Obujene sanje otrok iz Gaze

Ko se otrok pripelje na vozičku, odide pa tako, da hodi na umetnih nogah, je to res velika stvar.

sob, 17.10.2015, 06:00

Majhen projekt z ozkim žariščem

»Ta akcija se je začela pred šestimi leti, po koncu vojne v Gazi, ki je bila decembra 2008 in januarja 2009. Na obisku v Palestini sem bil takoj zatem in takrat mi je predsednik Abas pripovedoval o problemu invalidnih otrok, ki so bili ranjeni v vojni. Po vrnitvi sem se pogovarjal z vodstvom Soče, da bi ugotovil, ali lahko pomagajo. Ko se je izkazalo, da je to mogoče, sem spet govoril z Mahmudom Abasom, tedanjim izraelskim predsednikom Šimonom Peresom in tedanjim egiptovskim predsednikom Hosnijem Mubarakom. Vse skupaj je bilo treba na začetku delati na zelo visoki ravni, ker je bilo treba pripraviti cel logističen projekt, s številnimi prehodi meje in občutljivimi varnostnimi vprašanji. Kasneje je tam izbruhnila še ena vojna, mi smo pa ves čas obdržali projekt. Na začetku s finančno pomočjo slovenske vlade, kasneje pa smo pridobili donatorje na mednarodni ravni. Zdaj mednarodni program fundacije za pomoč otrokom v celoti financirajo tuji viri,« je opisal nekdanji predsednik republike Danilo Türk.

Najstarejši begunci so palestinski in najbolj izolirani so tisti v Gazi. »Zdaj bomo projekt razširili. Videli bomo, kako in koliko sirskim otrokom, ki so v begunskih taboriščih v Jordaniji, lahko pomagamo. To je nišni projekt, ki ima zelo jasen terapevtski fokus, ima pa tudi psihosocialni in kulturni vidik. V Soči jim pomagajo medicinsko, prostovoljci pa pripravijo program, ki jim predstavi Slovenijo in omogoča prostočasne dejavnosti, ogledajo si Ljubljano in druga mesta, se vživijo v okolje.«

V velikih begunskih centrih v Jordaniji, Turčiji in drugod imajo bolnišnice, kjer ljudje dobijo osnovno zdravstveno oskrbo. »Ena zelo občutljiva skupina pa ostaja v drugem planu. Za te otroke v medicinskem smislu ne morejo poskrbeti. Mi pa jim poskušamo, kolikor je mogoče, rekonstruirati življenje. To bo vedno ostal razmeroma majhen projekt, ampak z zelo ostrim žariščem na terapevtski pomoči, kar daje predstavo o tem, kaj lahko Slovenija naredi. Slovenija ni država velikih migrantskih in begunskih populacij, je pa država, ki lahko svojo humanitarno pripravljenost izkazuje drugače. Taka akcija se ceni in spoštuje, ker vsi vedo, da je medicinsko, logistično in tudi politično precej zahtevna. Pri tem je enostavno identificirati tiste, ki se jim lahko pomaga, in točno vsebino te pomoči. Pripravljajo se natančna poročila, donatorji natanko vedo, za koga so dali - ime, priimek, starost, šolanje, narava poškodb, program terapije, učinki rehabilitacije. Vse je merljivo in ugotovljivo. To je tehnična značilnost, zaradi katere je ta projekt nekaj posebnega. Enako pomembna se mi zdi njegova etična komponenta. Tukaj ne gre za osnovno zdravstveno varstvo, pomembno za golo preživetje, ko se begunci nekam zatečejo - za zaščito pred boleznimi, ki jih prinašajo izčrpanost, naprezanje, sprememba klime, včasih epidemije. To so zelo elementarne stvari, za katere je treba poskrbeti na samem kraju.« Posameznikom, ki ponovno shodijo in postanejo samostojni, ter njihovim družinam spremenijo življenje. »Usposobiti za čim bolj normalno življenje pomeni ljudem zagotoviti dostojanstvo. Begunci so upravičeni do tega. Vsi ljudje imajo pravico do dostojanstva, kljub temu da v nekaterih pogledih ne bodo mogli funkcionirati kot večina,« je prepričan Türk.

