Tiskane izdaje
Vsake volitve prinesejo spremembo, spreminja se politična panorama evropske celine. Povsod opažamo evroskepticizem, gledamo njegove številne obraze: od teh, ki problematizirajo aktualno Evropo in hočejo drugačno, solidarno Unijo, do onih, ki zavračajo evropsko idejo samo po sebi.
Evroskepticizem je postal mainstream fenomen, evroskeptiki so se s političnega obrobja pomaknili bliže centrom politične moči. Že dalj časa niso več enoznačna politična sila, tvorijo močan, heterogen tok, ki spreminja evropsko krajino scela. V grobem je razlikovati dvoje: zmernejše glasove, ki prevprašujejo Evropsko unijo, posebej v času krize, in terjajo spremembo politike, reformo; in radikalne politične silnice, mnoge med njimi evrofobične, ki pozivajo k izstopu iz EU oziroma evrskega območja. Protievropskih idej je vedno več, čeprav jih ne poraja samo kriza, zabrisala se je meja med desnim in skrajno desnim. To je plavolasa Evropa, njeno obličje je z lanskimi evropskimi volitvami postala skrajna desničarka Marine Le Pen.
Lokalni šoki
Pravkaršnje departmajske volitve v Franciji niso povsem predrugačile francoske politike, pomenijo vrnitev Nicolasa Sarkozyja, kažejo, da se bo podal v tekmo za Elizej. Hkrati je zmagoslavje Nacionalne fronte veliko. Četudi ne obvladuje nobenega departmaja v celoti, je na lokalnimi ravni dosegla rezultat brez precedensa. Za spreminjanje francoskega političnega prizorišča je bistveno njeno usidranje na lokalni ravni, stranka je po novem zastopana v departmajskih svetih. To je preobražanje plitkih nacionalnih protestnih glasov v terensko umeščeno gibanje, kar je za Le Penovo odskočna deska za predsedniške volitve 2017.
Špansko napeto volilno leto se je začelo pretekli mesec z lokalnim preizkusom v Andaluziji. Vse od letošnje zmage Sirize v Grčiji so oči uprte v Pirenejski polotok, kjer bodo konec leta parlamentarne volitve in ki ga zaznamuje silovit vzpon levičarskega Podemosa. Podobno kot grška vlada tudi španska stranka, ki je nastala iz gibanja indignados, terja drugačno, bolj solidarno Evropo in konec politike varčevanja. Andaluzijski volilni izid je bil manj dramatičen od napovedi. Podemos ni zlomil večdesetletne vladavine socialistov v najštevilčnejši španski avtonomni pokrajini. Kljub temu je potrdil globoko nezadovoljstvo volivcev, kruši se stari režim, razpada bipolarnost, spreminjajo se tradicionalne politične identitete. Poslej je španska politika razdeljena na troje, nov politični zemljevid se bo izrisoval od bližnjih majskih regionalnih volitev v 13 od 17 pokrajin prek jesenskih v Kataloniji do splošnih decembrskih.
Dolgo je evroskepticizem veljal za britansko bolezen, s krizo se je razširil po vsej celini, zaupanje v integracijo je postalo še večja eksotika od gospodarske rasti. Med velikimi članicami tačas podpira evropski projekt samo še javnost v Nemčiji, zaupanje v skupno valuto je dramatično pošlo povsod. V evro verjame pičla manjšina, v strahu pred še večjim, neznanim tveganjem ga dojema kot nujno zlo, medtem ko članice zunaj evrskega območja, denimo Poljska, niti ne razmišljajo, da bi ga prevzele.
Laboratorij populizma
Posebej izstopajoč primer je Italija. Vse opozicijske stranke se zavzemajo za opustitev evra, in to je neverjeten trend za državo, tradicionalno privrženo evropskemu projektu. Evroskeptični politični grupaciji, Gibanje 5 zvezd Beppeja Grilla in Severna liga Mattea Salvinija, sestavljata močno protievropsko fronto; na evropskih volitvah sta skupaj dobili 27 odstotkov glasov, več je zbral edinole Ukip v Veliki Britaniji. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je evropejstvo najredkejše prav v Italiji, evro podpira komaj desetina državljanov, razprave o ukinitvi skupne valute so stalnica.
Socialnega nezadovoljstva je v državi veliko, največ nasprotovanja zbuja reforma trga dela, spisana po nareku Bruslja. Premier Matteo Renzi je ohranil spodobno podporo, vendar ne več večinske. Na javnomnenjskih lestvicah sta Mattea drug poleg drugega, Salvini tik za Renzijem, rimska vlada od konca preteklega leta v razmerju z volivci izgublja točke, Severna liga jih pridobiva. Slednja nima več značaja severnoitalijanske stranke, njen teren postaja tudi jug, Mezzogiorno.
