O neuporabnosti sodobnih makroekonomskih modelov

Julijska neurja so nas ujela na Braču. Po močnem jugu ciklona Klara je bil napovedan obrat na močno burjo. Privezali smo se na glavni pomol, zaščiten pred burjo. Privezani smo bili za burjo, zavarovani z dvojnimi vrvmi in »špringi«, toda ob treh zjutraj je udarila viharna tramontana iz za 90 stopinj druge smeri, naravnost iz smeri vhoda v luko. Udari vetra in pritiski na barko so bili tako močni, da je odtrgalo dvometrski kamniti kos pomola, kjer smo bili privezani. Od pomola smo bili le še deset centimetrov in zdelo se je le še vprašanje časa, kdaj bo barko razbilo na pomolu. Z Dragom sva evakuirala otroke in ženi, se nekako prevezala in mukoma na muring potegnila ven za pol metra. Ter molila, da vrv od muringa ne poči.

Vrv je na srečo zdržala. Toda nekateri drugi so imeli manj sreče. Tisto noč je na obalo vrglo ali potopilo 25 bark, tudi v zelo dobro zaščiteni marini na Palmižani. Kako to, da nas je silovita tramontana tako zelo presenetila? Kako to, da noben vremenski model, ne hrvaški Aladin in tudi ne sicer odličen norveški YR, tega ni predvidel? Tja, preprosto zato, ker je tovrstne nenadne spremembe, kot je tramontana, mogoče zelo redko napovedati. Sploh pa, ker so na priobalnih dalmatinskih otokih tramontane po predhodnem jugu in burji zelo zelo redke in s tem malo verjetne. Toda tovrstni »pogreški« pri vremenskih prognozah na morju so zaradi nenadnih sprememb vremena dokaj pogosti.

V zadnjih desetletjih sta meteorologija in napovedovanje vremena izjemno napredovala zaradi dobrega poznavanja fizikalnih in kemijskih procesov na molekularni ravni. Toda ali dobro poznavanje pojavov na »mikro ravni« omogoča popolno napovedljivost dogajanja na »makro ravni«? Drugače rečeno, ali nam to, če poznamo lokacijo vsake posamezne molekule v atmosferi Zemlje, omogoča, da z dobrim modelom popolnoma predvidimo vreme? Načeloma da ... če seveda ne bi imeli trojnega problema. Prvič, ne poznamo lokacije vsake posamezne molekule, pač pa uporabljamo omejen nabor informacij iz redko posejanih merilnih postaj. Drugič, vreme je skrajno dinamično, kar pomeni, da začetne spremembe lahko drastično spremenijo potek dogajanja. In tretjič, meteorološki pojavi so nelinearni, zato se interakcije med posameznimi pojavi eksponentno multiplicirajo. Zadeva spominja na teorijo kaosa, kjer drobna sprememba v začetnih pogojih ali ne dovolj natančna informacija povzročita diametralno nasprotne učinke. Enkrat popolno zatišje, drugič pa vihar. Meteorologi zato danes napovedi vremena oblikujejo tako, da modelske napovedi »popravljajo na roko« na podlagi dolgoletnih izkušenj in poznavanja mikro razmer. In pri tem so kar dobri. Razen kadar jih presenetijo izjemni razvoji dogodkov.

Ste se kdaj vprašali, zakaj nobenemu ekonomskemu modelu ni uspelo napovedati sedanje velike recesije ali njene globine? Hiter in zelo preprost odgovor na to bi bil, prvič, da je ekonomija podobno dinamičen in kaotičen sistem kot vreme, drugič, da je poznavanje obnašanja ekonomskih subjektov bistveno slabše od molekularne dinamike v meteorologiji, in tretjič, ker so predpostavke glede obnašanja ekonomskih subjektov bistveno bolj poenostavljene, interakcije med njimi pa povsem zanemarjene.

Do začetka 1970. let so glede napovedovanja gospodarske dinamike v makroekonomiji kraljevali veliki ekonometrični modeli, ki so napovedovali prihodnjo dinamiko na podlagi v preteklosti ocenjenih parametrov. In ti modeli so kar dobro delovali. Nakar je nastopila vojna v Vietnamu, ameriško ekscesno tiskanje denarja za financiranje vojne, razpad brettonwoodskega valutnega sistema ter libijska revolucija in prvi naftni šok.

Vse to je vrglo svet s tečajev in povzročilo visoko inflacijo. To inflacijo so nato izkoristili tržni fundamentalisti med ekonomisti, češ da so stari keynesijanski makro modeli povsem odpovedali in povsem spremenili ekonomsko paradigmo. Sredi 1970. let je Robert Lucas uporabil teorijo racionalnih pričakovanj za oblikovanje makroekonomskih modelov. Po­enostavljeno rečeno, predvidel je, da so posamezniki popolnoma racionalni in da na podlagi znanega seta informacij in predvidenega življenjskega prihodka medčasovno optimizirajo, koliko bodo danes delali in trošili ter koliko bodo varčevali. Ker so posamezniki popolno informirani, vnaprej predvidijo vse vladne ukrepe, zato je ekonomska politika povsem neučinkovita. Če denimo vlada danes poveča javne izdatke, bodo posamezniki pričakovali, da jim bo vlada v prihodnje dvignila davke, zato danes varčujejo, da bodo v prihodnosti to lahko plačali. In obratno. Država lahko le kratkoročno »preseneti« posameznike z višjo inflacijo in jim ustvari denarno iluzijo.

