Oblast je treba spoštovati, človek, ki jo uteleša, se ne more kar pomešati med druge

Povsod knjige, med knjigami pa je vedno navdihujoče lepo. Tudi dela Borisa Pahorja je videti v prostorih majhne založbe na pariški ulici Richelieu, kajti slovenski avtor je veliko odkritje francoskega založnika Pierra-Guillauma de Rouxa. Zgodb, povezanim z de Rouxovim delom, je veliko, kakor je zgovoren njegov pogled na družbo. Ni prizanesljiv, marsikaj ga moti, tudi zato, ker je v Franciji menda čedalje težje misliti drugače.

Pierre-Guillaume de Roux med drugim obžaluje, da je izginil lik francoskega intelektualca, kot so bili Foucault, Deleuze, Bourdieu, Derrida, Baudrillard ..., in da tudi pisatelj ni več, kar je bil. Pogreša globoko spoštljivost in izjemno občudovanje, ki so ju bralci nekdaj občutili do velikih peres, kot so bili André Malraux, François Mauriac, »morda je bilo zadnje tako veliko ime Julien Gracq«. Avtoritet ni več, ne intelektualnih ne političnih ali še drugih, kakor je vse manj tudi kultiviranosti; kar politično-medijski cirkus nazorno slika iz dneva v dan.

Pierre-Guillaume de Roux prihaja iz stare francoske družine, s koreninami, ki segajo v Languedoc. Sodobna Francija mu ni všeč ..., da bi Marine Le Pen kdaj uspelo prevzeti prve vajeti v državi, ne verjame.

Kakšen lep poklic v prelepem mestu: biti založnik v Parizu!

Res je privilegij in sijajen poklic. Nikoli si nisem predstavljal, da bi počel kaj drugega. Odrasel sem v okolju, ki je bilo zelo literarno, moj oče [Dominique de Roux] je osnoval Cahiers de l'Herne in je bil soustanovitelj založbe Christian Bourgois. Že od zgodnjega otroštva sem prihajal v stik s pisatelji in književnostjo. Da bi želel postati založnik, sem spoznal kmalu.

Vaša založniška kariera je izredna. Ustvarjali ste v različnih založbah, dokler niste leta 2010 osnovali Éditions Pierre-Guillaume de Roux.

Da, julija 2010, prve knjige so nato izšle že spomladi 2011. Zdaj je naslovov okoli 110, kar je solidno. Kljub majhnosti in še vedno določeni ranljivosti založbe – v njej sva zaposlena le dva – mi uspe izdati po tri knjige na mesec.

Povečini se osredotočate na francosko, italijansko in madžarsko literaturo, že pred desetletji ste odkrili Borisa Pahorja.

Da, veliko je francoske književnosti, tudi novih avtorjev in prvencev. Podobno sem več kot osem let delal pri založbi Rocher ali še prej pri Syrtes, kjer sem objavil nemalo ruskih in madžarskih avtorjev, pa tudi Slovenca Borisa Pahorja. Pahorja sem sicer odkril že konec osemdesetih let pri Table Ronde. Tudi odkar imam svojo založbo, želim nadaljevati in razvijati področja od italijanske do vzhodne literature: izjemna je estonska pisateljica Viivi Luik, na primer. Delo zahteva velik finančni angažma, moja založniška hiša pa je s tega stališča še vedno precej ranljiva, zato je nujna previdnost. A nadaljeval bom. V nekaj tednih bom izdal v Franciji še neobjavljeno besedilo ameriškega pesnika Ezra Pounda: Antheil et le traité d'harmonie. Doslej izšlo le v fragmentih, po novem pa ga bo mogoče brati v celoti.

Kako ste odkrili Borisa Pahorja?

