O Kralju Ubuju, kolesu, revolverju, absintu – in predvsem o literaturi

Da je vsakdo svoboden pri dojemanju Ubuja, pravi tudi Michel Arrivé, véliki poznavalec Alfreda Jarryja, lingvist in pisatelj.

Objavljeno
26. februar 2016 16.21
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Primitivna družba smo. Taki smo. Leta debelih krav so bila šminka. Zdaj ko je govedo pocrkalo in ličila ne delajo več čudežev, so udarili na plano zaplankanost, neotesanost, pohuljenost, strahovi in pritlehnosti vseh vrst. Na različnih ravneh: v politiki, medijih, gospodarstvu, univerzi, kulturi, teatru. Makrookolje je vedno odraz mikrosistemov in obratno, iz zlomljenih delčkov se ne da sestaviti lepega mozaika.

Predstava Kralj Ubu je zame kristalno čist prikaz, kako posrana je slovenska družba. Absurdno smešni in ubujevsko vulgarni smo v svoji tragičnosti: zato so nekateri zapustili predstavo, drugi pa zapuščajo državo ...

Na tem mestu ne razgaljam svojega škandaloznega pogleda na Kralja Ubuja v Drami zato, ker sem v nestrpnem času selfiejev zagledana vase in razpoložena predvsem zase. Dovolim si ga zato, ker je Kralj Ubu od nekdaj igra, ki jo lahko vsakdo razume po svoje.

Da je vsakdo svoboden pri dojemanju Ubuja, pravi tudi Michel Arrivé, zaslužni profesor na Univerzi Paris Ouest Nanterre La Défense, véliki poznavalec Alfreda Jarryja, lingvist in pisatelj.

Medtem ko je v tukajšnjih logih prebirati vse mogoče kritike in se krešejo mnenja, ali Kralj Ubu à la Jernej Lorenci sodi na deske nacionalnega teatra, je ugledni Francoz takole začutil spektakel: »Z ženo sva se nadvse zabavala. Predstava je smešna, narejena je odlično in tudi perfektno odigrana. A očitno je, da nima veliko skupnega z Jarryjevim besedilom. Režiser je ustvaril dramo, ki se navdihuje pri Kralju Ubuju, vanjo pa je vključil dogodke iz aktualne politike ... Tako so nama razložili in sva bistveno razumela iz francoskih nadnaslovov, saj ne razumeva slovensko. Uspeh je bil popoln, ljudje so se zabavali in so ves čas ploskali.«

Francoski strokovnjak si lahko predstavlja, da so domači odzivi zdaj različni, »a stvari je treba vzeti tako, kot jih je zastavil režiser: njegov namen je bil aktualizirati besedilo Alfreda Jarryja, pokazati na dogodke iz domačega okolja. Vso pravico ima, da se je odločil tako. Zato je moje mnenje pozitivno.«

Michel Arrivé. Foto: Roman Šipić/Delo

Kdo je bil Alfred Jarry?

Bil je pisatelj s konca 19. in začetka 20. stoletja [1873–1907], ki je kljub kratkemu življenju pustil za sabo pomemben opus. Trije zvezki v [prestižni zbirki] La Pléiade predstavljajo vsaj tri tisoč strani besedila. [Prvi zvezek je uredil Michel Arrivé]. Kljub pomembnosti in raznolikosti svojega pisanja je v Franciji in prav tako na tujem znan predvsem po dramskem besedilu Kralj Ubu [Ubu Roi]. Iz njega je izšlo več različic, kar cikel: Ubu cocu, Ubu enchaîné, Ubu sur la Butte [Rogati Ubu, Vklenjeni Ubu, Ubu na hribčku]. Jarry se je podpisoval pod zelo različna besedila, povečini romane, nekateri so pomembni, četudi sploh niso znani. Recimo L'Amour absolu [Absolutna ljubezen], kratko besedilo na komaj sto straneh, ali pa še eno avtobiografsko delo: Les Jours et les Nuits [Dnevi in noči]. Pisal je prav tako kronike, besedila o tedanjem času, ki so izšla kot La Chandelle verte. A malo je znano, niti Francozi ne vedo tega, da Jarry ni bil čisto pravi avtor Kralja Ubuja.

