Tiskane izdaje
Jugoslavija, moja dežela. Slovenija, moja dežela. V istem tednu se križata dva sentimenta, povezana z nostalgijo. Nostalgija do tistega 8. aprila pred petindvajsetimi leti, ko so se zgodile prve večstrankarske volitve in so naša srca bíla za Slovenijo, mojo deželo. In drugi: nostalgija po tisti veliki, z distance gledano, srečni deželi šampionov, imenovani Jugoslavija. Jugoslavija, moja dežela, nova predstava v ljubljanski Drami po istoimenskem romanu Gorana Vojnovića, je vse tisto, kar je vmes med njima, pravi pisatelj, režiser in dramatik. Vojnović je dramatizacijo naredil po svojem romanu, uspešnici, dobitniku kresnika; režiral jo bo Ivica Buljan, ki je v romanu našel intrigantno snov za politični trenutek, v katerem smo.
In Goran, kakšni sentimenti so se križali v njem, ko je nastajal roman, ga vprašam. »Ozračje mednacionalnih trenj, ko slogan Slovenija, moja dežela ni bil le slogan, ampak politični projekt, ki je mešal domoljubje s politiko. Ta dva sentimenta sta se takrat usodno prepletla, s tem da je bilo za Slovenijo to manj usodno kot za preostale republike, kjer se je končalo bolj krvavo.«
Kaj je torej z jugonostalgijo, to skoraj blasfemično besedo? »Težava pri jugonostalgiji je, da idealizira stvari, ki so politično daleč od idealnih,« pravi Vojnović. Predvsem pa ta, da jugonostalgija preveč zapolnjuje prostor, ki bi ga morale zapolniti nove, sodobne stvari. Na drugi strani pa se mu zdi zgrešeno tudi njeno demoniziranje; ne moreš ljudem prepovedati, da se spominjajo tudi lepih stvari, pravi.
Rojen leta 1980, mesec dni po Titovi smrti, zato v njegovi prvi uspešnici Čefurji raus! ni Alana Forda, njegova generacija ga pač ni brala, je pa zato z romanom, tako kot pred tem Andrej Skubic, ustoličil čefurščino kot samostojni literarni jezik. »No, pravzaprav sem ga samo zapisal, zdelo bi se mi škoda, da bi izginil.« Itak ne obstaja samo ena verzija čefurščine, pravi, odvisno od družine. Njegova je bosansko-hrvaška, mati iz Pulja, oče iz Visokega v Bosni, kjer zdaj odkrivajo piramide. Odraščanje v Fužinah v devetdesetih je odslikal v prvenec Čefurji raus!, kot je zapisal Matej Bogataj, nekakšen »vodnik po Fužinama za telebane, ki med drugim odgovarja na vprašanja: Zakaj so čefurke največji monstrumi? Zakaj čefurji ne govorijo o seksu? Zakaj čefurji nabijajo muziko v avtu?« Takrat je iz avtov in fužinskih blokov odmeval turbo folk ali tehno, »najbolj obupna stvar«, pravi Goran, iz obtoka so izginili dobri bendi, kot so EKV, Azra, Električni orgazam; sam na literarnih zabavah še zdaj kdaj dvigne glas in preseneti s svojim repertoarjem sevdalink. Najraje tisto Voljelo se dvoje mladih ...
Ne bom pozabila prvega intervjuja z njim v največji evforiji po izidu Čefurjev. Sedela sva na terasi kavarnice na Kersnikovi, dopoldansko sonce se je ujelo v njegovo temno rdečo skrbno zapeto srajco, ves čas pogovora sem v njem zaman iskala junaka romana Marka Ðorđića, nič vroče krvi, nič čefurščine, glasnih emocij, divjih gestikulacij. Pred mano je sedel urejen, obvladan, racionalen in družbenokritičen mlad intelektualec. Ne čefur, odličnjak, če si sposodim izjavo Jana Cvitkoviča z enega od literarnih gostovanj.
Najbrž k temu spada tudi to, da se zdi, da mu uspe vse, česar se loti. Leta 2008, ob izidu romana Čefurji raus!, se je zgodil fenomen, ki je presegel vse, kar je v zadnjih letih dosegla katera koli slovenska knjiga. Več kot osemnajst tisoč prodanih izvodov, škandal s policijo, številne nagrade, med njimi kresnik za najboljši roman leta in nagrada Prešernovega sklada, za katero sta mu čestitko poslala tudi takratna notranja ministrica Katarina Kresal in Janez Janša.
