Portret tedna: Igor Papič

Novi rektor, nekonvencionalni tehnik.

pet, 19.05.2017, 20:00

Profesor

Letnik 1966. Doktoriral je leta 1998, redni profesor na Fakulteti za elektrotehniko pa postal leta 2009.

Pametna omrežja

Znanstveno se ukvarja z vprašanjem, kako uskladiti delovanje velikih in zelo majhnih proizvajalcev elektrike, da bi elektroenergetski sistem ostal stabilen.

Rektor

Je najmlajši rektor Univerze v Ljubljani v zadnjih petdesetih letih.

Dan zatem, ko je bil izvoljen za 44. rektorja v 98-letni zgodovini Univerze v Ljubljani, je bila Fakulteta za elektrotehniko, kjer zadnja štiri leta opravlja naloge dekana, kot mravljišče. Avla se je spremenila v televizijski studio, delavnico, tržnico domislic, predavalnico, atmosfera pa je pokala od entuziazma. »Imamo svetovni dan IKT, informacijsko-komunikacijskih tehnologij,« je vrvež v avli pojasnil 51-letni redni profesor elektrotehnike, ki se znanstveno ukvarja z razvojem t. i. pametnih električnih omrežij.

Devet desetin tistih, ki so se volitev rektorja udeležili, je podprlo njegovo kandidaturo. Volilno pravico so tokrat prvič imeli tudi uslužbenci univerze, ki se ne ukvarjajo s pedagoško in znanstveno dejavnostjo, in študentje. Res pa je tudi, da univerzitetna skupnost na široko definirani volilni pravici ni skočila v objem. Na volišča je prišlo šest odstotkov upravičencev, pasivno volilno pravico, torej pravico, da človek kandidira, pa je izkoristil le Igor Papič.

Nepisana pravila ljubljanske univerze menda govorijo o nekakšnem kolobarjenju, ko rektor enkrat prihaja iz naravoslovno-tehniških vrst, drugič pa iz družboslovno-humanističnih. Zato je bilo bolj ali manj jasno, da se tokrat za rektorsko funkcijo slednji ne bodo potegovali. Dodati pa velja, da je imelo v zadnjih desetletjih nepisano pravilo kar nekaj izjem, saj so med letoma 1987 in 1998 rektorji prihajali izključno z naravoslovno-tehničnih fakultet.

A stvari niso nikdar povsem enoznačne. Papič seveda prihaja s tehniške fakultete. A sebe opiše kot nekonvencionalnega tehnika. Elektrika še zdaleč ni edina reč, ki ga zanima. Kaj bi študiral, če bi študiral kaj drugega? »Psihologijo,« izstreli. In doda, da je v mladosti resno prebiral Sartra, Camusa in Kafko. Ob kontrolnem vprašanju, ali se ob odgovoru, da bi študiral psihologijo, šali, odgovori še bolj natančno. Ambicijo ima, da bi nekoč iz psihologije doktoriral. Zakaj ga zanima psihologija? Pojasni, da v skoraj vsaki skupini lahko najdemo ljudi, ki znajo biti skrajno naporni. Zoprni. Zanima pa ga, kakšna je funkcija teh ljudi, s katerimi se skorajda ne da sodelovati, z evolucijske perspektive. Ko se bo lotil študija psihologije, bo gotovo preverjal hipotezo, ali v izjemnih okoliščinah ta tip ljudi vendarle odigra pomembno družbeno vlogo ...

Da je Papič najresnejši kandidat za rektorja Univerze v Ljubljani, je bilo zaradi široke neformalne podpore bolje obveščenim jasno že pred meseci. Kot dekan je namreč zadnja štiri leta v kolegiju dekanov, rektorjevem svetovalnem organu, tesno sodeloval z odhajajočim rektorjem Ivanom Svetlikom, ki se pri 66 letih ni odločil za ponovno kandidaturo.

Igor Papič sodi med mlajše rektorje ljubljanske univerze. Bolj natančno: v pionirskih letih, neposredno po letu 1919, so bili rektorji izrazito mladi. V zadnjih petih desetletjih pa noben rektor ob prevzemu funkcije ni bil mlajši od petdeset let. Zadnji rektor, ki je bil mlajši od Igorja Papiča, je bil statistik Dolfe Vogelnik (1909–1987), ki je rektorsko funkcijo prevzel leta 1958.