Ampak ga je napisal njegov sošolec iz gimnazije.

Da, Jarry se je pri petnajstih letih vpisal v gimnazijo v Rennesu. Besedilo Kralj Ubu je tedaj že obstajalo, pod naslovom Les Polonais [Poljaki] ga je napisal Charles Morin, ki je bil nekoliko starejši od njega. Jarryju se je igra zdela izjemno zanimiva, smešna in dramatična.

Če se ne motim, se je Morin v njej ponorčeval iz profesorja fizike.

Tekst je bil izvorno karikatura profesorja fizike, gospoda Héberta. Dijaki so se iz učitelja norčevali, saj je bil po eni strani izjemno nasilen in po drugi zelo neumen. Besedilo o tem, kako je hotel ata Ubu – ki mu takrat še niso rekli tako – z ubojem kralja in njegove družine zavzeti Poljsko, se je zdelo Jarryju sijajno. Kmalu je poskrbel, da so predstavo odigrali pri njem doma. V njej je med drugim sodelovala njegova sestra, ki je brata občudovala in je zanj skrbela tudi pozneje, ko je umiral ... Takrat pa je imel komaj 16, 17 let in je bil odličen dijak. Pozneje, ko se je odpravil na študij v Pariz, ga je igra – še vedno naslovljena Les Polonais – vznemirjala naprej, uprizoril jo je z novimi vrstniki, medtem ko je s tistimi iz Rennesa izgubil stike, tudi s Charlesom Morinom. Sčasoma je v njem dozorela ideja, da bi jo postavil na oder kakšnega pravega gledališča in bi jo izdal v knjižni obliki. V tistem obdobju je poskrbel za ključne spremembe izvornega besedila, komaj tedaj se je pojavil ata Ubu. Iz imena Ubu smo v francoščini pozneje izpeljali pridevnik ubuesque [po slovensko ubujevski], ki pomeni obenem krut, smešen, absurden, arbitraren, neumen.

Grotesken ...

Da, vse to. Pred časom sem, recimo, slišal, da je ubujevski režim v Severni Koreji. Severnokorejski voditelj je tudi fizično podoben Ubuju.

Ubujevske so v resnici vse diktature.

Predstavo so torej pred natanko 120 leti, leta 1896, prvič uprizorili tudi v Parizu. Naj spomnim, da je besedilo nastalo že kakih deset let prej, vmes pa je Jarry veliko posegal vanj. Seveda ne more nihče vedeti, koliko je bilo posegov, a zagotovo vemo, da je spremenil večino imen. Igra je sprožila strašno presenečenje in šok. Predstavljajte si, da se je to dogajalo v Franciji s konca 19. stoletja, ki je bila, seveda, manj svobodna, kot je danes. Škandal je bil popoln, tisk je ponorel. Predstavo so odigrali do konca, a publika je ves čas žvižgala … Vse to je prineslo Jarryju določeno prepoznavnost v ozkih literarnih krogih po Parizu. Ti v resnici niso bili bistveno drugačni od današnjih. Danes se literati zbirajo okrog založniških hiš, kot so Gallimard, Grasset, Seuil …, takrat pa so bile to druge založniške hiše, na primer Mercure de France. Sistem ostaja v veliki meri podoben, čeprav je jasno, da se sčasoma spreminjajo navade. Jarry je znal izkoristiti svojo prepoznavnost in je pisal naprej. Zaživel je kot književnik.

Veliko je delal, bil je pravi garač.

Tedaj je živel še precej dobro, tudi denarja mu ni manjkalo. Po starših, ki so umrli relativno mladi, je dobil nekaj dediščine ...

Če ste prebrali dramo Kralj Ubu, ste lahko opazili, da v besedilu ni nobenih aluzij na spolnost.

V predstavi, ki si jo boste ogledali jutri, jih ne bo manjkalo. [Srečala sva se dan pred njegovim nastopom v Drami, ko se je o Jarryju z njim pogovarjal Primož Vitez, profesor na filozofski fakulteti v Ljubljani in novi prevajalec drame Kralj Ubu. Svoje vtise, zapisane uvodoma, je Michel Arrivé podal pozneje, nekaj dni po predstavi.]