Leta 1987, ko sem bil literarni direktor pri Table Ronde, mi je zanj povedal prevajalec in prijatelj Pierre-Emmanuel Dauzat. Pripovedoval mi je, kako mu je o njem govoril slepi fotograf Evgen Bavčar, in me vprašal, ali bi hotel prebrati nekaj prevedenih odlomkov iz Pahorjeve Nekropole [v francoščini Pèlerin parmi les ombres]. Prebral sem jih z veseljem, kajti takoj sem začutil moč besedila. Pozneje sem se povezal z Evgenom Bavčarjem in mu dejal, kako sem pripravljen objaviti knjigo. Kmalu je poskrbel, da je Pahor prišel v Pariz in sva se srečala. Začela se je čudovita intelektualna in literarna dogodivščina, postala sva prijatelja. Trideset let pozneje prijateljstvo še traja. Nekropola je pri Table Ronde izšla leta 1990, ni bila zelo opažena, to je treba priznati; da je Boris Pahor postal znan v Franciji, je moralo miniti več let. A zgodba je lepa, saj je prav s prevodom v Franciji sčasoma zasijal tudi drugod po svetu: začeli so ga brati Nemci, Angleži ...

Tudi v Italiji.

Da, končno so ga objavili tudi v Italiji, kjer je danes uspešnica. Odkritje je bilo res veliko in je zame kot založnika nekaj najlepšega.

Kakšna je dinamika na francoskem knjižnem trgu? Časi so težki. Kako vam gre?

Trg je prizadet, še posebej francoska fikcija. Mladi pisatelji si težko utirajo pot med bralce, če za njimi ne stojijo velike založbe, kot so Gallimard, Grasset ... in imajo, seveda, bistveno več denarja kot mi. A tudi če jim uspe objaviti prvenec, to še ne pomeni, da ga bodo knjigarnarji in literarni kritiki vidno izpostavili. Rekel bi, da je pri kritikih čedalje manj radovednosti, medtem ko se knjigarnarji spopadajo s tolikšno knjižno produkcijo, da sploh ne vedo več, česa naj se lotijo. Nimajo časa za poglobljeno branje, promocijo in postavitev določenega pisatelja na mesto, kamor bi sodil. Vsako novo literarno odkritje pomeni veliko tveganje za založnika, sploh če potem ne prodamo več kot 200 ali 300 izvodov.

Tako malo? Tudi v 66-milijonski Franciji?

Tudi v Franciji se dogaja, da ne prodamo več kot med 200 in 400 izvodov prvencev, 600 je že veliko. Poskušajte si predstavljati, kaj to pomeni za ...

Za avtorja ...

... seveda, a tudi za založnika, ki je verjel v knjigo in je vse naredil za njeno promocijo, potem pa ni nikakršnih poslovnih rezultatov. In če se zgodi podobno pri več knjigah, nastopijo resne finančne težave. Ker je najbolj prizadeta francoska fikcija, se odločam za več esejistike, omejil sem tudi prevode. Nujno je priznati, da je prav tako bralcev zmeraj manj. Te pritegujejo predvsem še knjige, o katerih veliko govorijo v medijih, drugih pa kakor da ni.

To so zadnje mesece (spet) Michel Houellebecq pa Jacques Attali, tudi Éric Zemmour ...

Obstaja pet, šest imen, o katerih kar naprej govorimo, ker se nekako zdi, da moramo govoriti o njih. S tem problemom se srečujemo vsak dan in se stopnjuje.

Francija se kljub temu zdi družba, kjer še veliko pišete, berete in tudi intelektualno razmišljate, pariške knjigarne so pravi užitek. Kdo danes bere in koga brati? Res berejo predvsem še ženske?

Po romanih sega več bralk kot bralcev, medtem ko se moški bolj zanimajo za eseje. V pariških knjigarnah je še videti veliko ljudi, a opažamo, da je pravih bralcev čedalje manj. Pred kakšnimi petnajstimi leti so v malih neodvisnih knjigarnah poznali zveste strastne bralce, ki so prihajali ob sobotah in odhajali z desetimi, tudi petnajstimi knjigami v torbi. Tega skorajda ne vidimo več. Zato pa imajo knjigarne, predvsem literarne, resne probleme, zlasti če se osredotočajo na zahtevnejšo literaturo.