Čefurji raus! je nastal iz scenarija za film, ki ni dobil možnosti za realizacijo, in med čakanjem je iz scenarija napisal roman. Iz romana, ki bi moral biti film, je tako nastala gledališka uspešnica v režiji Mareta Bulca, nato končno še film, ki ga je režiral sam. Jugoslavija, moja dežela, njegov drugi roman, se je zdaj prevedel v gledališče. Očitno vsa njegova literarna dela čaka usoda prevodov v vsaj tri različne medije. Morda je izziv v prihodnosti napisati roman, ki ga bo nemogoče adaptirati, se nasmehne. Do takrat pa še vedno ne more pobegniti vprašanju: Je bolj režiser ali bolj pisatelj? Piran, Pirano je bil po mnenju nekaterih kritikov »za prvenec prezahteven«, film Čefurji raus! je drugače od knjige doživel mešane odzive, za nekatere premalo radikalen, za druge premalo smešen, za tretje ganljiv film o odraščanju v Fužinah devetdesetih. Ne le to; posnel je kar nekaj kratkih filmov Fužine zakon, Sezona 90/91, Moj sin, seksualni manijak, Kitajci prihajajo in skupaj z Markom Šantićem napisal scenarij za izjemen kratki film Srečno pot, Nedin (hm, ki ga je režiral Šantić), ki je osvojil nagrado SFF srce Sarajeva in nominacijo za nagrado evropske filmske akademije. Ob tem ne pozabimo na zbrane kolumne, ki jih piše za Dnevnik, izbor je izšel pod naslovom Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra pri Študentski založbi.
Je torej bolj pisatelj ali režiser? Hitreje našteje tri najboljše košarkarje kot tri pisatelje ali tri režiserje, če to kaj pove. Matevž Luzar, njegov kolega na AGRFT, je rekel, da je bilo že med študijem jasno, da bo Goran lahko svoje ideje izrazil ne le s filmskimi podobami, ampak tudi z besedami. »Zdaj je toliko bolj zanimivo opazovati, kako svoje teme pretaplja v besede in z njimi slika svet, ki ga pri nas v knjigah ne najdemo pogosto,« pravi Luzar.
In res. Jugoslavija, moja dežela govori o tistem svetu pred dvajsetimi leti, ki še ni tako krvavo zares vstopil v slovensko literaturo, vsaj ne tako. Protagonist Vladan Borojević (v predstavi ga igra Marko Mandić) na spletu naleti na neobičajne podatke o svojem očetu, ki naj bi bil že davno mrtev. Skozi odisejado po nekdanji Jugoslaviji spozna, da je njegov oče ne le živ, ampak je general Nedeljko Borojević, iskani vojni zločinec, ki je 13. novembra 1991 poveljeval tretjemu korpusu JLA, ko je ta izropal in požgal vas Višnjići in pobil štiriintrideset neoboroženih vaščanov.
Spet se sproži vprašanje: kaj se zgodi z ljudmi v ekstremnih situacijah, da nekateri postanejo vojni heroji, drugi pa sposobni najbolj zavrženih dejanj? »Za nas bi bilo lažje, če bi bilo jasno, da so ti ljudje psihopati. Tisto, kar je grozljivo, je, da so to povsem običajni ljudje, kakršni smo mi. To, kar so počeli, torej ni nekaj nečloveškega, ampak je zelo človeško, in ker je človeško, je del nas vseh. To je grozljivo spoznanje, s katerim se je težko soočiti.«
Je prav, da vojnemu zločincu nočeš pomagati umreti v miru, se sprašuje junak v romanu. Četudi je ta vojni zločinec tvoj oče? In kaj pravi njegov avtor? »Ne verjamem v možnost opravičila za Srebrenico in Vukovar,« pravi Vojnović. »Še za izbrisane ne.« Sam poskuša razumeti, a razumeti in opravičiti ni enako.
V dramatizaciji romana še bolj jasno kot v romanu izpostavi povezavo med EU leta 2015 in SFRJ leta 1990, vmes je 25 let. Ključno vprašanje zanj je, o čem ne govorimo, ko ne govorimo o Jugoslaviji? »Ko danes ne govorimo o Jugoslaviji, mi pravzaprav ne govorimo o Evropi in njeni prihodnosti. In tudi mi, ki premoremo jugoslovansko izkušnjo, molčimo. Kakor bi se sramovali lastne zgodovine in kakor bi nam bilo vseeno za lastno prihodnost.«
***
Intervju z Goranom Vojnovićem preberite na tej povezavi.
Podrobneje pa o predstavi govori tudi v videopogovoru.