Resnično? No, režiser ima prav, da jih je postavil vanjo, povedal vam bom, zakaj. Da je Jarryju uspelo objaviti Kralja Ubuja in so ga postavili na oder, je trajalo kar nekaj časa. Moral je stopiti v stik z direktorji gledališč, imel je veliko težav pri prepričevanju, naj uprizorijo dramo. Uspelo mu je pri Lugnéju-Poeju, ustanovitelju Théâtre de l'Œuvre, kjer je potem glavno vlogo odigral takratni veliki zvezdnik, igralec Firmin Gémier; bil je še zelo mlad. A leta 1896 je imel tudi Jarry komaj 23 let ... Vmes je pisal drugo: ustvaril je zbirko pesmi Les Minutes de sable mémorial in dramsko besedilo César Antéchrist [Cezar Antikrist]. Preberite ga, če utegnete, saj je eno najbolj obskurnih besedil francoske književnosti. To je bil čas simbolizma, doba Stéphana Mallarméja, ki ga je Jarry dobro poznal, čeprav je bilo med njima veliko let razlike. Pisma, ki sta si jih izmenjavala, kažejo, da sta se močno zanimala drug za drugega. In kot je bil za simbolizem značilen hermetizem, je tudi Jarryjev César Antéchrist nadvse hermetičen, razen v odlomkih, v katerih govori o spolnosti. Pri opisih spolnosti – in ta je homoseksualnega značaja – je bil zelo natančen. Igro mu je uspelo objaviti že pred Kraljem Ubujem, leta 1895. Če boste tekst res prebrali, boste zaprepadeni ugotovili, da je eno od dejanj v resnici neke vrste povzetek Kralja Ubuja. Kralj Ubu je torej skoraj v celoti vključen v drugo besedilo, kjer je seksualna vsebina ves čas navzoča, odkrita ali prikrita, vendar nenehno prisotna. Na ta način se tudi Kralj Ubu navzema seksualne vsebine.

Vidno torej ves čas komunicira z nevidnim, bi lahko rekli.

Vse to je nadvse zanimivo. Po eni strani je literarno zanimivo: kaže, kako se lahko določeno delo spremeni, če je integrirano v neko drugo besedilo, po drugi strani pa je interesantno s stališča avtorstva. Kot že rečeno, Jarry v resnici ni čisto pravi avtor Kralja Ubuja, zagotovo ne od prvega stavka do zadnje pike. Očitno je, da je marsikaj napisal nekdo drug. In vendar bi na vprašanje: Ali je Alfred Jarry avtor Kralja Ubuja? odgovoril z da. A pod pogojem, da avtorstvo razumemo nekoliko drugače. Avtor je tisti, ki je spremenil besedilo, tisti, ki je besedilo integriral v drug tekst in mu je s tem dal nov pomen, in tisti, ki ga je preoblikoval iz smešne epopeje gimnazijcev v dramo, ki je danes znana po vsem svetu. Če Jarry ne bi naredil vsega tega, bi Les Polonais potonili v pozabo. Tako pa je Kralj Ubu ena od najpogosteje uprizorjenih francoskih dram.

Še vedno?

Da, v Franciji še vedno. Prav nocoj jo igrajo v majhnem mestecu nedaleč od Versaillesa, od koder prihajam. Če bil doma, bi si jo ogledal. Bilo bi zanimivo, sploh ker si bom jutri Kralja Ubuja ogledal tukaj pri vas v Ljubljani. Ne morem natančno povedati, kako pogosto ga uprizarjajo pri nas. Ne poznam statistike, niti nisem prepričan, da obstaja. A igrajo ga tako na najbolj prestižnih odrih kakor tudi v odmaknjenih dvoranah po manjših mestih na podeželju.

Ker je aktualen v vseh časih in vseh okoljih ... Jarry je bil zanimiv človek: znan je bil po kolesu, revolverju v roki in kot strasten pivec absinta. Pijača ga je tudi prehitro pokopala.

