Tiskane izdaje
Ko gre za predsednika vlade, predsednika parlamenta ali predsednika republike, so stvari precej jasne. Ne smejo biti odsotni. Če predsednik vlade med glasovanjem v parlamentu ne dobi zaupnice, mora biti, da bi bil stari zares odstavljen, hkrati postavljen novi premier. Ko se pripetijo parlamentarne volitve, stari predsednik državnega zbora preda štafetno palico zakonodajne oblasti. Ko so na sporedu predsedniške volitve, odhajajoči predsednik pospravi pisarno in ključe trezorja z zaupnimi gradivi izroči nasledniku. V 25 letih se tako niti za en dan ni pripetilo, da bi bila država brez predsednika vlade, parlamenta ali republike. Če bi se pripetilo, da bi predsednik vlade, parlamenta ali republike umrl, bi v pravnih listinah našli jasno navodilo, kako ravnati. Oblastna funkcija se ne sme spremeniti v vakuum, temveč mora biti funkcija ves čas povezana s konkretno osebnostjo. Improvizacije z vršilci dolžnosti so slaba rešitev. Bilo je sicer nekaj dilem, kako postopati v obdobju med volitvami ali imenovanjem nove vlade, a v praksi se je načelo, naj v prehodnem času opravlja tekoče zadeve, tolmačilo precej na široko. In ker v 25 letih mesto oblasti niti za trenutek ni bilo izpraznjeno, to vzbuja vtis, da je država resna, zrela, dobro naoljena in odgovorna naprava.
Pa je vtis skladen z realnim stanjem? Na seznamu predsednikov, ki ne smejo biti odsotni, je namreč luknja. Obstaja tudi predsednik vrhovnega sodišča (ustavni teoretiki bi najbrž dodali tudi predsednika ustavnega sodišča). Če med prvim predsednikom vlade Peterletom in sedanjim Cerarjem pisarna šefa izvršne veje oblasti ni bila prazna niti pet minut, je v sodstvu zadeva drugačna. Od 12. januarja 1993, ko je po 12 letih vodenja sodne oblasti odstopila predsednica vrhovnega sodišča Francka Strmole Hlastec, do danes je bila pisarna predsednika vrhovnega sodišča prazna štiri leta.
Sodna veja oblasti je spet v situaciji, ko se bo staremu predsedniku, Branku Masleši, mandat iztekel, novega pa, kot vse kaže, ne bo. Kako je možno, da je bila predsedniška pisarna na vrhovnem sodišču od leta 1993 prazna kar štiri leta? Kakšne so bile pojavne oblike te praznine? Ko je Francka Strmole Hlastec odstopila, je po dveh mesecih vodenje vrhovnega sodišča prevzel Boris Strohsack, nedvomno ugleden sodnik z bogatimi strokovnimi ter znanstvenimi referencami. Januarja 1995 je dr. Strohsack odšel v pokoj. Do decembra 1997 je bilo vrhovno sodišče brez predsednika. Če je kak kandidat zlezel skozi kadrovsko sito na samem vrhovnem sodišču in sodnem svetu, ga je čakala mina parlamentarnega glasovanja. A decembra 1997 je vodenje vrhovnega sodišča vendarle prevzel Mitja Deisinger. Po šestih letih se mu je mandat iztekel, novega šefa pa spet ni bilo. Za dva meseca je posle prevzel podpredsednik Marko Šorli, tik pred koncem februarja 2004 pa je parlament vodenje sodne veje oblasti zaupal Francu Testenu, gospodarskemu pravniku in nekdanjemu ustavnemu sodniku. Po šestih letih se je mandat Francu Testenu iztekel, potem pa je odsotnega predsednika devet mesecev predstavljala vrhovna sodnica Alenka Jelenc Puklavec. Jeseni 2010 je parlament na funkcijo predsednika vrhovnega sodišča postavil Branka Maslešo. 23. novembra bo na funkciji šest let. Če do tistega dne ne bo novega predsednika vrhovnega sodišča, se bo ponovila tradicija, ki pripoveduje, da je sodstvo tista veja oblasti, pri kateri predsedniška štafetna palica za nekaj mesecev (ali celo nekaj let) pade na tla, potem pa jo naslednik pobere in skuša ujeti ritem.
Zakaj se je pri iskanju predsednika vrhovnega sodišča zapletlo leta 2016? Občna seja vrhovnega sodišča, najvišjega kolegijskega organa sodstva, je sodnemu svetu ponudila dva kandidata. Na vrhovnem sodišču so ocenili, da sta oba dobra, enemu so namenili nekoliko bolj izrecno podporo. Sodni svet pa je sklenil, da nobeden od kandidatov ni bil dovolj prepričljiv. Po nekaj dneh je sodni svet v kratki izjavi pojasnil, da sta bila programa obeh kandidatov bolj usmerjena v izboljšanje dela vrhovnega sodišča, člane sodnega sveta pa so zanimali pogledi kandidatov na vprašanja, ki se nanašajo predvsem na delo sodišč prve stopnje. Sodni svet je tako izrazil pričakovanje, da bo kandidat za predsednika vrhovnega sodišča predstavil, denimo, tudi poglede na morebitno spremembo mreže sodišč.
So kandidati vedeli, da sodni svet od njih pričakuje vizijo sprememb sodnega sistema?
A bolj od skopega pojasnila sodnega sveta so v tem trenutku pomembne posledice. Učinek bo ta, da bo sodna veja oblasti pred novim letom najverjetneje brez vrha s polnimi pooblastili. In da se bo tradicija oblastnega vakuuma nadaljevala.
Entropija, drsenje v kaos, je lastnost vseh sistemov. Racionalno vodenje s polnimi pooblastili je edini mehanizem, ki entropijo preprečuje. Paradoks je, da je sodna veja oblasti ob vsakem koncu mandata predsednika vrhovnega sodišča obsojena na entropijo.
A tudi paradoksi imajo svojo logiko.