Ne moremo se zadovoljiti, da enkrat ad hoc pomagamo, potem pa pozabimo. V Gazi imajo precej izkušenj enkratnih pomoči, denimo, da kake države otroke peljejo na počitnice - ki so sicer dobrodošle, a ne pomenijo spremembe. »Kar mi ponujamo, nikoli ne bo množično, če delaš dolgo časa, pa dobiš že lepo skupno število,« je strnil Türk.

Petnajstletni Mahmud Almasri je bil na poti k molitvi v mošejo, ko je v hišo, mimo katere je hodil, priletela raketa. Njeni šrapneli so ga zadeli v levo nogo. Zdravniki so mu jo morali amputirati, da so mu rešili življenje. Mahmud je eden od devetih otrok iz Gaze, ki so te dni s projektom fundacije Danila Türka Pustimo jim sanje na zdravljenju v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča.

Od leta 2010, ko je v Ljubljano prispela prva skupina, so v Soči izdelali proteze in opravili rehabilitacijo s 106 palestinskimi otroki. Mahmud je v Sloveniji že drugič. Prva proteza, ki mu je omogočila, da je ponovno shodil in s katero je bil, kot sam poudarja, izredno zadovoljen, mu je postala premajhna, zato potrebuje novo. »Bilo je med zadnjo vojno lani poleti. Petek v postnem mesecu ramadan. Namenjen sem bil v džamijo. Nenadoma je padla raketa, zaradi katere sem bil ob nogo. Hvala bogu me šrapneli niso zadeli kam drugam po telesu. Ob hudi poškodbi je bila sreča v nesreči ta, da je samo nekaj trenutkov po eksploziji mimo pripeljalo reševalno vozilo, tako da sem bil res hitro v bolnišnici,« se spominja Mahmud Almasri. Obiskuje drugi letnik gimnazije po tamkajšnjem sistemu, kar naj bi bilo približno osmi razred osnovne šole pri nas.

Za prihodnost ima velike načrte – njegova prva želja je, da bi postal odvetnik, da bi lahko branil ljudi, ki so zdaj brez pravic; po drugi strani bi si želel postati novinar, da bi pisal in svetu sporočal o grozotah, ki jih počnejo Izraelci; tretja želja pa je, da bi postal zdravnik, da bi pomagal ranjenim ljudem in reševal življenja.

Najmlajši iz tokratne skupine otrok iz Gaze je štiriletni Šarif Alnamla. Čeprav je najmanjši, ga je »povsod polno«. Okreten in gibčen se urno premika po hodnikih Soče in kdaj pa kdaj spleza tudi kam, kamor ni prav priporočljivo. Na zdravljenju v Sloveniji ga spremlja babica Abir Alnamla, saj sta se v bombnem napadu, v katerem je Šarif ostal brez nogice, hudo poškodovala tudi oba njegova starša – oče je brez ene noge, mati brez obeh. »Zdaj jaz skrbim za njih, Šarif ima še eno sestrico,« je povedala gospa, ki je v zadnji vojni pokopala sina in hčer. »Po eni strani mi je bilo težko priti v Slovenijo, saj sem morala odgovornost za vse družinske člane prepustiti dvema hčerama, hkrati pa sem zelo vesela, da sem tukaj, saj upam, da bo lahko Šarif spet hodil.« Ob vprašanju, kako gre njenemu vnuku na terapijah, zmajuje z glavo. »Terapije z njim so poseben izziv, saj je silno živahen. Svoje nelagodje je na začetku izražal z zelo glasnim jokom in vpitjem, a imam vtis, da mu gre iz dneva v dan bolje,« je odgovorila Abir, ki govori samo arabsko. V veliko pomoč pri prevajanju v angleščino je Nura M. Eizaim, terapevtka, ki otroke spremlja v Soči, da jo tukajšnji strokovnjaki usposobijo za nadaljevanje rehabilitacije in terapij s temi dekleti in fanti. »Po vrnitvi domov bomo nadaljevali njihov program. Poskušala si bom pridobiti izkušnje na različnih oddelkih in odnesti čim več znanja za nadaljnje delo v kliniki v Gazi,« je dejala že dvajseta palestinska terapevtka na učenju v Soči.