Umrl je v hudi revščini. Dediščina po starših, ki resda ni bila bogata – in delil jo je s sestro –, je hitro pošla. Denar je, med drugim, zapravljal za neuspešne literarne projekte, recimo za revije, ki se niso prodajale ... Poskušal je živeti od lastnega peresa, kar je bilo tedaj zelo težko, še danes je. No, dokler je redno objavljal v La Revue blanche, veliki literarni reviji tistega časa, in še po različnem časopisju, je nekako šlo, pozneje pa je imel rednih prihodkov čedalje manj. Slabo je jedel, veliko pil in sploh živel nerazumno. Pravijo, da ga je pri 34 letih pokopala tuberkuloza, čeprav nihče ne ve, od česa natančno je umrl. Nekega dne leta 1907 so ga našli mrtvega v njegovem majhnem stanovanju v šestem pariškem okrožju.

Znan je bil po 'patafiziki in knjigi Gestes et opinions du docteur Faustroll, pataphysicien. 'Patafizika je zanimiva, ker kaže, kaj vse se mu je podilo po glavi.

Tudi začetki 'patafizike segajo v šolo, h gimnazijskemu profesorju fizike, iz katerega so se dijaki norčevali, še preden se jim je pridružil Jarry. Pomeni roganje iz fizike, vsaj iz načina, kako jo je podajal njihov profesor. V omenjeni knjigi je podrobneje razdelal 'patafiziko in jo definiral takole: »'Patafizika je veda imaginarnih rešitev, ki zasnutkom simbolno pripisuje značilnosti predmetov, opisanih skozi njihovo virtualnost.« [Prevod Primož Vitez. Izvirnik: »la science des solutions imaginaires qui accorde symboliquement aux linéaments les propriétés des objets décrits par leur virtualité] Besedilo, ki mu ga ni uspelo izdati in je izšlo šele po njegovi smrti, je nadvse hermetično in čudno. Skozenj se je resnično težko prebijati. Pripoveduje o dogodivščinah profesorja Faustrolla, ki se je rodil leta 1898 pri 63 letih in je istega leta tudi umrl. Res nenavadno besedilo.

Izraz 'patafizika, z apostrofom na začetku, razlagajo zelo različno.

Jarry ne pove natančno, od kod izvira. Verjamem, da so si jo izmislili že v gimnaziji v Rennesu. Predpona pata zveni v francoščini nekoliko pejorativno. 'Patafizika je igra besed [patte à physique, pas ta physique, pâte à physique ...], ki ji je Jarry pripisal grško etimologijo. Pomeni, da je patafizika nad fiziko in tudi onstran metafizike.

Pozneje so ustanovili Collège de 'Pataphysique, družbo »nekoristnih znanstvenih raziskav«, ki še vedno deluje in promovira 'patafiziko. Organizacijsko je zelo kompleksna in hierarhična.

Tako kot je v francoščini našel mesto pridevnik ubujevski, je vanjo vstopila tudi patafizika. Collège de ’Pataphysique je bil ustanovljen leta 1947. Zelo dobro sem ga poznal, saj sem bil kakšnih petnajst let dejaven v njem. Zdaj nisem več član, iz preprostega razloga: potem ko sem se resnično veliko ukvarjal z Jarryjem in sem izdal njegova zbrana dela, napisal nič koliko člankov ..., mi je bilo v določenem trenutku vsega dovolj in sem zapustil Collège. Še vedno pa imam naziv »regent«, regent v starem pomenu besede: profesor. Na vrhu te silno zapletene hierarhije je satrap. Tako je še danes. Obstaja tudi zbirka Collège de ’Pataphysique, ki obsega že na stotine zvezkov. Včasih me je vse to zanimalo, zdaj pa ne več.

S čim se ukvarjajo?

Z vsem po malem, bi rekel. Z literaturo v najbolj širokem pomenu besede. 'Patafizika nima meja.

Jarryjeva beseda merdre iz Kralja Ubuja je zanimiv prevajalski izziv: prevajalec Primož Vitez jo je poslovenil v ždrek.