No, na podlagi te inovacije je v ekonomiji prišlo do tako imenovane makroekonomske revolucije, torej do nastanka tako imenovanih mikrofundiranih makro­ekonomskih modelov, ki temeljijo na optimizacijskem obnašanju enega samega popolnoma racionalnega reprezentativnega posameznika, ki je hkrati potrošnik in delavec. In to je osnova za tako imenovane dinamične stohastične modele splošnega ravnotežja (DSGE), ki jih uporabljajo centralne banke za napovedi makro agregatov. Ti modeli racionalne odločitve enega posameznika agregirajo na raven celotnega gospodarstva. V njih ni prostora za interakcije med posamezniki, ni prostora za neracionalne odločitve, ni prostora za napake zaradi nepopolnih informacij. Še več, v modelu ne more priti do neprostovoljne brezposelnosti, saj se trgi dela po definiciji vedno »počistijo«. Posameznik je vedno pripravljen privoliti v znižanje plače, da obdrži delo. Če ni, je to njegova racionalna odločitev, morebitna brezposelnost pa je zato vedno prostovoljna. Tudi trgi proizvodov se vedno »počistijo«, podjetja bodo vedno pripravljena dovolj spustiti cene in posamezniki bodo ob dovolj nizkih cenah vedno pripravljeni pokupiti vse proizvode. Da ne govorimo o tem, da v modelu ni finančnega sektorja in da so kapitalski trgi popolni, zato nikoli ni težav s pridobivanjem sredstev za naložbe.

V teh modelih zato krize niso možne, povpraševanje je vedno enako ponudbi, brezposelnost pa je zgolj prostovoljna. No, možne so kratkoročne oscilacije, zaradi »lepljivih plač«, ker denimo sindikati niso pripravljeni dovolj hitro spustiti plač. Toda te motnje so kratkoročne in sistem se hitro povrne v ravnotežje s polno zaposlenostjo. Dolge in globoke krize ali depresije po definiciji niso možne.

Ste ob teh predpostavkah zgroženi? Niste edini. Nič čudnega, da so ti modeli tako grdo udarili mimo pri napovedih, saj so bili narejeni za popolnoma predvidljiv, stacionaren svet brez zunanjih šokov. Analize (denimo Edge in Gurkaynak) kažejo, da modeli DSGE dejansko ne znajo napovedati inflacije za več kot en kvartal vnaprej, medtem ko je za rast BDP že za prvi kvartal ta napoved zelo slaba. Še več, preprosti modeli, ki temeljijo na čisto navadni avtoregresiji, ki torej napovedujejo prihodnjo rast na podlagi včerajšnje, so se izkazali kot bistveno boljše napovedno orodje. Wieland in Wolters sta pokazala, da so modeli DSGE ne samo povsem zgrešili glede napovedi sedanje velike recesije, ampak da so še vedno enako »brcali mimo žoge« tudi po tem, ko se je kriza že začela.

Zaradi te neuporabnosti so ti sodobni makroekonomski modeli danes marginalizirani. John Cochrane s čikaške univerze pravi, da gre za igračke akademikov, ki jih nosilci ekonomske politike ne jemljejo resno. Nekdanji predsednik ECB Jean-Claude Trichet je denimo zahteval uporabo alternativnih modelskih orodij za odločanje. Britanska Bank of England (BoE) in ameriški Fed sta odstopila od uporabe modelov DSGE za svoje interne napovedi. Willem Buiter, dolgoletni član komisije za monetarne transakcije pri BoE, pa je povedal, da odločitve banke po začetku krize temeljijo raje na parcialnih teorijah, empiričnih zakonitostih brez mikroteoretskih temeljev, na konvencionalni modrosti, izkušnjah in intuiciji. Podobno velja za ameriški Fed, ki sproti popravlja svoj eklektični model in kjer sprejemajo odločitve na podlagi izkušenj in intuicije.

Torej podobno kot v meteorologiji. Jaz se zato – kljub nestanovitnosti in prislovičnim napakam v napovedih vremena – bistveno bolj zanesem na meteorološke kot ekonomske napovedi. Ekonomija je bistveno bolj dinamična od vremena, predvidljivost obnašanja posameznih elementov in modeliranje njihovega obnašanja pa na bistveno nižji stopnji kot v meteorologiji. Žal mi je, če ste pričakovali drugačen odgovor.