Kakor ste nekje rekli: knjižna hiperprodukcija je v resnici pokopališče knjig.

Knjigarnarji že dolgo časa ne zmorejo prebrati vsega, tudi bralci ne vedo, kako se znajti v tolikšni množici, zato segajo po tistem, o čemer govorijo mediji. Hiperprodukcija nikakor ni znamenje dobrega zdravja v založništvu.

Ker že omenjava medije ... Berete satirični tednik Charlie Hebdo?

Ne, nikoli se nisem zanimal zanj. Mislim, da ob januarski tragediji nismo povedali vsega. Denimo tega, da sta časopis zaznamovali dve obdobji: prvo je bilo zelo anarhistično in so ga utelešali ljudje, kot so bili Profesor Choron, Siné ... – ti so tednik že zdavnaj zapustili –, potem pa ga je prevzela nova ekipa s Philippom Valom na čelu. Razlike so velike; iz pionirske ekipe je vel pravi anarhistični duh, druga je bila veliko bolj politično in ideološko angažirana. Mislim, da bi v analizah, ki jih delamo o Charlieju Hebdoju, morali upoštevati vse to. Napadi nanj so bili strašljivi, a da zdaj predstavljamo ustvarjalce kot svetnike ... Narobe, velika ironija in paradoks je zapasti v tovrstno idealiziranje, kajti pokojne bi spravljalo v smeh, spoštovali niso ničesar: ne zastave, ne naroda, ne policije.

Verjetno se niste pridružili milijonom, ki so 11. januarja preplavili ulice v imenu narodne enotnosti, kot je apeliral predsednik François Hollande.

Nisem se, nisem hotel biti del nečesa, kar sem dojemal kot politično instrumentalizacijo. Še teden dni prej mnogi sploh niso poznali tednika, morda ga niso še nikoli odprli, potem pa so ponavljali Jaz sem Charlie. Bilo je zelo čustveno, senzacionalistično, tega pa ne maram. Ne maram političnega igranja s čustvi.

Spremljate dnevnik Le Monde?

Da, predvsem Le Monde. Začel sem ga brati, ko sem bil star kakih 14 let. Danes se v njem politično veliko očitneje angažirajo, kot so se pred dvajsetimi leti ali še prej. Nekoč je bil bogatejši po informativnosti in tudi svobode duha je bilo veliko. V [večinoma osemdesetih] letih, ko ga je vodil Jacques Fauvet, so zanj pisali ljudje različnih usmeritev. Zdaj je levičarski dnevnik, izgubil je nekdanjo vsebinsko moč, ko je podajal zelo različna politična stališča, včasih celo nasprotna. Čeprav smo zapadli v svet, ki se je močno uniformiral in je vedno bolj homogen – ne v pozitivnem pomenu besede –, se mi zdi še naprej najboljši med dnevniki; ker je najbolj profesionalen in je v njem najti tudi reportaže. Marsičesa, kar ponuja, ni v Le Figaroju ali Libérationu. V Franciji v resnici niti nimamo prav veliko izbire pri dnevnem časopisju, za nekoga, ki razmišlja kritično, je zagotovo najbolj zanimiv Le Monde.

Francija se korenito spreminja, kot se preobražajo tudi vse druge družbe. Vam je še všeč?

Ne, zdi se mi depresivna in ideološko napeto okolje močnih konfrontacij. Dihamo čedalje težje. Nasprotnih mnenj ni mogoče izmenjavati, tako kot bi jih morali, ne da se več razpravljati, živahno razpravljati. Debata je ogrožena; na tistega, ki morda misli drugače in ni na isti liniji, kot jo določajo mediji in aktualna politična oblast, takoj pade anatema, odrinjen je na obrobje. Verbalno nasilje je čedalje hujše.

Dialoga pa zmeraj manj?

Da, razpoloženje je precej nezdravo. In to me skrbi.

In vendar imam vtis, kadar prestavim na kakšen francoski televizijski program, da kar naprej debatirate.

