Oče naš, reši nas proslav!

Zanimivo bo konec leta sešteti, na koliko proslavah je letos govoril Borut Pahor. Ker do konca leta bo še kar nekaj »okroglih« obletnic. April 1990: 25. aprila je mandatar za sestavo nove vlade postal Lojze Peterle, kar je bil nedvomno zgodovinski dogodek. Maj: 7. maja je bila konstitutivna seja nove slovenske skupščine. Skupščine? 25. maj: v Ljubljani je bil sklepni kongres Zveze mladine Jugoslavije; delegati so sprejeli deklaracijo o razpustitvi te organizacije (kar bi se morda lahko primerjalo z obletnico odhoda zadnjega vojaka JLA iz državice). 26. maja je bil 14. kongres ZKJ, ki se je končal brez slovenske, hrvaške in makedonske delegacije; delegati so uradno razpustili vse organe te zloglasne organizacije.

In tako naprej v junij, julij, avgust, september … Predsednik bi moral že zdaj angažirati štab za frazeologijo, da se ne bi ponavljal ali da se mu ne bi kaj zalomilo. So tudi pasti, recimo: 16. decembra je bila v Cankarjevem domu ustanovna skupščina SDS za Slovenijo; govorila sta Jovan Rašković in Duša Damjanović.

Ja, predsednik bo – navzlic temu, da kot profesionalec trenira govore pred ogledalom – moral paziti, kajti Slovenci vse zakompliciramo in tako niti nimamo enostavnega prehoda iz kamene dobe v demokracijo. Kot, na primer, na Poljskem; tam je vse kot na dlani: najprej Gdansk in Walensa, potem nekaj vatikanskega denarja, pa nekaj agentov Cie, pa Jaruzelski, pa t. i. svobodne volitve … Kot šah – mat! Poljaki imajo srečo, da so preživeli hiter preskok iz komunizma v demokracijo, mi pa se še vedno gnjavimo z neko tranzicijo, ker je očitno, da se je pri nas vse dogajalo bolj mehkobno, morda, oprostite, celo bolj tenkočutno.

Poglejmo samo 14. kongres ZKJ, ki ga je slovenska delegacija demonstrativno zapustila – kar se je zgodilo pred vsemi naslednjimi formalnimi postopki osamosvojitve. Vsakemu komentatorju, še zlasti prijatelju Viktorju Maierju iz FAZ, je bilo v stotinki sekunde jasno, kaj to pomeni, tu pa smo proces osamosvojitve tako fragmentirali, da se da iz njega sestaviti sto praznikov in najmanj še desetkrat toliko interpretacij.

Kajpak smo se ob to reč obregnili zaradi zadnje »okrogle« obletnice, četrt stoletja od prvih večstrankarskih volitev. Pravijo, da so bile to prve svobodne volitve po vojni. In v Delu smo poročilo o tem naslovili Četrt stoletja demokracije. Hm! Ste v tega četrt stoletja opazili kaj več demokracije? So namreč intelektualni poredneži, ki pravijo, da smo se še največ demokracije naužili, ko smo jo v osemdesetih letih spontano vzpostavljali, potem smo šli na volitve, kjer so nas pričakale razne ZSMS-LS, ZKS-SDP, SZS-SDL, SKD, SKZ, SDZS, SOS itd. Grozljivo. Ampak menda je bilo demokratično.

Našemu prijatelju, velikemu atenskemu državniku Perikleju, so očitali, da je trideset let vodil Atene naravnost v »demokracijo«. S pojmom demokracija so tako oblast označevali nasprotniki »ljudske« oblasti in hoteli z njim opozoriti prav na njeno nasilno naravo (krátos pomeni nasilno izvajanje oblasti). Za današnje nasprotnike političnega sistema, ki se je vrtel okoli ljudske skupščine, piše znani italijanski filolog Luciano Camfora, je torej demokracija veljala tudi za proti svobodi usmerjen sistem. Demokracija in svoboda, kaj je pomembnejše?

V grškem političnem jeziku iz rimskega obdobja naletimo na sicer ne pogosto, a zanimivo rabo besede demokratia in izpeljanke demokrator, ki jasno pomenita, če pravilno razumemo kontekste, »oblast nad ljudstvom« (ali nad vso skupnostjo). O sporu med Cezarjem in Pompejem je v Apijanovih Državljanskih vojnah rečeno, da sta se spopadla, ker sta se potegovala za demokratia (peri tes demokratias). Tako pravi naš prijatelj Luciano, ki si privošči tudi to drznost, ki smo jo zaradi dolžine malce izpraskali iz konteksta: »Na tej točki se demokratia in 'diktatura' ujemata.«

Dobro, ne bomo več težili s tem, hočemo le opozoriti, da so že nekdanji Grki doumevali ali vsaj slutili mnogo temeljnih razsežnosti »politične filozofije«, ki danes sopejo v nas skozi puhlice »okrogloobletniških« političnih govorov. Kar je včasih res težko poslušati. Mnogo Slovencev se namreč ob vsej tej politični frazeologiji sprašuje, koliko demokracije (svobode) smo v minulega četrt stoletja zares pridobili. Politični kasti seveda ni hudo, ona je v demokraciji! Ampak slovenska demokracija, karkoli naj bi to bilo – po »prvih svobodnih volitvah« in po petindvajsetih letih še vedno ni v resnici rentgenizirana.

