Pomisleki: O razmišljanju s svojo glavo

Letošnjo pomlad je po nekaterih ameriških univerzah zapihal čuden mlačen veter, ki morda oznanja nove čase, predvsem pa manj izrazite možganske vijuge. Skupine študentov so od profesorjev zahtevale, da morajo slušatelje že vnaprej opozoriti, če bodo predavali o temah, ki bi mlade lahko pretresle. Vse se je menda začelo s tem, ko je na univerzi Kolumbija profesor navdušeno predaval o Ovidovih Metamorfozah, neko študentko pa so prizori posilstev v knjigi tako pretresli, da se nenadoma v predavalnici ni več počutila varno. Kmalu so se tudi na drugih univerzah pojavile ideje o tem, da bi bilo dobro, če bi bile knjige oziroma literatura, ki je del učne snovi, opremljena z nekakšnimi opozorili za občutljive – podobno kot cigaretne škatlice kadilce opozarjajo, da bo njihovo življenje krajše.

Ko mladi berejo Shakespearjevega Beneškega trgovca, je dobro, da že vnaprej vedo, da kdaj pa kdaj zadiši po antisemitizmu. Občutljive duše naj bodo previdne tudi pri romanu Virginie Woolf Gospa Dalloway, saj govori o samomorilnosti. Na zabavah v Velikem Gatsbyju je včasih mogoče slišati ritem mizoginosti, v Huckleberryju Finnu pa boste izpostavljeni rasizmu in večkrat ponovljeni besedi črnuh.

Sliši se kot šala, ampak ni. Prevladalo je namreč mnenje, da bi vse te knjige morda študente vodile do anksioznosti, k podoživljanju svojih in tujih travm, k neprijetnim občutkom. Literatura lahko nevarno prizadene oziroma premakne čustva mladih. Ja in? To je vedno bil njen namen. Kam pa je ob vsem tem izginil njihov razum?

Pa ni tako le v literaturi; tudi na pravnih fakultetah imajo profesorji težave, če želijo predavati o preveč nasilnih primerih. Študenti jih prosijo, naj te primere izpustijo iz učne snovi, da jih le ne bi preveč prestrašili in vznemirili – kar je podobno, kot da bi nekdo, ki bi želel postati kirurg, ugotovil, da ga je strah krvi in da bi jo bilo najbolje izpustiti iz operacij.

Kot pišejo v reviji The Atlantic, kjer so v najnovejši številki tej temi posvetili cel tematski blok, univerze tako imenovano politično korektnost v zadnjih letih spreminjajo v nekaj povsem drugega, kar naj bi bila – v miselno otopelost. Teorija in praksa politične korektnosti sta v 80. in 90. letih močno vplivali na to, da smo si razširjali znanje in razumevanje o drugih kulturah, vzpostavljali nov odnos in besednjak do marginaliziranih skupin, se učili o toleranci itd. Majhni, a pomembni koraki. Danes je politična korektnost žal predvsem to, da si brez slabe vesti brezbrižen do drugih oziroma drugačnih. Potuha, da ti o drugih ni treba premišljevati, in očitno se je spremenila zgolj v varnostno ograjo (zelo aktualen in konkreten pojem), s katero si ljudje obdajo možgane.

Iz nekaterih parkov v kampusih so morali celo odstraniti skulpture, ki so občutljivce preveč spominjale na seksizem ali rasizem. Moralni psiholog Jonathan Haidt pravi, da so se akademiki v predavalnicah prisiljeni samocenzurirati, dvakrat premisliti, preden kaj rečejo, če ne želijo, da jih obtožijo neobčutljivosti in agresije. Kakšne generacije bodo pravzaprav vzgojili?

Kaj bi o vsem tem dejal Sokrat, ki je nekoč s svojimi zvitimi majevtičnimi metodami želel pripraviti učence do razmišljanja oziroma razumevanja? Liberalnost se spreminja v nevarno nazadovanje. Kako naj v takšnem, v vato ovitem svetu intelektualci, politiki in umetniki svojo publiko nagovarjajo k spremembam? Resnica sicer je, da razen redkih izjem tega žal že dolgo ne delajo več.

Ameriške univerze vedno bolj postajajo čista in varna območja, ki mlade ščitijo pred idejami, miselnimi boji, svobodomiselnostjo in seveda umetnostjo, katere naloga je od nekdaj bila, da razburja, vznemirja, šokira ter premika naše misli in čustva. Kot kaže, so škandali in ekscesi, ki so bili nekoč del umetniških praks, postali v medijih rezervirani le za zvezde resničnostnih šovov, kot je recimo Kim Kardashian, ki sicer ne šokira z idejami ali radikalnimi akcijami, temveč le z novo obleko.