Ko je Papič v osemdesetih letih študiral na Fakulteti za elektrotehniko, ni sodil med tiste, ki so s študijem strašansko hiteli. Vzel si je tudi čas za potovanja in kakšno več mesecev trajajoče študentsko delo v tujini, diplomiral pa je leta 1992. Ko je pisal magisterij, je bil razpet med Ljubljano in severnobavarskim mestom Erlangen. Dve leti je bil namreč na izpopolnjevanju v nemškem Siemensu, leta 1998 pa je s tezo Univerzalna naprava za spreminjanje pretokov moči v elektroenergetskih omrežjih doktoriral.

Ob pedagoški in znanstveni karieri – na predavanja so ga med drugim vabili v Kanado, Veliko Britanijo, Avstrijo in Malezijo – ima Papič v biografiji vknjižen še poslovni eksperiment. V prejšnjem desetletju je bil namreč v sodelovanju z rektoratom ljubljanske univerze soustanovil tehnološko podjetje Reinhausen 2e. Gre za t. i. odcepljeno podjetje Univerze v Ljubljani. Povedano v nekoliko manj izborni slovenščini: Reinhausen 2e je spin-off podjetje, ki temelji na znanju in znanstvenih dosežkih Fakultete za elektrotehniko, ustanovitelji podjetja so bili univerzitetni učitelji in raziskovalci, odnosi med podjetjem in univerzo pa so urejeni z licenčno pogodbo. Za odcepljena podjetja je namreč značilno, da univerzi izrecno priznavajo določene »zasluge«, saj podjetniški projekti temeljijo tudi na univerzitetnem znanju. »Dolg« do univerze podjetje poravna z licenčno pogodbo.

Ker je bilo podjetje Reinhausen 2e, ki se ukvarja z razvojem pasivnih, hibridnih in aktivnih kompenzatorjev ter inženiringom, prvo slovensko od univerze odcepljeno podjetje, so se procedure ob ustanovitvi vlekle dolgih devet mesecev; večinski lastnik leta 2009 ustanovljenega »odcepljenega« podjetja je danes nemška družba Maschinenfabrik Reinhausen. Je pa Papič še vedno prepričan, da lahko univerza in podjetni univerzitetni učitelji ter raziskovalci medsebojne odnose najbolj korektno uredijo z modelom t. i. odcepljenih podjetij. Če namreč poslovanje podjetja temelji na znanju, ki je bilo pridobljeno in razvito na univerzi, potem je korektno, da ustanovitelji svoj »dolg« do univerze priznajo z licenčno pogodbo. In če so odcepljena podjetja z urejenimi licenčnimi razmerji v svetu izjemno razširjena, v Sloveniji še vedno velja, da podjetni univerzitetni učitelji družbe z omejeno odgovornostjo ali espeje ustanavljajo na način, ko z univerzo ne uredijo licenčnih razmerij.

Ena od bistvenih poant Papičevega rektorskega programa je povezana s konceptom avtonomije univerze. »Avtonomija univerze ni to, da si avtonomijo prisvajajo posamezniki zjutraj univerze,« pojasnjuje. Avtonomijo razume predvsem kot sposobnost univerze, da sama ureja notranja razmerja med vsemi deležniki. Povsem neprimerno je, če bi univerza za arbitra na pomoč klicala ministrstvo, katastrofalno pa je, če notranje univerzitetne spore rešuje sodstvo. Hkrati pa je jasen: »Če ignoriraš krovne zakone, ki urejajo razmerja v visokem šolstvu, to ni avtonomija.«

Je šlo tudi pri zadevi »dodatki za stalno pripravljenost«, aferi, ki je leta 2015 pretresla Univerzo v Ljubljani, za ignoriranje zakonodaje? Na seznamu fakultet, ki so domnevno izigravale pravila, je namreč tudi Fakulteta za elektrotehniko. Vendar je na elektrotehniki dodatek za pripravljenost dobival le vodja vzdrževanja. Predavatelji in raziskovalci pa ne. In vodja vzdrževanja, o tem je dekan fakultete Papič prepričan, je moral dejansko biti v stalni pripravljenosti, saj je na fakulteto pridrvel, če je počila kakšna vodovodna cev in je voda zalivala prostore ali če se je zgodila kakšna druga povsem nepredvidljiva in hkrati nujna intervencija. Zato je še vedno prepričan, da je bil dodatek, ki ga je dobival vodja vzdrževanja, zakonit.

Prijavi sovražni govor