V mednarodnem oddelku tega rehabilitacijskega centra, ki je namenjen zdravljenju pacientov iz tujine, so obravnavali že več kot 15 podobnih skupin. »Tako da vemo, kako se organizirati, najamemo tudi zunanje strokovnjake, vedno po dva ali tri prevajalce. To je projekt, ki nam ne obremenjuje dnevne rutine,« je opisal Robert Cugelj, direktor Univerzitetnega rehabilitacijskega centra Soča. Lani in letos so, na primer, prek Mednarodne ustanove – fundacije za razminiranje in pomoč žrtvam min ITF zdravili 80 pacientov iz Libije. »To so specializirane poškodbe, ki jih obvladuje peščica zdravnikov, sodelujejo fizioterapevti in delovni terapevti. Za nas je pacient pacient in delamo z vsemi enako. Oskrbimo jih s pripomočki, poskrbimo za rehabilitacijo, seveda pa je kultura malo drugačna, kultura obnašanja in razumevanja naših predpisov,« meni Cugelj.

Zdravljenja in terapije otrok iz Gaze potekajo ob dopoldnevih in popoldnevih, v prostem času prostovoljci Islamske skupnosti v Sloveniji pripravljajo različne dejavnosti zanje, ob vikendih pa v okviru fundacije Pustimo jim sanje za njih organizirajo izlete po vsej državi.

Letala iz Amana

Mahmud in Šarif sta del že 12. skupine otrok iz Gaze na zdravljenju v Sloveniji. »Januarja 2009 je bil predsednik Türk na uradnem obisku v Ramali, kjer se je srečal s predsednikom Mahmudom Abasom. Pri pogovoru o potrebah ljudi na palestinskem ozemlju je beseda stekla o humanitarni pomoči na zdravstvenem področju in je vzklila ta zamisel. Predsednik Türk se je za to, da bi bila mogoča izvedba, pogovoril z voditelji okoliških držav – izraelskim predsednikom Šimonom Peresom, takratnim egiptovskim predsednikom Hosnijem Mubarakom in jordanskim kraljem Huseinom. Dobil je res veliko podporo, zlasti Peresovega centra za mir,« se začetkov projekta spominja Mojca Seliškar Toš, ki je bila tedaj vodja predsednikovega kabineta, zdaj pa je predsednica uprave fundacije Danila Türka Pustimo jim sanje. »V kabinetu smo se začeli takoj po vrnitvi iz Ramale intenzivno ukvarjati s tem projektom, tako da je prva skupina 22 otrok v Slovenijo prispela že junija 2009. Zanjo je takrat sredstva v celoti, 145.000 evrov, zagotovilo ministrstvo za zdravje,« je povedala Mojca Seliškar Toš.

Prva skupina je bila tukaj štiri tedne. Izid njihovega obiska je bil zelo uspešen in želja po nadaljnjem sodelovanju velika. Kljub temu da je to velik logistični in finančni zalogaj – za katerega pa so mnogi pokazali simpatije tudi zelo konkretno. »Predsednik Türk je bil maja 2009 povabljen na gospodarski forum v Jordanijo. V njegovo čast so pri jordanski gospodarski zbornici organizirali kosilo. Z nami je pri mizi sedel neki gospod, s katerim sem se pogovarjala o teh rečeh, mu opisala projekt in potožila, kako velik zalogaj je prevoz. Za prvi prevoz mi je uspelo v Sloveniji pridobiti anonimno donacijo, da smo najeli Adrijino letalo; to je otroke pripeljalo neposredno iz Tel Aviva. Ta moj sogovornik pri omizju me je pozorno poslušal, potem pa rekel: 'Jaz sem lastnik letalske družbe. Ko boste naslednjič potrebovali prevoz, me le pokličite!' Piše se Mohamed Al Hašman in je lastnik družbe Jordan Aviation; odtlej je v Slovenijo brezplačno pripeljal že osem skupin. Štirikrat je za vrnitev kot donacijo gorivo zagotovil Petrol, tudi na brniškem letališču nam gredo zelo na roko glede pristojbin. Dosegli smo tudi, da je oproščen preletnih taks pri Eurocontrolu,« je opisala predsednica uprave fundacije.

Triaža na daljavo

Projekt je del opomnikov mednarodnih obiskov slovenskih predstavnikov v tujini in obratno. Z njim so med drugim seznanili katarskega emirja, ko je bil v Sloveniji. Obiskal je skupino otrok, ki je bila takrat na zdravljenju v Soči. Obisk je nanj očitno naredil velik vtis. Dogovorili so se za sodelovanje, da bo finančno sodeloval pri rehabilitaciji sto otrok do leta 2017.

