O nezmotljivosti in zadnji besedi

Odziv na prispevek Matevža Krivica Kakovost razpravljanja o pravni državi in sodstvu pri nas, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 15. oktobra in se je odzival na prispevek Iztoka Simonitija teden dni prej Svoboda in zakon, demokracija in pravo.

V odgovoru z naslovom Kakovost razpravljanja o pravni državi in sodstvu pri nas na članek Iztoka Simonitija Svoboda in zakon, demokracija in pravo, objavljenem v Sobotni prilogi Dela 8. oktobra, je mag. Matevž Krivic teden dni kasneje ponovno pokazal in dokazal, da je sposoben pronicljivo obravnavati pravne in družbene probleme. Spoštovati je treba, da sodi med maloštevilne avtorje, ki se sploh želijo izpostaviti in pisati o družbeno pomembnih vprašanjih, predvsem tistih, ki jih je v preteklosti obravnavalo tudi ustavno sodišče. Toda – kot v svojem zadnjem prispevku tudi sam ugotavlja, da na njegove trditve in argumentacije nihče ne ponuja nasprotnih argumentov – pozablja, da vzrok za to tiči v okoliščini, da njegovi prispevki največkrat izražajo prepričanje o lastni vseobsegajoči nezmotljivosti – tudi na tistih pravnih področjih, ki niso njegova specialnost.

Patria v Avstriji

Čeprav se pogosto (tudi v zadnjem prispevku) sklicuje na pravne in druge rešitve iz germanskega pravnega prostora, jih upošteva predvsem tedaj, kadar podpirajo njegova stališča. Vzvišen in nevtralen je na primer o tem, da prav iz germanskega pravnega prostora prihaja v kazenskem pravu nauk o deskriptivnosti in normativnosti posameznih zakonskih znakov, v katerem so odgovori na vprašanja, koliko mora že zakonodajalec konkretizirati posamezni zakonski znak kaznivega dejanja, koliko in v katerih zadevah pa sodna praksa, kakor se je do tega opredelila avstrijska sodna praksa. Kar mimogrede (tudi v zadnjem prispevku) drugim pripiše neznanje, jih strokovno diskvalificira, omalovažuje in celo žali, o vsaki stvari pa poskuša imeti zadnjo besedo. To pa vsekakor niso lastnosti demokratičnega razpravljavca.

Zaradi povedanega mora za odziv biti še kakšen dodaten razlog. Možno ga je najti v Krivičevi polemični razpravi o »spornem poenostavljanju (Iztoka Simonitija, op. A. F.) glede zadeve Patria«. Zaradi neposredne vpletenosti je v tem prispevku zaman pričakovati kakršno koli vsebinsko polemiko ali navajanje argumentov za takšno ali drugačno rešitev v sicer že dokončanem postopku. To naj opravijo drugi. Verjetno bo za objektivno presojo in razpravo nujna še časovna distanca, ki bo razpravljavce osvobodila čustev in že vnaprej določenih ciljev. Vendar pa je treba opozoriti na nekatera objektivna dejstva, ki jih Matevž Krivic namerno noče upoštevati in zaradi katerih je njegov prispevek najmanj pristranski, če ne že zavajajoč v delu, ki sloni na neresničnih dejstvih.

Prva objektivna okoliščina, ki ne terja posebnega komentarja, je pravnomočna obsodilna sodba avstrijskega vrhovnega sodišča, v kateri je to sodišče, ki so ga sestavljali štirje doktorji prava (eden izmed njih tudi profesor prava) in ena magistra, ob vsebinsko enakih argumentih obrambe glede konkretizacije oblike korupcije (ker naj ne bi bilo natančno znano, kje v Sloveniji je končal sicer v Avstriji dvignjen denar), potrdilo obsodilno sodbo. Obrazložilo je, da za pravno kvalifikacijo ni pomembno, če v postopku ni bilo mogoče natančno ugotoviti, kje v Sloveniji je končal v Avstriji dvignjen denar, ker kot enakovreden zakonski znak (tako kakor po slovenskem pravu – op. A. F.) zadostuje že obljuba nagrade, ki je bila dana prav istim naslovnikom kot v slovenskem delu zadeve Patria (str. 13 slovenskega prevoda po zapriseženem sodnem tolmaču).

Objektivno dejstvo je torej, da sta najvišji instanci dveh različnih držav ob enako ugotovljenem dejanskem stanju razsodili različno. Objektivno dejstvo pa je tudi to, da nihče avstrijskemu tožilcu in njihovim sodnikom ni očital pristranskosti in politične motiviranosti. Nihče pa tudi ni protestiral pred avstrijskim vrhovnim sodiščem in namenoma krnil ugleda pravosodja celo z očitki o vojaškem sodišču in podobnimi rekviziti ideološko obarvane propagandistične gnojnice. To končno velja tudi za finskega tožilca, ki je v tej zadevi doživel oprostilno sodbo, vendar pa očitno upošteval, da mora o tem odločiti šele sodišče in ne on sam.

Nedokazana krivda?