Resnica pa je, da dekle, ki jo prizadenejo Ovidove starodavne mitološke zgodbe, ne potrebuje profesorja, ampak terapevta. Živimo pač v času tako imenovane terapevtske kulture, ki nas prepričuje, da ničesar več ne znamo storiti sami, da vedno potrebujemo pomoč gurujev ali svetovalcev, da se ne znamo več soočati z izzivi v življenju. In ker se ne da nič več spremeniti, se je najbolje čim bolj prilagoditi. Pravijo nam, da nismo več oblikovalci zgodovine, ampak le njeni objekti.

Stvari so še bolj absurdne. Kot piše novinar The Atlantica, nove paradigme razmišljanja oziroma nerazmišljanja oblikujejo tudi nove besede; takšna je na primer mikroagresija, ki opisuje neko dokaj nedolžno dejanje, ki nima sicer v sebi nič zlohotnega, a vendar lahko nekoga rani. Ni recimo lepo vprašati nekoga z latinskoameriškimi koreninami, od kje prihaja, ker bi s tem lahko že sugerirali, da ni iz Združenih držav.

Ameriška tradicija je, kar smo recimo večkrat lahko videli v filmih Woodyja Allena, da so znani komiki redni obiskovalci kampusov in univerz. Zdaj je teh obiskov vedno manj. Jerry Seinfeld in Chris Rock sta že napisala javno pismo o tem, da ne bosta več nastopala pred študenti, ker so povsem izgubili smisel za humor in so postali izjemno konservativni. Študentske organizacije zahtevajo, da komiki posebnim komisijam pred nastopom predajo svoje šale in se odločijo, ali morda niso preveč žaljive in ali je v njih preveč občutljivih stereotipov. Ne smejo se norčevati iz žensk, starih, temnopoltih, homoseksualcev, otrok, vere, revnih, družinskih vrednot ... Nekoč je namreč veljalo, da je komedija ena od zadnjih oaz svobodnega govora, prostor za katarzičen smeh. Danes ni več tako; za šale očitno ni več nujno, da so smešne, lahko so samo politično korektne. Aristofan bi znorel!

Vem, vse skupaj zveni kot klasične znanstvenofantastične zgodbe, v katerih človeštvo živi v popolnem sožitju, v krasnem novem svetu, v katerem so vsi dobri, prijazni, svetleči in srečni. V katerem lahko izbrišemo slabe spomine, negativna čustva, neprijetna srečanja in odnose. V katerem ni jeznih godrnjavcev, v katerem drugi mislijo namesto tebe, v katerem se nihče ne razburja. Družba brez bolečine in hkrati tudi brez pameti in sočutja.

Realnost sicer ni tako radikalna, a vendar gre za dvojec, ki vedno bolj ostaja brez krmarja. Prav ti človekovi sposobnosti oziroma stanji, ki sta videti dokaj nepovezani, sta nekaj, kar izginja – pa ne le z ameriških fakultet. Poglejmo najprej sočutje. Vedno manj se znamo vživeti v zgodbe drugih ljudi; knjige nas, po mojem mnenju, učijo prav to – kako uporabljati in vaditi svoje zrcalne nevrone, s katerimi nas je opremila evolucija, ki niso le pripomoček za vživljanje v občutja drugih, temveč so tu tudi, da se razvija naša domišljija in da zorijo naša čustva. Kot pravi Sontagova, knjige nas učijo razumeti nekoga, ki ni mi ali naši. A vendar samo besede o sočutju, ki jih imam včasih vrh glave, niso dovolj. Sočustvovanje je vedno povezano z akcijo; ni dovolj le, kadar prepoznamo nesrečo drugega, ampak kadar se nanjo odzovemo, mu skušamo pomagati.

Kaj pa razum? Kaj pa zdrav razum? Kam so izginile razsvetljenske ideje o svobodomiselnem in neodvisnem posamezniku, ki je sposoben tako individualnih kot kolektivnih sprememb, ki sprejema odgovornost za svoja dejanja? Očitno bi bilo dobro, če bi se o njih spet več pogovarjali: o intelektualni avtonomiji, o predanosti analitični svobodi, o zavračanju tradicije in avtoritete kot nezmotljivih virov resnice, o preganjanju verskega in vsakršnega fanatizma. O razmišljanju s svojo glavo.

Si res lahko predstavljate svet, v katerem na platnicah Ovidovih Metamorfoz piše: Branje resno škoduje vam in ljudem okoli vas. Opustite branje. Za pomoč se lahko zatečete na to in to telefonsko številko.