Od leta 2009 do 2015 je fundacija skupaj zbrala približno 1,5 milijona evrov, od tega je država Slovenija zagotovila 594.000 evrov v okviru svoje razvojne pomoči.

»Organizacija je precej zahtevna. Imamo veliko podporo v konzularnem sektorju ministrstva za zunanje zadeve in v diplomatsko-konzularnih predstavništvih v Tel Avivu in Kairu ter predstavniški pisarni v Ramali. Brez njih naše delo ne bi bilo mogoče. Predstavnik, ki vodi pisarno v Ramali, mora biti fizično navzoč pri določenih prehodih teh otrok, ko jih peljejo na letališče v Aman. To pomeni, da gredo čez en prehod do našega veleposlaništva v Tel Avivu, kjer jim dajo vizume, potem je treba v Jeriho, kjer dobijo dovoljenje za izstop od palestinskih oblasti in nato še dovoljenje za vstop jordanskih oblasti. Tudi slovenski častni konzul v Jordaniji Issa Murad je pri tem zelo dejaven,« je naštela Mojca Seliškar Toš.

Kako izberejo otroke, ki pridejo v Slovenijo? Fundacija se je povezala s partnersko organizacijo v Gazi, ta na različnih koncih (v lokalnih časopisih, na facebooku in drugod) objavi »razpis«, da je dostopen komurkoli. Pri tej organizaciji potem zberejo medicinsko dokumentacijo tistih, ki se prijavijo, poslikajo prizadeto okončino in to pošljejo v Sočo. V Soči zdravniki vse to pregledajo in na podlagi tega ocenijo, komu bi lahko najbolj pomagali. Na začetku je bilo sicer urejeno tako, da so šli slovenski zdravniki v Gazo, kjer so pregledali potencialne paciente, s »triažo na daljavo« pa so se precej zmanjšali stroški.

Vodilo kot žogica

V prihodnosti želijo v projekt vključiti še sirske otroke. »Potrebe so ogromne. Maja letos sem bila s predstavniki Soče v Jordaniji. Zagotovili so nam vstop v begunsko taborišče Al Zateri, ki je eno največjih na svetu in kjer je, po njihovih ocenah, od 80.000 do 100.000 beguncev. Tam smo navezali stik z UNHCR in Zdravniki brez meja. Glede sirskih otrok imamo nekaj več težav, ker so večinoma cele družine brez dokumentov. S pomočjo partnerske organizacije Jordanian Hashemite Charity Organization bomo poskušali, da bi jim Jordanija zagotovila ustrezne dokumente za potovanje na zdravljenje v Slovenijo,« je dejala Mojca Seliškar Toš, ki zagotavlja, da je ves trud poplačan z napredkom teh otrok. »Ta razvojna pomoč je fokusirana na posameznike, a ko se otrok pripelje na vozičku, odide pa tako, da hodi na umetnih nogah, je to res velika stvar. Prišel je, na primer, fantek brez obeh rok in obeh nog. S prijatelji je igral nogomet, ko se je začelo bombardiranje. Nanj je padla električna napeljava in mu dobesedno scvrla okončine. V Soči so mu naredili poseben invalidski voziček z vodilom, ki je videti kot žogica za tenis, ki se stisne pod pazduho, in ga naučili upravljati z njim, da je postal popolnoma neodvisen. Sam je šel lahko kamorkoli. Razlika med tem, česa je bil sposoben, ko je prišel, in česa takrat, ko je odhajal, je že skoraj mejila na čudež,« je opisala sogovornica in izpostavila, da je fundacija, ki se financira izključno z donacijami, organizirali pa so tudi dva dobrodelna koncerta, zelo dejavna tudi v Sloveniji. Od ustanovitve naprej so zagotovili sredstva praktično vsem kriznim centrom, dva sta se odprla z njihovo pomočjo, v botrstvu skrbijo za 21 otrok. Eden od odmevnih mednarodnih projektov pa je bil tudi, da je misijonar Pedro Opeka z njihovo finančno pomočjo postavil vrtec v okolici mesta Antananarivo na Madagaskarju.

Prijavi sovražni govor