To so pristranske debate. Vidite lahko, kako vam hočejo vedno vsiliti določene ideje, če pa hočete podati nekoliko drugačno stališče, vas utišajo. Paradoksalno je, da po tragičnih januarskih dogodkih toliko govorimo o svobodi izražanja, hkrati pa lahko vsak dan vidimo, kot se bojim, da je svobode govora v resnici čedalje manj.

Verjamete v vzpon Marine Le Pen?

Ne verjamem, da bi lahko kdaj prevzela oblast. Njeno pojavitev je treba pripisati mediokriteti politikov, ki vodijo Francijo že trideset let. Ker ne opravljajo dobro svojega dela in ne utelešajo politike, kakršno bi morali, prepuščajo čedalje več prostora Le Penovi in njeni stranki, kjer včasih povedo tudi kaj takega, kar drži in zagotovo kliče k premisleku. Če bi se na desnici bolje izkazala Zveza za ljudsko gibanje [UMP], Nacionalna fronta danes ne bi bila, kjer je. Tako pa se k njej zateka del desnih volivcev in tudi nemalo nekdanjega volilnega telesa levice – predvsem delavstvo, kajti Socialistična stranka je v zadnjih tridesetih letih povsem pozabila na malega človeka. Prav škodljiva igra naših političnih elit, preziranje malega človeka, ki se je znašel v izjemno težkih razmerah, dopuščanje komunitarizma ... so pripomogli k vzponu Nacionalne fronte. A kljub temu ne verjamem, da bi Marine Le Pen lahko dobila volitve 2017. Najprej ne zato, ker v stranki niso pripravljeni, tudi kadrovsko ne bi zmogli. Čeprav drži, da je v ekonomsko, socialno in politično občutljivih časih več iracionalnosti in je na volitvah možno vse, dvomim, da bi lahko zmagala.

Vrniva se h knjigam in politiki; da ločnice med zasebnim in javnim sploh ni več, je dokončno pokazala nekdanja »prva dama« Valérie Trierweiler s knjigo Merci pour ce moment.

Še pred Hollandom je bil Nicolas Sarkozy tisti, ki je s svojim slogom odvzel svetost oblasti. Toda oblast je treba spoštovati, človek, ki jo uteleša, se ne more kar pomešati med druge. Meje morajo biti.

Potrebna je avtoriteta.

Da, in to se da doseči le, če obstaja prostor, ki ni prostor vseh. Oblast je izjemna odgovornost, zahteva določeno samost, neko vzvišenost, ki vas osami od drugih. Tako se gradi močna avtoriteta. Ne pa da smo popolnoma desakralizirali predsednika – čeprav naj bi utelešal republiko, ga nihče več ne spoštuje, ljudje ga dojemajo zelo banalno, kot kogar koli drugega.

Že predvolilno je hotel sam postati »normalen predsednik«.

Kar kaže, kako ne razume, kaj zahteva oblast. Mislim, da je to tudi eden od razlogov za politično krizo, v kateri smo. Hollande je veliko prispeval k njej še z razgrinjanjem sentimentalnosti iz svojega zasebnega življenja.

Tudi predsedniški diskurz sta s predhodnikom Sarkozyjem, ki se je spozabil z »Bedak bedni, spelji se!«, dodobra zbanalizirala. Kakšen odnos pa imajo politiki do knjig? Še berejo? Ministrico za kulturo Fleur Pellerin so domači mediji precej zbadali, češ da ne pozna niti Nobelovega nagrajenca Patricka Modianoja.

Ne berejo. Hollande ni bralec, ena zgodovinska biografija na deset mesecev pač ni dovolj. Sarkozyja je precej pozno za branje navdušila Carla Bruni ... Tudi pomanjkljiva kultiviranost politikov je v Franciji nekaj novega.

... če jih primerjamo s Françoisom Mitterrandom ...