Zelo verjetno je, da je beseda merdre obstajala že v izvornem besedilu. Zamisel, da bi v merde vtaknil črko r [ž v drek], se zelo verjetno ni porodila Jarryju. A povsem prepričani ne moremo biti, saj se je originalno besedilo izgubilo. Zanimivo bi bilo vedeti, kaj so s tem dodanim r hoteli povedati gimnazijci in kaj Jarry. Dijaki so verjetno želeli poudariti škandaloznost.

Naj se pošalim: morda pa je šlo za pravopisno napako.

Ne, seveda ni bila napaka. O tem ni dvoma, dodatni r se je v besedi merde znašel namenoma, cilj je bil ludističen. V besedilu je veliko popačenih besed. Recimo phynance namesto finance. Besedi izgovarjamo enako, in vendar je Jarry, kot se je ohranilo, rekel, da jo piše s phy, ker jo tako tudi izgovarja!?! V Kralju Ubuju je cela zbirka neologizmov, popačenih besed, škandaloznih besed. Če ga berete kot del iz César Antéchrist, boste opazili, da imajo vse te besede seksualni naboj. Izraz phynance spominja na physique [fizika, fizičen]. Jarry govori o fizični palici [bâton à physique]. Fizična palica je lahko v Kralju Ubuju samo palica, medtem ko je v César Antéchrist spolni organ. ... Jarryjevo početje je na neki način psihoanalitično, izrazju daje seksualni značaj, česar v izvornem gimnazijskem besedilu ni bilo. Toda seksualnega pomena besed ni razkril v komentarjih, denimo, ampak z integriranjem besedila v novo besedilo.

Različna besedila komunicirajo med sabo ... Pri Jarryju je treba tudi povedati, da je močno vplival na nadrealiste, ki so se pozneje veliko igrali z jezikom in zajemali iz sanj.

André Breton je posvečal njegovemu delu veliko pozornosti, recimo v L'Anthologie de l'humour noir [Antologija črnega humorja]. Jarry je bil ena od avtoritet surrealizma, že pri njem je bilo veliko poglabljanja v sanje, denimo v poetičnem besedilu Minutes de sable mémorial.

In Jarryjev revolver? Breton je govoril, da je »najpreprostejše surrealistično dejanje v tem, da gremo z revolverji na cesto in da, kolikor moremo, streljamo na slepo v množico«.

Vse to kaže, kakšen pomen je pripisoval Jarryju. Kroži še veliko anekdot, ki se niso nujno zgodile. Okrog Jarryja se je spletel cel mit.

Nadrealisti niso bili vedno iskreni pri svojem početju, niti pri avtomatični pisavi niso bili pošteni, ampak so za sabo precej popravljali; denimo Breton in Philippe Soupault v Les Champs magnétiques [Magnetna polja]. Jarry je bil bolj samosvoj, resnično literarno samosvoj.

Niso ustvarjali v povsem istem času in niso izhajali iz istega miljeja. Breton in Soupault sta pripadala buržoaziji, dobro preskrbljeni in izobraženi, medtem ko je bila Jarryjeva zgodba drugačna. V zgodovini francoske literature je zelo poseben.

Jarryjev jezik je, kot pravite, zelo sistematiziran, obstaja več plasti, ki komunicirajo med sabo. Lahko ga beremo različno in enako velja za Kralja Ubuja, za predstavo. Vsakdo jo lahko dojema po svoje, zato pa je tako zelo zanimiva.

Zagotovo. V Kralju Ubuju je mogoče prepoznati izjemno veliko pomenov.

Ker je, če poveva še enkrat, neumen, krut, požrešen kot Rabelaisova Garantua in Pantagruel, grotesken, perverzen.

Da, vse to je Kralj Ubu, in predvsem je vsemogočen. Nič se mu ni zgodilo, on pa se zadere: Ždrek! Kar tako, brez razloga. Ponavadi potrebujemo motiv, da rečemo kaj takega. Vse to kaže, kako zlovešče močan je.

Kako ga uprizarjate v Franciji? Sledite izvornemu besedilu ali ga posodabljate, kot se je odločil slovenski režiser?

Tudi pri nas imamo dve politiki: bodisi sledimo besedilu bodisi ga prilagodimo novim zgodovinskim okoliščinam.