Politolog Ilvo Diamanti, ki analizira javno mnenje, komentira, da je Liga postala nacionalna desnica, La Ligue Nazionale, zvest odmev francoske Nacionalne fronte. Štiridesetletni Salvini, ki je prevzel vajeti po umiku opešanega Umberta Bossija, je vnesel nov veter. Ima ambicijo, da bi prevzel vodstvo postberlusconijeve desnice, rad bi povezal vse postfašistične sile, hoče lepenovsko stranko. Mnogi se vprašujejo, ali desnica ni že dobila novega voditelja, ali novinec ne postaja, kar je bil svojčas Berlusconi, čeprav je smer, ki jo ubira, vse bolj črna, skrajno desna. Njegov agresivni konservativizem zveni kot Le Pen, kakor ona nasprotuje priseljevanju, islamu, evru; Salvini je njen najzvestejši zaveznik. Italija je videti laboratorij desnega populizma v Evropi.
Nekje v ozadju je še vedno Beppe Grillo, na evropskih volitvah leta 2014 je dobil malone 9 milijonov glasov, podpira ga vsak peti Italijan. Čaka, ali bo Renziju spodletelo. Medtem ko je Gibanje 5 zvezd evroskeptična formacija in Severna liga evrofobna, pa je dvom o Evropi prepovsod. Zadnje čase so žarometi usmerjeni v Maurizia Landinija, generalnega sekretarja italijanskega sindikalnega združenja kovinarskih delavcev Fiom, ki posebej ostro nasprotuje reformi Jobs Act. Njegova zunajparlamentarna levica ni nepomemben akter, italijanski sindikalizem ima za seboj resno zgodovino, v sedemdesetih je bil nosilec velikih socialnoreformnih kampanj, CGIL ima več kot pet milijonov članov. Landini je edini sindikalist, ki so ga opazile javnomnenjske ankete, umestil se je pred Grillom in Berlusconijem.
Evrofobiji naproti
Povsod na celini gledamo različne forme evroskepticizma, od zmernejših ali ostrejših kritik političnega sistema in evropske ekonomske politike pa do evrofobičnega zavračanja EU per se. V državah članicah deluje kakih 30 evroskeptičnih strank, v evropskem parlamentu imajo 125 poslanskih sedežev od celote 751, skupno sestavljajo evroskeptiki in evrofobi skoraj tretjino parlamentarcev; med temi so evrofobi razmeroma majhna, približno 10-odstotna skupina, večinoma pripadajo desni in skrajno desni politiki. V Strasbourgu so tradicionalne stranke tudi po volitvah 2014 ostale prevladujoče, evroskeptične sile so ideološko preveč raznotere, da bi se lahko povezale. Njihov vpliv na nacionalno politiko pa je precejšen.
Nigel Farage, prvak britanskega Ukipa. Foto: Suzanne Plunkett/Reuters Pictures
Pomenljivo je, kako raznobarvna je postala nekdaj monokromatična evroskeptična slika. »Evroskepticizem« nasploh je povezan z vprašanji demokracije, nacionalne suverenosti, ekonomije in nacionalne identitete. Levičarske stranke, a tudi denimo desna Alternativa za Nemčijo, večinoma ne zavračajo evra oziroma Evropske unije kot take, izpostavljajo vprašanje demokracije, suverenosti (trojka), ekonomske politike. Med čiste evroskeptične stranke se umeščajo recimo britanski konservativci, poljska stranka Pravo in pravičnost, italijansko Gibanje 5 zvezd, Pravi Finci. Drugače pa evrofobi terjajo izhod iz Evropske unije, evra in schengna. To velja v prvi vrsti za Nacionalno fronto v Franciji, nizozemsko svobodnjaško stranko Geerta Wildersa in Zlato zoro v Grčiji. Britanski Ukip hoče izstop iz EU, Švedski demokrati zahtevajo odhod iz Unije in schengna, avstrijska svobodnjaška stranka je glede skupne evropske valute razdeljena.
Tačas je vsa pozornost že usmerjena k Otoku, kjer bodo maja parlamentarne volitve. To bo eno najbolj nepredvidljivih glasovanj, kar jih je bilo, izid bo odločujoč tudi za odnose Britanije z Evropo; verjeten je referendum leta 2016 ali v prvi polovici 2017. Premier David Cameron je že dlje talec Nigela Faragea, toda ne bori se samo z evrofobi stranke Ukip, ki je lani na volitvah v evropski parlament dosegla najboljši rezultat med vsemi britanskimi strankami, temveč tudi s skeptično, fobično strujo v svojih konservativnih vrstah.
Cena morebitnega britanskega odhoda bi bila najbrž višja, kot se zdi. Ena in druga stran bi izgubili veliko, dramatično bi se zmanjšala teža Evropske unije na mednarodnem odru. Morebiti bi se začel začarani krog dezintegracije, ki ga ne bi bilo mogoče ustaviti. In vendar odhod, za katerega je nemška kanclerka pred meseci komentirala, da ni nezamisljiv, ne bi uničil Unije. Evropski projekt bi se nekako opotekal naprej. Najpomembnejši volilni izid za Evropo se bo zgodil leta 2017 v Franciji. Marine Le Pen v Elizejski palači bi pomenila konec EU.