O njem si lahko mislimo, kar si hočemo, a bil je človek izjemne kulturne širine – redno ga je bilo mogoče srečevati v knjigarnah, tudi jaz sem ga večkrat videl. Bil je strasten bralec, kakor je bil tudi Charles de Gaulle človek kulture, ne verjamem pa, da bi lahko kdaj v knjigarni naleteli na Jacquesa Chiraca, ki se sicer navdušuje nad japonskim slikarstvom, ali na Hollanda. Precej kultivirani so Lionel Jospin pa François Bayrou, Alain Juppé, zagotovo tudi Laurent Fabius.

Kaj bi rekli o knjigi Le Suicide français [Francoski samomor] med drugim tudi Le Figarojevega konservativnega novinarja in kolumnista Érica Zemmourja, ki je v zadnjem času dvignila precej prahu?

Knjiga se mi zdi pogumna. Érica Zemmourja spoštujem, saj je človek, ki pove, kar je treba povedati. Ni mogoče, da bi si še naprej zakrivali oči pred določenimi temami. Pisanje bi moralo sprožiti pravo javno razpravo, ne pa da smo ga takoj anatemizirali in napadamo tudi Zemmourja. Francoski samomor je vredno prebrati, saj dobro označuje čas, potem pa se je treba začeti pogovarjati o temah, ki jih odpira. V trenutnem razpoloženju ne vidim, da bi bile tovrstne debate mogoče. Kakor je nismo zmogli ob knjigi Richarda Milleta – zame enega največjih francoskih pisateljev –, ki sem jo izdal pod naslovom Langue fantôme, suivi de Éloge littéraire d’Anders Breivik [2012].

Vznemirjala je »literarna hvalnica Breiviku« v naslovu, češ da avtor estetizira zlo.

Naslov je treba brati ironično ... To so bili zelo težki trenutki za založbo. Občutil sem, kakšno moč ima ideologija, kaj pomeni odsotnost debate in kaj je intelektualno iznakaženje. Naenkrat so se proti Milletu povezali številni novinarji, kritiki in pisatelji, da bi ga uničili zaradi literarnega naslova in ne da bi v resnici prebrali njegovo knjigo ali bi jo vsaj dobro brali, kajti Richard Millet brezpogojno obsoja Breivikove zločine. Nadenj so se spravili ideološko in posledično je moral zapustiti bralni odbor pri založbi Gallimard [kjer med prispelimi rokopisi detektirajo obetavne avtorje]. Lahko sem občutil, kako je, kadar se instrumentalizira ogromna mašinerija, da bi družbeno pobila na tla velikega pisatelja. Annie Ernaux je takrat objavila v Le Mondu članek z naslovom Le pamphlet fasciste de Richard Millet déshonore la littérature [Fašistični pamflet Richarda Milleta onečašča književnost], ki ga je podpisalo 120 avtorjev. Mislim, da se je zgodilo prvič v zgodovini francoske književnosti in založništva, vsaj v zadnjih desetletjih, da so pisatelja obsodili pisatelji. Da so zlomili Richarda Milleta – ki je še danes žrtev ostrakizma –, kaže, kako je v Franciji s svobodo govora in svobodo razpravljanja. Poskušali so ga izničiti tudi kot pisatelja, kar je sploh podlo. Kot pisec nam je lahko všeč ali nam ni, ne moremo pa zanikati njegovega pomena in odličnosti: in Millet je brez dvoma velik pisatelj.

Kakšna bo Francija čez leta in desetletja? Mrtva? Če je govor o samomoru ...

Mislim, da je Francija v precej slabem stanju. Rad jo imam, zato me žalosti in skrbi, ko jo gledam in vidim, kako se razvija. Občutek je, da se bo vse razletelo. Država pomeni zgodovino, ne nastane kar naenkrat. Pozabljamo, da Francijo oblikujejo skupna preteklost, kultura, določena podstat, ki bi nas morala povezovati kot narod. Ker je ta podstat načeta – tudi jezik vse manj obvladamo, mrcvarimo ga in uničujemo –, ni mogoče pričakovati drugega kot krize in težave, celo spopade.