Tiskane izdaje
Evropsko sodišče za človekove pravice v svoji sodni praksi dopušča strogo kritiko predstavnikov izvršilne in zakonodajne veje oblasti, bistveno bolj zadržano pa se sme kritizirati sodnike in sodišča. Po besedah ESČP so namreč sodniki »varuhi pravičnosti«, ki morajo za opravljanje svoje funkcije uživati zaupanje javnosti. Sodstvo brez avtoritete svojega dela ne more korektno opravljati, zato morajo biti sodniki varovani pred neutemeljenimi napadi na svoj ugled.
Pri nas sodnikov pred neutemeljenimi napadi na njihov ugled ne varuje nihče. Naj v zvezi s tem spomnim na nekaj primerov neargumentiranega in posplošenega blatenja sodstva v zadnjem času.
Ko je v zadevi Balkanski bojevnik sodnik obdolžencem izrekel oprostilne sodbe, ga je visoki državni funkcionar obtožil, da je tako razsodil zato, ker je bil podkupljen. Šlo je za resne obtožbe, brez kakršnih koli dokazov in argumentov, pa ni sodnika v bran vzel skoraj noben od njegovih kolegov. Lani je nekdanji poslanec koprskega tožilca označil za neumnega in nesposobnega, hkrati pa je dejal, da se danes lahko na sodišču zaposli vsak in mu nihče nič ne more, pa če dela še take neumnosti. V ponovljenem sojenju (ustavno sodišče je najprej razveljavilo obsodilno sodbo) je prvostopenjsko sodišče poslancu izreklo oprostilno sodbo. Zadnji in najbolj grob primer nedopustnega poseganja v avtoriteto in neodvisnost sodstva pa je izjava ministra za pravosodje, da bodo, če se bo neki kazenski postopek končal z ustavitvijo postopka zaradi zastaranja, letele glave.
Delo sodišč mora biti seveda v demokratični družbi pod drobnogledom javnosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi Sunday Times proti Združenemu kraljestvu zapisalo, da sodišča ne obstajajo v brezzračnem prostoru, so del družbe in kot taka morajo trpeti kritike na račun svojega dela. Morebitna kratenja človekovih pravic strank v sodnih postopkih, nekakovostno sojenje, predolgi teki sodnih postopkov – vse to mora biti v demokratični družbi predmet javne kritike.
Drugače pa velja za neargumentirane žalitve sodnikov in sodišč ali celo grožnje, kot so jih bili sodniki deležni od pravosodnega ministra v opisanem primeru. Tovrstni napadi na sodstvo slabijo njegov ugled in posledično avtoriteto. Sodstvu brez avtoritete javnost ne zaupa več. V družbi, v kateri sodstvo ne uživa zaupanja javnosti, pa je resno ogrožena pravna država.
V opisanih okoliščinah postane bolj razumljivo, zakaj se na prvi razpis za predsednika vrhovnega sodišča ni javil nihče. Nezainteresiranost vrhunskih pravnih strokovnjakov za funkcijo, ki sicer v razvitem svetu velja za največ, kar lahko pravnik v svoji karieri doseže, pa neizogibno vodi k temu, da bo za predsednika vrhovnega sodišča izbran anemičen kandidat, ki sicer nima političnih nasprotnikov, nima pa tudi znanja in želje pripomoči k temu, da si sodstvo povrne ugled, ki mu v vsaki demokratični družbi pripada.
Rešitev iz opisanega položaja je možna samo ob izpolnitvi dveh pogojev.
Prvič, predstavniki izvršilne in zakonodajne veje oblasti naj dvakrat premislijo, preden se znebijo žaljivih izjav ali groženj na račun sodstva ali konkretnega sodnika. Pokažejo naj vsaj toliko odgovornosti, da zgolj zaradi pridobivanja političnih točk ne bodo prispevali k nadaljnji degradaciji sodstva. Svobodo izražanja je treba uveljavljati odgovorno, kar še posebej velja za predstavnike oblasti, ki so jim volivci na volitvah zaupali svoj glas.
In drugič, k povrnitvi ugleda sodstva bi morali svoje prispevati tudi sodniki. S prenehanjem medsebojnega obračunavanja, ki je vrh doseglo v zadevi Patria, in z iskrenim prizadevanjem za to, da mesto predsednika zasede tisti, ki si to zasluži, najboljši med njimi, ne glede na politična in osebna nasprotja med sodniki.
To bi bilo v interesu ne le sodstva, temveč družbe kot celote. Ta namreč lahko funkcionira le ob neodvisnih in visokokakovostnih sodiščih, ki sodijo samo na podlagi zakona, za vse enako in ne glede na pričakovanja javnosti. Novi predsednik vrhovnega sodišča bi lahko k temu pomembno pripomogel – z doslednim zavzemanjem za dvig kakovosti sodstva in s tem, da bi sodstvu in sodnikom avtoritativno stopil v bran ob vsakem neargumentiranem in posplošenem napadu nanje.
***
Dr. Rok Čeferin je odvetnik.
Odvetniška družba Čeferin zastopa tudi v članku posredno omenjenega Igorja Bavčarja.