Očitek Matevža Krivica, ki vsekakor ni podrobno študiral spisovnega gradiva, kljub temu pa je suvereno navedel, da »tožilec ni znal, sodniki pa niso znali strokovno presoditi povsem očitnih lukenj v njegovem dokazovanju«, ni korekten niti ni resničen. Ustavno sodišče, podobno kot vrhovno, namreč ne more ocenjevati dejanskega stanja. Zato je zavajajoča in neresnična navedba Matevža Krivica, da je ustavno sodišče kot zadnja sodna instanca (!?), »čeprav kot notranje hudo razklana, v tem primeru celo soglasno ugotovila, da Janši krivda ni bila dokazana«. Ustavno sodišče je celo samo zapisalo, da dejanskega stanja ni ocenjevalo, saj spisovnega gradiva tudi ni pregledalo, temveč je zadevo vrnilo v novo odločanje na prvo stopnjo drugemu sodniku, ker za oprostilno sodbo v nasprotju s tem, kar je Krivic zapisal, ni bilo potrebnega soglasja.

Ustavno sodišče torej o krivdi sploh ni odločalo, kaj šele da bi – tako kakor je Krivic zapisal – »celo soglasno ugotovilo, da Janši krivda ni bila dokazana«. Ali je kakšno pravno pomembno dejstvo dokazano ali nedokazano, je vselej predmet ocenjevanja sodišč do pravnomočnosti sodne odločbe, nikakor pa ne vrhovnega in ustavnega sodišča v okviru že na vrhovnem sodišču nedopustnega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Matevž Krivic kot dober pravnik, ki si je na ustavnem sodišču pridobil mnoge izkušnje, to gotovo ve. Zato si ni mogoče zamišljati, da bi njegova »namenoma formulirana in poenostavljena« argumentacija v nadaljevanju njegovega prispevka pravzaprav pomenila prikritje ali celo skritje nedopustnega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pravno dopusten razlog in da on to podpira.

Glede vrnitve na prvo stopnjo pa Matevž Krivic vendarle najde soglasje z Iztokom Simonitijem. Njuno razpravo je namreč mogoče povzeti v kritično razmišljanje, da je na vseh sodiščih seveda lažje doseči soglasje o tem, da sodniki od sebe odrinejo problem na nižjo instanco, kakor da bi o njem vsebinsko odločili in za odločitev prevzeli odgovornost. Sicer pa je z Matevžem Krivicem z dobršno mero tolerance do njegovih očitkov mogoče soglašati le, če del njegove zadnje razprave pomeni splošni poziv k spoštovanju sodb ustavnega sodišča, s katerimi je v pravni državi pač treba živeti in jih upoštevati tudi tedaj, kadar kdo z njimi ni zadovoljen. To pa v primeru Patria seveda pomeni tudi to, da se je, ne glede na zastaranje, za vse prej obsojene ponovno vzpostavila domneva nedolžnosti, ker je ustavno sodišče tudi že na vrhovnem sodišču potrjeno in doseženo pravnomočnost odpravilo.

Ustavni branik

V nasprotju z Matevžem Krivicem pa je treba soglašati z Iztokom Simonitijem, da je namesto politične uravnoteženosti ustavnega sodišča (kaj je sploh to?), o kateri piše Matevž Krivic, treba razpravljati o volji spoštovati zakone in ustavo kot o braniku in zadnji oviri prav pred »politično uravnoteženostjo« in zgolj ideološkimi razlagami v službi homogenizacije in političnega podrejanja – tudi pravosodja samega. Res je, da lahko teme, s katerimi se ukvarja ustavno sodišče, segajo tako ali drugače tudi na politično področje. Toda svetovnonazorski predsodki in zlasti pripadnost posameznim ideološkim stališčem na nobenem sodišču (in ne le na ustavnem) ne morejo biti merilo pričakovanj za odločitve v posameznih zadevah. Če bi namreč to bilo izhodišče, potem bi bil lahko v posameznih zadevah napačen tudi postopek pravnega sklepanja: najprej bi bilo treba postaviti politični cilj, nato pa ustavo in zakone razlagati tako, da bo politični cilj dosežen, ne glede na to, kakšna bi morala biti pravilna in objektivna razlaga. Prav to pa je tisto, kar bi včasih želela politika.

Ustavno sodišče ne more postati nekakšen vzporeden parlament, še manj pa njegova podaljšana roka. Tudi zato sodnikom na katerem koli sodišču ni mogoče odrekati različnih svetovnonazorskih opredelitev kot njihovo ustavno pravico in jih razvrščati po predalčkih na »leve« in »desne«. Zanimivo bi bilo vedeti, ali bi tudi Matevž Krivic dovolil, da bi se ga kam razvrstilo, in kam bi se uvrstil sam v času, ko je bil ustavni sodnik. Poslanstvo in poklic sodnika in tožilca terjata samodisciplino in samoomejitve, da se uveljavi le tisto, kar je zakonito in ustavno. Če je to cilj, h kateremu je, ne glede na »žrtve«, treba vselej težiti – Iztok Simoniti takšne cilje povezuje s sodniškim etosom, ki se v preveč izraženih težnjah po politizaciji sodstva edini lahko upre napačnim težnjam –, potem tudi Krivičevo spogledovanje z lustracijo, ki ji navidezno sicer nasprotuje, v času nove mlajše generacije sodnikov, od katerih se marsikateri sodnik niti še rodil ni v tako imenovanih svinčenih časih, nima nobene teže. 



Mag. Andrej Ferlinc, vrhovni državni tožilec svetnik, je bil tožilec v zadevi Patria.