podobnega kot naslovi iz mojega »bralskega kanona«, ki sem jih naštel prosto po spominu.

V

Kdo igra danes vlogo Vaska Pope in čigavo razpoloženje se ravna ekvivalentno svetlobi, ki nam jo ponujajo letni časi? Ali bo še kdaj prišel čas za pesniške bankete, ko bodo agenti po pristaniščih in mestih spet aktivni? Kaj se bo zgodilo z ameriško književnostjo in kaj s pisatelji, ki prihajajo iz Afrike? Kdo bo nasledil Patricka Whita? Je bazen avtorjev, ki so predstavljeni kot žrtve komunizma, že izčrpan? Se bo ženska kvota še naprej dvigovala? Bodo stavnice sploh kdaj potrdile svojo kredibilnost in bo dobil nobela tisti, ki kotira najviše? Bo Akademija na splošno presenečenje (presenečenja se sicer dogajajo vsako leto) izbrskala tudi kakšnega pisatelja iz male kulture? Vse to bomo videli čez slabo leto, ko bodo v nekaterih sobah zvonili telefoni, po drugih pa se bo plazila le zlovešča tišina.