Če se vrnemo k Perikleju: kaj se je ljudstva bolj dotaknilo, demokracija ali diktatura? Vladavina svobode ali diktatura ZSMSLSZKSSDPSZDLSDPSKDSDSSDZSSOS itd.?

Nastanek »slovenske demokratične družbe«, ki se je začel davno pred Demosom in sedanjimi politiki, je kajpak tako slojevit, da prekaša celo prekmursko gibanico. In se ga ne da sesiriti na nekaj praznih praznikov s še bolj praznimi govorancami.

Ko so bile prve »svobodne volitve«, smo v Delu komentirali in povzemali tuji tisk približno takole. Bonski General-Anzeiger: »Ljubljana misli z demokratizacijo resno.« No, kako resno je bilo vse skupaj pozneje, so pokazali rezultati in seveda sedanje finančno stanje državice. Leta 1990 smo takole pisali: »Pred velikim dnevom V – prvimi povojnimi svobodnimi volitvami je slovensko gospodarstvo že bredlo po vodah katastrofe. V Ljubljani so sicer konec marca odprli borzo vrednostnih papirjev, vendar je že več podjetij zapiralo vrata.«

Delov uvodničar je tedaj že nekaj zaslutil: »Sprožili se bodo nekateri socialni in psihološki procesi, ki bodo prišli na površje šele čez nekaj časa: Inteligenca in zasebno podjetništvo hitro ustvarjata klasični zahodnoevropski tip srednjega sloja, čutimo pa tudi 'diskretni šarm buržoazije'. Bolje rečeno, gre za 'divjo' buržoazijo, podobno kot so različni Rockefellerji v zakonski preriji liberalnega kapitalizma osvajali nova zemljišča in naftna polja (zdaj predvsem tako imenovano družbeno lastnino).«

To smo v Delu pisali pred petindvajsetimi leti. Hočete, da še kaj dodamo? Ok, še to se nam je zapisalo: »Vsi ti sloji bodo seveda razmišljali po svoje, a se vendarle zdi, da se bodo vsaj uradno priklanjali slovenski specifiki neokonservatizma, torej čisto posebni mešanici katolicizma, domoljubja, podjetniških vrednost itd.« Seveda nismo mogli biti povsem precizni, a če temu po petindvajsetih letih dodate še neoliberalizem, imate pred seboj slovensko mineštro. Mi bi dodali še malo soli in popra, da bi bilo sploh za kaj.

Tu si bomo drznili citirati pokojnega Nika Kavčiča, ki je v državici postavil na noge temelje NLB, Splošno plovbo, Luko Koper in še marsikaj. V knjigi (Pot v osamosvojitev, 2001) pravi tole: »Velja se torej znebiti iluzij, da bo majhen slovenski narod oziroma slovenska država sprejeta v skupnost evropskih držav z odprtimi rokami; prej lahko pričakujemo, da se bomo v njihovi družbi srečali z mnogimi pastmi. Male države se moramo ob vstopanju v Evropsko unijo zavedati dalekosežnih posledic, ki jih bo prinesel enotni pravni red, zlasti pa jutrišnja skupna denarna valuta. Velike in visoko razvite evropske države bodo svoje nekdanje militaristične, imperialne apetite zamenjale z agresivno gospodarsko-kapitalsko ekspanzijo po skupno sprejetem načelu prostega pretoka kapitala in blaga …«

Ob »okroglih« obletnicah nekih dogodkov, ki jih slovenska politična kasta proslavlja tako rekoč larpurlartistično, ljudstvo pa se medtem potika po tovarnah, oštarijah in ljudskih kuhinjah, bi morda kazalo znova skenirati, ali je slovenska demokracija v četrt stoletja sploh kaj napredovala. Institucionalno, vsaj po formalni plati, zagotovo. Vendar se vrnimo k Perikleju: demokracija ali diktatura?

Je vladavina ZMSLSZKSSDPSZDLSDPRDSDSSZSSOS šifra za demokracijo? SOS, Save our souls! Oče naš, reši nas politike, obletnic, proslav in takšnih »demokratičnih« čipk in pozlate.